Kljukec Hojs

Inštitut 8. marec je vložil tožbo zoper nekdanjega ministra Aleša Hojsa

Po največjem požaru v zgodovini Slovenije, ki je lani pustošil po Krasu, in hkrati velikem pomanjkanju vode v slovenski Istri in kraškem zaledju zaradi suše so se na Twitterju začeli vrstiti zapisi, da so za oboje v resnici krive nevladne organizacije, ki so leto prej sodelovale v kampanji pred referendumom o vodi, na čelu z Inštitutom 8. marec.

V podporo inštitutu se je zato izrekla predsednica države Nataša Pirc Musar – tedaj še kot kandidatka za predsednico –, na to pa se je odzval bivši notranji minister Aleš Hojs. Kot je zapisal, nekdanja oblast inštituta nikoli ni označila za krivega za požar, »bo pa vedno zapisan v zgodovino kot tista nevladna organizacija, ki je z zavajanjem ljudi uspela, da je na Primorskem in Krasu manko vode«.

Podobne trditve so si privoščili tudi drugi, med njimi nekdanja poslanka SDS Mojca Škrinjar in sedanji poslanec iste stranke Andrej Hoivik. Ta je recimo vztrajal, da bi novela zakona o vodah, ki jo je sicer na referendumu zavrnilo več kot 674 tisoč volivcev, omogočala gradnjo infrastrukture, potrebne za gašenje požarov, in dostop do vode. Njegov zapis je delil celo predsednik stranke in ob njem dodal: »Zasluga škodljivcev z Metelkove 6 in mainstream medijev RTV Slovenija in 24ur.«

Nič od tega ni bilo res. Referendum o vodah prebivalcem slovenske Istre in kraškega zaledja nikakor ni preprečil dostopa do vode. Veljavni zakon je že prej na priobalnih zemljiščih omogočal gradnjo objektov, namenjenih obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije.

Že takrat so v Inštitutu 8. marec napovedali, da bodo proti podobnim obtožbam uporabili pravna sredstva, in to so zdaj ob pomoči Pravne mreže za varstvo demokracije res storili. Kot so čez teden sporočili na skupni novinarski konferenci, so vložili tožbo zoper Hojsa. Namen tožbe, v kateri od njega zahtevajo odškodnino 3000 evrov, je po besedah odvetnice inštituta Neve Čokart preprečiti blatenje in poskuse diskreditacije z navajanjem neresničnih dejstev.

»Jasno in nesporno dejstvo je, da novela ni v ničemer spremenila niti gradnje velikih niti malih vodooskrbnih objektov na vodnem in priobalnem zemljišču, ki jih je bilo moč graditi pred referendumom in po njem po veljavni zakonodaji, kar dokazuje, da je tožena stranka objavljala neresnična dejstva,« je na novinarski konferenci povedala odvetnica. »Tožena stranka je bila minister v času referenduma, hkrati pa je po izobrazbi gradbeni inženir, kar še dodatno dokazuje, da ji je materija znana in da se je zavedala neresničnosti svojega zapisa, pa je kljub temu vedoma in namerno, z namenom diskreditacije in razvrednotenja tožeče stranke, objavila sporni tvit.«

»Ne želimo si družbe napadov na ulicah, žalitev in grozilnih pisem,« je ob tem dodala direktorica inštituta Nika Kovač. »Želimo si strpnosti in solidarnosti in prepričani smo, da to lahko zgradimo samo z lastnim zgledom, po eni strani s prijaznostjo in spoštljivostjo in po drugi strani z jasnim postavljanjem meja nedopustnim praksam.«

Hojs vztraja, da v njegovem zapisu ni bilo nobenih laži, tožbo pa označuje za obliko političnega pritiska.