Pacienti niso sami

Če ste zdravstveno zavarovani, do zdravnika pa vam ni uspelo priti, obstaja zadoščenje: države se lahko lotite s pravnimi sredstvi. Zahtevate povrnitev škode, zahtevate odškodnino. Če pride do neizpolnjevanja obveznosti, torej obstaja pravno varstvo, saj je ta pravica iztožljiva. A gre tudi v najboljšem primeru za dolgotrajen mukotrpen pravni boj z zdravstvenimi institucijami, upravnimi in sodnimi organi, v katerem je posameznik v neskončno podrejenem položaju. Pomoč v boju s premočno državo in kapitalskimi interesi, kot že velikokrat doslej, prebivalcem Slovenije ponujajo v Pravni mreži za varstvo demokracije.

Tako kot zdravstvo je tudi šolstvo v Sloveniji javno. Res je tu in tam tudi kaka zasebna osnovna ali srednja šola ter visokošolski izobraževalni zavod, a večinoma gre še vedno za javni sistem izobraževanja, ki se financira z javnim denarjem in do katerega imajo pod enakimi pogoji dostop vsi, ne glede na svoj socialni ali kak drug položaj. Kritika, da bi morala država dostop do zdravnika zagotavljati tako, kot vsakemu otroku zagotovi mesto v razredu, je upravičena. Predvsem bi lahko primerjali javno osnovno šolo, saj gre za obvezno izobraževanje, in osnovno javno zdravstvo, ki vključuje vsaj pravico do izbranega osebnega, družinskega zdravnika. Glede osnovnošolskega izobraževanja ustava določa, da »je obvezno in se financira iz javnih sredstev«. Glede zdravstva pa ustava pravi, da »ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon«, kar v praksi in po zakonu pomeni, da ima »pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda« vsak, ki je zdravstveno zavarovan.

Na tej točki velja preslikati trenutni položaj z zdravstva na šolstvo. Zamislimo si, da poskušamo otroka vpisati v prvi razred osnovne šole, a dobimo odgovor pristojnih, da v našem kraju delujoča šola ali več šol ne sprejema več otrok, ker zanje ni dovolj prostora. S pojasnilom, da smo preusmerjeni v kak drug kraj ali pa, v najboljšem primeru, v začasno šolo za otroke, ki niso vpisani v šolo. Če preslikavamo stanje, bi si poleg tega lahko predstavljali tudi, da neka šola zaradi odhoda enega ali več učiteljev iz učiteljskega zbora in s tem pomanjkanja delovne sile zapre nekatere oddelke ali začasno opusti poučevanje nekaterih predmetov, otroci pa (začasno) šolanja ne morejo več nadaljevati ali vsaj ne v celoti.

V obeh primerih gre za osnovne človekove pravice. A ne dogaja se, da bi otroci ostali pred vrati (osnovnih) šol, upravičenci do osebnega zdravnika pač ostajajo pred vrati zdravstvenih domov. Seveda je pomembno, da je vedno najprej poskrbljeno za otroke, pa vseeno ni prav, da je odraslim tako očitno kršena tako temeljna pravica, kot je pravica do zdravstvenega varstva.

Ustavne pravice

V obeh primerih gre brez dvoma za iztožljivo pravico, saj so to res osnovne človekove pravice, ki so zapisane v ustavi. Če govorimo o pravici do zdravstvenega varstva, je ta zdaj kršena nekaj deset tisoč ljudem. Glede na to, da toliko zavarovanih oseb nima osebnega zdravnika, bi bil logičen, smotrn, gospodaren in učinkovit način reševanja tega spora z državo gotovo skupinska oziroma kolektivna tožba. A pred leti sprejeti zakon o kolektivnih tožbah omogoča skupinske tožbe le v ozkem obsegu in je namenjen izključno varstvu potrošniških in delavskih pravic ter varovanju okolja.

Je torej pravni boj za pravico do osebnega zdravnika vnaprej izgubljen? V razmerah, ko se vsak posameznik znajde pred tem, da mora ali najeti drago pravno pomoč ali poskušati sam predelati pravno materijo ter poleg časa vložiti še finančna sredstva in se spustiti na povsem novo pravno področje iskanja pravic, je velika večina posameznikov popolnoma pričakovano pasivna. To pa seveda ustreza kršitelju pravic, v tem primeru državi.

Pravna mreža za varstvo demokracije zavarovancem brez osebnega zdravnika ponuja pravno pomoč v boju z državo.

A prav za pomoč v boju posameznika s premočno državo je bila pred leti, na začetku epidemije, ki ji je sledila vsesplošna državna represija, ustanovljena Pravna mreža za varstvo demokracije. »Ker gre za vprašanje sistemske kršitve ustavne pravice, smo se odločili, da se mu posvetimo. Namen in poslanstvo pravne mreže sta namreč ravno pomoč posameznikom, ki se spopadajo z nedelujočim ali nepravičnim sistemom, državo ali drugimi institucijami,« pravi Anuška Podvršič iz pravne mreže.

Na svoji spletni strani so že pred časom objavili obrazec, izpolnijo pa ga lahko vsi, ki so ostali brez osebnega zdravnika. Doslej se je nanje obrnilo okrog 80 ljudi, ki so obvezno zdravstveno zavarovani, nimajo pa osebnega zdravnika in jim ga tudi ne uspe pridobiti. A posameznike čaka dolga in zapletena upravno-pravna pot do morebitne ugodne rešitve, do osebnega zdravnika, na kateri pa vsaj ne bodo sami.

»Vsem posameznikom, ki so se obrnili na nas, smo poslali vzorec dopisa, ki so ga lahko poslali v izbrani zdravstveni zavod,« pojasnjuje Anuška Podvršič. Postopek se lahko namreč začne šele, ko zavarovanec od zdravstvene ustanove, recimo od zdravstvenega doma, dobi črno na belem zapisano, da pravice do osebnega zdravnika ne more uveljaviti. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa, da je na to odločitev mogoča pritožba na območno enoto Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tudi to vlogo pripravijo pri pravni mreži in so jo nekateri zavarovanci brez zdravnika že vložili, postopki pa še tečejo.

In če bi zavarovanci od zavoda za zdravstveno zavarovanje začeli dobivati odgovore, naj si osebnega zdravnika izberejo na kakem drugem koncu Slovenije, kjer recimo še sprejemajo nove paciente? Ali če bi prejeli odločbe, v katerih bi jim bil zdravnik iz oddaljenega kraja že kar določen? Iz mreže pojasnjujejo, da način uresničevanja pravic do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda urejajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 161. členu. V njem piše, da je »osebni zdravnik zavarovane osebe zdravnik, ki je najlažje dosegljiv, praviloma v kraju njenega stalnega ali začasnega prebivališča. Če pa si ga izbere v drugem kraju, nima pravice do povračila potnih stroškov, povezanih s to izbiro.« Bistvo je torej v prosti izbiri, poleg tega je osebni zdravnik tisti, ki je najlažje dosegljiv. Dejstvo, da so nekateri bolj obupani zavarovanci dejansko poiskali osebnega zdravnika v nekaj deset ali celo sto kilometrov oddaljenih krajih, torej ni pravno sprejemljiva rešitev. Tudi njim je pravica do osebnega zdravnika še vedno kršena, čeprav morda v manjšem obsegu, ker pravno formalno in deloma seveda tudi v praksi imajo dostop do zdravnika.

Odgovori drugostopenjskega organa, območne enote zavoda za zdravstveno zavarovanje, bodo torej lahko zgolj negativni in pravica do izbire osebnega zdravnika zavrnjena. Na to pa je mogoča nova pritožba na direkcijo zavoda za zdravstveno zavarovanje. Če tudi v tem postopku posameznikom ne bo dodeljen osebni zdravnik, so naslednji korak tožbe v socialnih sporih – postopki pred sodišči, ki od posameznika vedno terjajo dodatno potrpežljivost, vztrajnost in stroške.

Pravni red omogoča pridobitev osebnega zdravnika s tožbo, pa tudi povračilo sredstev za preveč plačano zdravstveno zavarovanje in odškodnino za kršitev pravic iz zdravstvenega varstva.

»Pri pravni mreži menimo, da je pravica do izbire osebnega zdravnika iztožljiva pravica. Ni pa ta pravica iztožljiva neposredno na podlagi ustave, ampak z izčrpanjem omenjenih rednih pravnih sredstev in sodnega varstva. Predvidevam, da bodo postopki dolgotrajni, a z njimi želimo tudi dodatno spodbuditi oblast, da uredi stanje in ljudem zagotovi osebne zdravnike,« zaključuje Anuška Podvršič.

Gotovo je v tem primeru temeljni cilj vsakega posameznika, da pridobi osebnega zdravnika. A dokler ga nima, je njegova (ustavna) pravica kršena. To pa pomeni, da lahko zahteva vsaj povračilo sredstev, plačanih za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki pa ga ni deležen v celotnem obsegu, saj nima dostopa do osebnega zdravnika. Povsem jasno je, da bi ti posamezniki lahko od države zahtevali tudi odškodnino. Pravzaprav bi država, ki se zaveda, da je vse to njena odgovornost, vsem tem ljudem (potem ko jim priskrbi osebnega zdravnika in se protipravno stanje konča) sama od sebe povrnila del preveč vplačanega zdravstvenega zavarovanja in jim ponudila vsaj minimalno odškodnino glede na trajanje posamezne kršitve.