Bodo red v zdravstvu naredila sodišča?

Odločitev ustavnega sodišča o zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki je bila objavljena pretekli petek, so nekateri zdravniki hitro razglasili za zmago. To naj bi bil »zgodovinski dan za slovensko zdravstvo«, je med prvimi komentiral predsednik sindikata družinskih zdravnikov Praktik.um Igor Muževič. Po njegovem mnenju je ustavno sodišče končno storilo to, za kar so si zdravniki že dlje časa prizadevali: sodniki naj bi zaradi varnosti pacientov zdravnikom omejili čas, ko lahko delajo, na največ 48 ur na teden.

Meni, da naj odslej odstopanja od tega ne bi bila mogoča niti ob soglasju delavca. Napovedal je, da bo vse zaposlovalce v slovenskem zdravstvu – sam je sicer zasebnik – prijavil inšpektoratoma za delo in zdravje, pravi celo, da naj bi ustavni sodniki dobesedno zapovedali stavko preobremenjenih zdravnikov. Tudi nekateri drugi zdravniki niso bili skopi pri dramatiziranju. Novi vodja strateškega sveta za zdravstvo kirurg Erik Brecelj je na primer za POP TV ocenil, da se bo zdravstveni sistem sesul, če »se bo upoštevala zadnja odločba ustavnega sodišča«.

Potem pa se je hitro izkazalo, da so bile vse te izjave neresnične ali celo manipulativne. Zaradi takšnih »netočnih informacij oziroma interpretacij« je ustavno sodišče ta teden izjemoma – tega res ne počne kar tako – objavilo še dodatno sporočilo, v katerem so pojasnili, da se pri odločbi niso spuščali v ureditev splošne omejitve delovnega časa za zdravstvene delavce, pri katerih je 48-urni tedenski delovni čas določen kot povprečje v daljšem časovnem obdobju, ampak so zgolj potrdili že dve leti veljavno ureditev, po kateri lahko zdravniki, ki so zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih, še dodatno pri drugem delodajalcu delajo največ osem ur.

Pobudniki ocene ustavnosti se na sodišče tudi niso pritožili zato, ker bi jih skrbela zdravniška preobremenjenost. Ne, dejansko so nasprotovali omejitvi popoldanskega dela na največ osem ur na teden, želeli so delati še več, a pri zasebnikih oziroma po višji tarifi. Omejitev na največ osem ur popoldanskega dela na teden naj bi namreč »nesorazmerno omejevala dodatno delo, in to zgolj zdravstvenim delavcem, zaposlenim v javnih zavodih, ne glede na to, ali bi želeli dodatno delo opraviti pri javnem ali zasebnem izvajalcu zdravstvenih storitev oziroma v javni zdravstveni službi ali zasebni zdravstveni dejavnosti«, so trdili pobudniki ustavne presoje.

Pobudniki se na sodišče niso pritožili zato, ker bi jih skrbela zdravniška preobremenjenost. Ne, nasprotovali so omejitvi popoldanskega dela na največ osem ur na teden, želeli so delati še več, a pri zasebnikih.

A so jih ustavni sodniki zavrnili. Več kot osemurno dodatno popoldansko delo, ob rednem 40-urnem delovniku, naj bi bilo ustavno nedopustno ne le zaradi potrebe po počitku zdravnikov, ampak tudi zaradi varnosti pacientov. »Nadaljnja korist zadostnega počitka zdravstvenih delavcev se kaže v varnosti in zdravju pacientov, ki pomeni uresničevanje ustavne pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave,« so zapisali ustavni sodniki, ki pa so v nadaljevanju še poudarili, da skupna 48-urna omejitev velja seveda za vse zaposlene. Tako na primer tudi družinski zdravniki, ki zdaj poleg redne zaposlitve delajo na podlagi posebnih pogodb v ambulantah za neopredeljene paciente, ne smejo dodatno delati več kot osem ur na teden.

Časovna omejitev dela pa ni bila glavna tema, s katero so se ukvarjali sodniki v omenjeni odločbi. Glavno vprašanje, zaradi katerega je zakon sploh prišel pred ustavno sodišče, so bile zdravstvene koncesije. Spor o tem je med zdravniškimi organizacijami in ministrstvom za zdravje izbruhnil že pred sedmimi leti, ko je ministrstvo pod vodstvom Milojke Kolar Celarc napisalo nov zakon o zdravstveni dejavnosti. V njem so tudi zaradi direktiv EU omejili zdravstvene koncesije. Prepovedali so dedovanje in preprodajo koncesij, predvsem pa so omejili njihov neskončni rok trajanja. Od leta 2014 namreč v EU niso več dopustne koncesije za nedoločen čas »zaradi zapiranja trga in omejevanja konkurence«.

Slovenske zdravniške organizacije tega niso želele sprejeti. Leta 2017 smo bili priča vrsti tiskovnih konferenc, na katerih so zdravniki zahtevali ministričin odstop. Ko je bil zakon v parlamentu vendarle sprejet, so v Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov začeli zbirati podpise za referendum – sicer neuspešno. Kljub temu pa je njihova kampanja vplivala na pripravo zakonodaje. Ministrstvo je koncesije omejilo na 15 let, a je nato v zakon vneslo še določbo, da se lahko po 15 letih na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in pristojne zbornice te avtomatsko podaljšajo za nadaljnjih 15 let s podpisom aneksa.

Ta kompromis zdravniških organizacij ni zadovoljil. Leta 2017 so poslanci strank SDS in NSi s prvo podpisano Alenko Jeraj (SDS) na ustavno sodišče vložili pobudo za oceno ustavnosti zakona o zdravstveni dejavnosti, češ da zakon »zavira zasebno pobudo« in retroaktivno posega v pravice koncesionarjev. Toda kot izhaja iz sedanje odločbe ustavnega sodišče, so s tem dosegli ravno nasprotni učinek. Ustavno sodišče je pritrdilo ministrstvu za zdravje, da so v Sloveniji zdravstvene storitve nepridobitne in negospodarske storitve splošnega pomena, hkrati pa je razveljavilo določbo, po kateri so se lahko zdravniške koncesije po preteku 15 let avtomatsko podaljšale. Po novem bo moralo ministrstvo po vsakem poteku koncesije ponovno objaviti javni razpis. Z vidika zdravnikov koncesionarjev je torej sodišče vzpostavilo strožjo ureditev. Zdravniki so povsem napačno ocenili veljavna pravila.

Bi lahko sodišča, ob primernih spodbudah in pritožbah, s tem nadaljevala?

Z vidika zdravnikov koncesionarjev je torej ustavno sodišče vzpostavilo veliko strožjo ureditev. Zdravniki so povsem napačno ocenili veljavno zakonodajo.

Slovenski zdravstveni sistem je kaotičen, meja med javnim in zasebnim je zabrisana. V javnem sektorju so redno zaposleni zdravniki, s katerimi pa lahko bolnišnice še dodatno sklepajo podjemne pogodbe ali jim plačujejo račune kot samostojnim podjetnikom. Takšno delo se bo letos še bolj razmahnilo, saj je ministrstvo za zdravje razširilo možnost sklepanja podjemnih pogodb na celoten program skrajševanja čakalnih dob, ki vključuje tudi ambulante za neopredeljene. V nobeni drugi panogi ni mogoče z redno zaposlenimi sklepati še podjemnih pogodb, saj gre v teh primerih za elemente delovnega razmerja. Pri zdravnikih pa je to mogoče, če je to »ekonomsko smotrnejše«, piše v zakonu o zdravniški dejavnosti. Gre za utemeljitev, ki je verjetno tudi neustavna: tisti, ki redno dela, mora biti tudi v skladu z mednarodnimi konvencijami redno zaposlen. Ni ga mogoče drugače zaposliti, če bi bilo tako ekonomsko smotrnejše.

Zdravniki imajo tudi dovoljenje za popoldansko delo. To je sicer sedaj omejeno na osem ur na teden, a tega nihče ne nadzoruje. Intervencijski radiolog Milenko Stanković, podpredsednik sindikata Fides v UKC, ima soglasje za delo še v štirih drugih ustanovah, od tega pri treh zasebnikih, kjer diagnosticira radiološke posnetke. A to lahko počne doma, s svojega računalnika, nihče ne more preveriti, kako dolgo v noč dela in ali res pri vsakem dela do največ dve uri na teden. Vprašanje pa je tudi, ali je po obstoječi zakonodaji to že dovoljeno. V skladu z zakonom lahko zdravnik iz javnega zavoda dela še drugje le v primeru, če »javni zavod nima potrebe po dodatnem dopolnilnem delu oziroma delu, ki presega obveznosti«, in seveda če tak delavec izvršuje redne delovne obveznosti v skladu z »normativi in standardi dela« pri svojem delodajalcu. Glede na to, da večina javnih zdravstvenih zavodov – predvsem UKC – ne dosega niti rednega programa, in ker zdravnikov primanjkuje, bi vsa soglasja za delo zunaj zavoda morala biti preklicana.

Sodniki takšnih izjem ne morejo dlje časa ignorirati. Tudi v Nemčiji se je po letu 2006 povečalo število zdravnikov, ki so samostojni podjetniki (tako imenovani honorarni zdravniki). To so bili večinoma anesteziologi, ki niso bili v delovnem razmerju. A je leta 2019 nemško zvezno socialno sodišče v več odmevnih sodbah njihov status hitro razjasnilo: odločilo je, da pomanjkanje zdravstvenega kadra ne more biti razlog za izigravanje delovne zakonodaje in da svobodni zdravniki ne morejo imeti statusa samostojnih podjetnikov, ki na trgu prodajajo svoje storitve in izdajajo račune. In sicer zato, ker v večini primerov ti zdravniki delajo v timu in s sredstvi bolnišnic, zaradi česar niso svobodni posamezniki, ampak njihov dejanski status ustreza delojemalcu in mora biti z redno zaposlenimi tudi izenačen. Ta sodba je med drugim pomenila, da so morali v Nemčiji zdravnike pogodbenike v vsem – od davkov do omejitve delovnega časa – izenačiti z zaposlenimi.

V zadnji slovenski odločbi ustavnega sodišča lahko najdemo podobne razmisleke. »Omejitev dela,« pišejo ustavni sodniki, »se tako ne nanaša le na zdravstvene delavce, zaposlene v javnih zavodih, temveč tudi na tiste, ki so zaposleni v zasebnih zdravstvenih zavodih …« Od tukaj pa do sklepa, da bi morali biti tudi vsi popoldanski delavci pri svojem drugem delodajalcu redno zaposleni, da bi jim moral ta, javni ali zasebni, plačevati dopust in izobraževanja, je torej le še korak. To je korak do izenačitve rednega delovnega razmerja z drugimi oblikami zaposlitve zdravnikov.