Marx je imel prav

»Sam osebno in večina naših članov menimo, da je treba logiko trdega socializma končati, saj skoraj po vsem zahodnem svetu velja tržno gospodarstvo, ki je vsem deležnikom prineslo bistveno boljši standard na vseh področjih,« je na začetku letošnjega leta famozno oznanil Joc Pečečnik, eden izmed najbogatejših Slovencev in predsednik Kluba slovenskih podjetnikov. Ker je treba »logiko trdega socializma končati«, pomeni, da še vedno živimo v »trdem socializmu«. In Pečečniku je treba prikimati – ja, še vedno živimo v socializmu. In ni dvoma – ta socializem ima tudi logiko. Pečečnik ni edini slovenski gospodarstvenik, ki Sloveniji očita socializem.

Pa poglejmo temu socializmu v oči.

Ob koncu lanskega leta – 6. decembra – smo lahko na portalu slovenske vlade prebrali tole: »Vlada je danes sprejela Predlog zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize. Pomoč gospodarstvu vključuje subvencioniranje visokih cen električne energije, zemeljskega plina in tehnološke pare, subvencioniranje dveh ukrepov za ohranjanje delovnih mest ter ukrepe za zagotavljanje likvidnosti podjetij. Ocenjena skupna višina možne pomoči v okviru vseh ukrepov je 1,2 milijarde evrov.« Je to kapitalizem? Ne, seveda ne. To je socializem. Podjetja – »gospodarske družbe, samostojni podjetniki, gospodarsko interesna združenja in zadruge, zasebni zavodi in društva ter zbornice« in drugi – te dobre milijarde evrov ne bodo zaslužila na trgu, ampak jim jo bo podarila država. Pomeni, da bodo dobila socialistično darilo.

Vlada je tisti dan – 6. decembra – sporočila, da je sprejela tudi ukrepe za izboljšanje likvidnosti podjetij. »Predlog zakona predvideva tudi ugodna posojila za izboljšanje likvidnosti podjetij. Slovenski podjetniški sklad in Slovenski regionalni razvojni sklad bosta za ugodna posojila namenila 30 milijonov evrov v letu 2023 in 20 milijonov evrov v letu 2024. Ugodna posojila bo v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo ponujala tudi SID banka, in sicer v višini 150 milijonov evrov, ki bodo namenjeni tako za investicije kot tudi za obratna sredstva. SID banka bo v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo namenila okvirno 50 milijonov evrov za financiranje gospodarstva v dejavnosti cestnih prevoznikov v času energetske krize.« Je to kapitalizem? Ne, kje neki. To je socializem. To so tipična socialistična darila. Ni kaj, res še vedno živimo v »trdem socializmu«. Ne od včeraj, se razume. To se v tem našem krasnem novem kapitalizmu stalno ponavlja – iz leta v leto, iz vlade v vlado.

Da je »logika trdega socializma« stalnica našega kapitalizma, potrjujejo tudi naši prejšnji državni proračuni. Če v Excelovi tabeli državnega proračuna od leta 1992 pa do lani pogledate kategorijo »410 Subvencije«, hitro ugotovite, da se je višina subvencij stopnjevala: leta 1998 smo podjetjem za subvencije namenili 188 milijonov evrov, leta 2003 268 milijonov, leta 2008 pa 454 milijonov. In če pogledate zadnja tri leta, hitro ugotovite, da je socializem eskaliral: leta 2022 smo za subvencije podjetjem namenili 523 milijonov evrov, leto prej kar 815 milijonov, leta 2020 pa 1,4 milijarde.

Reforme zdravstva ni mogoče izvesti brez reforme kapitalizma in odprave neoliberalnih politik, ki so zdravstvo – in sploh družbeno reprodukcijo – desetletja kanibalizirale, siromašile, pustošile in obsojale na smrt.

Je to kapitalizem? Nehajte. Pa kaj še! To je socializem. Še toliko bolj, ker tu sploh niso upoštevani tudi drugi tipi socialističnih daril, recimo pomoč Slovenskega podjetniškega sklada in Slovenskega regionalnega razvojnega sklada, ugodni krediti, nepovratna sredstva SID banke in kar jih je še. Je to »logika trdega socializma«? Očitno. In slovenski kapitalizem jo z veseljem sprejema. Objema. Pozdravlja. Poljublja. Brez nje ne more.

Podjetna država

Rekli boste: že res, da smo v zadnjih letih podjetjem razdelili ogromne subvencije (rekordne, višje kot kadarkoli), toda to je bil čas krize, najprej zdravstvene, covidne, in zdaj še energetske, inflacijske! Saj – v tem pa je tudi problem: ta slavljeni in oboževani kapitalizem, ki je brez alternative, je stalno v krizi. Leta 2008 ga je spodnesla velika finančna kriza – in ni si več opomogel. Nikoli ni več zares okreval. Kar naprej in naprej je v krizi. Zato potrebuje veliko socializma. Trdega socializma. In zato potrebuje toliko socialističnih daril – toliko državne pomoči, subvencij, spodbud, nepovratnih sredstev in finančnih injekcij, bailoutov. Nenehno jih pričakuje in terja. Kot da je to, da podjetniki dobijo toliko subvencij in nepovratnih sredstev, ultimativni dokaz, da kapitalizem obstaja – in deluje. Slovenski podjetniki nas stalno prepričujejo, da so vse naredili sami, z lastnimi rokami, in da nikomur ničesar ne dolgujejo – mar res? Celo Ivo Boscarol je nedavno vendarle »priznal«, da je za Pipistrel od države prejel šest milijonov evrov.

Nič ni narobe, da jih je dobil – dobro, da jih je dobil. In nič ni narobe, da država subvencionira podjetnike. (In ne, Pečečnik gotovo ni mislil nanj, ko je rekel: »Prava pot je, pomagaj si sam in država ti bo pomagala.«) Samo potem naj ne govorijo, da so vse ustvarili sami, da jim ni nikoli nihče ničesar dal, da nikomur ničesar ne dolgujejo, da je vse sad njihovega podjetništva, da z njimi vse stoji in pade, da so glavni, da je država slab gospodar, da je le leviatanski sovražnik, ki duši gospodarstvo in trge, da je nesmiselna kot srečanje šivalnega stroja in dežnika na operacijski mizi – in da jih le molze.

Kar je tako, kot bi Steve Jobs rekel, da je iPhone sad njegovega dela – in da nikomur ničesar ne dolguje. Najprej kakopak pomislite, da iPhone res poganja »genialni« Steve Jobs. Ne, v resnici ga poganja genialna država. V vsak iPhone je vgrajenih 12 ključnih tehnologij: procesor, pomnilnik, pogon, zaslon (s tekočimi kristali), litijionska oziroma litijpolimerna baterija, matematična obdelava podatkov, internet, spletni protokol in programski jezik (HTTP & HTML), celularne tehnologije z omrežji, sistem za globalno pozicioniranje (GPS), navigacija s koleščkom oziroma dotikom in umetna inteligenca z glasovno vodenim uporabniškim vmesnikom.

Tem dvanajstim state-of-the-art tehnologijam je resda skupno, da so vgrajene v vsak Applov produkt, toda skupno jim je še nekaj drugega, usodnejšega: vse je izumil, razvil in ustvaril javni sektor. Ali bolje rečeno, vse so v desetletjih nastale z državnim denarjem (ameriškim, evropskim), v okviru programov, laboratorijev, raziskovalnih inštitutov, agencij in podjetij, ki jih je financirala država, neposredno, pogosto pa prek vojaških programov.

Steve Jobs je te inovativne tehnologije, ki so jih izumili in razvili drugi z državnim denarjem, le integriral v svoje produkte ter jim dodal privlačen dizajn in korporativno vizijo, kot se reče. To je bila vsa njegova genialnost. Val je ustvarila država – Apple pa že desetletja na njem le srfa. Brez teh revolucionarnih tehnologij ne bi bilo Applovih revolucionarnih produktov, teh revolucionarnih tehnologij pa ne bi bilo brez revolucionarnega duha države, pravi Mariana Mazzucato, profesorica ekonomije na Univerzi v Sussexu, avtorica sijajne knjige Podjetna država (The Entrepreneurial State), ki ne skriva: »Večina radikalnih, revolucionarnih inovacij, ki so poganjale dinamiko kapitalizma, od cest do interneta, nanotehnologije in farmacevtike, temelji na pogumnih, zgodnjih in kapitalsko intenzivnih ’podjetnih’ investicijah države.«

Kapitalizem je le še teater. Le še igramo – le še uprizarjamo ga, da bi se počutili bolje. Kapitalizem subvencioniramo, da bi lahko rekli, da imamo kapitalizem.

Ne, vseh teh strašnih, usodnih in prelomnih investicij, ki vključujejo tudi veliko, ekstremno tveganje (in odpravljanje v neznano in negotovost, premikanje meja ipd.), niso zagotovili investicijski guruji, garažni »geniji« in drugi vitezi sodobnega podjetništva, ki trdijo, da jim ni nihče ničesar podaril, ampak država. »Vse te inovacije je omogočila vidna roka države. Če bi čakali le na trg in biznis, teh inovacij sploh ne bi bilo.«

Če v bazične raziskave, razvoj in celo zgodnjo komercializacijo teh prelomnih, revolucionarnih, inovativnih tehnologij, ki so integrirane v Applove produkte, ne bi investirala država, potem vanje ne bi investiral nihče. Če ne bi tvegala država, potem ne bi tvegal nihče. Podjetnik preprosto ne bi hotel tvegati. Ker ni potrpežljiv. Ker misli le na kratki rok. Ker hoče takojšnji dobiček. Ker mora misliti na delničarje in bonuse upravljavcev investicijskih skladov. Če se v neznano ne bi odpravila država, potem se ne bi nihče. In v tem je veliki trik: država ves čas počne tisto, česar trg noče. Država počne tisto, česar si trg ne upa. Država investira tja, kamor si zasebne banke in investicijski kapital ne upajo investirati. Država omogoči, da se zgodi tisto, kar se ne bi zgodilo, če bi vse prepuščali trgu.

Zasebni sektor – od bank do investicijskih gurujev – je voljan investirati le v inovacije z majhnim tveganjem. V inovacije z velikim, ekstremnim tveganjem – v inovacije, ki spreminjajo svet – pa je voljna investirati le država. Vseh šest temeljnih, najkompleksnejših tehnologij naše dobe – sistem množične proizvodnje, letalsko tehnologijo, vesoljsko tehnologijo, informacijsko tehnologijo, internetno tehnologijo in jedrsko tehnologijo – je razvil in financiral podjetni javni sektor, Silicijeva dolina ni produkt prostega trga, temveč podjetne države (vojaške industrije, državnih investicij in univerz), med letoma 1971 in 2006 je skoraj 90 odstotkov ključnih inovacij nastalo z državnim denarjem. Informacijsko-komunikacijska revolucija ni bila Applov produkt, ampak produkt podjetne države – in tudi naslednja, zelena revolucija bo očitno produkt podjetne države. A bolj ko državo stiskajo, sekajo in klestijo, bolj tvegajo krčenje trgov in gospodarstva. Trgi in inovacije, ki jih poganjajo, so odvisni prav od državnega investiranja v izobraževanje, raziskovanje in razvoj, od aktivne vloge države, od njenega aktivizma. Vsi hvalijo bum vzhodnoazijskih ekonomij, japonske, južnokorejske in kitajske – toda obenem vsi pozabljajo, da tega buma ne bi bilo brez izredno aktivne države, ki je razvila vse panoge, v katerih se zdaj odlikujejo te ekonomije.

Ironija je torej popolna: podjetniki so povsem odvisni od davkov, ki pa se jim sami divje in histerično upirajo. Znižajte nam davke, zahtevajo. Okej – a boste potem telefonarili z dimnimi signali?

Kanibalski kapitalizem

Ko naši podjetniki ustvarjajo vtis, da so vse ustvarili sami, da jim ni nikoli nihče ničesar dal, da vse delajo s svojim denarjem, da nikomur ničesar ne dolgujejo, da je vse sad njihovega podjetništva in da jih država ves čas le molze, pozabljajo, da država ureja pravni okvir, ki omogoča delovanje podjetij in trga, in da zagotavlja lastninske pravice, uveljavlja pogodbe, razsoja o sporih, duši antikapitalistične upore in revolucije, skrbi za pravni red, represijo, infrastrukturo in socialni pakt, obvladuje krize, depresije, zlome, bankrote in finančne panike, kompenzira »motnje« na trgu, popravlja napake podjetnikov, menedžerjev, kapitalistov (in ja, vsi smo plačevali za krah cerkvenega finančnega holdinga Zvon 1), vzdržuje zaloge denarja, pospešuje gospodarski razvoj ter zagotavlja konkurenčne cene energentov in predvidljivo in stabilno okolje za poslovanje in gladek pretok kapitala in delovne sile. In kdo ustvarja industrijske cone, kdo tja pripelje vodo, elektriko in ceste? Male države – občine.

Nič, podjetniki bi morali biti zadnji, ki bi trdili, da je kapitalizem brez alternative. Od države in občin vendarle pričakujejo, da se bodo obnašale socialistično.

Še več: ker je kapitalizem nenehno v krizi, nenehno živi v socializmu. Kar zveni noro in komično in iracionalno in groteskno, a tako je. Vsi se še dobro spomnimo, kako obsežne finančne injekcije so bile potrebne, ko so po letu 2008 – po izbruhu finančne krize – reševali kapitalizem. Če propadejo banke, ki so prevelike, da bi smele propasti, bo propadel kapitalizem in z njim svet, so vpili. Vsi smo varčevali in zategovali pasove, da bi rešili kapitalizem, ki je povsem in scela odpovedal. Le malo je manjkalo, pa bi šel po poti banke Lehman Brothers.

A kapitalizem stalno odpoveduje: vsi se prekleto dobro spomnimo, kako je odpovedal v času pandemije. Prvič, takoj po izbruhu pandemije, so podjetja že terjala pomoč – ne moremo več, umiramo! Kakšno podjetništvo pa je to, če nima nobenih rezerv? Kakšen kapitalizem pa je to, če takoj poklekne? Kakšen kapitalizem pa je to, če že nekaj dni po izbruhu koronakrize kliče na pomoč? Potrebni so bili številni in obsežni protikoronski paketi, da bi ga ohranili pri življenju. Obsežno pomoč so dobivali kmetje, celo tuje korporacije, recimo Fraport (pet milijonov), in Marjan Batagelj, večinski lastnik podjetja Postojnska jama in tedanji predsednik Kluba slovenskih podjetnikov (več kot dva milijona evrov), ki pa je potem kljub temu odpuščal. Drugič, v trenutku, ko je izbruhnil covid, so se dobavne verige pretrgale in zlomile. In pomislite: to – dobavo! – naj bi kapitalizem najbolj obvladal. Ni šlo. Pustil nas je na cedilu. In tretjič, hude zdravstvene krize, ki jo je povzročil covid, ni reševal zasebni, temveč javni sektor, ali bolje rečeno – ni je reševalo zasebno, temveč javno zdravstvo. Zasebniki – famozni koncesionarji – so svoja vrata preprosto zaprli.

Joca Pečečnika in nekatere slovenske podjetnike moti socializem. Iskreno rečeno – motiti bi jih moral kapitalizem.

Prav res, kakšen kapitalizem pa je to? Zakaj bi tako evforično in himnično slavili kapitalizem, ki je v stalni krizi – in ki stalno ustvarja krize? Zakaj bi tako evforično in himnično slavili kapitalizem, ki stalno odpoveduje in nas pušča na cedilu? Zakaj bi tako evforično in himnično slavili kapitalizem, ki potrebuje toliko državnih pomoči, subvencij, spodbud, nepovratnih sredstev in finančnih injekcij – in ki se ne more sam preživljati?

In navsezadnje, le zakaj bi tako evforično in himnično slavili kapitalizem, ki ne more več preživljati delavcev in ki se jih poskuša – po obrnjeni logiki razrednega boja – čim več znebiti? Vse več jih namreč prepušča državni pomoči in transferjem. Kar potrjuje tudi Excelova tabela državnega proračuna od leta 1992 pa do lani: leta 1998 so transferji posameznikom in gospodinjstvom znašali 530 milijonov evrov, leta 2008 milijardo, leta 2017 1,2 milijarde, leta 2020 1,9 milijarde, leta 2022 pa 1,7 milijarde. Ergo: transferji čedalje bolj rastejo. Kar pomeni, da je kapitalizem čedalje šibkejši, impotentnejši in irelevantnejši – in da lahko poskrbi le za nekatere, za ostale pa mora poskrbeti socializem.

Razsuto zdravstvo je dokaz, kako močne so neoliberalne elite – ves denar jim je uspelo spraviti k sebi, družbeni reprodukciji, z zdravstvom vred, pa so pustile le miloščino.

Novinar Borut Mekina mi je izračunal, da so se transferji posameznikom in gospodinjstvom od leta 1998 do danes povečali za 320 odstotkov, transferji podjetjem pa za 278 odstotkov, toda inflacija je v tem času – kot je izračunal https://www.stat.si/inflacija  – znašala le 116 odstotkov. Kapitalizem potrebuje čedalje več transferjev – in čedalje več transferjev potrebujejo vsi tisti, ki delajo v njegovih tovarnah. Mar to ne govori o čedalje večji nemoči, kontraproduktivnosti in asocialnosti kapitalizma? Tistim, ki se sprašujejo, zakaj transferji tako drastično rastejo in zakaj rastejo tako nesorazmerno z inflacijo, je odgovoril Mekina, ko mi je pripisal: »Možna hipoteza je, da bi sicer ljudje in tudi podjetniki ponoreli, imeli bi revolucijo, vse bi razbili, izložbe, zažigali bi gume in podobno.« Tu lahko le še enkrat ponovimo: kakšen kapitalizem pa je to? Zakaj bi ga še slavili? Kaj naj s kapitalizmom, ki ga od revolucije loči le še en transfer? Kaj naj s kapitalizmom, ki se ob tem tempu celo samim kapitalistom kmalu ne bo več izplačal? Kaj naj s kapitalizmom, v katerem ljudje – tistih 99 odstotkov – ne vidijo več prihodnosti?

Zdi se, kot da je kapitalizem le še teater. Le še igramo – le še uprizarjamo ga, da bi se počutili bolje. Kapitalizem subvencioniramo, da bi lahko rekli, da imamo kapitalizem.

A ko slovenski podjetniki kapitalizem zamešavajo s socializmom, se dejansko ne motijo. Kapitalizem in socializem imata nekaj pomenljivih stičnih točk. Tudi kapitalizem – tako kot socializem – potrebuje veliko ideologije, veliko slavljenja (recimo svobode in blaginje, ki ju prinaša trg). Tudi kapitalizem je treba stalno dokapitalizirati – stalno je v minusu. In seveda, tudi v kapitalizmu nenehno poslušamo to, kar smo poslušali v socializmu: še malo potrpite, še malo se žrtvujte, še malo se odpovedujte, pa bomo tam, v magični prihodnosti!

A tista magična prihodnost je že tu: ljudje se utapljajo v dolgovih, ki jih ni mogoče odplačati, delovna sila je prekarizirana in ponižana, javna infrastruktura je dotrajana, predpotopna, javne storitve so čedalje slabše, ljudje so brez zdravnikov, stres, tesnoba in depresija naraščajo, družba se histerizira, ekstremizira in fašizira, podnebje se trga, lomi in ruši, demokracija kopni. In vse to so učinki čedalje disfunkcionalnejšega kapitalizma, ki bogati le še bogate, vse ostale pa ne le siromaši, temveč kanibalizira – njegova glavna jed smo mi, pravi Nancy Fraser v knjigi Kanibalski kapitalizem (Cannibal Capitalism). In »kanibalski kapitalizem« je pri tej kanibalizaciji res temeljit: kanibalizira – žre, golta, uničuje – ljudi, njihove ustvarjalne sposobnosti, družbo, demokracijo, naravo (s privatizacijo vode vred) in podnebje, s tem pa kanibalizira tudi družbene, politične in naravne temelje svojega lastnega obstoja, svojo lastno substanco. Bolj ko gledamo in izkušamo ta kaos, bolj ko gledamo in izkušamo smrtni ples »kanibalskega kapitalizma«, ki monetizira tudi vse svoje katastrofe, recimo okoljsko in podnebno (pomislite le na trgovanje z emisijskimi kuponi), bolj se zdi, da smo prišli do perverzne točke, ko so se vse te krize – kriza strašne ekonomske neenakosti in prekarnega dela, kriza zdravstva, kriza dolgotrajne oskrbe, kriza družbene reprodukcije, migrantska kriza, energetska kriza, kriza izpraznjenosti javne moči, podnebna kriza in kriza demokracije – spele in poravnale v popolni vihar: v generalno krizo družbenega reda, v kateri vse te nadloge konvergirajo, druga drugo zaostrujejo in grozijo, da nas bodo požrle.

Prezir do javnega zdravstva

Zdaj smo pred zdravstveno reformo. Tako pravijo. Spet. To so že počeli – napovedovali so zdravstveno reformo, a niso prišli daleč. Bodo tokrat prišli dlje – ali nemara celo do konca? Bi lahko tokrat res izvedli zdravstveno reformo? Ne. Ali natančneje: če hočejo reformirati zdravstvo, potem morajo najprej reformirati sedanjo obliko kapitalizma. Reforma zdravstva bo nekaj radikalnega – to vemo. Kar pomeni, da bo zahtevala tudi zelo radikalne posege v kapitalizem – nič več in nič manj kot odpravo neoliberalnih politik. Ali če hočete: popolno odpravo neoliberalizma. V nasprotnem primeru reforma zdravstva ne bo uspela. Ne moreš reformirati zdravstva, ne da bi užalil kapitalizma. Naj vam povem, zakaj.

Prezirljiv, ponižujoč odnos elit do države, javnega sektorja, socialne države, javnega zdravstva je le poganjek njihovega prepričanja, da so vse ustvarili sami, da jim ni nikoli nihče ničesar dal.

Za začetek, kapitalizem ne kanibalizira le produkcije, demokracije in narave, temveč tudi samo družbeno reprodukcijo. Zadnja leta smo se ukvarjali le z ekonomijo (krize), demokracijo (Janša ipd.) in ekologijo (podnebne spremembe, pitna voda), zanemarjali pa smo družbeno reprodukcijo, dokler se ni začela družbena reprodukcija ukvarjati z nami – oskrba, posebej dolgotrajna oskrba, nam je eksplodirala v obraz. Še bolj pa nam je v obraz eksplodiralo zdravstvo. In to vidimo: ljudje so brez osebnih zdravnikov, pred zdravstvenimi domovi se vijejo vrste bolnih, starih, revnih, nemočnih, odpisanih, izbrisanih, ustanavljajo ambulante za »neopredeljene« (za odvečno prebivalstvo, če hočete), čakalne vrste so dolge, pacienti prirejajo protestne shode, bolnišnice se kopljejo v izgubah, javno zdravstvo hira, zdravil ni, pravice iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja se krušijo, kakovost zdravstvene oskrbe se ruši, vrstijo se pozivi k odpravi dvoživk, dopolnilnega zavarovanja in doplačila za zdravstvene storitve, zdravniki, ki imajo itak visoke in najvišje plače, hočejo višje plače, zdravstvena blagajna je v minusu, privatizacija zdravstva je čedalje brutalnejša, zdravje nacije se poslabšuje, zdravstvena neenakost se poglablja, bolniške odsotnosti je čedalje več, za odsotnost z dela smo lani zapravili več kot za stroške primarnega zdravljenja.

Mislite, da je to mogoče spremeniti in popraviti in urediti z reformo? O, ne. Ne bo šlo. A pojdimo po vrsti. Reproduktivno delo, ki se sicer dogaja zunaj »uradne« ekonomije (v domovih, družinskem krogu, soseskah, institucijah civilne družbe, javnih agencijah ipd.), je bistveno za vsako družbo, še toliko bolj za produkcijo in delovanje kapitalizma, saj podjetjem in kapitalu zagotavlja zdravo, usposobljeno, dobro »reproducirano« delovno silo, a kljub temu že od nekdaj velja za nekaj neproduktivnega, drugotnega, manjvrednega, nepomembnega, za nekaj, kar se naj bi slabo plačevalo, če sploh. Ne pozabite, da je kapitalizem družbeno reprodukcijo vedno ločeval od produkcije – in da je to počel zato, ker je od reprodukcije pričakoval, da bo prostovoljna in neplačana ali pa slabo plačana. Kar se mu je zdelo povsem logično, navsezadnje, družbena reprodukcija je bila prepuščena pretežno ženskam, ki so lahko pri reproduktivnem delu pokazale in izživele svoje emocije, zato plačilo sploh ni bilo potrebno, saj so bile poplačane in preplačane z emocijami. Družbene reprodukcije niso ločili le od produkcije in ekonomije, ampak tudi od same družbe – ker je veljala za žensko domeno. Reproduktivno delo je veljalo za drugorazredno, ker so ga opravljala drugorazredna bitja – ženske. Še vedno je tako: reproduktivno delo je podcenjeno in slabo plačano, ker velja za žensko in ker ga še vedno opravljajo predvsem ženske. Neverjetno, toda prezir do reproduktivnega dela je ostal do danes. Ne da to preseneča – šel je pač z roko v roki z izrivanjem ženske. Produkcijo so enačili z moškimi, reprodukcijo pa z ženskami, zato je bila nekaj manjvrednega. In to podcenjevanje je preživelo, pri čemer se je ustvaril vtis, da je produkcija/ekonomija samozadostna – da je torej mogoča brez družbene reprodukcije. Ker pa je družbena reprodukcija veljala za nekaj ženskega, manjvrednega in nepomembnega, so jo lahko povsem mirno in brez slabe vesti – ja, nekaznovano – zanemarjali, omalovaževali, marginalizirali in siromašili.

Res neverjetno, da je ta prezir do reproduktivnega dela preživel, še toliko bolj, ker izgleda kot nadaljevanje kapitalizma 19. stoletja – tedaj so namreč ženskam za delo v rudnikih in tovarnah plačevali drobiž, precej manj kot moškim. Kasneje se je ta moška dominacija »modernizirala«: moški naj dela (v produkciji), ženska pa naj bo doma in skrbi za otroke, dom, družino, družbeno reprodukcijo – brezplačno. Družbo so hoteli »zaščititi« pred ekonomijo, a to so storili zato, da bi ohranili spolno hierarhijo, da bi žensko ohranili v podrejenem položaju, da bi torej oba svetova, produkcijo in reprodukcijo, čim bolj ločili. Ženska je postala »angel doma«, varuh teh »nebes v brezsrčnem svetu«. Ja, marginaliziranje družbene reprodukcije je bilo produkt seksizma, ki je še vedno zelo živ.

Prav res – neverjetno! Neverjetno, da je ta prezir do družbene reprodukcije preživel. A preživel je na silo, za silo pa so poskrbele neoliberalne politike, ki že leta in leta, desetletja in desetletja zapovedujejo frontalni napad na družbeno reprodukcijo – kleščenje javnih izdatkov, strogo varčevanje (austerity), davčne razbremenitve kapitala in bogatih, promoviranje »vitke« države, sekanje socialne države in privatizacijo zdravstva. Rezultat poznamo: živimo v času socialne izčrpanosti in izžetosti, družbena reprodukcija je podhranjena in irelevantna, za zdravstvo, šolstvo in javne storitve je vse manj denarja (zdravje naj si vsak kupi na trgu!), državne blagajne so prazne, ljudje so zreli za izkoriščanje, izsiljevanje in zakol. Neoliberalizem, ki poskuša kanibalsko komodificirati in komercializirati vse neekonomske vidike družbe (ne le pravo, znanost, umetnost in kulturo, temveč tudi oskrbo, solidarnost, vzajemno odgovornost, medgeneracijsko pravičnost ipd.), ni brez razloga slavil svobode: bolj ko so ljudje svobodni, bolj so goli – bolj ko so goli, bolj so nezaščiteni – bolj ko so nezaščiteni, bolj so brezpravni – bolj ko so brezpravni, v daljših in hladnejših vrstah lahko čakajo na zdravnika, oskrbo. V neoliberalnih očeh družbena reprodukcija velja za anahronizem, za nekaj »preživelega«, za nekaj, česar se je treba znebiti in osvoboditi. Neoliberalne politike, ki so jih sprejele in objele vse evropske in slovenske vlade (tudi socialdemokratske, Blairova, Hollandova, Rasmussenova, Schröderjeva, Pahorjeva), so Slovenijo brutalizirale.

Smrt stroja za proizvajanje neenakosti

Nancy Fraser opozarja, da je v središču te velike krize – generalne krize celotnega družbenega reda – prav oskrba, družbena reprodukcija, in da te krize sploh ni mogoče razumeti brez krize družbene reprodukcije. Kriza družbene reprodukcije je neločljiva od krize kapitalizma – tako kot je sama družbena reprodukcija neločljiva od kapitalizma. Družbena reprodukcija je, kot vemo, pogoj za uspešno in vzdržno delovanje kapitalizma, toda kapitalizem ne bi bil kapitalizem, če ne bi kanibaliziral tudi pogojev svojega lastnega obstoja. Kar je sicer protislovje, a prav v tem protislovju, v iracionalnosti neoliberalnega kapitalizma, korenini sedanja kriza oskrbe – s krizo zdravstva vred. »Brez dela družbene reprodukcije ne bi bilo produkcije ali profita ali kapitala; ne ekonomije ali kulture ali države. Povsem mirno lahko rečemo, da družba, kapitalistična ali drugačna, ki sistematično kanibalizira družbeno reprodukcijo, na dolgi rok ne more preživeti. Pa vendar sedanji kapitalizem počne natanko to: emocionalne in materialne vire, ki bi jih moral posvečati oskrbi, skrbi za druge, preusmerja v druge, nebistvene dejavnosti, ki bogatijo korporacije, nas pa silijo v stradanje. Rezultat je velika kriza – ne le oskrbe, temveč družbene reprodukcije na splošno,« pravi Fraser.

Socialni sistem, ki so ga neoliberalne politike povsem izžele, nima več energije ali moči, ki bi omogočala reproduktivno oskrbo – skrb za družino, vzdrževanje doma, skupnosti, stabilnosti in dobrega počutja, negovanje otrok in starejših, gojenje prijateljstev, grajenje varnosti, sodelovanja in političnih mrež, mreženje vrednot, šolanje emocij in kovanje solidarnosti, biopolitično kultiviranje zdrave, izobražene delovne sile. Nima več energije za vse tiste dejavnosti, ki so nujne in nepogrešljive za družbo, za dejavnosti, ki človeka ponovno napolnijo in ki vzdržujejo družbene vezi, za dejavnosti, ki ljudi pripravljajo na delo v produkciji – na delo, s katerim kapital potem bogati. Zato je še toliko bolj neverjetno, da neoliberalizem tako patološko marginalizira, spodjeda in spodkopava stvari, od katerih je odvisen, ne le ekonomijo, demokracijo in naravo, temveč tudi in predvsem družbeno reprodukcijo, a ker je mogoče stroške vedno še dodatno znižati in ker je izžemanje delovne sile brez dna, je tudi to luknjo zapolnil, ko je družbeno reprodukcijo, oskrbo, prepustil migrantkam z revnega globalnega – in ne tako globalnega – juga, ki zapuščajo svoje družine, da bi skrbele za »naše« družine, no, za družine jedrne Evrope. Krog je s tem sklenjen: kanibalsko izkoriščanje in razlaščanje, kakršni sta nekoč potekali na periferiji, v kolonijah tretjega sveta, zdaj potekata tu, v jedru Zahoda.

Kriza družbene reprodukcije je torej posledica neoliberalnih politik, ki so reprodukcijo povsem podredile produkciji, pri čemer so izgledale kot kanibal, ki žre svoje lastne vitalne organe, zato zdravstvene reforme ne bo brez velike reorganizacije odnosa med produkcijo in reprodukcijo, poudarja Nancy Fraser. Ne, ne bo je brez reorganizacije, ki nam bo omogočala, da bomo zlahka in varno kombinirali delo in reproduktivne dejavnosti.

Kapitalizem je treba stalno dokapitalizirati – stalno je v minusu. A vseeno v kapitalizmu nenehno poslušamo to, kar smo v socializmu: še malo potrpite, še malo se žrtvujte, pa bomo tam, v magični prihodnosti!

In milo rečeno: zdravstvene reforme ne bo brez velike reorganizacije kapitalizma, ki ni več sposoben zagotavljati družbene reprodukcije.

V Ameriki se oboji, demokrati in republikanci, strinjajo, da je neoliberalizem, ta stroj za proizvajanje neenakosti, mrtev. In tudi slovenskim podjetnikom, ki še vedno prisegajo na neoliberalni »klubski« evangelij, ki menijo, da za zdravstvo in šolstvo porabimo preveč (menda »dvakrat več, kot je nujno«), in ki socialno državo – zdravstvo in šolstvo – raje financirajo v drugih državah in davčnih oazah (bi si enkrat skupaj ogledali bežigrajski stadion?), bo treba zato odločno povedati, da je z neoliberalizmom konec in da naj pozabijo na neoliberalne floskule o božanskosti trga, zveličavnosti »vitke« države, čudežnosti privatizacije (s privatiziranim zdravstvom vred), bajnosti deregulacije, odrešilnosti financializacije, nujnosti davčne razbremenitve in pronicanju bogastva navzdol, k nižjim slojem. Neoliberalne politike so pač ustvarile svet, v katerem je družbeno bogastvo pronicalo le še navzgor – k čedalje gospodovalnejšim elitam (bogatašem, kapitalu, korporacijam, finančnim institucijam ipd.), ki jim je za družbeno reprodukcijo povsem vseeno, saj si same zdravje in ostalo oskrbo kupujejo na trgu. Razsuto zdravstvo je dokaz, kako močne so neoliberalne elite – ves denar jim je uspelo spraviti k sebi, družbeni reprodukciji, z zdravstvom vred, pa so pustile le miloščino. Njihov prezirljivi, ponižujoči odnos do družbene reprodukcije – države, javnega sektorja, socialne države, javnega zdravstva ipd. – je le poganjek njihovega zgrešenega prepričanja, da so vse ustvarili sami, da jim ni nikoli nihče ničesar dal, da nikomur ničesar ne dolgujejo, da je vse sad njihovega podjetništva, da jih država ves čas le molze. Zapostavljenost družbene reprodukcije je prav produkt te toksične retorike: mi, podjetniki, smo glavni, z nami vse stoji in pade, mi ustvarjamo vrednost, ostali nas le molzete in odirate! Če ne boste nehali, bomo zbežali v tujino! Nikomur nismo ničesar dolžni!

Neoliberalne politike s prerazporejanjem družbenega bogastva navzgor niso ustvarile le strašne ekonomske neenakosti, temveč tudi mogočne in vplivne, a neizvoljene in nikomur odgovorne finančne elite, ki so politiko ugrabile in si jo podredile (od tod vse tiste »magične« privatizacije, deregulacije in razdavčitve), demokracijo pa povsem marginalizirale. Kapitalizem razumejo kot poveljevanje, ukazovanje, avtokracijo, represijo. Janša jih ni motil.

Neoliberalne politike so demokracijo povsem izvotlile. Dokler imamo sistem, v katerem neoliberalne politike politično moč prepuščajo finančnim elitam, ne bo demokracije. Kar seveda pomeni, da Golobova vlada demokracije ne bo rešila in obnovila tako, da se bo začela pogovarjati »kultivirano« in »etično«, da bo opustila »nestrpnost«, »sovražni govor«, lažne novice in teorije zarote, temveč tako, da bo opustila neoliberalne politike.

Kdor misli, da bo zdravstvo – in demokracijo in planet – rešil, ne da bi »vznemiril« trenutni morbidni status quo neoliberalnih elit, se pač moti. A vladi ni treba čakati na pravi trenutek, na prihodnost, v kateri bo to storila – prihodnost je že tu. Prišla je hitreje, kot so vsi pričakovali. Vlada lahko reformo začne z odpravo vseh spolnih hierarhij, nadaljuje s prepovedjo poniževanja in podrejanja – in potem ugasne ta stroj za proizvajanje neenakosti.