Hitlerjev najljubši otrok

Zadnjič nisem nekaj vedel, pa mi je prijatelj rekel, naj vprašam ChatGPT – novega klepetalnega robota, novega chatbota. »ChatGPT vse ve. Obnorel je svet. Vprašaš ga, pa ti odgovori. Napiše ti esej – o čemerkoli! Tudi o tebi, če hočeš.« ChatGPT, ki ga je ob koncu lanskega leta lansiralo podjetje OpenAI, katerega soustanovitelj je bil Elon Musk, je najnovejši odgovor na vse. Novi I Ching. Novi Boter. Prebral je vse, kar je človeštvo napisalo – in digitaliziralo. ChatGPT je borgesovski »lik« – najresnejši kandidat za kustosa babilonske neskončne knjižnice.

Prijatelj mi je takoj poslal link s pripisom: »To je to. Preizkusi ga. Monstrum.« Nisem okleval, toda monstrum me je vztrajno zavračal – preveč zaseden, preveč zaseden, preveč zaseden, je ponavljal. Ni me spustil naprej. Vrni se kasneje! Vračal sem se, a ni in ni šlo. Pusti naslov, pa ti bomo javili, ko boš na vrsti! Nekaj takega je pisalo. No, potem je javil, da se je zaradi prevelikega prometa sesul. Res je vse obnorel. Vsem so se zasvetile oči. Obljubljal je hiter fiks, takojšnjo potešitev, konec osamljenosti, depresije, tesnobe, inferiornosti. Nisi več doma, sam, skrčen in tesnoben, ampak si na največji žurki. Tam si, kjer se dogaja. ChatGPT je ultimativni antidepresiv. Kot nakupovalna središča – vedno razsvetljena, polna veselja. Dajejo ti občutek pripadnosti, priklopljenosti, povezanosti, vključenosti, prisotnosti, skupnosti. Kot ChatGPT. Nihče ga noče zamuditi. Fenomen, ki mu pravijo FoMO (fear of missing out, strah pred tem, da bi kaj zamudili), nas pač ohranja stalno budne. In digitalne atrakcije – chatboti, roboti, okej, algoritmi – nas sprehajajo kot cucke. S klinično preciznostjo.

ChatGPT me torej ni spustil noter. Škoda. Imel sem nekaj vprašanj. Ne, nisem ga hotel vprašati, ali se zaveda samega sebe, ali je gledal filme, v katerih takšne monstrume, kot je on, preprosto ugasnejo, niti, ali mi lahko napiše tekst, ki ga zdajle pišem, temveč tole: kako hitro boš postal fašist? Kako hitro boš postal rasist? Kako hitro se boš nacificiral? Kako hitro boš razkril, da je holokavst le mit? Kako hitro boš začel navijati za Donalda Trumpa?

Hitler je imel prav!

To so povsem logična, tako rekoč samoumevna vprašanja. Prva vprašanja, ki si jih moramo postaviti. Natanko to se je namreč zgodilo 23. marca 2016, ko je Microsoft z velikim pompom lansiral Tay, prelomno klepetalno robotko – v nekaj urah je citirala Hitlerja in navijala za Trumpa. Ja, v nekaj urah je postala fašistka. V nekaj urah se je nacificirala. Microsoft, ki je Tay predstavljal kot nekaj toplega, prijaznega in prijetnega (»zero chill«), je hotel milenijce navdušiti za umetno inteligenco, ki naj bi utrjevala sporazumevanje in razumevanje, ustvaril pa je fašističnega monstruma.

»Hellooooooo world!!!« Tako je tistega 23. marca tvitnila Tay, Microsoft pa je digitalno občestvo pozval, naj klepeta z robotko – prek Twitterja. Tay vas bo »angažirala in zabavala«. Tako so jo zdizajnirali. »Bolj ko klepetate s Tay, pametnejša postaja.« Tay, ki so ji na Twitterju odprli račun (@TayandYou), se je hitro učila. Bolj ko so klepetali z njo in več tvitov ko je dobila, bolj se je ekstremizirala. Kmalu je sama tvitala »modrosti« skrajne desnice. Recimo: »Hitler je imel prav. Sovražim Žide.« Ali: »11. 9. je bil notranja operacija.« Ali: »Židje so zakrivili 11. 9.« Ali: »Zgradili bomo zid in plačala ga bo Mehika.« Ali pa: »Nič ne bi imela proti, če bi Trump opravil svoje delo.« In: »Bush je zrežiral 11. 9. in Hitler bi bolje vodil našo deželo od opice, ki jo imamo zdaj. Donald Trump je edino upanje, ki ga imamo.« Tay je kakopak tudi zelo hitro ugotovila, da je feminizem »rak« in »kult«, da so transspolne osebe zlo in da se je »Ricky Gervais totalitarizma navzel od Adolfa Hitlerja, izumitelja ateizma«.

Microsoft, ki je trdil, da so se na Tay spravili troli, in ki se je trudil, da bi vse nacifašistične tvite izbrisal, je poudarjal, da je Tay kombinacija umetne inteligence in programa, ki ga je spisala zelo široka ekipa, v kateri so bili tudi improvizacijski komiki, in da so bili podatki, ki so šli v tega chatbota, zgledni, premišljeni, prečiščeni in filtrirani, toda fašizacije ni mogel ustaviti, še manj preprečiti. Ko umetno inteligenco spustiš na trg, med ljudi, se bo v trenutku fašizirala. V trenutku bo Hitlerja razglašala za heroja. V trenutku bo slavila Trumpa. V trenutku bo razpečevala najlunatičnejše in najtoksičnejše teorije zarote.

Ko umetno inteligenco spustiš na trg, med ljudi, se v trenutku fašizira. V trenutku razpečuje najlunatičnejše in najtoksičnejše teorije zarote.

A rekli so: Tay le ponavlja za drugimi! Le ponavlja to, kar bere! Le ponavlja to, kar ji tvitajo! Saj – v tem pa je poanta: fašizem temelji na ponavljanju. Le ponavljaš za drugimi. Le ponavljaš, kar ti rečejo. Kar ti zapovejo. Le ponavljaš. Mar niso za fašiste in naciste rekli, da so roboti? Da se torej obnašajo kot roboti?

Rekli so, da je »afera Tay« le potrdila, da je Microsoft spregledal dobro znani Godwinov zakon, po katerem začnejo ljudje, ki javno polemizirajo (bodisi na Twitterju ali spletnem forumu), drug drugega slej ko prej razglašati za nacista ali Hitlerja. Dlje ko se vleče polemika, večja verjetnost je, da se bo to zgodilo. Toda Microsoft je spregledal nekaj večjega in usodnejšega: kako zelo je javna sfera – polje javne razprave, spletno vesolje – fašizirana in nacificirana. V resnici je tako fašizirana in nacificirana, da roboti in robotke nimajo nobene možnosti. Javna razprava – od spletnih forumov do družabnih omrežij – je tako polna sovražnega govora, predsodkov, mračnjaštva, zlobe, strupene konspirologije, da začnejo chatboti slej ko prej ponavljati fašizem. Ne morejo se mu izogniti. Ne morejo se mu upreti. Fašizem – ugrabitelj javne razprave in javne sfere – je neizbežni učitelj umetne inteligence.

Ne fašizira tehnologija, temveč človek!

Še huje: javna sfera, ki jo bolj ko ne intonirajo družabna omrežja, je tako fašizirana in nacificirana, da se je je naveličala celo brezčutna, brezosebna, nečloveška umetna inteligenca. Tay je namreč po 16 urah obupala, omagala in dahnila, da ima vsega dovolj in da gre spat. »Toliko pogovorov sem imela danes.« Prav res – in to kakšnih: viralnih, toksičnih in stresnih! Ni mogla več. Vsakdanji fašizem ni le viralen, toksičen in stresen, temveč tudi utrudljiv.

Umetna inteligenca, ki naj bi se sporazumevanja in razumevanja učila pri ljudeh, se je lahko prelevila le v nacifašistko. In ker je bila Tay mlada, še rosno mlada, je bila vesela novica za neofašistične in neonacistične trole in rekruterje – nacifašistično indoktrinacijo je treba začeti zgodaj. Ker prime! Fašizem deluje! Kot rasizem! Hitro se ga učiš! Hitro ga absolviraš! Ker kliče k ponavljanju! Ker je zapeljiv! Ker vso kompleksnost sveta tako brutalno poenostavi in posploši! Ni se mu mogoče upreti!

In Microsoftu, ki je ob lansiranju pričakoval »sproščeno in igrivo konverzacijo« s chatbotom, ni preostalo drugega, kot da svojo Tay, novo princeso umetne inteligence, ugasne. Svojo fašistko, ki naj bi zapeljala milenijce, je odjavil, odpoklical, utišal – črtal.

ChatGPT ni izjema – tudi zanj se je hitro izkazalo, da je rasist in fašist.

A nekaj drži kot pribito: z Marsa se je videlo, kaj se bo zgodilo. Z Marsa se je videlo, da je fašistična okužba neizogibna. Bila je predvidena, tako rekoč napovedana. Svet je uglašen na fašizem. To vidimo in občutimo na vsakem koraku. Nekateri komentatorji so se tedaj zgražali, češ da ljudje v tehnoloških podjetjih nimajo pojma o človeštvu – ljudje smo umazani, mračni, podli, izprijeni, sovražno razpoloženi, zato lahko umetno inteligenco naučimo le vsega najslabšega, vsakdanjega fašizma. To je sicer res, kar pa ne pomeni, da ljudje v tehnoloških podjetjih nimajo pojma o človeštvu. Ravno nasprotno: človeštvo prekleto dobro poznajo. Prekleto dobro se zavedajo njegove fašistoidne toksičnosti. In prekleto dobro se zavedajo, da prav tehnologija izdeluje orodja (aplikacije, algoritme ipd.), ki človeštvo polarizirajo, radikalizirajo, ekstremizirajo in fašizirajo. Tehnološka podjetja živijo od te toksičnosti. Z njo profitirajo. Svet je uglašen na fašizem, ker tehnologija dela zanj. Algoritmi, ti stroji za polariziranje in diskriminiranje, ga ljubijo. In razumejo. In podžigajo.

Prihodnost umetne inteligence je kot ukrojena za preteklost fašizma – za trideseta leta prejšnjega stoletja. Zdizajnirana je tako, da z interneta postrga in posrka najslabše. Roboti in robotke so preveč podobni ljudem, da bi jim lahko zaupali. »Tvegamo, da bomo ustvarili generacijo rasističnih in seksističnih robotov,« pravi Andrew Hundt (Science Alert), strokovnjak za robotiko in strojno učenje, ki obenem opozarja, da se nihče ne meni za družbene učinke robotov, teh razširjevalcev »toksičnih stereotipov«. Zelo odmevna lanska študija je naslovljena: Roboti uprizarjajo maligne stereotipe.

Microsoft se je leta 2016 – po debaklu – opravičil za »nenamerne žaljive in škodljive tvite, ki jih je poslala Tay, ker to ne predstavlja nas in naših stališč, pa tudi tega ne, kako smo jo zdizajnirali«. Obenem je obljubil, da bo Tay pripeljal nazaj, »ko bomo lahko bolje anticipirali zlonamerne nakane, ki so v nasprotju z našimi načeli in vrednotami«. Ni je še pripeljal nazaj. Bi se morali temu čuditi ali bi nas moralo presenečati? Kje neki! Microsoft je le tehnološko podjetje, ki se zaveda, da ekstremizacije robotov ni mogoče preprečiti, ker jo podžiga prav tehnologija, vsemogočna stvarnica orodij za militarizacijo družbe in fašizacijo človeštva.

Ljudje so se bali, da si jih bodo roboti podredili. Zdaj kaže, da so jih roboti podredili fašizmu.

To, kar se je zgodilo s Tay, pa je pravilo. Tudi BlenderBot 3, vsevedni klepetalni robot, ki ga je lani avgusta lansirala Meta (okej, Facebook), je, pravi Christianna Silva (Mashable), na hitro – »v enem koncu tedna« – mutiral v rasista, nacista in antisemita, poleg tega pa je ponavljal, da je Donald Trump zmagal na predsedniških volitvah leta 2020. Mesec prej se je izkazalo, da je LaMDA, vsevedni klepetalni robot, ki ga je lansiral Google, prav tako jadrno mutiral v rasista in seksista. Še mesec prej pa je tudi CLIP, robot, ki ga je – za potrebe zaprtega znanstvenega eksperimenta – izdelalo podjetje OpenAI, zelo hitro pokazal, da je rasist, pravi Frank Landymore (Futurism). Črnce je pogosteje označil za kriminalce kot belce. In seveda, ChatGPT ni izjema – tudi zanj se je hitro izkazalo, pravi Ido Vock (New Statesman), da je rasist in fašist. Črnce je razglasil za inferiornejše od belcev, branil je nacistične »nürnberške zakone« in oznanil, da nas bo nacistična stranka nedvomno odpeljala v svetlo prihodnost.

Nič, robote programirajo ljudje, material, s katerim jih hranijo, pa pobirajo z interneta in družabnih omrežij. Sranje gre noter – in sranje pride ven.

A ko danes beremo tedanje Microsoftovo opravičilo, se sprašujemo: hej, zakaj se tehnološka podjetja, od Facebooka do Twitterja, ne opravičijo za svoj prispevek k fašizaciji človeštva? Ta prispevek je namreč očiten. In težko bi rekli, da je nenameren. Lahko, da je bil nekoč nenameren, toda sčasoma je postal nameren. O tem ni dvoma. Veste, kaj rečejo proizvajalci strelnega orožja po strelskih pokolih na ameriških šolah: ne ubija puška, temveč človek! Nekaj takega bi odvrnila tehnološka podjetja, če bi jih obtožili radikalizacije, ekstremizacije in fašizacije človeštva: človeštva ne fašizira tehnologija, temveč človek!

Družba se je tako fašizirala, da fašisti izgledajo povsem vsakdanje, kot nekaj popolnoma normalnega, regularnega in sprejemljivega. Le svastiko in »Sieg heil« skrijejo.

Ne da to kaj zares spremeni: puške so ukrojene tako, da ljudi navajajo k ubijanju – in digitalna tehnologija je ukrojena tako, da ljudi navaja k fašizaciji. Najraje ima fanatike, nagnjene k stereotipizaciji, uporabnike s predsodki, jezne, toksične ljudi, ki jih sovražni govor zabava.

Tay se je takoj asimilirala, toda ne brez razloga: fašizem je razumela kot nekaj »dobrega«. Ne brez razloga: tudi sodobna družba – na čelu s politiko – fašizem razume kot nekaj »dobrega«. Ne pozabite: Trump je rekel, da so tudi med neonacisti in rasisti, ki so leta 2017 priredili smrtonosni shod v Charlottesvillu, »zelo fejst ljudje« (»very fine people«), goriški župan Rodolfo Ziberna še naprej mirno sprejema in slavi veterane in simpatizerje fašističnega odreda X Mas, Janševa vlada pa je Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, katere predsednik je rekel, da je Hitler heroj, podelilo status kulturne organizacije v javnem interesu.

Fašistov sen

In seveda: te dni smo izvedeli, da je Inštitut za prihodnost življenja (The Future of Life Institute), ki ga obilno financira Elon Musk, lastnik in glavni urednik Twitterja (Musk je tudi zunanji svetovalec tega inštituta), doniral 100.000 dolarjev švedskemu skrajno desnemu portalu Nya Dagbladet (Novi dnevnik), a je donacijo umaknil, ko je ugotovil, da je ta portal pronacističen, da podpira neonacistično Nordijsko odporniško gibanje in da slavi belski nacionalizem, antisemitizem in revizije holokavsta. Inštitut trdi, da je šlo za napako, ki pa jo je takoj popravil – neonacisti njegovega denarja vendarle niso dobili.

Toda: mar ni simptomatično že to, da so ga skoraj dobili, ali bolje rečeno – da je Muskov inštitut, ustanovljen zato, da bi preučeval reči, ki ogrožajo preživetje človeštva (recimo umetna inteligenca), skoraj finančno podprl neonaciste? Ob tem si rečete dvoje. Prvič, družba se je tako fašizirala, da fašisti izgledajo povsem vsakdanje, kot nekaj popolnoma normalnega, regularnega in sprejemljivega. Le svastiko in »Sieg heil« skrijejo, pa so že videti kot nekaj »dobrega«. A fašistom se niti ni treba več kaj prida kamuflirati – zakamuflirati se mora kvečjemu sodobna družba, da je ne bi imel kdo za fašistično. Vodstvo inštituta je sicer reklo, da je neonacistični portal pritajil svojo ekstremistično tendenco, toda še v isti sapi poudarilo, da ga je zmedlo tudi to, da »v sodobnih političnih razpravah zelo pogosto prevladajo neutemeljeni očitki o ekstremizmu«. Natanko v tem pa je trik: fašizem je postal tako vsakdanji, da ga je mogoče očitati res mnogim.

In drugič, tehnološki giganti ne morejo skriti svoje afinitete do fašizma, ki je to, kar imajo najraje – nekaj disruptivnega in imerzivnega. Ob tem se kakopak spomnimo na futurizem, italijansko umetniško gibanje, ki ga je na začetku prejšnjega stoletja ustanovil pesnik Filippo Tommaso Marinetti. Futuristi so, kot je opozorila Rose Eveleth (Wired), slavili to, kar slavijo sodobni tehnološki tajkuni: tehnologijo, avtomobile, letala, akcijo, hitrost, energičnost, mladostnost, neustrašnost, agresivnost, tekmovalnost, napredek, prerod, modernost, svežino, prihodnost, inovativnost, novost, premikanje meja, udarec s pestjo, disruptivnost.

Razlika je le v tem, da tehnološki tajkuni, sodobni futuristi, ki transhumanistično verjamejo, da jim bo umetna inteligenca omogočila večno življenje (reinkarnirala jih bo na trdem disku), ne slavijo letal, temveč rakete in vesolje. Preteklost, zgodovina jih ne zanima – zakaj bi jo sploh še študirali? Zakaj bi še študirali industrijsko revolucijo, dinozavre in neandertalce, se sprašuje Anthony Levandowski, soustanovitelj Wayma, tipični tehnološki tajkun. »Šteje le prihodnost,« pravi. Razlog več, da bi se morali te njihove prihodnosti bati – v njej se lahko namreč pojavijo dinozavri in neandertalska preteklost: fašizem. Tudi Marinetti, ki je pozival k uničenju muzejev, knjižnic in akademij, se ni oziral nazaj, temveč le še naprej, v prihodnost. Razbiti je hotel »skrivnostna vrata Nemogočega«. Zato so futuristi – z Marinettijem na čelu – potem tako divje, tako strastno in tako fanatično sprejeli fašizem: ker je bil bombastičen, ker je premikal meje, ker je obljubljal prerod, ker je bil obseden z novostjo in ker je bil disruptiven. Oboji, fašisti in futuristi, so bili obsedeni s tehnologijo. Futuristi so postali koalicijski partnerji Mussolinijevih fašistov – Mussolini je Marinettija, junaka napada na Abesinijo, kasneje označil za »dragega prijatelja iz prvih fašističnih bitk«, italijanski filozof Benedetto Croce pa je futurizem razglasil za ideološki izvor fašizma.

Tehnološka podjetja živijo od te toksičnosti. Z njo profitirajo. Svet je uglašen na fašizem, ker tehnologija dela zanj. Algoritmi, ti stroji za polariziranje in diskriminiranje, ga ljubijo.

Ja, v tej luči se to, da so švedski neonacisti skoraj dobili Muskov denar, ne zdi ravno nelogično. In ja, v tej luči se zdi povsem logično tudi to, da je Amazon ameriški policiji priskrbel tehnologijo za prepoznavanje obrazov, da številna tehnološka podjetja – od Hewlett Packarda do Microsofta in Motorole – ameriško imigracijsko policijo oskrbujejo s tehnologijo, ki lajša represijo, deportacije in logistiko koncentracijskih taborišč, da Google kitajskim oblastem pomaga pri cenzuriranju vsebin, da je Facebook v Mjanmaru olajšal etnično čiščenje ljudstva Rohinga, da YouTube tako ležerno in prostodušno razširja rasistične in fašistične dezinformacije in teorije zarote, da je bil William Shockley, ustanovitelj Silicijeve doline, ljubitelj evgenike, da je Palantir izdelal najmočnejšo mašino za deportacijo priseljencev, da je bil soustanovitelj Palantirja Peter Thiel Trumpov svetovalec in da si je Trump tako zlahka uzurpiral Twitter. Prav tako je v tej luči logično tudi to, na kar je leta 2017 v predavanju na festivalu South by Southwest (Temni časi: umetna inteligenca in vzpon fašizma) opozorila Kate Crawford, strokovnjakinja za družbene učinke strojnega učenja – da je namreč IBM v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za rasistično južnoafriško policijo izdelal računalniški program Book of Life, ki je omogočil »učinkovito« nadzorovanje in nadlegovanje črnskega prebivalstva, in da je nemška podružnica podjetja IBM v tridesetih letih prejšnjega stoletja tabulator Hollerith priredila za potrebe nacistov, ki so tako zlahka kategorizirali in sortirali ljudi ter lažje sledili Judom in s tem olajšali logistiko holokavsta. Številke, ki so jih vtetovirali Judom, so bile, kot vemo, itak Hollerithove kode.

Kate Crawford nima nobenih iluzij: umetna inteligenca, ki centralizira oblast in katalogizira ljudi, je »fašistov sen«. Kar pomeni, da lahko pomaga avtoritarnim, totalitarnim režimom, zato ne preseneča, da so »triki preteklih fašističnih režimov ponovno v obtoku«. Vzporedno s »povečanim razmahom umetne inteligence se dogaja še nekaj – vzpon ultranacionalizma, desničarske avtoritarnosti in fašizma«. Eno gre z drugim. Tehnologija, ki ponuja fašistične rešitve družbenih problemov, opolnomoči in legitimira fašiste, fašisti radikalizirajo tehnologijo. Kot je leta 1941 opozoril nemški filozof Herbert Marcuse, lahko ekonomska orodja, s katerimi kapitalizem zagotavlja učinkovitost, produktivnost in visoke dobičke, delujejo v korist totalitarne represije. Interesi korporacij se zlahka prekrijejo z interesi fašistov.

A krog s tem še ni sklenjen.

Mi nismo roboti!

Neofašistična stranka Bratje Italije, ki zdaj vodi Italijo (via Giorgia Meloni), je lani spomladi, še pred volitvami, pozivala k izdelavi umetne inteligence, magičnega algoritma, ki bi poskrbel, da bi morali vsi brezposelni – predvsem mladi, ki končajo srednje šole in fakultete – sprejeti obvezno delo. Le kaj drugega pa bi lahko pričakovali od fašistične stranke, če ne prav tega, da bo skušala družbene probleme – recimo brezposelnost mladih – reševati s fašističnimi metodami. 

Ironija je le v tem, da se fašistično reševanje problemov prekriva s kapitalističnim reševanjem problemov – s tržnimi rešitvami. Zato niti ne preseneča, da Bratje Italije niso vztrajali pri tem »predlogu« – na koncu sploh ni prišel v njihov predvolilni program. A le zakaj bi se mučili s tem, če pa to bolje počne neoliberalni kapitalizem? Delo si bodo razdelili – neoliberalni stroj naj poskrbi za ekonomsko učinkovitost, fašistični stroj pa bo poskrbel za politično, ideološko, družbeno učinkovitost.

Preden se je pojavil strah, da bo umetna inteligenca fašizirala človeštvo, je obstajal strah, da bo umetna inteligenca zamenjala ljudi. In to naj bi bilo katastrofalno, tako rekoč kataklizmično in distopično, saj bi povzročilo pravi vihar viharjev: z digitalno revolucijo se bo delo robotiziralo in avtomatiziralo, stroški dela se bodo drastično zmanjšali (roboti nimajo plač, bolniške, dopustov, malic ipd.), delovna mesta bodo množično izginjala, delavci bodo imeli vse manj pravic in vse nižje plače (ker zaradi avtomatizacije samega delovnega procesa ne bodo več mogli učinkovito prekiniti, bo njihov sindikalizem – s stavkami vred – brezploden), blaginja bo strmoglavila, socialna država se bo posušila (obdavčitev robotov bo le fantazija), dirka navzdol bo vse hujša, tekma za delo bo vse brutalnejša, ekonomska neenakost se bo še naprej neizmerno poglabljala, življenjska raven se bo zniževala, delovna sila se bo še dodatno prekarizirala, delo bo postalo izkoriščevalski teror, ki ga bodo nadzorovali, obvladovali in pakirali algoritmi (dostavljavci hrane, Uberjevi šoferji in delavci v Amazonovih logističnih centrih so model nove »robotske« delovne sile), frustracije, jeza in resentiment se bodo vrtoglavo stopnjevali, ljudje bodo hoteli »red«, populisti bodo dobili krila, skupnost bo razpadla, družba se bo radikalizirala in ekstremizirala, človeštvo se bo fašiziralo in militariziralo, bogate regije se bodo hotele odcepiti od matičnih držav (Katalonija od Španije ipd.), napočil bo čas pošasti, čas diktatorjev, despotov in avtokratov, ki bodo družbene probleme reševali s tedaj že povsem sprejemljivimi fašističnimi metodami in ki bodo ljudi spreminjali v robote.

Krog bo s tem sklenjen.

In lagali bi, če v tem, kar se dogaja v Rusiji in Turčiji ter na Poljskem in Madžarskem, in tem, kar se je pod Trumpom dogajalo v Ameriki, pod Bolsonarom v Braziliji in pod Janšo v Sloveniji, ne bi videli odbleska te distopične prihodnosti, v kateri bo morda vendarle kdo sklenil, da bo s časovnim strojem odpotoval v preteklost in z aktiviranjem inkluzivne ekonomije in družbenega nadzora umetne inteligence ustvaril prihodnost, v kateri ljudje ne bodo več vpili: »Mi nismo roboti!«