Nadarjeni in povprečni otroci

Zaslišanje bodočega šolskega ministra Darja Felde, doslej državnega sekretarja na ministrstvu, je dvignilo precej prahu. Pedagoge so presenetile trditve, da bi bilo v predšolski kurikul treba vnesti digitalizacijo, da v prvem triletju osnovnošolskega izobraževanja ne bo več predmetnika in da pri ocenjevanju v osnovni šoli nadarjeni otroci doživljajo krivice. »Namreč tukaj lahko dobi neki otrok, ki je zelo nadarjen, oceno pet, ampak oceno pet dobi tudi nekdo, ki je lahko povprečen,« se je izrazil.

Vzgojitelji predšolske vzgoje morajo biti digitalno pismeni, bolj kot to morajo imeti znanje o tem, kaj digitalizacija pomeni in kakšen vpliv ima na otroke. A razumeti je bilo, da bi bilo treba digitalizacijo vnesti tudi v predšolski kurikul. Ta je nespremenjen od leta 1999, »a posodobitev nikakor ne sme iti v smer digitalizacije, če si česa ne želimo in če česa ne najdemo nikjer, kjer imajo visokokakovostno predšolsko vzgojo, so to zasloni,« je kritična razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek. Zato digitalizacije ne boste našli v izhodiščih za prenovo kurikula, pri pripravi katerih je sodelovala. »Otroci v vrtcu se morajo igrati, pogovarjati, gibati, vzpostavljati morajo socialne odnose. Sproščati morajo svojo domišljijo, iti ven, da vidijo, kaj se dogaja v naravi, biti v skupinah, da ugotavljajo, kako se znajti v družbenem prostoru. To so tiste ključne kompetence, ki jih morajo pridobiti med razvojem.«

Opustitev predmetnika v prvem triletju osnovnošolskega izobraževanja bi pomenila radikalno spremembo. Predmetnik je dokument, ki »zagotavlja neko dovolj enotno izvedbo osnovnošolskega programa po vseh šolah, s čimer zagotavljamo primerljivo število ur posameznega predmeta vsem učencem, ki obiskujejo osnovno šolo v državi. S tem seveda pričakujemo tudi neki primerljiv izobrazbeni standard,« razloži pedagog Damijan Štefanc.

Ocene s konceptom nadarjenosti nimajo nobene zveze, a tudi če se je bodoči minister zgolj nerodno izrazil in je imel v mislih na eni strani prizadevnejše učence in na drugi tiste, ki so malo manj zagnani, so bile njegove besede sporne. »Ocena mora zajemati kakovost in obseg otrokovega znanja. Znanje je v tem primeru nekaj, kar se ocenjuje, ocena pa ne bi smela biti odvisna od tega, kako priden in konformističen je otrok, od kod prihaja, ampak od tega, kako dobro to svoje znanje izkaže,« meni Štefanc.

Težave pri ocenjevanju seveda so. Najbolj bode v oči, da ocene niso normalno porazdeljene, Ljubica Marjanovič Umek pa k temu dodaja, da je ocenjevanje prepogosto in da bi moral biti – predvsem v tretjem in četrtem razredu, ko so otroci šele dobro opismenjeni – večji poudarek na ustnem ocenjevanju.

Bodoči minister bo imel veliko dela. Poleg zagotavljanja sredstev že tako podhranjenemu sektorju bo moral v red spraviti prenovo izobraževanja, »a ta poteka na način, ki ni najobetavnejši«, se boji Štefanc. »Pozabili smo tudi, da imamo v sistemu veliko otrok, ki so dve šolski leti preživeli ob izrazito okrnjenem izobraževanju. Otroci, ki so danes v četrtem ali petem razredu, so otroci, ki so bili v prvem triletju večinoma doma. Nujno bi bilo najti načine, kako te učinke čim bolj nevtralizirati.«