Blaž Božič / Pesnik in prevajalec, ki se poglablja v antične klasike, zamotan jezik in razpoke svobode v mestih
"Vedno so me zanimali prostori, kjer stvari niso logične, kot stranski krak tirov, ki se konča v travi. Mikrozadeve."
© Uroš Abram
Odrevenelo drsenje po Facebooku občasno prekinejo objave pesnika, glasbenika (etno trash projekt SsmKOSK, bend nevem nevem), klasičnega filologa in prevajalca Blaža Božiča. Delujejo kot anomalija. Avtohtoni Bežigrajčan vsakdanje banalnosti namreč rad preseka s svojimi čudovitimi prevodi osmanske poezije iz obdobja med 14. in 19. stoletjem, čemur se posveča v prostem času. »Pri osmanski poeziji ne gre za izvirnost, kot jo pojmujemo danes, bolj za emulacijo standardov starih mojstrov. Tematika je v osnovi ljubezenska, opisuje hrepenenje, ločitev od vira ljubezni. Skupen ji je fond sufističnih metafor, ta prepoznavni mistični jezik, čeprav so verzi o pitju vina kdaj mišljeni tudi dobesedno. Ampak zanimiva je ta večplastnost. Naslovnik je lahko bog, zaščitnik ali oseba, po kateri pesnik erotično hrepeni. Navadno gre za dečka,« pravi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.