Zapovedi politikom

1. Ne leti s falconom! Ko je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič na Dunaj – na novoletni koncert dunajskih filharmonikov – odletela z vladnim falconom, smo takoj slišali ogorčeno moraliziranje, da tega ne bi bila smela storiti zato, ker je Dunaj tako blizu in ker je s tem ustvarila velik ogljični odtis (in ogrozila zeleni prehod). Toda iskanje posebnih razlogov, zakaj ne bi smela leteti s falconom, je povsem nesmiselno in nepotrebno, ker je dovolj kategoričen že glavni, tako rekoč transcendentalni razlog – s falconom ne letiš! Pika. Ali natančneje: če si slovenski politik, potem s falconom ne letiš. Ne na Dunaj, ne v Zagreb, ne v Budimpešto, ne v Rim – ne v Maribor. Nanj preprosto pozabiš. Delaš se, kot da ne obstaja – ker prinaša nesrečo. Ali drugače: Slovenci nočejo, da slovenski politiki letijo s falconom. Pika. In slovenski politik se mora tega zavedati – ker živi in deluje v Sloveniji, ne pa v Ameriki.

Janez Drnovšek je bil zelo priljubljen premier (in njegova LDS tudi), potem pa je njegova vlada na začetku tega stoletja – da ne rečem milenija – nabavila falcona. Simpatij je bilo konec – v trenutku. Slovensko ljudstvo – tisto, ki v Sloveniji voli, drugega ni – je v tem prepoznalo znak ošabnosti, domišljavosti, objestnosti, nadutosti, oblastnosti, prevzetnosti in vzvišenosti. In vtis je bil povsem točen: ko začneš leteti s falconom, se začneš tako tudi obnašati – kot da si nekje zgoraj, kot da si nenehno v falconu, kot da ti pripada, kot da si nad ljudstvom, kot da si privilegiran, kot da si nekaj več. Slovensko ljudstvo je tu posebno – tega noče. Naj ponovim: tega noče. Averzija do falcona je bila tako silovita in tako viralna, da se je bil celo Drnovšek prisiljen distancirati od njega, a tedaj je bilo že prepozno – usoda ošabne, domišljave, objestne, nadute, oblastne in vzvišene LDS je bila zapečatena. Drnovšek je še pravi čas pobegnil v predsedniško palačo, LDS pa je potem leta 2004 izgubila na volitvah. Falcon je na oblast pripeljal Janševo SDS. Se nismo Janše in njegovih ravno dobro znebili? In mar niso Gibanja Svoboda razglašali za LDS 2.0? Ampak ljudstvo nima prav, si je mislila Urška Klakočar Zupančič. Povsem vseeno je, ali ima ljudstvo prav ali ne – tega noče. To mu gre v nos! In to ljudstvo voli in odloča, kdo nam bo vladal, Janša ali Svoboda! Ampak na Hrvaškem to ni noben problem? Ne, ni – tu pa je. Hrvati so tudi dobri v nogometu – mi pa nismo. Raje skačemo. Obstajajo kulturne razlike. Ne rečem, falcon je slovenskemu politiku na voljo – toda pod pogojem, da ga ne uporabi. Če ga že uporabi, pa ga uporabi za najbolj običajno diplomatsko misijo.

Z aviona se vidi, da se falcon ne sme uporabljati. Slovenski politiki se iz zgodovine ničesar ne naučijo. Katarina Kresal je pred leti – tedaj predsednica LDS in ministrica – z letalom odletela v Milano ( jasno, po nakupih), a si je zasebno letalo, »falcona«, sama plačala. Pa vendar jo je po vrnitvi pričakalo brezmejno ogorčenje. Slovensko ljudstvo, ki ga ni mogoče zamenjati, tega noče. Še huje: če počneš takšne reči, potem o tebi verjame vse, kar plačanci SDS napišejo o tebi, pa naj si bo še tako fiktivno. Če si slovenski politik, potem se tega, ki te skuša vkrcati na falcona, čim prej znebi, izjavo predsednice Nataše Pirc Musar, da »vsak, ki je kdaj delal v letalstvu, ve, da je letalo, ki stoji na tleh, dražje, kot če leti,« pa ignoriraj. Pika. Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se v službo vozi z metrojem.

Predsednica državnega zbora bi morala novoletni koncert dunajskih filharmonikov še naprej gledati na televiziji. Ostati bi morala doma – pred televizorjem. Tako kot vsi Slovenci.

2. Elitne prireditve glej na televiziji.

To, da je Urška Klakočar Zupančič na Dunaj odletela s falconom, je problem, da ne rečem greh, toda ne glavni in največji in naglavni in smrtni. Najbolj problematično – in grešno – je namreč to, da je tja sploh odšla. Tja ne bi bila smela. Ne s falconom ne z avtomobilom – in ne z vlakom. Oh, in ne s kočijo, če smo že ravno pri tem. Ko je odšla na novoletni koncert dunajskih filharmonikov, se je zdelo, da hoče reči: Že vse življenje vsako leto na televiziji gledam novoletni koncert dunajskih filharmonikov in ves čas sem si želela, da bi ga enkrat videla v živo – in zdaj se mi je ta velika želja izpolnila! Napaka. Huda napaka. Politika ni zlata ribica, ki izpolnjuje glasbene želje. Ni nagrada. Predsednica državnega zbora bi morala novoletni koncert dunajskih filharmonikov še naprej gledati na televiziji. Ostati bi morala doma – pred televizorjem. Tako kot vsi Slovenci. Vsi prekleto dobro vemo, kaj počne slovenski politik ob novoletnih praznikih – obiskuje zavetišča za živali. In dneva je hitro konec. Ampak na Hrvaškem .... oja, in tudi v Savdski Arabiji – Mohamed bin Salman lahko počne, kar hoče. In to tudi počne. Slovenija pa ni ne Hrvaška ne Savdska Arabija. Slovensko ljudstvo noče, da slovenski politiki hodijo na novoletni koncert dunajskih filharmonikov, ampak hoče, da ga gledajo doma – na televiziji. Poleg tega je ogled novoletnega koncerta dunajskih filharmonikov na televiziji boljši in smiselnejši od ogleda v živo – v živo ne vidiš vseh tistih posnetkov lepe modre Donave in baletnih točk. Vse zamudiš. Vse? Ja, vse. Zakaj že gledamo novoletni koncert dunajskih filharmonikov? Zaradi dveh reči: prvič, zaradi baletne točke, ki spremlja izvedbo valčka Na lepi modri Donavi, in drugič, zaradi finalne točke – Koračnice Radetzkega. To je klimaks. In ta klimaks si lahko potem ponavljaš v nedogled. Na zamik – na zamik – na zamik – na zamik. Nikoli ga ni konec. V dvorani dunajskih filharmonikov pa je vsega konec, ko je konec. Svojih najljubših delov koncerta – tistih točk in momentov, zaradi katerih si sploh prišel – ne moreš videti še enkrat. Ja, vse zamudiš. Slovensko ljudstvo noče ničesar zamuditi – zato novoletni koncert dunajskih filharmonikov gleda na televiziji. Volivci imajo vedno prav. Lahko jim le zavidaš, saj nikoli ničesar ne zamudijo. Novoletni koncert dunajskih filharmonikov že vse življenje gledajo na televiziji, a se jim prav nič ne mudi na Dunaj, da bi ga gledali v živo – nočejo povzročiti državljanske vojne.

Če si slovenski politik, potem s falconom ne letiš. Ne na Dunaj, ne v Zagreb, ne v Budimpešto, ne v Rim – ne v Maribor. Nanj preprosto pozabiš. Delaš se, kot da ne obstaja – ker prinaša nesrečo.

Toda slovenska političarka bi morala vedeti še nekaj: novoletni koncert dunajskih filharmonikov je vsa ta leta tako zelo ljubila prav zato, ker ga je gledala na televiziji. Naredila ga je televizija. V živo je antiklimaks, nevreden političnega tveganja in blamaže. Dvorana dunajskih filharmonikov je menda blazno akustična, Jeanne Dielman akustike, toda to ni za nas – za nas je TV. V času protestov, inflacije, draginje in dolgih vrst pred ambulantami še toliko bolj.

Tu ni izgovorov ali olajševalnih okoliščin: Joj, predsednik avstrijskega parlamenta Wolfgang Sobotka me je povabil na novoletni koncert dunajskih filharmonikov, pa ga nisem mogla zavrniti! Ne, to je ponudba, ki jo mora slovenski politik zavrniti. Ampak to je nevljudno! Nevljudno? Nehajte – zadevo lahko elegantno rešite, rekoč: Ne, Herr Sobotka, ne bom jaz prišla k vam na Dunaj, temveč boste vi prišli k meni – in bova novoletni koncert dunajskih filharmonikov lepo gledala skupaj na televiziji! In ko bi začudeno vzkliknil: »Ampak na Hrvaškem ...«, bi mu odvrnila to, kar na koncu Kitajske četrti Polanskega odvrnejo zasebnemu detektivu Jaku Gittesu (Jack Nicholson): »Forget it, Jake. It’s Chinatown.« Jože Colarič, direktor največje družbe v Sloveniji Krke, ima tako veliko plačo, da bi mu lahko dunajski filharmoniki igrali vsak večer in da bi lahko Dunaj preselil v Novo mesto. A se ne meče ven. Gotovo potuje, vendar nas s tem in s sabo ne obremenjuje. Ni ga na sprejemih. Ni ga nikjer. Če nisi poln samega sebe, so takšni tudi tvoji sodelavci – ne mečejo se ven. Ker se Colarič ne šopiri, se tudi drugi zadržujejo. Temu se reče kultura podjetja. Zgodba je Krka, ne on. In kdo ve, morda je prav zato že tako dolgo direktor Krke. Prilagodil se je. Tudi slovenski politiki se bodo morali, če bodo hoteli biti še dolgo med nami. Vsi se prilagajamo. V ravnanju Urške Klakočar Zupančič odmeva dobro znani vzklik: Nihče mi ne bo govoril, kaj lahko počnem in česa ne smem! Toda to je podjetniška logika privatnikov, »kapitalistov«, recimo Joca Pečečnika, s katerim se je prav predsednica parlamenta nedavno divje sporekla (o kapitalizmu!) in ki vsak teden trikrat pove, da njemu pa država že ne bo solila pameti in se mu mešala v posle. Prav ima – to je njegovo podjetje. In v njem lahko počne, kar hoče. Država pa ni podjetje. Ni »tvoja«. Zato je povsem zgrešeno in nevarno, ko začnejo politiki uporabljati podjetniško logiko. Še huje pa je, ko začnejo s podjetniško logiko slovenskega privatnika utemeljevati nacionalni interes: Nihče mi ne bo govoril, da se s falconom ne smem v javnem interesu odzvati uradnemu avstrijskemu vabilu na novoletni koncert dunajskih filharmonikov! Urška Klakočar Zupančič, za katero bi bil res že skrajni čas, če bi se poučila, kaj je to feminizem (»Ne bi se označila kot feministka. Ker spoštujem oba spola enako.«), se hoče na novoletne žurke furati s falconom, od civilne družbe pa pričakuje, da bo vse, ki ji bodo to očitali, razglasila za seksiste in antifeministe.

3. Ne reci, da počneš to, kar so počeli tudi tvoji predhodniki.

Urška Klakočar Zupančič je skušala ogorčenje, ki je sledilo njenemu poletu na novoletni koncert dunajskih filharmonikov, izbiti s svojim ogorčenjem nad tem ogorčenjem, zato je oznanila, da ni storila nič takega, saj so tudi njeni predhodniki – člani Janševe vlade (z Borutom Pahorjem vred) – leteli s falconom. Rekla je torej točno to, česar nismo hoteli slišati: To počnem zato, ker je to počel tudi Janša! Še bolje: Če je to počel Janša, potem lahko to počnem tudi jaz! Janše ni več – in ni ga natanko zato, ker je počel »to«. Ali kot je tvitnil Matjaž Gruden, direktor za demokratično participacijo pri Svetu Evrope (in avtor knjige Žive naj vsi narodi): »Ojej. Argument ’uni pred nami so se tudi vozili z avionom’ ni najbolj prepričljiv. Uni pred vami so počeli marsikaj. Upanje, da boste drugačni, vas je pripeljalo na oblast.« Zdaj pa se obnašajo tako, kot da so z »unimi« od prej v koaliciji. Kar je napačno sporočilo tem, ki so jih izvolili. Totalno napačno. Še celo NSi je sklenila, da z Janšo ne gre več v koalicijo. Nikoli. In kolumnist Dela Luka Lisjak Gabrijelčič zato pravi, da Janša ne bo več vodil vlade. Nikoli. Je pa očitno tako adiktiven, da liberalnosredinski politiki navdušeno, tako rekoč kompulzivno ponavljajo njegove napake. Ne morejo se jim upreti.

Spomnimo se Šarca – ko so začeli govoriti o »lepi Nataši«, je šlo vse navzdol. Ali pa Cerarja – dobil je novo punco, si omislil novo prečko, nove zobe in nove oči, potem pa je šlo vse navzdol. To je Slovenija.

4. Ne prepiraj se z vsakim, ki pride mimo.

Premier Golob je veliki novoletni intervju za Dnevnik končal predčasno (»v 8. sekundi 61. minute«), ker da nejevolje ni več mogel skrivati, je povedal odgovorni urednik Miran Lesjak (»Ne trpi ugovorov, ti so zgolj bob ob steno«), kar ni izgledalo dobro (tisti, ki so ob tem dobili asociacije na intervju, v katerem je premier Janša na vprašanja Dnevnikovega novinarja Ervina Hladnika Milharčiča odgovarjal s sloni, ki da letijo po zraku, so imeli veselico). Zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan se je prepiral z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki naj bi bil vpleten v zaroto proti zdravstvenemu sistemu, in se mu je moral potem javno opravičiti, in to ne le enkrat, temveč dvakrat, kar ni izgledalo dobro. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič pa se je prepirala z javnostjo, ki ji je očitala polet na Dunaj (saj so se s falconom furali tudi moji predhodniki! ali naj se vozim s kočijo?), in Jocom Pečečnikom, predsednikom Kluba slovenskih podjetnikov, ki Golobovi vladi očita »logiko trdega socializma«, pri čemer je zamudila zgodovinsko priložnost, da razstavi in osmeši logiko trdega neoliberalizma, s katero maha Pečečnik, slavilec nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, kraljice neoliberalnih src, ki je rekel, da je s svojo izjavo o socialističnem vodenju države »želel povedati, da se nobeni socialistični državi še ni izšlo, ker je bistvo pri tem, da je dejstvo, da so te socialistične države na dolgi rok več zapravile, kot ustvarile. Socialistično vodenje v mojem kontekstu pomeni, da porabljaš denar, za katerega nimaš realnih virov in prihodkov, oziroma preprosto povedano, živiš na kredit in puščaš bodočim generacijam, da bodo odplačevale kredite.« Joj, na »talarju« ji je prinesel. Urška Klakočar Zupančič bi mu morala namreč odločno odvrniti: Joc, da te ni sram – pometaj pred svojim pragom! Socializma ni več – zdaj gre za neoliberalizem! In prav neoliberalizmu se nikoli nič ne izide! Pred leti je povzročil tako silovito finančno krizo, da je iztirila svet!

Sklicevanje na Karantanijo ni ravno smiselno – sodobna slovenska družba je namreč preprosto nacionalno preveč multikulturna, da bi jo lahko »povezovali« nacionalistični miti.

Do krize pa je prišlo prav zato, ker so podjetniki, otroci neoliberalnih politik (in Margaret Thatcher), več zapravili, kot ustvarili, ker so porabljali denar, za katerega niso imeli realnih virov in prihodkov, ker so živeli na kredit in puščali bodočim generacijam, da bodo odplačevale kredite! Da jih ni sram! In še vedno so tu. In še vedno nam solijo pamet. Le da si zdaj ne prizadevajo, da bi sprivatizirali Telekom ali katero drugo državno podjetje, temveč zdravstvo. In še enkrat lahko vidimo, kaj se zgodi, ko se skupnega dobrega lotijo neoliberalni otroci Margaret Thatcher – kaos! Stres! Državljanska vojna! Jocu Pečečniku bi lahko dala lekcijo, a se je hotela le prepirati. Začni razmišljati manj kapitalistično! Ne, ti začni razmišljati manj socialistično! Ne, ti začni razmišljati manj kapitalistično! Ne, ti ... To pa ne izgleda dobro, ker preveč spominja na Janšo, ki se je prepiral z vsakim, ki je prišel mimo. Z vsakim, ki se ni strinjal z njim. Slovenski politiki bi morali vedeti, da je bolje, če se obdajo s kritičnimi ljudmi, ki kaj vedo, kot pa z lastnim narcizmom in kultom osebnosti, ki v Sloveniji itak deluje tako komično, da sploh ne potrebuje posebnega televizijskega formata.

5. Zadržuj se.

Borutu Pahorju so očitali narcizem, samozaverovanost, obsedenost z imidžem in ekshibicionizem. Samemu sebi se preprosto ni mogel upreti. Zdaj je tega konec. Pahor je šel – in ne bo ga več nazaj. Ali pač? Nataša Pirc Musar ni še niti dobro prisegla, ko je že vodila televizijski šov Kaj dogaja?, napovedala blog in v živo – pred kamerami, estradno – opravila žrebanje, ki je odločilo, kateri člani novega sveta RTVS bodo imenovani za štiriletni in kateri za dveletni mandat. Sama je žrebanje označila za »najbolj bizarno predsedniško opravilo od obstoja Slovenije dalje«. Če je tako, zakaj je potem to opravilo opravila pred kamerami? Novela določa, da se to opravi, toda – ali res tudi določa, da se to opravi pred kamerami? Spomnim se, da se je pred leti neki naš obrambni minister v televizijskem šovu Stojana Auerja po toboganu zadrsal v penečo kopel. Se mu je splačalo? Se kdo spomni, kako se je pisal?

6. Pazi na javno zdravstvo.

Ko oblast prevzame levosredinska vlada, se zdravstvo zelo hitro izkaže za »problem«. Še huje: vsako levosredinsko vlado – spomnite se Cerarjeve – začnejo vedno majati in rušiti s pomočjo zdravstva. Dobro veste, kako to počnejo: najprej so umetno ustvarjali čakalne vrste (pišite napotnice!), zdaj umetno ustvarjajo nove čakalne vrste – paciente brez osebnih zdravnikov. Zakaj to počnejo, je na dlani: čim več pacientov naj ostane brez osebnega zdravnika, pa bodo ljudje množično ponoreli (še toliko bolj, ker se ustvarja vtis, da je 130 tisoč pacientov ostalo brez zdravnika v mandatu te vlade). In ko bodo ponoreli, bodo rekli: Zakaj bi še plačevali zdravstvene prispevke! Ko jebe javno zdravstvo! Vse sprivatizirajmo! V tem je trik – javno zdravstvo hočejo priskutiti, privatizacijo pa prikupiti. Zato tudi predstavniki zdravnikov – od Fidesa do Zdravniške zbornice Slovenije – tako voljno sodelujejo pri rušenju levosredinskih vlad: ker rušenje vlade pride v paketu s privatizacijo. Vsako rušenje pomeni novo fazo v privatizaciji. Ni kaj, splača se sodelovati!

Ergo: ne pusti, da ti sesuvajo zdravstvo! Tu te čakajo! Tu ti nastavljajo bombo, ker pač vedo, da zdravstvo zadeva vse – še celo Sajovic, vodja poslanske skupine Gibanja Svobode, je ugotovil, da smo vsi pacienti. Zdravstvo je vnetljivo – ker je že ves čas problem, ker so ljudje utrujeni od stalnega ukvarjanja z zdravstvom, ker so alergični na »težave« zdravstva. Samo pritisneš, pa se vžgejo. Z zdravstvom vlada stoji in pade. Če noče pasti, potem ljudstva ne sme pustiti v temi, ampak mu mora znati na pamet – sredi noči, v vsakem trenutku, ob visoki vročini in močnem glavobolu – zdrdrati vse temeljne truizme o slovenskem zdravstvu: da ga žre privatizacija, ki se ji je treba upreti, da je treba javno zdravstvo ločiti od zasebnega, da je treba preprečiti gnusno in nemoralno delitev zdravstvenega plena, da je treba ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, da morajo zasebne bolnišnice in ordinacije imeti lasten kader (z državno licenco, kot pravi dr. Bogomir Kovač), da je treba prepovedati dvoživke, da s tem, ko financiramo dvoživke (zdravnike v dvojni praksi), ki delajo v javnem zdravstvu, financiramo razgradnjo javnega zdravstva in izgradnjo zasebnega zdravstva (ki postaja lastnik javnega zdravstva), da je treba dati pacientom prednost pred koncesionarskimi dobički, da je treba vsem pacientom nemudoma in za vsako ceno zagotoviti osebnega zdravnika, da je treba preprečiti preskakovanje čakalnih vrst, ki ga omogočajo zavarovalnice, da »spontano« Zvezo organizacij pacientov – kot poroča Borut Mekina – financirajo zasebni zdravstveni zavodi, da imajo zdravniki najvišje plače v javnem sektorju, da slovenski zdravniki ne bežijo množično v tujino (so pa – recimo v ZD Ljubljana – nenormalno veliko odsotni), da jih je bistveno več, kot jih je bilo pred 20 leti, da je, kot je poudarila dr. Mateja Kožuh Novak, slovenski zdravstveni sistem največja tovarna v državi in da bi bilo dobro, če bi jo vodili ljudje, ki se na vodenje velikih sistemov res spoznajo, ne pa diplomanti medicinske fakultete, in da Fides in Zdravniška zbornica Slovenije, glavna stroja privatizacijske vneme, sodita v vplivno območje Janševe SDS. Fides je stavko zdravnikov napovedal takoj po odstopu Tatjane Bobnar – da vladna kriza ne bi šla v nič. Premier Golob, ki bi moral Fidesu reči, hej, kakšna stavka zdravnikov, saj se zdi, kot da že stavkate!, se je udeležil protesta proti privatizaciji zdravstva, kar je sicer lepo, a nepotrebno – ni mu treba protestirati, saj ima premiersko moč, da privatizacijo ustavi.

7.  Ljudstvu ne lepi žaljivih oznak!

Kdo si je izmislil izraz neopredeljeni pacienti? Res grozen, žaljiv, odvraten, ponižujoč izraz. Kot ’kolateralna škoda’ – izraz za nedolžne žrtve iraške vojne. Neopredeljeni pacienti – kot da ljudje brez zdravnika sami nočejo imeti zdravnika. Tako so se odločili, veste. Ne jebejo! Dovolj imajo zdravnika! Nočejo ga! Kar vi ga imejte, če hočete! Tako so se opredelili. In seveda, neopredeljeni pacienti – kot da so ljudje brez zdravnika sami krivi, da so brez zdravnika. V tem lahko vidite le razširitev dobro znane neoliberalne logike, po kateri so revni sami krivi, da so revni, in brezposelni sami krivi, da so brezposelni. Mar ne obstaja kak boljši, ustreznejši, resničnejši izraz? Recimo ... recimo ... recimo – a že vem: izbrisani pacienti! Ali pa kar – izbrisani ljudje. Na kratko: izbrisani. Nekateri so ga te dni pisali v navednicah, a pozabite na navednice – lahko ga mirno pišete brez navednic. Še toliko bolj, ker lahko zdaj v živo in v realnem času – ja, v laboratorijskih razmerah – gledamo, kako izgleda izbris. Izraz neopredeljeni pacienti ljudi brez zdravnika dehumanizira – ne le zato, ker ustvarja vtis, da si zdravnika ne zaslužijo, temveč tudi zato, ker nas odvrača od identifikacije z njihovim problemom. Kaj moremo? Pa bi se opredelili!

V preteklih dveh letih smo imeli dovolj teh, ki so proteste razglašali za ekstremizem. In ki so protestnike psovali.

8. Ne psuj protestnikov.

Zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan je nepričakovano rekel: »Vsaka stavka, vsako pozivanje ljudi na ulice pomeni ekstremizem.« S tem je vse šokiral – rekel je namreč natanko to, česar ne bi bil smel. Noro! Kje živi? Od kod je padel? Niti v sanjah nismo pričakovali, da bi lahko minister nove vlade, ki je odpihnila prejšnjo, rekel kaj takega – da bi proteste in stavke razglasil za ekstremizem. To so počeli ministri Janševe vlade. To je počel Janša. Proteste so razglašali za teror, zlo. Bešič Loredan je celo dodal: »Celotno javnost sprašujem, ali nismo imeli tega v preteklih dveh letih popolnoma dovolj?« Ja, v preteklih dveh letih smo imeli dovolj teh, ki so proteste razglašali za ekstremizem. In ki so protestnike psovali. In ki so nadnje pošiljali robocope, plin, vodne topove in sodni aparat.

9. Ne razlagaj, da je težko biti politik.

Predsednica Nataša Pirc Musar je v intervjuju za Metino listo oznanila, da bodo izračunali, »kako se lahko za najbolj primeren in ekonomsko vzdržen ter finančno primeren znesek končno tudi v Sloveniji naredi rezidenca za predsednika ali predsednico«. Rekla je točno to, česar ne bi bila smela – da je treba narediti predsedniško rezidenco. Mar res? O predsedniški rezidenci naj bi razmišljali v času, ko v Sloveniji primanjkuje stanovanj, ko je Slovenija sredi prave stanovanjske krize, ko so stanovanja nenormalno draga in ko si nove generacije stanovanj ne morejo privoščiti? Mar ne bi morala biti logika ravno obratna: najprej bi morali stanovanja priskrbeti zadnjim (medicinskim sestram, pomočnicam vzgojiteljic, gasilcem, dostavljavcem hrane, prodajalkam, prekarcem, milenijcem ipd.) in šele potem razmišljati o predsedniški rezidenci? Nataša Pirc Musar, ki stanuje v okolici Ljubljane (zakaj bi potem potrebovala rezidenco?) in ki je rekla, da razmišljanje o predsedniški rezidenci ni njena prednostna naloga (a se je izkazalo, da že točno ve, katero pohištvo in katera umetniška dela bi preselila v rezidenco), je imela na dlani odličen odgovor: Dokler bo v Sloveniji tako huda stanovanjska kriza, se o predsedniški rezidenci ne bomo pogovarjali! Pika. To bi bil sijajen odgovor – in tudi viralen. Še več: ta odgovor bi bil primeren. In vzdržen. Hej, v Sloveniji smo! S čim se je Janez Drnovšek najbolj zameril slovenskemu ljudstvu? Kdaj je izgubil Slovence? Točno: ko si je na Brdu omislil »rezidenco« – jebeno kočo z eno sobo, kuhinjo in straniščem! In točno, ta koča je bila narejena za »ekonomsko vzdržen ter finančno primeren znesek«. Pa se v očeh slovenske javnosti kljub temu ni izšlo. Ljudstvo noče predsedniške rezidence. Čakajte, kje je že stanovala Angela Merkel? Ne v kaki rezidenci, temveč v stanovanju. Okej, ni bila nemška predsednica, temveč premierka, toda morda je tako dolgo – 16 let! – vladala prav zato, ker je stanovala v stanovanju, ne pa v rezidenci. Ljudem so všeč politiki, ki ne stanujejo v rezidencah. V Nemčiji in Sloveniji.

10. Ne imej odprtih vseh front.

Golobova vlada si je hkrati odprla trumo front: z zdravniki, policijo, novinarji, vzgojiteljicami in vzgojitelji ter njihovimi pomočnicami in pomočniki, podjetniki, Jankovićem, mesojedci, agroživilsko industrijo ... Koliko vojn pa lahko hkrati furaš? Koliko jih lahko hkrati dobivaš? Ni ti treba v vse bitke – sam si jih izbiraš. Ustvarjati moraš vtis, da vladaš z lahkoto. S tem vse razorožiš. Ljudje te objamejo. In ne spustijo stran. Kot recimo – ja, Drnovška. Kaj je narobe s subtilnostjo? In samoomejevanjem? Moraš biti res pri vsaki stvari – tako kot Janša – užaljen? Moraš imeti res mnenje o čisto vsaki stvari? Moraš res nenehno pametovati? Moraš res gledati tako jezno? Moraš res stalno dokazovati, da imaš prav? Se moraš res spoznati na vse? Se moraš res prepirati o vsem? Celo s koalicijskimi partnerji? Danes za to obstaja izraz – toksično. A res potrebuješ vse to? Le zakaj? Pa saj si premier, minister, predsednica državnega zbora – imaš veliko moč. Nihče nima večje. In lepo prosim, tvoja edina konkurenca je stranka, ki je izgubila na vseh volitvah (celo na rekordno veliko volitvah v tako kratkem času!) in ki ji javnomnenjske ankete kontinuirano merijo rekordno odbojnost in katere predsednik živi v »vzporednem mehanizmu« Noriškega kraljestva – in katere maskota je tip, ki trdi, da ga je skušal neki moški umoriti z atipično pljučnico.

Ljudem so všeč politiki, ki ne stanujejo v rezidencah. V Nemčiji in Sloveniji.

11. Ne opevaj nacionalističnih mitov.

Premier Robert Golob je v slavnostnem govoru na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti rekel: »Še v času prve slovenske države Karantanije so karantanskega kneza volili neposredno – ljudstvo. In po izvolitvi so k njemu simbolično pristopili in mu primazali dve zaušnici, zato, da ne bi nikoli pozabil, da je le prvi med enakimi.« Sklicevanje na Karantanijo ni ravno smiselno, še manj posrečeno – sodobna slovenska družba je namreč preprosto nacionalno preveč mešana in multikulturna, da bi jo lahko »povezovali« nacionalistični miti, o kakršnih sicer zelo radi bajajo slovenski politiki, ki pišejo fikcijo o Noriškem kraljestvu, Belem panterju in časih, »ko so zvečer po domovih še gorele oljenke«. In ko se je še potovalo peš. Ti politiki, popoldanski konspirologi, prav tako zelo radi poudarjajo, da je Slovenija »sad tisočletnih sanj«, zato bi nam lahko Golob s Slovenijo kot »sadom tisočletnih prizadevanj« prizanesel, ker je res nesmiselno kimati tistim, ki bi Slovenijo vrnili v čas, ko so zvečer po domovih še gorele oljenke. In ko se je še potovalo s kočijami.

12 . Ne nečistuj.

Ko so mediji razbobnali, da ima premier Golob novo punco, je završalo. Desnica je zastrigla z ušesi, saj ve, da to na levi sredini prinaša nesrečo – ko levosredinski premier dobi novo punco, gre vse navzdol. Spomnimo se Šarca – ko so začeli govoriti o »lepi Nataši«, je šlo vse navzdol. Ali pa Cerarja – dobil je novo punco, si omislil novo prečko, nove zobe in nove oči, potem pa je šlo vse navzdol. To je Slovenija. Ko Slovenci izvedo, da ima levosredinski premier novo punco, se v njihovih glavah nekaj zgodi. Rečejo si: Zdaj bo vse drugače – ne bo več mislil na nas! Namesto da bi se ukvarjal z nami, se ukvarja z njo! Slovenci od premiera pričakujejo, da bo bolj ko ne duhovnik. Zato je Janez Drnovšek tako prosperiral – ker je živel kot duhovnik. Levosredinski Slovenci so pač shizofreni: po eni strani so liberalni, nič nimajo proti seksu, obenem pa od levosredinskega premiera pričakujejo, da bo njihov duhovnik – da bo torej le njihov in da bo mislil le nanje. Očitno se zavedajo, da je zaljubljenost nevarna – ko se fant zaljubi, skuša svojo punco na vsak način impresionirati, zato počne reči, ki jih sicer ne bi, kar pomeni, da začne pretiravati in delati napake. Desnica si mane roke.

13. Ne bodi apatičen.

Kaj Janšev odvetnik še vedno počne v Luki Koper?