Ovadeni policijski šefi

Potem ko so postale javne ugotovitve nadzora o ravnanju policije na protivladnih protestih v letih 2020 in 2021, je bilo jasno, da bo nekdo (vsaj) v policiji moral odgovarjati, sicer bi bil tudi »najobsežnejši usmerjeni nadzor nad policijo v njeni zgodovini« zgolj (še ena) predstava za javnost. Zdaj je jasno, da bodo najbolj vpleteni policisti in njihovi šefi vsaj klicani na odgovornost in bo tožilstvo moralo preveriti sume kaznivih dejanj, storjenih nad protestniki. Jasno je tudi, kdo so ti policisti.

A pojdimo po vrsti. Najprej podatek, koliko policistov je osumljenih kaznivih dejanj in koliko jih je storilo druge nepravilnosti pri svojem delu. Storitve kaznivih dejanj je osumljenih 13 policistov (od tega štirje vodstveni delavci v policiji), 63 policistom pa so očitane strokovne nepravilnosti. To sta pred dnevi javnosti na tiskovni konferenci sporočila v. d. generalnega direktorja policije Boštjan Lindav in ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, ki po odstopu Tatjane Bobnar začasno vodi notranje ministrstvo. Prvi mož policije in začasna notranja ministrica sicer nista govorila o imenih, a ni dvoma, kdo so vodstveni kadri, najodgovornejši policijski vodje za številne kršitve človekovih pravic na protestih proti vladi Janeza Janše.

Sumi blažjih in hujših nepravilnosti ter kaznivih dejanj temeljijo na strokovnem nadzoru nad ravnanjem policije na protestih, ki ga je odredila nekdanja ministrica Bobnar. Poročilo nadzora med drugim razkriva nezakonito uporabo vodnega topa zoper množico, ker mešanja vode in solzivca zakonodaja ne dopušča, zakonodaja pa celo prepoveduje uporabo vodnega topa zoper posameznike in vidno bolne osebe. Pa tudi streljanje gumijastih nabojev v mirno množico, protizakonito je celo odstranjevanje mirnih protestnikov s povsem mirnih protestov, njihovo zadrževanje v pridržanju pa je popolnoma brez pravne podlage. Med nedopustna ravnanja spada na primer tudi naknadno popravljanje in prirejanje notranje policijske dokumentacije o protestih.

Nadzor nad ravnanjem policije je bil sicer opravljen le pri šestih dogodkih, protestih, javnih shodih. Kljub temu je v poročilu naveden skorajda nepregleden seznam vseh mogočih zlorab policijskih pooblastil. V dveh letih, kolikor je bila na oblasti vlada Janeza Janše, pa je bilo več kot sto različnih večjih in manjših javnih protestnih prireditev, ki jih je vedno spremljala policija in po pravilu bolj ustvarjala napetosti, kot pa jih mirila. Zato ni dvoma, da je bilo iz tega obdobja sumov kaznivih dejanj in »nepravilnosti« pri delu policije, za katere ne bomo nikoli izvedeli, zagotovo še precej več.

Tožilstvo obravnava direktorja Policijske uprave Ljubljana Janeza Rupnika, direktorja Uprave uniformirane policije Danijela Lorbeka ter vodjo Sektorja uniformirane policije Policijske uprave Ljubljana Dejana Čulka.

Po naših podatkih so med osumljenimi, zoper katere tečejo postopki specializiranega državnega tožilstva, tedanji direktor Policijske uprave Ljubljana Janez Rupnik, direktor Uprave uniformirane policije Danijel Lorbek ter vodja Sektorja uniformirane policije Policijske uprave Ljubljana Dejan Čulk. To so osebe, ki so v času protestov izdajale ukaze policistom na terenu. Po mnenju poznavalcev so med preostalimi osumljenimi verjetno tudi voznik vodnega topa, vodja posebne policijske enote, ki je na ljubljanskem Kongresnem trgu izstreljevala plinske naboje v mirno množico, ter vodja enote, ki je brez zakonske podlage na policijski postaji zadrževala mirne protestnike.

Na čelu policije je bil tedaj Anton Olaj, a je bil na vrhu policije že toliko oddaljen od kaznivih dejanj, da dokazovanje njegove (kazenske) krivde ni smiselno. Enako velja za Aleša Hojsa, ki je bil tedaj notranji minister – ta je v času nemirov celo obiskoval operativne štabe in se v spremstvu specialcev sprehajal po Ljubljani – in najbolj odgovoren za nesorazmerno represijo, saj je policija ravnala po njegovih neposrednih navodilih, da je treba vse mogoče postopke »dosledno izvajati zoper organizatorje in udeležence nelegalnih zbiranj«.

Veliko lažje pa bo – na podlagi poročila in spričo sumov kaznivih dejanj – od države izterjati odškodnino za dejanja, ki so jih posredno ali neposredno zakrivili omenjeni. Med tistimi, ki so se že odločili za odškodninsko tožbo zoper državo, je tudi Marin Medak, eden izmed štirih protestnikov na mirnem protestu pred ministrstvom za okolje maja 2020, ki jih je policija odpeljala in zadrževala brez pravne podlage. Za tožbo zoper državo, pravi, se je odločil zato, »da se takšne stvari ne bi več dogajale, predaleč je šlo vse skupaj. Ne sme biti normalno, da te policija lahko brez zakonitih razlogov pridrži in odpelje.«