Koliko ovadb si je že nabral Hojs?

Nekdanji notranji minister in podpredsednik SDS Aleš Hojs je po izobrazbi gradbeni inženir. In medtem ko se je ljudstvo med njegovim ministrovanjem zgražalo nad neustavnimi omejitvami človekovih pravic, ki so bile vse po vrsti pripravljene na njegovem ministrstvu, se je ukvarjal predvsem s svojim matičnim področjem. V imenu notranjega ministrstva in s tem v imenu države je sklepal številne nepremičninske posle, od katerih je verjetno najbolj bizarna gradnja podhoda pod Šubičevo ulico, daleč najdražja pa gradnja stolpnice za vsaj 169 milijonov evrov, v kateri naj bi po novem imela prostore vodstvo policije in notranje ministrstvo. Revizija tega projekta je pokazala vrsto nepravilnosti in sume storitve več kaznivih dejanj.

Ko je z nastopom vlade Roberta Goloba notranja ministrica postala Tatjana Bobnar, je odredila ustavitev vseh predhodnikovih nepremičninskih poslov in izvedbo notranjih revizij. Doslej je bila zaključena le revizija gradnje stavbe, imenovane policijska trdnjava, ki nosi delovno ime »Litostrojska 2«.

Glavni očitek revizorjev je nerazumljivo negospodaren način pridobivanja novih prostorov za državne organe. Notranje ministrstvo namreč ne bo postalo lastnik novih prostorov, pač pa naj bi nova stolpnica ostala v lasti podjetja DSU, ki ga je Hojs izbral za poslovnega partnerja pri tem projektu. Ministrstvo za notranje zadeve bo s plačevanjem najemnine v bistvu za nazaj financiralo gradnjo stolpnice. Res je družba DSU v stoodstotni državni lasti, a to pravzaprav v ničemer ne odvezuje funkcionarjev, da bi pri poslovanju s tem podjetjem ravnali kot dober gospodar. Boljših načinov pridobivanja novih prostorov, s katerimi bi ministrstvo postalo lastnik nepremičnine, je po mnenju revizorjev na voljo dovolj, kot najprimernejšega omenjajo »najem s postopnim odkupom«.

Nekdanji notranji minister Aleš Hojs je podpisal pogodbo za gradnjo novih prostorov ministrstva in policije, omenjena organa pa sploh ne bosta postala lastnika, pač pa bosta ostala večna najemnika.

Revizorji opozarjajo, da se s sprejeto rešitvijo »ne sledi vladni strategiji ravnanja z nepremičnim premoženjem ter se s tem povečuje tveganje neekonomičnosti«. Strategija, ki velja že debelo desetletje, namreč od funkcionarjev zahteva »zasledovanje načela gospodarnosti« in vsebuje tudi »obvezne usmeritve, ki so jih dolžni spoštovati vsi upravljavci nepremičnega premoženja Republike Slovenije in organi«. Usmeritve kakopak določajo »postopno zmanjševanje obsega nepremičnin, ki jih imajo državni organi v najemu,« tako da se, kadar se pridobivajo novi trajni prostori, »pridobi lastništvo nad najeto nepremičnino ali lastništvo nad drugo primerno nepremičnino«. Navajajo tudi revizijo računskega sodišča, ki je leta 2011 pod drobnogled vzelo posel, s katerim sta druga Janševa vlada in njen minister za notranje zadeve Vinko Gorenak preselila notranje ministrstvo in policijo na sedanjo lokacijo, ki je prav tako na Litostrojski cesti v Ljubljani. Tudi tedaj je bil posel sklenjen s podjetjem DSU, in to prav tako zgolj najemniško razmerje, ki ga je računsko sodišče označilo za najbolj neprimeren način pridobivanja prostorov.

»Državotvorno ministrstvo MNZ ne bo lastnik objekta, v katerem bi bil dolgoročno njegov sedež (vsaj 25 let) in pomembna (kritična) infrastruktura, med tem obdobjem pa bi bil lahko objekt prodan s strani D.S.U., d. o. o, ki je v 100% lasti RS, drugemu kupcu (tretji osebi),« še pišejo revizorji. V DSU so med revizijo na ta očitek odgovorili, da je v pogodbi varovalka, da je tudi novi lastnik policijske trdnjave, ki bi mu DSU prodal sedež notranjega ministrstva in policije, tako ali tako dolžan spoštovati najemno razmerje in do izteka 25-letne pogodbe najemnikov ne sme vreči na cesto. Na tem mestu si velja zamisliti, kako bi bilo, če bi sedež notranjega ministrstva in policije kupila kaka multinacionalka ali pa sklad s premoženjem neznanega izvora ali pa, navsezadnje, kak domači kupec, recimo svetovalec za davčno optimizacijo prek ustanavljanja podjetij v BiH Rok Snežič.

Vse narobe

Poleg tega je v revizijskem poročilu skupaj 18 ugotovitev takšnih ali drugačnih nepravilnosti, kršitev zakonodaje in dolžnega ravnanja. Pri tem poslu torej ni bilo nič prav oziroma je bilo vse narobe. Zakaj se je Hojs tako odločil, ni jasno. Pri spletnem portalu Necenzurirano, kjer so spremljali dejavnosti, povezane s tem poslom, so že lani jeseni zapisali, da je recimo DSU 4,5 milijona evrov vredno pripravo celotne projektne dokumentacije zaupal mariborskemu podjetju Plan B. To je v lasti arhitekta Uroša Razpeta, nekdanjega župana občine Ruše in brata Aleša Razpeta, solastnika in partnerja v Pristopu, največji in najvplivnejši piarovsko-lobistični agenciji v državi. Izbrali naj bi ga bili po številnih zapletih in popravkih razpisne dokumentacije, pri čemer so potencialni interesenti v postopku javnega naročila opozarjali na več spornih pogojev, ki naj bi bili omejevali konkurenco.

Se bo moral Aleš Hojs zaradi nepremičninskih poslov, ki jih je sklenil v imenu države, zagovarjati pred sodiščem?

Dejstvo je tudi, da se z milijonskimi nepremičninskimi posli ponujajo številne priložnosti za kanaliziranje javnih sredstev v te ali one prijateljske roke, opredmetene v različnih svetovalnih, inženirskih, arhitekturnih in gradbenih podjetjih. Da o spremljajočih provizijah ali protiuslugah niti ne govorimo. In bolj ko so se bližale volitve, na katerih je potem zmagal Robert Golob, bolj so na notranjem ministrstvu hiteli z dejavnostmi, ki naj bi posel pripeljale do točke, ko bo od njega težko ali nemogoče odstopiti.

Na notranjem ministrstvu, ki ga po odstopu Tatjane Bobnar že dlje začasno vodi ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, pojasnjujejo, da »odločitev o odstopu od pogodbe ni bila sprejeta. V primeru, da bi odstopili od pogodbe, bi morali skladno s pogodbo drugi pogodbeni stranki povrniti vse upravičene stroške in nastalo škodo.« Gre sicer za strošek »zgolj« 37.638 evrov iz naslova izdelave investicijske dokumentacije, ki ga je deloma plačalo kar ministrstvo, čeprav revizorji opozarjajo, da je to lahko izključno strošek investitorja, torej podjetja DSU. Nasploh se strošek nekaj deset tisoč evrov za odstop od škodljive pogodbe in posla v vrednosti skoraj 200 milijonov evrov zdi povsem nepomemben.

Pa tečejo vsaj aktivnosti, pogajanja z DSU, da bi se narava posla spremenila tako, da bo postal skladen s pravili dobrega gospodarjenja? Na ministrstvu pojasnjujejo, da »se bodo pogodbena določila dopolnila na način, da se bo pomembno dvignila raven ekonomičnosti in gospodarnosti pogodbe v korist ministrstva« in se tudi dosegla skladnost z omenjeno strategijo. Proučevali naj bi namreč tudi zakonske možnosti »za pretvorbo operativnega najema v finančni najem«.

Kazenske ovadbe

Kakšne pa bodo posledice in za koga vse, ker je revizija opozorila na neprimernost posla, ki ga je poleg tega treba naknadno reševati? »Iz tega naslova zoper uslužbence MNZ niso bili sproženi disciplinski postopki in posledično niso bili sprejeti disciplinski ukrepi,« pravijo na ministrstvu, kar je v bistvu pričakovano. Uslužbenci ministrstva so zgolj izvrševali voljo tedanjega ministra Aleša Hojsa in tudi očitki iz revizije se bolj ali manj tičejo izključno njegovega ravnanja, on je ravnal kot slab gospodar. Bi bilo prav, da je na odgovornost potem poklican vsaj on? Na ministrstvu dodajajo, da so decembra lani na specializirano državno tožilstvo podali »naznanilo razlogov za sum, da je bilo pri sprejemanju odločitev o gradnji, pripravi in izdelavi projektne dokumentacije storjenih več kaznivih dejanj, storilci katerih se preganjajo po uradni dolžnosti. Katere osebe konkretno, izmed najbolj odgovornih odločevalcev pri tem projektu, so storile kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, bodo ugotovili pristojni organi pregona v predkazenskem postopku.«

Veliko presenečenje bo torej, če med ovadenimi ne bo Aleša Hojsa, ki je sicer med ovadenimi tudi v povezavi z gradnjo že omenjenega predora pod ljubljansko Šubičevo ulico, s katerim naj bi povezali stavbo parlamenta in Cankarjev dom. Projekt je na njegovo zahtevo iz neznanega razloga vodila kar policija. Ta je naročila in plačala izdelavo idejne zasnove predora v vrednosti dobrih sedem tisoč evrov in tudi izdelavo osnutka dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je stala dobrih 13 tisoč evrov. S tem naj bi bila že nastala večja materialna škoda, saj je dokumentacija neuporabna, ker ne policija in ne ministrstvo ne moreta vložiti zahteve po izdaji gradbenega dovoljenja, ker predmetnih zemljišč nimata niti v lasti niti v upravljanju.