Neža Zinajić / Scenografka in glasbenica, ki jo najbolj zanimajo ljudje ter psihologija filmskih likov

Prvo scenografijo za celovečerni film je ustvarila za Zgodbe iz sekreta, ki sta jih režirala Tijana Zinajić in Gregor Andolšek. S Tijano, ki je sicer njena starejša sestra, sodeluje že od začetkov svojega profesionalnega udejstvovanja. Prav stvaritev za njen samostojni režijski prvenec, film Prasica, slabšalni izraz za žensko, posnet po scenariju Ize Strehar, pa ji je na predlanskem Festivalu slovenskega filma prinesla eno od sedmih vesen, ki jih je film odnesel iz Portoroža – vesno za scenografijo. Žirija je ob podelitvi nagrade zapisala, da gre za scenografijo, ki se odlično vklaplja v eklektični slog filma in ki deluje avtentično ter podpira like in režijo.

Filmski prostori, ki jih oblikuje Neža Zinajić, so vselej izjemno prepričljivi, učinkujejo kot realistični, dejanski – pravi, da jih označujejo tudi za »logične oziroma normalne« – saj so videti, kot da vanje ni nihče posegal, da obstajajo zunaj fikcije. V resnici je seveda tako, da prostore filmskim likom napiše na kožo. Kot pravi sama, je ne zanimata kavč in ostala oprema, ampak želi razumeti like, jih podpreti. Je scenografinja, ki like intuitivno prelije v prostore in predmete, s katerimi se obkrožajo, ki nekaj pomenijo, ne le polnijo prostor. Ta njena »specialiteta«, kot ji pravi, ima verjetno kaj opraviti tudi z dejstvom, da je odraščala z mamo psihiatrinjo.

In kako je bilo pri celovečercu sodelovati s sestro? »Morala sem pozabiti na to, da sva sestri. Svoji asistentki scenografije sem naročila, naj me opozori, ko bom nastopala kot sestra, ko se bom začela upirati kot sestra.« Sorodstvena povezava pri filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko ni vključevala le režiserke in scenografinje, saj je bil za podobo filma ključen tudi njun bratranec Miloš Srdić kot direktor fotografije. Ta prepletenost prinaša svoje izzive, a je po drugi strani tako sodelovanje čarobno prav zaradi dejstva, da se med sabo res dobro poznajo in razumejo, pa čeprav so si zelo različni.

Poleg soustvarjanja s sestro že leta izredno dobro sodeluje z režiserjem Damjanom Kozoletom. Za njegov film Nočno življenje sta z Dušanom Milavcem na Festivalu slovenskega filma leta 2016 prejela vesno za scenografijo, samostojno je ustvarila še scenografijo za Kozoletov film Polsestra, prispevala pa tudi scenografijo za del njegovega najnovejšega dokumentarnega celovečernega filma Pero, posvečenega spominu na pokojnega igralca Petra Musevskega.

Po izobrazbi je profesorica likovne umetnosti, veliko riše, občasno slika, že tri desetletja pa jo lahko poslušamo v glasbeni skupini Čompe, ki med drugim slovi po izvirni avtorski uglasbitvi poezije Daneta Zajca in Andreja Rozmana Roze ter glasbi za gledališke predstave. Bendu se je pridružila v začetku njegovega delovanja, pri svojih rosnih sedemnajstih letih (rojena je leta 1976), na povabilo frontmena Janeza Škofa. Čeprav je pred tem pogosteje igrala kontrabas kot violino, je zmagalo bolj praktično od obeh glasbil in je v zasedbi pristala kot violinistka. Za Čompe pravi, da so bile njena šola življenja, da je zaradi njih odraščala drugače kot njeni vrstniki.

Kot scenografinja je sprva delovala v gledališču in dolgo je mislila, da bo pri tem ostala, a ugotavlja, da ji je film precej bližji. »Blizu mi je ves ta cirkus. Mislim, da se v kaosu lažje znajdem, lažje izčistim misli, več je aha momentov. Všeč mi je tudi ta ’je ne sais quoi’.« Rada ima življenje filmarjev, pa tudi to, da je začasno, da mine. Všeč ji je, kako ustvarjanje filma poveže ljudi, ki se morda ne bi nikoli srečali. »Pri filmu človeka spoznaš bolj, kot bi ga sicer v življenju v petih letih.« In prav ljudje jo najbolj zanimajo.

Obožuje ustvarjanje scenografij za študentske kratke filme. Zdi se ji posebej dragoceno, ker so mladi filmski avtorji še brez izkušenj, a zelo ustvarjalni in letijo visoko, želijo premikati gore, njihova energija je nalezljiva. »Pri dvajsetih je normalno, da si tak, romantično entuziastičen, spomnim se, da sem bila tudi jaz taka. Potem pa si enkrat star toliko, kot smo zdaj mi, in imaš vse te izkušnje, ne pa več enakega žara in ustvarjalnosti.« Iz sodelovanj s študenti se vedno veliko nauči. Sodelovala je pri odmevnih študentskih filmih Sare Kern, Vida Hajnška, Katarine Morano, Domna Martinčiča. »To so taki ’tihi’ režiserji, ki niso bučni, so pa izjemno zanimivi, inteligentni, senzibilni, samosvoji, avtorski.« In čeprav so finančne možnosti za študentske filmske stvaritve skromne, v tem vidi priložnost za toliko bolj skrben razmislek ter izčrpno ustvarjalno premlevanje zamisli.

Oblikovanje scenografije za celovečerni igrani film zahteva vsaj pol leta priprav, zato se v teh dneh že loteva ustvarjanja za celovečerni prvenec Gregorja Andolška To je rop!, ki ga bodo snemali jeseni. Sočasno pa snuje tudi scenografijo za celovečerni film v italijanski koprodukciji, ki bo njeno prvo mednarodno sodelovanje.