Harry Styles / Fejst dečko

Danes se skoraj vsak ozaveščeni potrošnik glasbe v celoti zaveda obstoja mehanizmov glasbene industrije, promocijskih proračunov brez omejitev, milijonskih piarovskih kampanj, vplivov medijskega ustroja in družbenih omrežij na popularizacijo pop zvezdnikov, pa tudi tega, da so ustvarjalci, ki sestavljajo pop smetano, premišljeno zasnovane umetniške persone, ali če smo natančnejši, glasbene blagovne znamke.

Morda so zato številni poslušalci sodobnemu popu praviloma precej nenaklonjeni. Najpogosteje zato, ker naj bi v njem delovali lažni glasbeniki, kar je podobno, kot bi ustvarjalcem Marvelovih superherojskih sag očitali, da niso dovolj realistični. Še več, nemalokrat smo priča odkrito sovražni drži do nekaterih sodobnih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki je včasih morda celo upravičena, če ti ustvarjajo slabo glasbo, pogosto pa je povsem iracionalna, nagonska, brez oprijemljive podlage, ljudje preprosto »sovražijo pop«. Ni redkost, da sodobne pop zvezdnike razčlovečimo in jih odpišemo, še preden smo sploh slišali njihovo delo. Naš odnos do sodobnih pop ikon pa pogosto več pove o nas samih kot o njihovi glasbi.

Pravoverno rockerstvo (oziroma rockizem) je v zadnjem desetletju, predvsem med mlajšimi generacijami, nadomestil tako imenovani poptimizem. Izraz opisuje prepričanje, da je pop glasba vredna enake strokovne kritike in obravnave kot rock glasba, kar je v zadnjih letih prineslo številne kakovostne prispevke na temo popa, ki povedo veliko o poznem kapitalizmu. A priznati moramo, da gre pri poptimizmu za precej zamotana prepričanja, ki včasih pripeljejo tudi do tega, da ekstremistični glasbeni feni (znani kot stani) s smrtjo grozijo glasbenim kritikom, ki kritizirajo njihove idole. To se je denimo zgodilo s Taylor Swift in njenim albumom Folklore (2020), za katerega so feni zahtevali najvišjo oceno.

V isti razred pop plemstva kot ameriška superzvezdnica (s podobno predanimi in obsedenimi feni) sodi tudi 29-letni britanski mladenič Harry Styles, nekdanji član fantovske zasedbe One Direction, ki je pred kakim desetletjem obnorela najstnice širom po svetu in se je leta 2016 odločila za premor. Styles se je na samostojno pot podal skupaj z menedžerjem Jeffreyjem Azoffom, sinom enega najvplivnejših mož v glasbeni industriji, s katerim sodelujeta še danes. Kot solo izvajalec je v zadnjih treh letih z albumom Fine Line (2019), ki je izšel tik pred pandemijo, in postpandemično uspešnico Harry’s House (2022) zavihtel v sam vrh moške pop elite v družbo imen, kot so The Weeknd, Justin Bieber, Bad Bunny in Ed Sheeran. Leta 2021 je osvojil nagrado grammy za najboljšo pop solo izvedbo za superhit Watermelon Sugar, nedolžno, vsem všečno skrivno posvetilo oralnemu seksu in ženskim orgazmom, ki ga je pelo staro in mlado. Te dni pa je na letošnji podelitvi grammyjev, kjer se je potegoval za nagrade v kar šestih kategorijah, osvojil tri, tudi nagrado za najboljši album leta.

Scenosled Stylesove kariere, ki ga je iz najstniškega benda, nastalega v industrijskem obratu za proizvodnjo talentov X Factor, vodila na samostojno pot, je sicer precej klišejski, skoraj arhetipski. Mladenič se je na vrhuncu najstniških let prelevil v lepotca in ob vzponu na pop prestol metaforično premagal svojega tekmeca Zayna iz benda One Direction, postal avtor najbolj predvajane skladbe leta 2022 (As It Was) in konkurenca filmskemu zvezdniku in vrstniku Timothéeju Chalametu.

Prav ta spolna dvoumnost, za katero se zdi, da je predvsem briljantna trženjsko-piarovska poteza, je veliko prispevala k njegovi svetovni prepoznavnosti.

Njegova pot je primerljiva s tisto, po kateri je na začetku tisočletja hodil Justin Timberlake. Ta je, potem ko je zapustil zasedbo NSYNC, leta 2002 izdal solo prvenec in se kmalu znašel v hollywoodskih produkcijah. Tudi Styles se lahko pohvali že s štirimi filmskimi vlogami. Lanski film Don’t Worry Darling je sicer bolj kot z vsebino pozornost zbujal s spori med člani igralske zasedbe, ki jih je spodbudilo med drugim to, da se je Styles zapletel z režiserko Olivio Wilde. V prav tako lanski romantični drami My Policeman britanskega režiserja Michaela Grandageja pa je igral homoseksualnega policista, ki se v Angliji v petdesetih letih, času prepovedanih istospolnih odnosov, intimno zaplete z muzejskim kuratorjem. Styles se sicer nikoli ni javno opredelil glede svoje spolne usmerjenosti, čeprav je zadnja leta preživel v heteroseksualnih zvezah. Prav ta spolna dvoumnost, za katero se zdi, da je predvsem briljantna trženjsko-piarovska poteza, je veliko prispevala k njegovi svetovni prepoznavnosti.

Največ prahu je dvignil s pojavitvijo na »zgodovinski« naslovnici ameriške modne revije Vogue konec leta 2020, in sicer kot prvi moški v njeni (do takrat) 127-letni zgodovini. Šlo je za genialno izpeljano medijsko kampanjo, s katero je Styles, odet v modro Guccijevo žensko obleko, čez noč postal simbol sodobnega androginega pop zvezdnika. S tem se je pridružil legendam, kot sta David Bowie in Prince, ki sta poleg Elvisa, Freddieja Mercuryja in Eltona Johna njegova glavna vzornika. Naslovnica naj bi bila simbolno dejanje upora. Opisali so jo kot simbol strpnosti, izogibanja stereotipom in preseganja kakršnihkoli omejitev, ki si jih sami postavljamo.

Pri vsem tem opevanju se človek spomni zabavnih fotografij in izjav Kurta Cobaina z začetka devetdesetih let, ko je redno nosil obleke in krila z namenom preseganja spolnih norm. Edina razlika je bila, da ni bil odet v Guccijeve oprave in ni pristal na naslovnici Vogua, pač pa si je cunje sposojal od publicistke benda Nirvana ali jih kupoval po trgovinah z rabljenimi oblačili. Menda naj bi bil celo dejal, da »ni ničesar bolj udobnega od prijetnega cvetličnega vzorca«, in je kot protipol ameriškega mača populariziral raztegnjena, neseksi oblačila. Pa vendar je vse to le minorna opomba v življenju velikega glasbenika in ne njegova ključna značilnost.

Stylesova modna identiteta, poleg glasbene nedvomno najpomembnejši vidik njegove znamke, saj velja za moško modno ikono, ki neobremenjeno nosi pajkice, mrežaste nogavice in druge »ženske« kose, nasprotno učinkuje veliko bolj preračunljivo in strateško. Skoraj kot da gre za nekakšno postmoderno citiranje njegovih vzornikov. Vsi z nekoliko daljšim popkulturnim spominom se boste vprašali, ali zares živimo v družbi popolne kolektivne amnezije, kjer je nekaj, kot je igranje s spolnimi vlogami, kar je bilo recimo pri Bowieju kot vizionarsko že obče sprejeto pred približno 50 leti, danes ponovno razumljeno kot revolucionarno, kot tektonski premik pri preseganju družbeno definiranih spolnih norm. Toda Styles je seks simbol generacij, ki trenutno še odraščajo oziroma so pravkar odrasle in šele odkrivajo zgodovino popularne glasbe. V tolažbo vam je lahko, da bo prav on s prevpraševanjem spolnih vlog ter igranjem s simboli ženskosti in moškosti svoje fene pripeljal do ljudi, ki so pred njim orali ledino.

Pozornost zbujajoča naslovnica revije Vogue Harryju Stylesu sicer ni prinesla zgolj hvalospevov. Med glasnejšimi je bila skupnost LGBTQ+, ki ga je kritizirala zaradi potencialnega queerbaitinga, to je vključevanja kvirovskih referenc in motivov v svoj imidž (besedila, modne fotografije, videospoti in druge vsebine) z namenom pritegniti občinstvo iz skupnosti LGBTQ+, obenem pa ohraniti dvoumnost glede lastne spolne usmerjenosti. Očitajo mu skratka, da je heteroseksualec, ki se pretvarja, da je kvir, kar bržkone niti ni daleč od resnice. Toda na drugi strani se zdi smešno, da mora moški, ki si barva nohte (kot Ville Valo iz benda HIM in številni drugi pred njim, vključno s Tomijem Megličem v zgodnjih letih Siddharte), nosi ženske obleke (kot številni glasbeniki vse 20. stoletje) in iskreno podpira svoje oboževalce, ki pripadajo skupnosti LGBTQ+, biti deklarirano kvir, da so njegove estetske odločitve lahko legitimne v očeh kvir skupnosti.

Bolj ko se boste pri Stylesu trudili odstraniti plasti medijskega in drugega balasta, da bi prišli do njegovega umetniškega, avtorskega, človeškega bistva, da bi poiskali skrito in potlačeno, bolj boste razočarani nad njegovo preprostostjo. Harry Styles je fejst dečko, dostopen, nepretenciozen, odprt, senzibilen, komunikativen in prizemljen – pop idol in hkrati zet, kakršnega bi si želela vsaka mati. Je superzvezdnik, ki nikdar ne stori nič žalega, si ne privošči ekscesov, živi zdravo in čuječno. Odlikuje ga predvsem topel in predan odnos s feni, med katere sodi pretežno, a ne izključno mlajša ženska populacija. Toda prav ob vseh teh spoznanjih si je nujno priznati, da gre za ultimativno zelo dolgočasnega in enodimenzionalnega zvezdnika, ki po svoje uteleša dolgočasnost, idejno izpraznjenost in ziheraštvo sodobne glasbene industrije.

Gre za industrijo, ki v primerjavi s svojo zlato dobo skorajda nič več ne tvega in ne stavi več na mejno sprejemljive, politično nekorektne, dvoumne potencialne zvezdnike. Predvsem pa ne proizvaja pop ikon, če pri tem nima vsaj 95-odstotnega jamstva za uspeh. Prav zato je bil Harry Styles kot dedič zasedbe One Direction idealen kandidat, saj so bili temelji že postavljeni. Četudi vam gre iskreno na živce, da ga vaši otroci radi poslušajo non stop, mu preprosto ni mogoče očitati niti cenenosti niti plehkosti, ki ju tako radi povezujemo s popom. Ne nazadnje je tudi precej zgleden državljan, ki vsaj na zadnji turneji po nastopih ni pil in je navadno odšel takoj spat. Spi po deset, celo 11 ur vsako noč in se, kot je povedal v intervjuju z Zanom Lowom, ki je bil deležen precejšnje pozornosti, veliko posveča pilatesu in meditaciji, da je vedno v najboljši formi za fene.

Ko ga ob vseh teh dejstvih ponovno primerjamo s predhodniki, kot so David Bowie, Elton John in Freddie Mercury, mu lahko očitamo predvsem dolgočasnost. Ko brskamo po njegovem življenju in poslušamo intervjuje, vseskozi pogrešamo kako odklonskost, čudaškost, nenormalnost, ki bi ga napravila bolj človeškega, bolj tridimenzionalnega. A vsakič znova si moramo priznati, da je Styles preprosto fant od fare, ki nikomur noče nič žalega in ki ga feni prav zaradi njegove deške preprostosti kujejo v zvezde. In čeprav je lanska plošča Harry’s House, za katero si je naslov sposodil pri plošči Hosono House (1973) japonskega glasbenika Haruomija Hosona, za bolj kritičnega poslušalca razmeroma mlačna, je v primerjavi z nekaterimi drugimi pomembnimi pop izdajami zadnjih 20 let nadpovprečno razgibana, sveža, času primerna. Predvsem pa se Styles na albumu uspešno pretvarja, da gre skoraj za nekakšnega indie ustvarjalca in ne za eno najbolj prepoznavnih pop znamk na svetu. Ta lažni »indie« vtis še najbolj pustijo uspešnice, kot so Late Night Talking, Music For a Sushi Restaurant in As It Was.

Harry Styles je arhetipski pop zvezdnik poznega kapitalizma in »kulture črtanja«. Je politično nedolžna ikona z utopičnimi ideali, vernik v ljubezen, mir in enakost, čigar moto je »bodimo prijazni z ljudmi«. S citiranjem modnih izbir Davida Bowieja in drugih ikon predstavlja utelešenje retrofetišizma, ki smo mu bili priča v zadnjem desetletju. Kot je v svojih esejih pisal pokojni britanski teoretik Mark Fisher, je v večinskem segmentu sodobne popkulturne produkcije prišlo do sklenitve časovne zanke, zato smo obsojeni na večno oživljanje in reciklažo starih kulturnih form.

To je v odlični analizi ameriškega festivala Coachella 2022 za portal The Ringer opazil tudi novinar Jeff Weiss, ki pravi, da ne obstaja prava »pesem Harryja Stylesa«. Vsi njegovi komadi so obrtniško izvrstna sinteza oziroma neposredni citati, pomežiki, pokloni glasbi legendarnih izvajalcev, kot so Hall & Oates, David Bowie, Pink Floyd, Elton John, Queen in Fleetwood Mac, s tem pa nekakšen ekvivalent holivudskim rimejkom in nadaljevanjem brezčasnih filmskih klasik, ki se vrstijo zadnje desetletje. Naključja ali simboli poznokapitalističnega kulturnega zatona zahodne družbe?

H5v3kku4y6Q

4VaqA-5aQTM

CiwMDFh_Rog