Mitja Sardoč / »Neenakost se povečuje, šole pa so vedno manj vzgojne in vedno bolj tekmovalne institucije«

Mitja Sardoč je višji znanstveni sodelavec na Pedagoškem inštitutu, v tisti znanstveni ustanovi, katere vodstvo je politika v času prejšnje vlade želela zamenjati, a ji ni uspelo. Pred desetimi leti je na smeri filozofija vzgoje doktoriral na Institute of Education (University of London) v Veliki Britaniji. Je avtor znanstvenih člankov in urednik znanstvenih revij. Med drugim je sourejal posebni številki družboslovne revije Šolsko polje, ki sta obravnavali nasilje v šoli in družbi. Zato je danes, ko prebiramo svareče naslove o nasilju v šoli, ko varuhi morale govorijo o popustljivih starših in ko apologeti kaznovanja pridigajo, da brez nasilja ni ustrezne vzgoje, pravi sogovornik o vprašanjih nasilja v šoli. Je tega res več kot nekoč? Je bolj neposredno? Kakšni so vzroki zanj? In predvsem, ali ni nasilje v šolah posledica nekega drugega nasilja, ki obstaja zunaj šolskega sistema.

Napad s kladivom, nož v šoli, posnetki pretepa na Facebooku – iz meseca v mesec poslušamo, da je nasilja v slovenskih šolah vedno več. Ga je res ali mediji glorificiramo nasilje? 

Odgovor na vprašanje, ali je nasilja v šolah – in v družbi nasploh – vedno več, lahko ponudijo samo raziskave. Žal jih nimamo. Iz podatkov, ki so dostopni in so na voljo, je razvidno, da je prijav nasilja v primerjavi s prejšnjimi leti več. Tudi učinkoviti nismo: to ponavljamo že zadnjih nekaj desetletij in nič ne kaže, da bi ta trend obrnili.

Zaradi vse večje prisotnosti nasilja v družbi in njegove pojavnosti je za preučevanje tega družbenega fenomena nujno razumevanje nasilja zunaj njegovih »tradicionalnih« okvirov. Treba bo iti korak naprej proti večji interdisciplinarnosti raziskav, na primer medsebojnega povezovanja pedagogike, filozofije, sociologije, prava, študijev spolov, kriminologije, psihologije, antropologije, medicine, zdravstvenih ved, komunikologije itn. Ni enostavno, a zagotovo je to nujen korak v pravo smer. Vsaka izmed znanstvenih disciplin lahko dodatno osvetli fenomen nasilja.

Ko govorimo o problematiki nasilja v šoli, ga je treba nujno postaviti v širši družbeni kontekst. Različne oblike nestrpnosti in ksenofobije, krčenje državljanskega prostora, sovražni govor, lažne novice, populizem, polarizacija, digitalizacija in s tem povezane digitalne motnje, pandemija covid-19, radikalizacija in nasilni ekstremizem so le nekateri od fenomenov, ki vplivajo na naše dojemanje nasilja. Kakor pa je poudaril ameriški kriminolog Stuart Henry, je že sam pojem »nasilje v šolah« lahko potencialno zavajajoč, saj to nasilje uokviri v institucionalni okvir šole in ne pravilneje v širši okvir družbenega dogajanja.

Nasilje v šoli je torej vedno povezano z družbenim kontekstom? 

O tej razsežnosti nasilja v knjigi Violence and Social Justice obširno piše Vittorio Bufacchi. Kot sem omenil že prej, smo pri preučevanju nasilja brez upoštevanja širšega družbenega konteksta omejeni in »slepi«. Z naraščajočo neenakostjo ter vse manjšo medgeneracijsko mobilnostjo, pa tudi z zmanjševanjem pomena vzgoje in izobraževanja se pojavljajo dvomi o legitimnosti demokratične politične ureditve na eni strani in o pravičnosti njenega institucionalnega okvira na drugi. Ali preprosteje: neenakost se povečuje, šole pa so vedno manj vzgojne in vedno bolj tekmovalne institucije. Američani bi dejali, da se na šolah pojavlja »podganja tekma«, torej vsi proti vsem. Govorim o tekmovanju, ki postaja pomembnejše od skupnega dobrega.

Enega od mogočih izhodov iz nastalega položaja ponuja ideja »družbene pogodbe«. Ta je ena od osrednjih metafor politične teorije: srečamo jo pri nekaterih »klasikih« politične tradicije, na primer pri Hobbesu, Locku, Rousseauju in Kantu, pa tudi pri najpomembnejših sodobnih avtorjih, na primer Johnu Rawlsu, Carole Pateman, Charlesu W. Millsu itn. Navsezadnje je v okviru teoretičnega projekta »pravičnosti kot poštenosti« Rawls prav z njeno »pomočjo« revitaliziral sodobno politično filozofijo. Če nekoliko karikiram, danes potrebujemo novo pedagoško družbeno pogodbo.

Kakor je poudaril ameriški kriminolog Stuart Henry, je že sam pojem »nasilje v šolah« lahko potencialno zavajajoč, saj to nasilje uokviri v institucionalni okvir šole in ne v širši kontekst družbenega dogajanja, kar bi bilo pravilneje.

Odgovor, ki se ponuja sam od sebe, je, da je nasilje v šolah posledica epidemije. Otroci, kot pravi veliko učiteljev, težje komunicirajo, so manj strpni, manj pozorni. Je to res? 

Pandemija je v družbi na splošno in seveda tudi na učencih in učenkah pustila globoke posledice. Eden od strateških dokumentov slovenske politike, Načrt za okrevanje in odpornost, ki je eden od temeljev za uspešno okrevanje in dolgoročni razvoj Slovenije po zastoju, ki ga je povzročila pandemija, te problematike niti ne omenja, kaj šele, da bi jo operacionaliziral. Med epidemijo se je širila moralna panika o težavah, ki jih prinaša virus, družba je bila popolnoma medikalizirana, hkrati pa se je pozabljalo, da pandemija ni samo zdravstveni problem, ampak tudi vzgojno-izobraževalni. Tedanja ekipa, in bojim se, da tudi sedanja, na ministrstvu za izobraževanje je na te stvari pozabila.

Vprašanje o nasilju lahko obrnemo. Morda je družba postala občutljivejša. Pretepi v šolah so bili nekoč del odraščanja, danes so nekaj nesprejemljivega. 

Imate prav, senzibilnosti za različne pojavne oblike nasilja je danes več kakor v preteklosti. To je dobro, zato hitreje zaznamo vrstniško nasilje, nasilje na delovnem mestu, spletno nasilje, spolno nadlegovanje, simbolno nasilje, strukturno nasilje, ekstremizem in politično nasilje nasploh. Številne od teh kategorij v preteklosti niso bile pripoznane kot nasilje, danes so. Gibanje #jaztudi in številna druga so dokaz, da je občutljivost družbe za različne pojavne oblike nasilja izjemno pomembna. A večja občutljivost je lahko dvorezen meč.

Zakaj? 

Gre za paradoks: z vse večjo občutljivostjo za različne pojavne oblike nasilja postajamo manj »slepi«, a ima lahko ta »preobčutljivost« vrsto negativnih učinkov. Hitro se lahko ujamemo v problem tako imenovane konceptualne inflacije.

Kaj to pomeni? 

Da bi lahko zaobjeli različne pojavne oblike nasilja, potrebujemo karseda celovito opredelitev nasilja, ki pa zaradi svoje širine postane neuporabna. Iskanje skupnega imenovalca različnih pojavnih oblik nasilja se izkaže za vse prej kot preprosto, saj je tudi nasilje v šolah in med šolajočo se mladino – v teoriji in »praksi« – kompleksen fenomen z veliko prikritimi dejstvi in povezavami z osebnim dogajanjem pri mladih v družbi zunaj območja izobraževanja. Hkrati je treba omeniti, da je nasilje kulturna kategorija. Kar v neki družbi ali pa kulturi (in seveda tudi subkulturi) ni pripoznano za nasilje, je drugje izraz nasilja. Ne nazadnje je nasilje medkulturno, družbeno in tudi medgeneracijsko pogojeno.

Res je, a nasilje je nasilje. Ne moremo ga kar zrelativizirati. 

Narobe ste me razumeli. Opozarjam le, da je subjektivna razsežnost nasilja lahko zavajajoča, odvisna je od cele vrste dejavnikov. Nasilje je treba obravnavati celovito.

Bodiva konkretna, ko danes govorimo o spolnem nadlegovanju v šolah, še vedno vztraja stereotip, da je za spolno nadlegovanje kriva žrtev, tudi zaradi načina oblačenja. Še več, nekateri učitelji so se lani javno zgražali, da so dekleta pomanjkljivo oblečena in da izzivajo fante, ki so polni hormonov. 

Tudi zato so različna gibanja, na primer že prej omenjeno #jaz tudi in več drugih, toliko pomembnejša. Dikcija, da se morajo dekleta oblačiti drugače, ker naj bi preveč izzivale fante, predpostavlja, da so slabi oboji. Tiste, ki izzivajo, in oni, ki temu podležejo. Viktimizacija obojih je neodgovorna in nedopustna, še bolj to velja takrat, ko jo zagovarjajo pedagoški delavci.

Kakšno vlogo pri vsem tem igrajo družbena omrežja? 

Nobenega dvoma ni, da je razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije izboljšal kakovost življenja, delovnih procesov, znanosti ter samega učenja zaradi večje fleksibilnosti in optimizacije različnih procesov, hitrejšega odločanja. Skratka večje učinkovitosti. Kamorkoli se danes ozremo, je velika verjetnost, da bo izdelek ali pa storitev, s katero se srečamo oziroma jo uporabljamo, »pametna«. Vendar je temna stran digitalno-komunikacijske tehnologije – vsaj, kar se nasilja tiče – veliko bolj distopična. S pojavitvijo interneta in digitalnih tehnologij si nihče ni mislil, da bo svetovni splet postal eden od glavnih virov nasilja, predvsem med mladimi. Ena od oblik medvrstniškega nasilja je tako imenovani lookism, diskriminatorno obravnavanje posameznikov glede na njihov videz.

Kako pa je nasilje v šolah povezano z uspešnostjo, ali konkretneje, zakaj je tega nasilja več med manj uspešnimi učenci? Torej med tistimi, ki so pogosto že v izhodišču neprivilegirani. 

Treba si je postaviti številna dodatna vprašanja: ne samo to, kdo so »nasilneži«, temveč predvsem, kdo so žrtve, kakšne so »življenjske zgodbe« za posameznimi primeri nasilja, kaj so vzroki nasilja, katere so njegove prevladujoče oblike, ali so »nasilneži« tudi sami žrtve nasilja itn. Treba je stopiti iz »udobja« anekdotičnih primerov in zadevo pogledati celostno. Na primer kolegice in kolegi s Fakultete za varnostne vede so opravili raziskavo Vrstniško nadlegovanje in trpinčenje mladostnikov z oviranostmi in opozorili, da so učenke in učenci z oviranostmi pogosteje žrtve nasilja kakor drugi.

Naj ponovim, kar sem dejal že prej, težava, ki jo v Sloveniji imamo, je, da nimamo nacionalne raziskave o problematiki nasilja v šolah. S kolegicami in kolegi s Fakultete za varnostne vede in s Pedagoške fakultete smo se že dvakrat prijavili na razpis agencije za raziskovalno dejavnost s projektom, ki bi to vrzel zapolnil, a nismo bili uspešni. Temeljni očitek recenzentov naši prijavi je bil, da je predlog projekta pripravljen preveč ambiciozno. Očitno me zato sprašujete o zadevah, kjer so odgovori preveč ambiciozni (smeh).

Iščejo se preproste rešitve za zapletene probleme, uporabljajo se gesla in parole, a vse skupaj je brez pravega premisleka in vsebine.

Najlažje je reči, da so za ekscesna nasilna dejanja v šolah, denimo grozljive množične poboje v ZDA, ki so imeli posnemovalca tudi pri nas, krive patološke osebnosti. Sklicevanje na patološke osebnosti je zavajajoče. Če se takšni dogodki ponavljajo, kot se, žal, v ZDA, če je to ponavljanje sistematično, je krivda drugje. Odgovorna sta oba, posameznik in družba. 

Patologizacija nasilja je eden od ključnih problemov vsake definicije nasilja. S tem ko nekaj označimo za nasilje, torej že po definiciji stigmatiziramo dejanje in samega storilca. Toda morda bi omenil neko drugo razsežnost nasilja, ki ostaja spregledana. Zveni paradoksalno, a se v tem zagotovo skriva (vsaj) del odgovora. Samo nasilje in njegova neposredna brutalnost nas intelektualno inhibirata, zavirata. Slavoj Žižek je v knjigi o nasilju poudaril prav to: »Grozota nasilnih dejanj ter empatija z žrtvami neizprosno delujeta kot vaba, ki nam preprečuje razmišljanje.« Prav tako jasen je bil ameriški filozof Richard Bernstein, ki je opozoril, da »presežek podob in govoric o nasilju poneumlja in celo ovira razmišljanje«. Naša naloga je, da problematičnost družbenih pojavov mislimo in poskušamo priti do ustreznih rešitev.

Imate prav, a res je tudi, kot pravi Žižek, da je včasih najbolj nasilno to, da ne storimo ničesar. Naj vas izzovem s konkretnim dogodkom. Nedavno se je v Ljubljani zgodil napad na dijaka. Šola ga je obsodila, a je v isti sapi dejala, da se dogodek ni zgodil v šolskih prostorih, torej ne more biti odgovorna zanj. Je šola odgovorna za nasilje, ki se poraja med sošolci zunaj stavbe? 

Bojim se, da bi bilo prelaganje odgovornosti zamujena priložnost. A je hkrati treba reči, da je pričakovanje, da lahko šola reši prav vsak »vzgojni« problem, ne samo utopično, temveč predvsem zgrešeno.

Ena od interpretacij izvora nasilja v šolah je tudi tista, ki pravi, da so za nasilje krivi starši, ker ne znajo vzgajati otrok, saj naj bi bili talci ideologije permisivne vzgoje. Če bi to veljalo, potem nasilja v šolah ne bi bilo niti v časih, ko so bili otroci vzgojeni po načelih avtoritarne vzgoje. 

Natančno takšna interpretacija se je pojavila v petkovih Odmevih, kjer je ena od gostij, to me je strašno zmotilo, na pamet govorila o tem, da vzgoja brez frustracije in prisile ne obstaja. Prisila je vendarle nasilje. Postavila se je teza, da je takšen način vzgoje edini, ki je pravilen in relevanten. Prav šokiran sem bil ob tem govoru. Vse skupaj je šlo še dlje, porast medvrstniškega nasilja se je povezal s tem, da otroci ne pozdravljajo. Sklep tovrstne razprave je bil enostaven, tisti, ki danes ne pozdravljajo, bodo jutri postali nasilni. Takšni sklepi so zgrešeni in nevarni. Grožnje z nožem, napada s kladivom v osrednji informativni oddaji pač ne moreš povezati s pozdravljanjem.

V resnici ne gre samo za nasilje med otroki, obstaja tudi nasilje otrok do učiteljev, spomnim se denimo primera iz Srbije. Tudi v Celju naj bi bil dijak s škarjami napadel učiteljico. Je to posledica dejstva, da šola, učitelji nimajo več avtoritete? 

Primer nasilja na srednji šoli v Trsteniku (Srbija), ki ga omenjate, dokazuje, da so tudi učiteljice in učitelji pri vsakdanjem delu izpostavljeni nasilju. Sindikat vzgoje in izobraževanja (SVIZ) je tukaj pravilno javno opozoril na dostojanstvo učiteljskega poklica: poleg zagotavljanja varnega in spodbudnega učnega okolja, ki velja za enega od temeljnih postulatov šolanja, je potrebna posebna skrb tudi pri zagotavljanju varnega in spodbudnega delovnega okolja za učiteljice in učitelje ter druge pedagoške delavce in vodstvo šol. Nasilju na delovnem mestu je danes izpostavljena cela vrsta poklicev. Na to se vse prevečkrat pozablja.

Vsi ti dogodki so posledica družbenih trenj in dogajanja v samem šolskem prostoru. Ali slovenska šola res postaja vedno bolj storilnostna in vedno manj vzgojna ustanova, otroci v šolah tekmujejo za ocene, točke, boljša izhodišča, manj je povezanosti, zato je več stresa in več konfliktov. 

V sodobni družbi, tudi v Sloveniji, je šolanje osrednja institucija socialne mobilnosti. V futurološkem romanu The Rise of the Meritocracy, ki je izšel leta 1958, je britanski sociolog, aktivist in politik Michael Young predvidel delovanje meritokratske družbe prihodnosti. To je družba, v kateri živimo danes. Zanjo je značilno, da so v prvi vrsti posamezniki sami odgovorni ne le za svoj uspeh, ampak tudi za neuspeh. Kot je v zadnji knjigi The Tyranny of Merit opozoril ameriški filozof Michael Sandel, to pri prvih generira nekakšen napuh, saj naj bi bili za uspeh zaslužni sami in si zatorej upravičeno lastijo vse rezultate svojih dosežkov. Pri drugih pa isti mehanizem podžiga prepričanje, da so za svoj neuspeh odgovorni izključno sami. Stresnost in konflikti ter s tem povezano nasilje, ki jih omenjate, so torej vgrajeni v sam DNK sodobne družbe.

Samo nasilje in njegova neposredna brutalnost nas intelektualno inhibirata, zavirata. Slavoj Žižek je v knjigi o nasilju poudaril to poanto: »Grozota nasilnih dejanj ter empatija z žrtvami neizprosno delujeta kot vaba, ki nam preprečuje razmišljanje.«

Kakšen uvid imate v način, kako se slovenske šole spoprijemajo z nasiljem? 

V času ministrovanja dr. Slavka Gabra je bila leta 2003 ustanovljena komisija za analizo problematike nasilja v slovenskem šolstvu. Mediji, strokovna javnost in šole so to novico takrat sprejeli z odprtimi rokami. A v dveh desetletjih od takrat na sistemski ravni ni bilo veliko narejenega. Svetla točka so številne pobude nevladnih organizacij, na primer Društvo SOS telefon. Šole imajo vzgojne načrte ali pa različne oblike mediacij, kjer je prav spoprijemanju z nasiljem namenjena posebna pozornost …

… sedaj pričakujem besedo ampak. 

Žal imate prav. Zaslišanje novega ministra za vzgojo in izobraževanje dr. Darja Felde je bilo dovolj zgovorno. V predstavitvi pred pristojnim odborom državnega zbora je poudaril kakovost. In hkrati zamudil priložnost, da bi opozoril na nasilje, enega od ključnih dejavnikov, ki imajo na kakovost (pa tudi na pravičnost) vzgoje in izobraževanja negativen vpliv. Tudi sicer je predstavitev bodočega ministra razgalila vrzel med vsakdanjim delom šol in politiko, saj je bila polna zgrešenih poudarkov in praznih formulacij.

Zdi se torej, da bomo – tudi tokrat – spet imeli opraviti z vrsto zamujenih srečanj in zgrešenih priložnosti. Iščejo se preproste rešitve za zapletene probleme, uporabljajo se gesla in parole, a vse skupaj je brez pravega premisleka in vsebine.

Kaj ste pogrešali? 

Pri predstavitvi nove ekipe na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje sem pogrešal (vsaj) dvoje. Na eni strani prepoznavanje problemov, s katerimi se spoprijemajo šole. Iz predstavitve novega ministra je bilo to več kot razvidno. Ne nazadnje je do sedaj že več kot pol leta opravljal funkcijo državnega sekretarja. Na drugi strani pa sem v predstavitvi pogrešal celovito obravnavanje predstavljenih prioritet. Govoriti o digitalizaciji (ne da bi sočasno omenili digitalne motnje), govoriti o kakovosti (pri tem pa zanemariti dejavnike, ki negativno vplivajo nanjo, na primer nasilje), govoriti o nadarjenih (in pri tem pokazati popolnoma zgrešeno pojmovanje povezanosti talentov in distributivne pravičnosti), vse to so zadostni dokazi, da je šlo v tej predstavitvi marsikaj narobe.

Vzgoja in izobraževanje oziroma šolanje nasploh je danes »na radarju« vseh najpomembnejših medvladnih organizacij, na primer OECD, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke itn. Objava vsakega novega poročila na podlagi mednarodnih raziskav, ki merijo dosežke učencev na posameznem področju pismenosti (raziskave PISA, TIMSS, PIRLS, ICCS itn.), na primer bralne, matematične, naravoslovne, državljanske itn., je pomembna informacija politiki in tudi pedagoški praksi. Z eno opombo, primerjave med rezultati različnih držav ne moremo jemati enoznačno, finskega šolskega sistema ne moremo neposredno preslikati v slovenskega, saj je slovensko okolje drugačno od finskega. Naj se vrnem k ministru, bojim se, da se bo vrzel med šolsko prakso in politiko še dodatno poglobila. Upam, da se motim.

Vrniva se na začetek, torej k nasilju. Kaj pa če imamo opraviti z moralno paniko, kaj pa če nasilja vseeno ni toliko, kot se zdi tistim, ki spremljajo bombastične naslove v medijih? 

Moralna panika se vedno znova izkaže za prikladen mehanizem preusmerjanja pozornosti. Ameriški kulturolog Charles Krinsky opozarja, da moralno paniko sprožijo alarmantne medijske zgodbe, ki jim sledijo strogi zakoni in javne politike ter pretirano ali napačno usmerjena pozornost javnosti, tesnoba, strah ali jeza. Ena od idej, ki poosebljajo moralno paniko, je zagovarjanje »ničelne tolerance«. Ta se je pojavila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot del politike ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Njen namen je bil legitimen: zmanjšati ali pa odpraviti težave z nasiljem, drogo itn.

A je zadeva pri ničelni toleranci, ki sicer velja za šolski primer evfemizma, veliko bolj zapletena. Gre za enega od mehanizmov neoliberalizacije javnih politik. Politike ničelne tolerance so postale »generična« oblika reševanja med seboj sicer zelo raznolikih moralno spornih praks in s tem povezanih problemov, na primer nasilja, drog, orožja, vandalizma, sovražnega govora, korupcije, spolnega nadlegovanja itn. Pri klasičnem vprašanju o toleranci je glavna težava določitev meje tega, kaj naj bi tolerirali, pri ničelni toleranci se celotna zgodba prestavi v definicijo problema: kaj so torej nasilje, korupcija, sovražni govor itn. Problem definiranja tako postane bojno polje ničelne tolerance.

Kaj je narobe, če zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja v šolah ali v celotni družbi? 

Če ničelno toleranco razumemo kot slogan, je pristop pozitiven. Z njo opozarjamo na moralno sporne ali nesprejemljive prakse. Ne preseneča, da je postala del železnega repertoarja različnih kampanj in programov ter manifestov, ki nas poskušajo senzibilizirati za različna družbena vprašanja. Kot že tolikokrat doslej problem sicer zadenejo, samo bistvo pa prejkone zgrešijo. Kljub temu so očitki in ugovori zoper te politike vse pogostejši. Kritiki opozarjajo na celo vrsto negativnih učinkov politik ničelne tolerance, pa tudi na popreproščeno pojmovanje različnih družbenih vprašanj ter na neskladnost teh politik s temeljnimi načeli sodobne pluralne družbe. Krši namreč načelo poštenega kaznovanja kot eno od osnovnih načel retributivne ali povračilne pravičnosti, saj različne deviacije, odstopanja ali prestopke sankcionira z enako kaznijo. Problematiko kaznovanja je nujno treba misliti (in razumeti) v okviru ideje retributivne pravičnosti. Tudi tukaj ničelna toleranca dela ne opravi. Med očitki zoper to politiko izstopajo ugovori o njeni nepravičnosti in nesorazmernosti.

Predstavitev bodočega ministra za izobraževanje je razgalila vrzel med vsakdanjim delom šol in politiko, saj je bila polna zgrešenih poudarkov in praznih formulacij.

Nasilje torej ni enako nasilju, zato ga ne smemo sankcionirati enako? 

Postavljanje enačaja med manjšim in večjim »prekrškom« je a priori nepravično. Enačenje večjega in manjšega prekrška relativizira večji prekršek v primerjavi z manjšim. A sta za ničelno toleranco oba enako problematična. Prav tako so različna pojmovanja nasilja neobčutljiva za razliko med enim prekrškom oziroma dejanjem ter ponavljajočo se prakso. Vse to potrjuje klišejska fraza »ničelna toleranca = ničelna inteligenca«. Več empiričnih raziskav o ničelni toleranci je pokazalo, da so v praksi te politike praviloma neučinkovite, kontraproduktivne, diskriminatorne oziroma nepravične. Tudi zato predlagani odgovori postanejo del problema in ne rešitve. Kakor je že pred več kot četrt stoletja opozoril francoski sociolog Loïc Wacquant, je ideja ničelne tolerance nekakšen »izvozni artikel« ameriške »mehke moči«. Ne izvažamo namreč samo avtomobilov ali nadomestnih delov zanje, orožja, energentov, zdravil, pšenice itn. Izvažamo tudi ideje. To je ena od ključnih poant tako imenovane mehke moči.

Pogovarjala sva se o družbi, o tem, da nam dejanja mladih hitro pokažejo, kaj je z družbo narobe. A treba jih je tudi razumeti, če so lahko s svojim govorom – sovražnim in nestrpnim – uspešni politiki, zakaj naj bi bili mladi drugačni?

Opozarjate na eno od razsežnosti nasilja, ki jih pogosto spregledamo: nasilje vse prepogosto, žal, deluje, deluje tudi v politiki. Danes se v imenu tekmovalnosti demokratičnim političnim ureditvam rado očita, da so neučinkovite. Nasproti se jim postavljajo avtokratski režimi, denimo kitajski. Pri vsem tem pa se pozablja na razsvetljenske vrednote, na načelo tolerance, ki je na neki način končalo 30-letno vojno, pozablja se na temeljne človekove pravice in svoboščine, na vladavino prava. Stvari, za katere smo mislili, da so bile ponotranjene, postajajo vprašljive. Vprašati se torej moramo, zakaj so danes pogosto uspešni zelo nasilni politiki in njihovi prijemi in kako ta nasilni vzorec odzvanja v šolskem prostoru. Proti takšnim stvarem se je treba boriti. Nasilja ne bomo nikoli popolnoma odpravili, lahko ga samo zmanjšamo, a ne z drastičnimi, ostrimi in instantnimi rešitvami, te nas bodo hitro pripeljale do totalitarne družbe.