TV komentar / Milosavljevićeva prerokba

Ksenija Horvat je v tokratnem nedeljskem intervjuju na TV Slovenija gostila dolgoletnega profesorja novinarstva na Fakulteti za družbene vede Marka Milosavljevića. In če je kdo pričakoval, da bo to še en levo-desni intervju, se je prekleto uštel. Milosavljević je z mediji in razvojem in zatonom medijev rasel, delal je celo kot novinar in kritik (in njegovi članki o pop glasbi so bili res za sladokusce), medijske hiše je spoznal od blizu – predvsem pa v nasprotju z večino kadra na njegovi fakulteti in tudi na vseh slovenskih univerzah ve, da ima kot profesor tudi družbeno vlogo in nalogo. Zato je zmožen govoriti širše, o svetovnih trendih (ker jih res tudi pozna), o novinarstvu tiste stvari, ki so res pomembne.

Zato je res pomembno, da je Milosavljević v dolgem intervjuju, v katerem je tudi lahko razvil misel do konca, dobil priložnost spregovoriti o tem, da smo v prelomnem trenutku za novinarstvo. Pač, novinarstvo so tršati in nevedni lastniki kapitala ter nato še internet in spremembe navad, ki jih je ta povzročil, pripeljali na rob preživetja, vse pretekle rezerve so izčrpane, vsi dobički pobrani, zlasti dnevni tisk je pred propadom. A seveda v resnih državah o tem razmišljajo: vedo, da kratke misli na družbenih omrežjih in državljansko novinarstvo ne morejo opraviti dela novinarjev, zato iščejo načine, kako naj novinarstvo preživi – in kako se ne bi še enkrat nategnili in denarja na lepe oči podarili raznim petanom, petričem in murdochom, ki delajo škodo ter moč novinarskih hiš zlorabljajo za svoje gradbene, kreditne in politične posle.

In Marko Milosavljević je spregovoril prav o tem. O tem, da je treba ločiti kapital od novinarstva, ker je novinarstvo preprosto preveč pomembno, hkrati pa se kapital ni izkazal kot njegov varuh. A kako? Spet posredno subvencionirati lastnike? Spet pomagati lastniku Dnevnika Petanu pri sanacijskih postopkih? Po ugodni ceni prodati lastniku Večera in kopice komercialnih radijskih postaj, Odlazku, njegovo nekdanjo lastnino? Bi pomagalo Delu, če bi bil njegov lastnik Petrič še večkrat izbran na gradbenih razpisih?

Marko Milosavljević rešitve v tem intervjuju ni ponudil, čeprav je briljantno opisal stanje. A saj je jasno, kaj je edina smer: subvencioniranje novinarskega dela. Doslej so se rešitve vedno iskale v subvencioniranju vsebin, danes vsi vidijo rešitev v subvencionirani distribuciji medijev (mimogrede: zasebne televizije so si to subvencijo že izborile in je med najvišjimi v državi). A kaj, če bi država raje subvencionirala kar delo novinarjev? Njihove dohodke? Potem bo tudi konec vedno novih odpuščanj novinarjev, ko je treba povišati donosnost medijskih podjetij in je lastnikom za vsebino – torej za vse, kar mediji dejansko so – vseeno.

Se sliši socialistično? Če ta država subvencionira obnovo kozolcev in kmetij, če subvencionira poslovne in obrtne cone, če subvencionira kmete, posredno tudi televizije in slabo narejene kolesarske steze – zakaj ne bi tudi novinarskega dela v tiskanih in manjših medijih? Ker bi bili zato novinarji družbenopolitični delavci? Saj to tudi so. V resnih državah, v tej tukaj je to seveda zmerljivka.