Blaž Božič / Pesnik in prevajalec, ki se poglablja v antične klasike, zamotan jezik in razpoke svobode v mestih

Odrevenelo drsenje po Facebooku občasno prekinejo objave pesnika, glasbenika (etno trash projekt SsmKOSK, bend nevem nevem), klasičnega filologa in prevajalca Blaža Božiča. Delujejo kot anomalija. Avtohtoni Bežigrajčan vsakdanje banalnosti namreč rad preseka s svojimi čudovitimi prevodi osmanske poezije iz obdobja med 14. in 19. stoletjem, čemur se posveča v prostem času. »Pri osmanski poeziji ne gre za izvirnost, kot jo pojmujemo danes, bolj za emulacijo standardov starih mojstrov. Tematika je v osnovi ljubezenska, opisuje hrepenenje, ločitev od vira ljubezni. Skupen ji je fond sufističnih metafor, ta prepoznavni mistični jezik, čeprav so verzi o pitju vina kdaj mišljeni tudi dobesedno. Ampak zanimiva je ta večplastnost. Naslovnik je lahko bog, zaščitnik ali oseba, po kateri pesnik erotično hrepeni. Navadno gre za dečka,« pravi.

Je zvedav um in luciden sogovornik z analitičnim filološkim duhom, ki si kruh primarno služi s tehničnim prevajanjem. Je tudi literarni prevajalec iz stare grščine, nemščine, nizozemščine in madžarščine ter soavtor učbenika za madžarski jezik. »Rad se učim jezike. Imel sem veliko pozitivnih izkušenj z lokalci v različnih državah. Če znaš jezik, jih to fascinira, posebej pri manjših narodih. Pote m nisi samo turist.« Jezikovne poletne šole so ga v zadnjih letih vodile po različnih koncih Evrope, od Prištine in Bruslja do Debrecena in Istanbula. Pesnik Kazimir Kolar ga je v intervjuju za portal Ars Litera zato opisal kot filologa-nomada.

Med drugim je sodeloval pri zahtevnem prevodu Homerskih himn, korpusu pesnitev, posvečenih različnim bogovom Olimpa. Trenutno pripravlja doktorsko disertacijo na temo Epa o Dionizu, zadnjega epa antike avtorja Nonosa iz Panopole. »Nonos je meni od vseh epikov najbolj fascinanten. Dve poglavitni referenci sta zanj Homer in učena helenistična poezija, zato je delo svojevrstna sinteza obeh in tudi drugih stilov. Glavni junak Dioniz, bog mnogih obrazov, ima v epu nekatere Kristusove poteze, v drugem ohranjenem Nonosovem delu, parafrazi Janezovega evangelija, pa ima Kristus dionizične, kar predstavlja tipični poznoantični sinkretizem, sintezo krščanskega in poganskega elementa, ki je izredno zanimiva v literarnem ustvarjanju tedanjega časa. Predvsem z ozirom na prisotnost starih kultov v Egiptu 5. stoletja, v času in prostoru, v katerem je Nonos ustvarjal, pa tudi širše.«

Kot sopotnik ljubljanske pesniške scene, ki že nekaj časa tudi soorganizira pesniške večere Mlade rime, pomeni glas tiste druge, manj vidne, periferne, necentraške Ljubljane. Njegova poezija, prevedena v srbščino, angleščino, nemščino, grščino in ukrajinščino, je pogosto modernistično hermetična in tematsko psihogeografska, vezana na specifične prostore. »Zame so referenca predvsem neki načini govora, pripovedovanja. Všeč mi je kompleksna poezija. Lahko je neposredna, ampak z zamotanim jezikom, kot poezija Geoffreyja Hilla. Pišem naključno, potem pa počasi dodajam, odvzemam, kombiniram, včasih racionalno, včasih ne.« Pri Centru za slovensko književnost je nedavno izšla njegova tretja pesniška zbirka Mleček, žbunje: grobovi v njem, ki jo je Simon Smole v spremni besedi opisal kot »nov labirint človeških zdrsov in dotikanj, polnih ljubljanskega asfalta […] ki izhaja iz misli Maricea Blanchota o tem, kako pesnik piše poezijo iz želje po odkrivanju središča, ta pa se nenehno seli in premika, a vseeno ostaja središče«.

Ko smo že pri središčih, se dotaknemo usode mesta, ki je najbolj zaznamovalo njegovo poetiko. »Kot mulc sem Ljubljano imel za normalno mesto na periferiji. Dragi mesti sta bili Pariz in London. Danes sem star 31 let in živim v dragem mestu. Nimam več občutka, da je moje, čeprav sem bil vedno občutljiv na to. Da imaš svoj kvart, lokalne ljudi, njihove zgodbe.« Fasciniran je tudi nad »praznimi kraji«, ki počasi izginjajo. »Vedno so me zanimali prostori, kjer stvari niso logične, kot stranski krak tirov, ki se konča v travi. Mikrozadeve.« Med pogovorom pokaže na gradbeno jamo ob bežigrajskem baru, kjer sediva. Nekoč je bila tam vojašnica, vmes urbani vrtovi, zdaj pa od tam zeva praznina. »To je zame pomemben plac. S kvartovskimi kolegi smo tukaj imeli poletno hišico. To, da najdeš gradbeno jamo in v njej pečeš čevape, se zdi za današnji čas anomalija.«

Pogreša »razpoke v mestu«, kraje, kjer lahko prosto dihaš, kot je bila nekdanja Avtonomna tovarna Rog. »Ljudi označiš za džankije in brezdelneže in uničiš več kot desetletno tradicijo. S tem pa številnim mladim zatreš potencial za nadaljnji razvoj in samoizražanje. Največja ironija je, da mestna oblast želi biti odprta, svetovljanska, hkrati pa dela vse, da bi mesto spremenila v vas. Vzdušje je trenutno kar zadušljivo. Mislim, da večina aktivnih meščanov, ki življenja ne omeji na službo in stanovanje, z mano vsaj delno deli mnenje. Solidarnost do ljudi, ki so v slabšem položaju kot ti, bi morala biti norma. Ampak morda sem prevelik idealist.«