TV komentar / Dno in vrh neke televizije, v enem večeru

Prjatučki

Kdor ima le malo širši, a ljubeč pogled na to državo in ji želi dobro, je preteklo nedeljo trpel, ko je na prvem programu TV Slovenija gledal intervju Jožeta Možine z Borisom Tomašičem. Je to res raven slovenskega konservativizma? Prostaškost? Obscenost? Nizkotnost? Tomašič je prvi človek propagandne mašinerije Nova24, tovarne lažnih in populističnih novic stranke SDS. In če bi bil Možina res novinar, bi bil lahko pogovor zelo zanimiv, pač lahko bi Tomašiča soočil s tem, kar počne, skočil v bran novinarstva, svoje stroke, svojih kolegov, pokazal naravo Nova24, ga soočil z odkritim širjenjem sovraštva … A kaj, ko je Možina le malce bolj pocukrana in poniglava različica Tomašiča.

Zato je bil obrat, ki se je zgodil po tem intervjuju, kar malce prehud, komaj smo ga zvozili. Prostaški uri Tomašiča in Možine je namreč sledil leta 2022 na berlinskem festivalu nagrajeni švedski dokumentarec režiserja Magnusa Gerttna, tankočutna pripoved o nežni ljubezni med belgijsko mezzosopranistko in pripadnico odporniškega gibanja Nelly Mousset-Vos ter francosko aktivistko kitajskih korenin Nadine Hwang, ki se na božični večer spoznata v taborišču Ravensbrück. Režiser je imel namreč srečo, vnukinja Nelly Mousset-Vos je desetletja hranila rokopise in filmske trakove, ki so nastali v dolgih desetletjih te prelepe ljubezni, jih hranila na podstrešju, ker se tako kot njena pokojna mati ni zmogla soočiti s homoseksualnostjo lastne babice. A nato gremo skupaj s Sylvie na popotovanje z Nelly in Nadine, počasi se nam odpirajo lepota teh dveh pogumnih žensk, skriti svet tega razgledanega in opolnomočenega lezbičnega para in njune družbe, petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta – ta ljubezen kar traja. Nadine svojo ljubo Nelly snema, to so ljubeči posnetki zrele ženske, njenih rok in smeha, vmes pokukamo tudi v predvojni Pariz in spoznamo Žensko akademijo, hkrati pa doživljamo vse, skozi kar se je namenil Gertten popeljati Sylvie. A Gertten je še občutljivejši, tako nam vsem pokaže lepote sodobne Belgije, odstre zaveso z belgijskega podeželja, nenadoma spremljamo veliko več zgodb, zgolj mimogrede pa nam razkrije, kako je sploh prišel do te desetletja in desetletja zamolčane zgodbe. Leta 1945 je namreč švedski Rdeči križ prevzel skrb za taboriščnice iz Ravensbrücka – in tako nenadoma nimamo več pred sabo zgolj slik, ki jih je hranila Sylvie, ampak še posnetke iz švedskega vojnega arhiva. In spet je tam Nadine, ta neverjetna pogumna ženska, ki išče svojo ljubezen. Gledamo si iz oči v oči z Nadine, ki ne ve, ali je Nelly sploh živa.

Morda nam je bilo po gledanju dokumentarca Nelly & Nadine nekako v zadoščenje, da te prelepe zgodbe ne Možina ne Tomašič nikoli ne bosta razumela, da v ta svet sploh ne moreta prodreti – da so torej pred temi grobijani te rahločutne zgodbe varne.