Deportacije prosilcev za azil

Azilna zakonodaja je v nečem povsod po svetu enaka, saj gre za njeno najosnovnejšo lastnost, ki je prvi pogoj za delovanje in sploh obstoj varstva beguncev. Medtem ko teče azilni postopek, s katerim se ugotavlja, ali in v kolikšnem obsegu je posameznik upravičen do statusa begunca, prosilec za zaščito ne more biti deportiran.

A pred dnevi se je zgodilo točno to. Center za tujce, ki je v bistvu zapor za tujce in je njegovo osnovno poslanstvo odstranjevanje tujcev iz države, je izpeljal kar dve takšni deportaciji, in to v izvorno in ne-varno državo Pakistan. Tam pripadnikom nekaterih družbenih, etničnih ali političnih skupin dejansko grozi smrt.

Na dogodek so opozorili v Delovni skupini za azil Ambasade Rog, kjer pojasnjujejo okoliščine dogodka. »Vedoč, da ju kot prosilca za azil ne smejo deportirati v državo, iz katere bežita, se je inšpektor enega izmed prosilcev zatekel k prav neverjetni zvijači: v razgovoru je prosilcu ponudil, da ga bo morda izpustil iz zapora in mu dal dovoljenje za začasno zadrževanje, če se odpove prošnji za mednarodno zaščito.« Dodajajo, da je razgovor potekal brez vednosti pravnih zastopnikov in s prevajalcem, ki je govoril drug jezik. Duševno izmučeni prosilec se je pod pritiskom v trenutku zmedenosti odpovedal prošnji za azil v upanju, da bo dobil dovoljenje za zadrževanje. »Pri čemer mu je bilo zamolčano, da ta status ne prinaša praktično nobenih pravic. Začasnega zadrževanja kakopak ni dobil, ostal pa je brez temeljne zaščite, ki jo zagotavlja azilni postopek.«

Prosilcu je potem uspelo priti do pravnega zastopnika, ta je ugotovil vrsto nepravilnosti v postopku in vložil pritožbo na upravno sodišče. »To je opozorilo, da postopek ni bil pravilno izveden in da je bil prosilec zaveden v to, da se odpove svojim pravicam. Zato mu je sodišče ponovno podelilo status prosilca za azil. Toda v centru za tujce so to odločitev sodišča preprosto ignorirali in vseeno izvedli načrtovano deportacijo,« pojasnjuje Miha Blažič iz Delovne skupine za azil.

Predsednici upravnega sodišča Jasni Šegan nazadnje ni preostalo drugega, kot da izda uradno poročilo o dogodku, v katerem opozarja na kršitve zakonodaje in svari pred tem, da bi to v prihodnje postalo praksa. Potek postopka med drugim predsednica sodišča opisuje takole: »Že pojasnila v slovenščini so bila torej napačna in najmanj zavajajoča. Poleg tega sodišče ugotavlja, da tolmačenje ni bilo opravljeno v edinem jeziku, ki ga predlagatelj dobro govori, tj. v jeziku pandžabi, pač pa urdu.« Poleg tega je usodni razgovor tekel brez prisotnosti kakršnegakoli pravnega zastopnika ali svetovalca na strani prosilca za azil, saj je – tudi to izhaja iz poročila predsednice upravnega sodišča – uradna oseba, ki je vodila razgovor, presodila, da »to ni potrebno«.

V Delovni skupini za azil še dodajajo, da bodo dogodek prijavili vsem pristojnim organom in vložili tožbe zoper odgovorne osebe. Opozarjajo pa tudi na širše razsežnosti problema, ki se ne nanaša zgolj na nezaželene tujce, pač pa na vse prebivalce Slovenije. Zavajanje, laganje in neupoštevanje sodnih odredb v postopkih pred državnimi organi zoper tujce je le korak stran od tega, da postane sprejemljivo tudi v vseh preostalih premnogih uradnih postopkih. Ali kot pravijo v Delovni skupini za azil: »Le kam bi prišli, če bi bilo dovoljeno uradnim osebam lagati v postopkih, da bi dosegle zaželeni izid?«

Gre za doslej še nevidene kršitve pravic v azilnih postopkih, kakršnim nismo bili priča niti v času prejšnje izpričano protitujske vlade Janeza Janše, ko je notranje ministrstvo vodil Aleš Hojs. Gibanje Svoboda – premier Robert Golob in tudi notranja ministrica Tatjana Bobnar – je že pred volitvami obljubljalo drugačno, humanejšo azilno politiko. Ministrica je na položaju zdržala le pol leta, azilna politika pa je, se zdi, na najnižji točki v svoji že tako temačni zgodovini.