Temna resnica

Kar se prijav diskriminacije tiče, danes v Sloveniji izstopata dve skupini ljudi: prva so invalidne osebe, skoraj enako velika skupina ljudi pa trpi diskriminacijo na podlagi narodnosti, rase ali etnične pripadnosti. Diskriminacija pa ni zgolj prazen, novodoben pojem, pač pa pomeni neenako, slabšo obravnavo ljudi v javnosti, v zaposlitvenem postopku, pred državnimi organi, v zdravstvenih in drugih ustanovah, v trgovinah in lokalih … In v tem primeru so slabše obravnavani in s tem diskriminirani ljudje, ki so videti drugače, ki govorijo nekoliko drugače, ki imajo nekoliko drugačno polt …

Podatki, ki kažejo, da so nezaželeni tujci in tu živeči nezaželeni Neslovenci med najbolj diskriminiranimi ljudmi, izhajajo tudi iz aktivnosti zagovornika načela enakosti. Gre za (neodvisni) državni organ, ki preiskuje obstoj diskriminacije v posameznih konkretnih primerih ter na sistemski ravni. V zadnjih dveh letih je tako zagovornik med drugim ugotovil sistemsko diskriminacijo afriških državljanov, ker je ministrstvo za notranje zadeve izdalo interno navodilo upravnim enotam, naj bodo »posebej pozorni, ko slovenske državljanke napovejo sklenitev zakonske zveze z državljani nekaterih afriških držav«. Pa diskriminacijo skupine prosilcev za azil, ki je naročila taksi za prevoz s pogreba, a so taksisti storitev zavrnili, češ da »ne prevažajo migrantov«. Ugotovil je diskriminacijo v medijih, in sicer »prepovedano opravičevanje idej o prevladi ali večvrednosti osebe ali skupine oseb« v časniku Demokracija in v izjavah voditeljice oddaje Faktor na televizijskem kanalu TV3. Poleg tega je ugotovil diskriminacijo tudi v več primerih, ko so banke tujcem, beguncem ali prosilcem za azil zavrnile bančne storitve zgolj zaradi njihove narodnosti oziroma državljanstva. Pa diskriminacijo, ko je varnostna služba brez razloga pregledala in zadrževala temnopolto osebo. In nazadnje, pred dnevi, recimo tudi diskriminacijo v lokalu v Prekmurju, kjer so se odločili, da ne bodo več stregli pripadnikom celotne etnične skupnosti, ker so imeli težave z izgredi neke skupine Romov.

Prav na območju, kjer živi tudi romska manjšina, predvsem na jugovzhodu države, je problem njene diskriminacije stalnica. V družbi in postopkih pred državnimi organi in kot rasno profiliranje, ki ga izvaja policija. Da o tem, kako je od znotraj videti novomeški zapor, niti ne govorimo – gre za podobne prizore kot iz ZDA, kjer so v zaporih večinska populacija temnopolti, čeprav nasploh pomenijo le dobro desetino prebivalstva. Tudi Romi so na Dolenjskem in v Beli krajini maloštevilna manjšina, v zaporu pa je njihov delež precej večji, verjetno celo večinski.

Širše, na ravni celotne države, sistemska diskriminacija izhaja tudi iz obravnave tujcev pred upravnimi organi, še posebej v Ljubljani, kjer zadeve ureja velika večina tujcev. Obravnavani so na povsem ločeni lokaciji, stalnica so dolge vrste čakajočih sredi noči, poslovanje izključno v slovenskem jeziku, dolgotrajno reševanje zadev, utrujanje z že tisočkrat pridobljenimi dokazili … »V trenutku, ko sem prišel v to državo, sem postal migrant s srbskim potnim listom, imigrant iz ne-EU države, ki mu sistem z vsemi silami poskuša otežiti položaj in pokaže, da tu ni ne zaželen ne potreben,« je svoj položaj za Mladino opisoval celo Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki že šest let živi (in ureja stvari na oddelku za tujce) v Sloveniji, in dodal, da po vseh teh letih v Sloveniji lahko z gotovostjo reče, »da ne bi nikoli niti enemu tujcu priporočil, da pride sem živet. Enostavno ta država in družba na to nista pripravljeni. Obsega nesprejemanja, ki ga bo doživel, in neprestane diskriminacije na vsakem koraku, kjer mu bodo ves čas pojasnjevali, kako iz nekega razloga ’ne odgovarja’, ne želim nikomur.«

V Sloveniji je diskriminacija tujcev tudi sistemska, področna zakonodaja jim je izrazito nenaklonjena ne glede na to, ali so migrantski delavci, begunci ali kaj tretjega.

Poleg tega se je v zadnjem času pojavila nova oblika sistemske ali pa vsaj sistematične in splošno razširjene diskriminacije na tem področju, in sicer v odnosu policije do prosilcev za azil. Nič čudnega ni več prizor večje ali manjše skupine tujcev, ki postrojeni v spremstvu policije sede ali stoje čakajo ali pa korakajo na kakšno izmed lokacij azilnega doma. Nič nenavadnega niso več obiski policije na avtobusih in vlakih, ki se redno končajo tako, da iz njih odstranijo enega ali več tujcev, ki jih policisti ali zaskrbljeni državljani kakopak »prepoznajo« zaradi bolj ali manj temne polti kože. Policija to počne brez podlage v zakonu, saj prosilci za azil (razen izjemoma, ko to omogoča zakon) nimajo omejenega gibanja in se lahko prosto gibajo po državi. Drugi problem je kakopak rasno profiliranje, ki ustreza definiciji diskriminacije na podlagi narodnosti, rase ali etnične pripadnosti.

Dr. Veronika Bajt z Mirovnega inštituta pojasnjuje, da je pojav diskriminacije na tem področju zelo povezan s predsodki, stereotipi, strahom pred tujci, s ksenofobijo, »torej nekimi osebnimi občutji, in po drugi strani z obstoječo zakonodajo, ki se vedno bolj zaostruje, in sicer tako tujska zakonodaja kot zakonodaja na področju migracij. Slovenija je ena od držav z najbolj restriktivno ureditvijo, kar se tiče pridobivanja državljanstva.« Poleg tega dodaja, da je bila Slovenija leta 1991 oblikovana kot nacionalna država, »kot država Slovencev za Slovence, in jasno je, ker gre za majhen narod, prišlo do nacionalizma prek izključevanja tujcev, med drugim tudi zato, ker v zadnjem času določeni politični akterji v javnem diskurzu poudarjajo ta nacionalistični vidik«. Pojasnjuje še, da gre za populizme, ki so v bistvu zelo enostavne formule izključevanja, saj je v določenem deležu prebivalstva zelo lahko zbuditi nacionalna čustva: »V resnici je Slovenija že dolga leta večkulturna družba. Tu prihaja do določenega razkoraka z realnostjo. Tu ne živimo zgolj ljudje slovenske narodnosti, pač pa iz več različnih kulturnih okolij.« 

Veronika Bajt, ki je sodelovala pri raziskavi o diskriminaciji v Sloveniji, ki so jo na Mirovnem inštitutu izvedli predlani, pojasnjuje, da je sicer na področju varstva pred diskriminacijo v Sloveniji v zadnjih letih po pritiskih iz EU vzpostavljen sicer spodoben zakonski okvir. Sprašuje pa se, ali je dovolj dobro poznan in ali se ljudje zavedajo, da je diskriminacija kazniva. »Vprašanje je tudi, kako je zakonodaja implementirana v praksi. Naše raziskave kažejo, da je diskriminacija v Sloveniji močno prisotna. Sploh na področju spola, kjer jo v glavnem doživljajo ženske, in pa na področju narodnosti, religije, etničnosti in rase. Kar se slednjega tiče, so problemi zelo prisotni na trgu dela, pa tudi na področju zdravstva, izobraževanja in dostopa do najemniških stanovanj.« Trenutno sta v tej skupini ljudi najbolj diskriminirani romska in begunska populacija, opozarja Veronika Bajt in dodaja, da seveda ni nujno, da gre za tujce, »ampak tudi za slovenske državljane, tudi tu rojene ljudi, ki jih kategorizirajo kot ljudi, ki niso Slovenci, ki so drugačni od nas na podlagi svojega imena, naglasa, videza«. Hkrati pa tudi ni enak odnos do vseh tujcev, ki recimo ne govorijo tekoče slovenskega jezika, »ne moti nas recimo toliko tujskost ljudi, ki prihajajo z zahoda«.

Dr. Damjan Mandelc s Filozofske fakultete v Ljubljani pojasnjuje, da je v zreli demokratični družbi manj prostora za diskriminacijo ter več za nujno široko razpravo o njej, »nasprotno je v družbah, kjer je politika polarizirana, kjer obstaja večji demokratični primanjkljaj, kjer so pristojne institucije slabo odzivne, mediji pa bolj kot krivice iščejo ekscese, tudi v širši javnosti več tolerance do diskriminacije manjšinskih skupnosti«. Tudi Mandelc poudarja, da je na področju diskriminacije na podlagi narodnosti ali rase Slovenija, čeprav je stoletja sama izkušala dominacijo in diskriminacijo s strani drugih narodov, »svojo ’nedolžnost’ izgubila kmalu po osamosvojitvi, ko je najprej zagrešila izbris, kasneje pa omejevala in izločala nevečinske družbene skupine, predvsem priseljence z območij nekdanje Jugoslavije, Albance, Rome«.

Da je diskriminacija na podlagi narodnosti, etnične pripadnosti in rase »rezultat odnosa mnenjskih voditeljev, političnih odločevalcev in medijev do določenih skupin, saj tisti, ki imajo dostop do najširše javnosti, od zgoraj navzdol ustvarjajo negativno javno podobo določenih skupin in legitimirajo odnos do njih«, je prepričan tudi dr. Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Po njegovem mnenju se s tem ustvarjajo možnosti za institucionalizirane oblike diskriminacije in neorasizem ter tlakujejo pot za širjenje takšnega odnosa med ljudmi: »To poteka tako v formalnih kot neformalnih oblikah in pri tem ne gre spregledati, da se v tem od zgoraj navzdol vodenem procesu praviloma nagovarjajo strahovi in negotovosti med lokalnim prebivalstvom, ponujajo se preproste razlage in s prstom se pokaže na bolj ali manj vidne ’drugačne’ krivce.«

Negativen odnos do tujcev se širi predvsem od zgoraj navzdol – od sovražne politike v tista okolja, kjer je stikov z drugačnostjo manj.

Ne glede na določen formalni napredek na področju soočanja z diskriminacijo pa je po Mandelčevem mnenju napredek tudi v praksi mogoč le s strpno politiko, sodelovanjem z demokratično civilno družbo, krepitvijo demokratičnega in aktivnega državljanstva v izobraževalnem sistemu in v medijih ter s premišljenimi integracijskimi politikami in sodelovanjem med etničnimi večinami in manjšinami. Študije namreč kažejo, dodaja Mandelc, »da največ predsodkov v družbah ni tam, kjer se mešajo večine in manjšine, temveč v bližini takšnih prostorov in na podeželju, kjer ljudje nimajo toliko neposrednih stikov z drugačnostjo in tujostjo, ampak svoje strahove gradijo na podlagi neresnic in zavajanj družbenih omrežij, na podlagi paničnega in sovražnega diskurza, ki ga širijo populisti in skrajni nacionalisti«.