Zločini iz sovraštva

Pred dnevi so se na pravosodnem ministrstvu posebej pohvalili, da jim je med spreminjanjem kazenskega zakonika vanj uspelo vključiti tudi »zločine iz sovraštva«, sicer bolj znane po angleškem imenu »hate crime«. To pomeni, da bodo storilci kaznivih dejanj, pri katerih je bila nagib za storitev tega dejanja katerakoli osebna okoliščina oškodovanca oziroma žrtve (recimo narodnostna, rasna, verska ali etnična pripadnost oškodovanca, njegov spol, barva polti …), kaznovani strožje.

Na ministrstvu pravijo, da mora biti kaznivo dejanje, ki je storjeno iz sovraštva ali predsodkov na podlagi osebnih okoliščin žrtve, strožje kaznovano, ker posledice takih kaznivih dejanj sežejo »širše, kot ’samo’ na konkretno žrtev, saj storitev kaznivega dejanja s takim motivom lahko povzroči občutek ogroženosti in napetosti v celotni skupnosti«. Zakonodaja mora, dodajajo, imeti odvračalni učinek: »Strožja obravnava tovrstnih kaznivih dejanj potencialnim storilcem ter širši skupnosti nazorno ilustrira posebno težo tovrstnega ravnanja. Družbi sporoča, da je diskriminacija katerekoli skupine nesprejemljiva, in ohranja zaupanje manjšin v sposobnost državnih organov, da jih bodo zaščitili pred najhujšimi oblikami diskriminacije.«

Glede na to, da mora sodnik pri odmeri kazni po uradni dolžnosti za storilca preveriti obstoj olajševalnih in oteževalnih okoliščin, bi bilo čudno, če (tudi) te okoliščine sodniki ne bi preverjali že doslej. V tem smislu so se na novost odzvali tudi v sodnem svetu, kjer so ugotovili, da naj bi šlo za izraz nezaupanja do sodnikov, morda celo za poseg v sodniško neodvisnost. Tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora je opozorila, da je razširitev nepotrebna, saj naj bi bili sodniki na takšen način presojali že doslej.

Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan te pomisleke zavrača. Morda res drži, da je določba nepotrebna z normativnega vidika, a je hkrati pomembno sporočilo o zavržnosti kaznivih dejanj iz sovraštva.

Čeprav se sliši čudno, da se v kazenski zakonik uvajajo »nepotrebne« novosti, ima ministrica prav. Sovraštvo do drugačnosti je tako nevaren družbeni problem, da je dobrodošel že simbolni pomen novosti. Poleg tega so tudi sodniki ljudje in gotovo jim bo koristilo, če se bodo pogosteje spomnili na to oteževalno okoliščino oziroma bodo nanjo manjkrat pozabili.

Sploh je to pomembno, ker Slovenija na tem področju caplja za drugimi evropskimi državami. Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je že leta 2019 med drugim opozarjal, da je Slovenija edina država članica Evropske unije, ki ne izvaja nobenih aktivnosti na področju spremljanja zločinov iz sovraštva in sovražnega govora ter nima niti za to vzpostavljenih formalnih mehanizmov. »V Sloveniji organi pregona nimajo vzpostavljenega uradnega seznama indikatorjev sovražnega nagiba, zločini iz sovraštva in sovražni motivi niso sestavni del uradnih postopkov spremljanja kaznivih dejanj, ni izrecnih smernic za ravnanje policije v primerih zločinov iz sovraštva, podatki o zločinih iz sovraštva pa se ne spremljajo in objavljajo v statistični obliki v nobeni fazi kazenskega postopka,« je med drugim zapisano v priporočilih zagovornika, ki jih je leta 2019 poslal ministrstvu za pravosodje.