Kje so službe?

Na precejšnje presenečenje vlada prejšnji teden sprva ni dala soglasja k vsebini razpisa za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v prihodnjem študijskem letu, čeprav velja, da gre pri tem bolj kot ne zgolj za formalnost. Podobno je leta 2021 storila Janševa vlada. A stanje danes ni enako tistemu izpred dveh let. Leta 2021 je povišanje vpisnih mest – natančneje na medicinskih fakultetah in na ljubljanski fakulteti za računalništvo – zahtevala vlada, ki je zato v celoti blokirala izvedbo razpisa in ogrozila načrtovane informativne dneve. Tokrat naj bi željo po povišanju vpisnih mest izrazile fakultete, razpis pa je bil naposled vseeno izveden po časovnici. A podobno kot pred dvema letoma so bili popravki tudi tokrat minorni, ljubljanska in mariborska univerza bosta povečali število študijskih mest za radiološke tehnike in psihologe.

Prav zmeda in odločanje tik pred objavo razpisa, v Janševi vladi in tudi v Golobovi, priča o tem, da se vedno znova zaplete, ko bi morali država, univerze in delodajalci pripraviti usklajen predlog. Takšni posegi v zadnjem trenutku »lomijo zaupanje v sistem in ministrske resorje, predvsem pa nepovratno učinkujejo na občutljivo dinamiko oziroma ravnovesje na trgu diplomantov ter ne nazadnje posegajo v avtonomijo univerz«, je prepričana raziskovalka delovnih razmerij in predavateljica na Univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik, sicer nekdanja generalna direktorica direktorata za visoko šolstvo. Predvsem pa pričajo, da Slovenija dolgoročne strategije trga dela v resnici nima.

Proces oblikovanja razpisa vpisnih mest bi moral »temeljiti na strokovno poglobljeni razpravi o načrtovanju vpisnih mest po programih, ki vključuje razvojne in nacionalno učinkovite rešitve. Univerze pedagoškega in kliničnega dela ne morejo urejati po trenutnem navdihu posameznikov in brez ustreznih dodatnih resursov, ki niso zgolj finančni, temveč tudi kadrovski in infrastrukturni«. Po drugi strani taki posegi prispevajo tudi k prekarnosti na akademskem trgu. »Slovenija izobraževalni sistem zmotno dojema kot recept za rešitev večine težav na trgu dela. A na trg dela vplivajo številni dejavniki, na katere lahko vplivamo zgolj s premišljenimi makroekonomskimi politikami.«

Koraki v pravo smer se sicer vsaj na videz delajo. Leta 2018 je šolsko ministrstvo objavilo javni razpis za izdelavo modela za napovedovanje potreb po izvajanju visokošolskih študijskih programov, vzpostavljen je bil tudi informacijski sistem. Ta visokošolskim zavodom omogoča dostop do poročil o zaposljivosti svojih diplomantov. Čeprav ta niso javno dostopna, smo pristojno ministrstvo prosili za podatke, kolikšna je zaposljivost tistih, ki so v zadnjih letih pridobili izobrazbo s študijskega področja družbenih ved, novinarstva in informacijskih znanosti. Na podlagi podatkov med letoma 2011 in 2020 lahko ugotovimo, da je bilo decembra 2020 po prvi stopnji s tega področja zaposlenih skoraj 60 odstotkov vseh diplomantov – skoraj 20 odstotkov jih je nadaljevalo študij –, podobno velja za tiste, ki so končali drugo stopnjo. Ob tem jih je bilo v obeh primerih zgolj pet odstotkov tudi vpisanih v evidenco brezposelnih, kar pomeni, da jih je večina tistih, ki domnevno niso zaposleni, padla v tako imenovano sivo cono – bodisi so zapustili državo ali pa niso vključeni ne na trg dela in ne v visokošolsko izobraževanje ali usposabljanje.

Potrebe trga dela se pogosto spreminjajo, življenjska doba diplom, zlasti tistih bolj tehničnih in ozko specializiranih, pa se hitro krajša.

Podatki sicer zajemajo zgolj tiste, ki so bili ob dokončanju študija mlajši od 29 let in so se nato zaposlili v Sloveniji. Vendar pa bi morali pri podobnih meritvah upoštevati tudi razliko med samo zaposlenostjo in dejansko zaposljivostjo. Pri merjenju druge namreč ne bi smeli zgolj meriti zaposlenosti diplomantov, pač pa bi morali meriti tudi, ali diplomanti pridobivajo zaposlitve na svojih poklicnih področjih in ali so te primerne njihovi stopnji izobrazbe.

Ker so podatki, pridobljeni s pomočjo administrativnih virov, omejeni, se je Slovenija lani vključila v evropski projekt Eurograduate, v okviru katerega načrtuje izvedbo nacionalnega anketnega spremljanja zaposljivosti visokošolskih diplomantov prve, druge in tretje stopnje.

Načrtovanje dolgoročnih strategij je kakopak zoprno, ni jih namreč mogoče preprosto kopirati po vzoru drugih držav, saj ima vsaka svoje specifike. Ob tem dr. Jana Javornik dodaja, da v Sloveniji pogosto umanjka tudi zavedanja, da univerze ne izobražujejo zgolj za lokalno ali nacionalno okolje, temveč za globalni trg dela. »Zato pogosto izražena pričakovanja, da se bodo slovenske univerze odzivale na specifične potrebe slovenskega okolja, ki mu najbolj primanjkuje ravno do-univerzitetnega izobraženega kadra, niso ravno realna.« Ob tem je ključno spoznanje, da se potrebe trga dela pogosto spreminjajo, tudi v odnosu do zunanjega makroekonomskega dogajanja, kar velja zlasti za Slovenijo. Janševa vlada je leta 2021 na primer povečala vpis na računalništvo, in sicer v imenu digitalne preobrazbe, vendar pa vsega dve leti kasneje v globalnem informacijsko-tehnološkem sektorju potekajo množična odpuščanja. Naloga univerz tako ni, da se odzivajo na trenutno dogajanje, pač pa tudi, da postavljajo in že vnaprej zaznavajo bodoče trende na trgu dela. Kljub temu da so krize zadnjih let pokazale, kako lahko nenadno ugasnejo celotne skupine in delovna mesta, v Sloveniji še vedno primarno vztrajamo »na izpostavljanju tistih poklicev, za katere univerzitetno izobraževanje sploh ni potrebno, namesto da bi reformirali vseživljenjsko izobraževanje in vlagali v usposabljanje ljudi. Tu imajo svojo jasno nalogo tudi delodajalci, a je mnogi ne opravljajo,« pravi Jana Javornik. Ob napovedovanju potreb prav tako ni upoštevana možnost avtomatizacije delovnih mest. »Poklici, ki jih danes opredeljujemo kot deficitarne, imajo namreč nadpovprečno verjetnost avtomatizacije in izginjanja v prihodnjih letih. To bi morali upoštevati ob napovedovanju potreb trga dela v prihodnosti.«

Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad je pred kratkim objavil razpis za pridobitev štipendije za deficitarne poklice v prihodnjem šolskem letu. Dijaki, ki se bodo tako vpisali v izobraževalne programe poklicev, kot so kamnosek, pek, slaščičar, mesar, zidar ali tesar, bodo lahko zaprosili za štipendijo v višini nekaj več kot 100 evrov. Po drugi strani bodo štipendisti Slovenske vojske prejemali trikratnik te vsote.

Zmotno je že samo prepričanje, da je družbena vloga univerz zgolj instrumentalna, da so zgolj nekakšne valilnice kadrov, še dodaja dr. Javornik. »Univerze niso zgolj podaljšek srednjega izobraževanja in tudi nimamo več usmerjenega izobraževanja, ki je očitno pustil neizbrisljivo sled. Univerzitetno izobraževanje ima drugo dodatno vrednost: pripravo diplomantov za preživetje in uspeh na rapidno spreminjajočem se trgu dela.«

V pohitreni dinamiki sodobnega trga dela se življenjska doba diplom, zlasti tistih bolj tehničnih in ozko specializiranih, hitro krajša, zato je naloga dobrih univerz in premišljenih študijskih programov med drugim tudi to, da diplomante opremi z veščinami agilnega učenja, upravljanja sprememb, projektnega vodenja ter sodelovanja v interdisciplinarnem in medkulturnem okolju.

Prav tako, poudarja, pa bi se morali zavedati, da zaposlenim danes niso pomembne samo plače. »Pravično plačilo je vedno nujna osnova, a plačilo je le eden od dejavnikov, ki vodi odločitve ljudi.« Mlajše, postmilenijske generacije ter tiste, ki so Slovenijo že zapustile, po njenem poglavitno namreč vodijo druge reči, recimo delovna kultura in okolje, fleksibilnejši delovni časi in načini dela oziroma možnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, možnosti kariernega razvoja, prepoznavnost podjetja, njegove lokalne prakse ter tudi sam zaposlitveni proces. »Pomembne so jim možnosti sooblikovanja vizije podjetja ali organizacije, kultura dostopnega vodstva, odnos podjetja oziroma organizacije do okolja ter družbe. V zameno za to so pripravljeni sprejeti tudi nižje plačilo ali se seliti.«