Konec zabave / Italijanska vlada je prepovedala rejve

Zakon je povzročil precej negodovanja, kakopak predvsem med žurerji

Ko je italijanska policija lani v noči čarovnic vkorakala na rejv sredi zapuščenega skladišča v Modeni, je bilo zabave v hipu konec. Giorgia Meloni, ki je zgolj nekaj dni prej prisegla na premierskem položaju – in z njo nova vlada, najbolj desna vse od druge svetovne vojne –, si je v hipu zastavila, da bo poostrila zakone, ki se nanašajo na nezakonite zabave. Po zakonu, ki je bil naposled sprejet ob koncu leta, je v Italiji po novem nujno treba prijaviti zabave z več kot 50 udeleženci, organizatorjem prireditev, ki tega ne bodo storili, pa grozita kazen od treh do desetih let zapora ter globa od tisoč do deset tisoč evrov.

Zakon je povzročil precej negodovanja, kakopak predvsem med žurerji. Ti so se decembra zbrali na ulicah Neaplja. Številne nevladne organizacije opozarjajo, da bi se sprejeti zakon lahko zlorabljal za utišanje političnih nesoglasij. Rejvi so v Italiji sicer dolgo uživali neko raven zaščite, sploh potem ko je razsodba leta 2017 poudarila, da imajo državljani v skladu z ustavo pravico do mirnega zbiranja.

Melonijeva kljub temu vztraja, da je bilo sprejetje zakona nujno, če želijo omejiti trgovanje s prepovedanimi drogami in poskrbeti za javno varnost. Hkrati se sklicuje na dejstvo, da je strožje zapovedi glede organizacije nezakonitih zabav začela pripravljati že vlada Maria Draghija po odmevnem šestdnevnem rejvu v okolici Rima, in na to, da imajo podobno zakonodajo menda tudi drugod po Evropi.

Italijanska vlada sicer res ni prva nacionalna vlada, ki se je odločila izklopiti zvočnike. Proti »acid house« rejvom, ki so ob koncu osemdesetih let obsedli angleško mladino, željno zabav ob repetitivnih ritmih sredi zapuščenih skladišč in prostranih polj, je ostro nastopila tedanja britanska premierka Margaret Thatcher. »Nove mode«, ki je kvarila mladino, ji sicer ni uspelo ustaviti, saj je bila prej primorana odstopiti. Po njenem odstopu je na plesiščih zadonela nova himna, Maggie’s Last Party (Maggiejina zadnja zabava).

Prepovedi rejvov v Združenem kraljestvu so sledile le nekaj let kasneje, po festivalu Castlemorton Common v okrožju Malvern Hills, ki je potekal ves teden. Že v devetdesetih letih so tudi belgijski župani dobili diskrecijska pooblastila za zapiranje podobnih prireditev. V Franciji, recimo, pa so zakonodajo na tem področju dodatno zaostrili leta 2019, ko so sprejeli zakon, po katerem je treba vsako zborovanje, ki se ga udeleži več kot 500 ljudi, nujno prijaviti lokalnim oblastem. Kazen za nespoštovanje zakona predvideva globo do 3750 evrov. Tudi v Sloveniji je treba podobne prireditve prijaviti, sicer organizatorjem grozi globa 250 do 1500 evrov.

Kljub temu je videti, da gre rejverska subkultura v nos predvsem konservativcem. Razloge je treba po eni strani iskati v njihovi populistični in hkrati moralistični drži. Politične točke je najlažje nabirati tedaj, ko na drugem bregu skonstruiraš nasprotnika – v tem primeru zadrogirano, hedonistično mladino, ki rada pleše na glasno glasbo. Po drugi strani pa je za konservativce moteče že samo jedro rejverske subkulture, ki je v svojem bistvu antiteza neoliberalizmu. Plesišče, na katerem se utegnejo prebuditi nove oblike upora in kolektivizma, je v tem pogledu namreč lahko razumljeno kot moteče in celo nevarno.