(Pre)lahkotnost obljub

»Cilj je, da zgradimo 'stroj', ki bo do konca mandata zgradil dva tisoč stanovanj na leto,« je prejšnjo sredo po vrhu koalicije na Brdu pri Kranju pred kamerami izjavil minister za delo Luka Mesec. »Tri tisoč,« je bilo zaslišati šepet iz ozadja. In minister Mesec je v mikrofon takoj dodal: »Tri tisoč, pardon, me je predsednik vlade popravil.« Takšno odstopanje pri ključnem podatku, o katerem so pred tem tekla večurna usklajevanja, je seveda težko razumeti kot lapsus, zagotovo pa je zdaj v javnosti zabetonirana obljuba o tri tisoč zgrajenih stanovanj na leto, ki bo na tnalu ob koncu mandata 2026. So ta in ostale zelo konkretne obljube, ki jih vse pogosteje javno plasira premier Robert Golob, uresničljive in zlasti javnofinančno vzdržne ali so se ministri in ministrice po njih vse bolj pogosto prisiljeni ukvarjati z relativizacijo in saniranjem škode teh premierovih vehementnih napovedi?

Premier Golob je 10. januarja na občnem zboru Slovenskega sodniškega društva na presenečenje lastne ministrske ekipe in tudi tam navzočih sodnikov in tožilcev napovedal 600 evrov (bruto) mesečnega dodatka za sodnike in državne tožilce. »V celoti ste bili izpuščeni iz plačnih usklajevanj,« je utemeljil, »v obdobju 2015–2022 so se plače v javnem sektorju v povprečju realno povišale za 12,8 odstotka, sodnikom pa so se realno znižale za 4,9 odstotka in državnim tožilcem za 11 odstotkov.« In manj kot tri tedne kasneje, v ponedeljek, 30. januarja, je vlada na dopisni seji že potrdila predlog zakona, s katerim bi uzakonila ta dodatek ter ga poslala v državni zbor v sprejem po nujnem postopku. Dodatek je bil zastavljen kot začasen, izplačevali bi ga do uveljavitve »sistemskih sprememb plačnega sistema« oziroma najdlje do 31. decembra letos, prvič s plačo za januar. Izračun je pokazal, da naj bi država za ta dodatek do konca leta namenila na mesec 800.000 evrov oziroma devet milijonov evrov za celo leto.

A že dva dni po potrditvi predloga v vladi, v četrtek, 2. februarja, je sledil obrat: vlada je predlog umaknila iz postopka. Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan se je ob tem sklicevala na mnenje zakonodajno-pravne službe državnega zbora, ki da je opozorila na verjetno spornost dodatka z vidika načela delitve oblasti, ki je zapisano v ustavi. Dodatek naj bi namreč zrušil zahtevano »primerljivost« med tremi vejami oblasti, ki med drugim pomeni, da plače sodnikov (upoštevaje trajni sodniški mandat) ne smejo biti »bistveno nižje« od plač funkcionarjev zakonodajne in izvršilne veje oblasti. S predlaganimi 600 evri dodatka pa bi se stvari postavile na glavo; vrhovni sodniki in državni tožilci svetniki bi imeli višjo plačo od poslancev in ministrov in bi postali izenačeni z ustavnimi sodniki, plači generalnega državnega tožilca in predsednika vrhovnega sodišča pa bi presegli plače predsednic republike in državnega zbora ter predsednikov vlade in ustavnega sodišča. Ministrica je po vsem napovedala »pravno vodotesno rešitev«. A brez konkretnih datumov in podrobnosti.

Smele napovedi premiera Roberta Goloba vsakič znova relativizirajo pristojni ministri z bolj zadržanimi napovedmi in ocenami.

Zagotovo je bil tak javni zaplet nepotreben. Hkrati pa je bil praktično neizogiben po premierovi javni obljubi 600 evrov dodatka sodnikom in tožilcem.

Kaj pa javna stanovanja? Jih bo sploh mogoče graditi po tri tisoč na leto? In kdaj bo sploh šlo iz proračuna zanje »po približno 100 milijonov evrov letno«, kot je po koalicijskem vrhu prejšnji teden javno obljubil premier Golob? Katerega leta naj bi se to zgodilo? Črtomir Remec, direktor republiškega Stanovanjskega sklada, ki ima dejanski pregled nad zmožnostmi javne gradnje stanovanj v Sloveniji, pojasnjuje, da je sam sklad lani brez sistemske podpore zagotovil 750 stanovanj, toliko pa jih bo zagotovil tudi letos skupaj z mestnimi stanovanjskimi skladi. Je torej premierova napoved uresničljiva? Da bi v nekaj letih dosegali na leto tri tisoč novih stanovanj, po Remcu zahteva »pomembne prilagoditve ogromno faktorjev«, bi pa sam brez zadržkov stavil na dva tisoč na leto. In kaj so potrebne prilagoditve? »Ključen prvi pogoj ni sistemski denar, pač pa občutna aktivacija občin, da začnejo zagotavljati zemljišča za gradnjo,« pojasnjuje. Zdaj jih kljub zakonski dolžnosti zagotavlja le nekaj občin, na primer Ajdovščina in Slovenj Gradec. »Mnoge občine z zemljišči raje špekulirajo, kar ustreza lobijem.« Drugi nujni pogoj je po Remcu dokapitalizacija republiškega sklada, ki bi skladu omogočila novo zadolžitev ter (so) financiranje lastnih projektov in projektov mestnih stanovanjskih skladov. In kolikšno dokapitalizacijo bi potrebovali? »Napovedanih sto milijonov je predvidenih od leta 2026.

Do takrat je smiselna neka postopnost, saj je treba intenzivneje pridobivati zemljišča, prilagoditi pa se morajo tudi gradbeniki,« pravi Remec. Po njegovi oceni namreč lahko domači gradbinci s trenutnimi zmogljivostmi, namenjenimi stanovanjski gradnji, naredijo le tisoč stanovanj na leto. Sklad ima trenutno »pripravljenih« zemljišč za gradnjo nekaj več kot tisoč stanovanj – tam, kjer so Občinski podrobni prostorski načrti (OPPN) že sprejeti. Po Remcu bi bila letos nujna dokapitalizacija sklada z vsaj 25 milijoni evrov (toliko naj bi neuradno tudi načrtovala sama vlada, op. p.), v letu 2024 s 50 milijoni evrov, v letu 2025 s 75 milijoni evrov in od leta 2026 s po 100 milijoni evrov. Cilj 3000 stanovanj na leto je torej za vlado zelo težko dosegljiv.

Pri tem se postavlja nemalo vprašanj. Zakaj je bilo na primer izgubljenih kar osem mesecev, da je premier Golob republiški stanovanjski sklad končno prepoznal kot nosilca javne stanovanjske gradnje? Finančni minister Klemen Boštjančič naj bi namreč več mesecev »forsiral« Slovenski državni holding kot osrednjo institucijo bodoče stanovanjske politike in celo dosegel, da so nanj konec lanskega leta skupaj s kadri prešla tudi neprodana zemljišča in nepremičnine ukinjene Družbe za upravljanje terjatev bank. Vir iz državnega holdinga nam je potrdil, da naj bi prenosu nepremičnin iz DUTB na stanovanjski sklad nasprotovali tudi sami »nepremičninski kadri« DUTB, saj jim Slovenski državni holding zagotavlja boljše »pogoje«, torej boljše plače kot javni stanovanjski sklad. A naknadno so v vladi ugotovili, da državni holding ni zmožen tako hitre prilagoditve na novo funkcijo, zato je za nosilca stanovanjske gradnje pred dnevi premier končno in vseeno imenoval že obstoječi stanovanjski sklad. Da je to nova strateška usmeritev, so nam sporočili tudi z ministrstva za finance: zapisali so, da bo gradnja tri tisoč javnih najemnih stanovanj na leto po letu 2026 skupen cilj Stanovanjskega sklada in Slovenskega državnega holdinga, »pri čemer bi jih prvi zgradil dva tisoč iz javnih virov financiranja, drugi pa tisoč iz nepremičnin nekdanje DUTB in virov zasebnega financiranja«.

A stanovanja in dodatek za sodnike in tožilce niso edini področji, kjer je premier pohitel z vehementnimi napovedmi. Tako je javno »zakoličil« tudi pričakovanja glede plačne reforme, ki zadeva vseh 189 tisoč zaposlenih v javnem sektorju in o kateri se pogajanja še niti niso začela. Prejšnji teden je napovedal, da najnižja osnovna plača v javnem sektorju ne bo več nižja od minimalne, ter tudi, da bo razmerje med najnižjo, torej minimalno, in najvišjo osnovno plačo po novem ena proti sedem. Zdaj je to razmerje ena proti 4,7 oziroma 1203 evra, kolikor znaša minimalna plača, proti 5663 evrov, kolikor je osnovna bruto plača v najvišjem, 65. plačnem razredu. A spet so se zaradi premierove napovedi javne finance znašle v zadregi: razmerje ena proti sedem naj bi bilo izhodišče v času prejšnje minimalne plače (1074 evra) in bi pomenilo dvig najvišjih osnovnih plač na okrog 7500 evrov, ob sedanji minimalni plači pa sklicevanje na isto razmerje pomeni 900 evrov več, torej dvig na dobrih 8400 evrov. Tudi sindikate je ta premierova napoved presenetila. Kot pravi predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, tako razmerje napoveduje predvsem dvig plač funkcionarjem: »Ti javno nočejo govoriti o prenizkih plačah, pritožujejo pa se že leta.«

Zakaj je premier torej še pred začetkom pogajanj napovedal dvig funkcionarskih plač? Mar ni s tem le povečal apetite pred pogajanji? Njegovemu nastopu je spet sledila relativizacija, tokrat od ministrice za javno upravo Sanje Ajanović Hovnik, ki je zatrdila, da bo odprava anomalij funkcionarskih plač na vrsti zadnja in da se bodo plače funkcionarjev dejansko dvignile šele z naslednjim mandatom. Prej naj bi bila torej odpravljena vsa druga nesorazmerja, prednostno tista na dnu lestvice. A tudi tukaj je premier prehitel pogajanja, saj je napovedal, da v javnem sektorju ne bo imel nihče več nižje plače od minimalne, torej od 1203 evre bruto. Kaj ta izjava javnofinančno sploh pomeni? Po zadnjih podatkih za november lani je imelo osnovno plačo nižjo od minimalne in prejelo doplačilo do minimalca kar 22.828 zaposlenih v javnem sektorju. Sindikalist Štrukelj že opozarja, da bo dvig plač najmanj kvalificiranih na minimalno plačo avtomatično pomenil, da bo treba temu prilagoditi tudi vse ostale plače. »Seveda podpiramo to idejo, hkrati pa to pomeni, da se bo celotna plačna lestvica potegnila navzgor. Da se ohrani razmerja, bo po naših izračunih potrebno nekje do milijarde evrov.«

Sloveniji se stroški zadolževanja že višajo in že presegajo stroške Portugalske in Španije.

So na finančnem ministrstvu sploh pripravljeni na to? So javne finance sposobne prenesti to povišanje? S finančnega ministrstva odgovarjajo le, da ocena potrebne dodatne milijarde evrov ni točna, simulacij finančnih učinkov odprave plačnih nesorazmerij in cele plačne reforme pa ne razkrivajo. Na vprašanje, koliko sploh je »fleksibilnosti« v javnih blagajnah, odgovarjajo pomenljivo: »Na Ministrstvu za finance poudarjamo, da so potrebne strukturne reforme na številnih področjih, saj so leta krize, povezane z epidemijo covida-19, in energetske draginje izčrpala javne finance.« V nekaj mesecih bodo tako pripravili fiskalni okvir za obdobje 2024–2026; sklepati gre, da bodo iz njega vidni učinki predvidene davčne reforme, zlasti obdavčitve nepremičnin, ki naj bi prinesla dodatne davčne prihodke in kjer minister Boštjančič še noče razkrivati izhodišč. Napovedan je tudi rebalans proračuna; veljavni proračun predvideva 13,4 milijarde evrov prihodkov in rekordnih 16,7 milijarde odhodkov ter torej 3,3 milijarde evrov primanjkljaja, kar je dve milijardi več kot lani. O dejanski porabi je torej znanega malo.

Vse glasnejši postaja fiskalni svet, skrbnik uravnoteženih javnih financ. Predsednik sveta, ekonomist Davorin Kračun, posebej opozarja, da je napovedani proračunski primanjkljaj za letos že brez dodatnih dvigov plač med najvišjimi v EU, saj 3,3 milijarde evrov primanjkljaja dejansko pomeni kar 5,3 odstotka BDP. Sloveniji se stroški zadolževanja že višajo bolj kot primerljivim državam, pribitke na španske in portugalske obveznice od lani jeseni že presegamo za okoli 0,2 odstotne točke. »Dodatni trajni dvigi tekoče porabe lahko vodijo v dodatno poslabšanje percepcije Slovenije na finančnih trgih.«

POVEZANI ČLANKI:

• Dr. Mojmir Mrak / »To je preprosto preveč!«