Konec mačistične diplomacije?

Še je svež spomin na serijska srečanja višegrajskih alfa samcev. Najbolj anahronistično in dvolično je bilo tisto oktobra 2021, ko so se tedanji regionalni avtoritarci, z našim Janezom Janšo vred, sestali na demografskem vrhu v Budimpešti. Janez Janša (ločen in ponovno poročen z 20 let mlajšo partnerico), Aleksandar Vučić (ločen in ponovno poročen z 11 let mlajšo), Viktor Orbán (srečno poročen), Milorad Dodik (potentni skakalec čez plot) in Andrej Babiš (ločen in ponovno poročen s svojo tajnico, ki je bila ob poroki komaj polnoletna) so se tam zavzemali za vrnitev tradicionalnega patriarhata, o tem, kako naj ženske več rojevajo, so razpravljali med gledališkimi performansi božanja nosečniških trebuhov. Če bi za vsaj pet podobnih srečanj v dveh letih želeli uporabiti en sam izraz, bi lahko rekli, da smo bili priča mačistični diplomaciji. Mačistična diplomacija je le ena od mnogih. Diplomacij ali tipov zunanjih politik je več. Zgodovinsko gledano je najbolj znana besedna zveza ’Rambo diplomacija’, to je izraz, ki se je ustalil za ameriško zunanjo politiko v času največje priljubljenosti ameriškega igralca Sylvestra Stallona in je simboliziral kavbojsko modrost Najprej streljaj, potem sprašuj. V slovensko-hrvaških odnosih smo v zadnjem desetletju govorili o tako imenovani tihi diplomaciji in potem o nogometni diplomaciji, s katero so voditelji nerešena vprašanja skušali reševati na nogometnih tekmah. Nogometna diplomacija je podobna mačistični.

Nekaj povsem drugega pa je ’feministična diplomacija’, izraz, ki se ga je domislila Švedska leta 2014, opisuje pa zunanjo politiko, ki poleg miru in varnosti še posebej poudarja uveljavljanje enakopravnosti med spoloma. Čeprav so se ali se strokovnjaki sprašujejo, ali feminizem kot uveljavljanje enakopravnosti med spoloma ni zgolj novo ime za staro načelo spoštovanja človekovih pravic, so se valu hitro pridružile številne države. Tudi Francija in Nemčija. Feministična zunanja politika v teh primerih ni ostala le osamljena besedna zveza, ampak je postala skupek praks. Španija ima posebnega odposlanca za feminizem, večinoma pa imajo države oblikovane akcijske načrte, povezane z enakopravnostjo moških in žensk.

Temu valu se z napovedjo zunanje ministrice Tanje Fajon o prenovi slovenske zunanjepolitične strategije, katere pomemben steber naj bi postala feministična zunanja politika, pridružuje tudi Slovenija. Enotnosti ne manjka več, premier Robert Golob se je razglasil za feminista, kljub prvotni skepsi ali nerazumevanju izraza sta se s tem zdaj identificirali še predsednica države Nataša Pirc Musar in predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič.

Preprosto je sicer razglasiti novo zunanjepolitično usmeritev, pomembnejše vprašanje pa je, ali je to prava usmeritev in ali je primerna za Slovenijo. Z drugimi besedami – je Slovenija v mednarodni skupnosti na tem področju verodostojna?

Drži, da je zdaj v parlamentu rekordno veliko žensk, da imamo predsednico države in predsednico parlamenta, ni pa mogoče spregledati, da številne ženske na vodilnih položajih zasedajo večinoma protokolarne funkcije ali pa da vse represivne organe – obrambno ministrstvo, kmalu očitno notranje ministrstvo, generalštab in policijo – ki so jih v preteklosti že vodile ženske, tokrat brez izjeme vodijo moški. Slovensko zunanje ministrstvo resda vodi ženska, a na veleposlaniških položajih, kot so izračunali na zunanjem ministrstvu, je žensk le 40 odstotkov, med vodji notranjeorganizacijskih enot zunanjega ministrstva pa jih je 48 odstotkov.

Kljub temu naj bi na tem področju Slovenija imela veliko političnega kapitala, pravi ena najbolj znanih slovenskih feministk, filozofinja Vlasta Jalušič: »Slovenija ima dolgo tradicijo na področju zagovarjanja enakosti spolov, ne nazadnje iz časa socializma, tudi v zunanji politiki Jugoslavije. Političarke, kot je bila Vida Tomšič, so v ZN delovale v prid reproduktivnih in drugih pravic žensk in imele velike zasluge za to, da so te postale del svetovne agende ZN,« pravi. Zaradi nazadovanja na področju pravic žensk v številnih državah, tudi ZDA, in glede na številne kampanje nasprotnikov reproduktivnih in drugih pravic žensk bi bilo treba nujno izvajati politiko, ki bo temu nasprotovala. »Denimo tako, da bi Slovenija podprla zahtevo, da varna prekinitev nosečnosti postane človekova pravica in da enakost spolov postane ena od ključnih dimenzij prizadevanj držav,« dodaja Vlasta Jalušič.