TV komentar / Razumeti vojno, čutiti vojno. Tisto in to danes.
Vsak dan šteje
Hidajeta Memišević Kasapović je sina Adnana izgubila, ko je imel ta komaj 15 let.
© TV Slovenija
»Na tem mestu je 24. oktobra 1993 moj sin Adnan … Bila je nedelja, ni bilo šole, in s prijatelji se je dogovoril, da se bodo srečali in igrali, poklepetali. Čez ta prehod je visela odeja, ker so bili na drugi strani ostrostrelci. Odeja je tu visela, da bi lahko varno hodili mimo. A tistega dne je pihal veter. Stal je torej tukaj, veter je premaknil odejo, ostrostrelec je v pripravljenosti čakal na strehi Šole za slepe. Videl ga je, pomeril in ga ubil. V srce.« Hidajeta Memišević Kasapović, mama.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Hidajeta Memišević Kasapović je sina Adnana izgubila, ko je imel ta komaj 15 let.
© TV Slovenija
»Na tem mestu je 24. oktobra 1993 moj sin Adnan … Bila je nedelja, ni bilo šole, in s prijatelji se je dogovoril, da se bodo srečali in igrali, poklepetali. Čez ta prehod je visela odeja, ker so bili na drugi strani ostrostrelci. Odeja je tu visela, da bi lahko varno hodili mimo. A tistega dne je pihal veter. Stal je torej tukaj, veter je premaknil odejo, ostrostrelec je v pripravljenosti čakal na strehi Šole za slepe. Videl ga je, pomeril in ga ubil. V srce.« Hidajeta Memišević Kasapović, mama.
Ja, vojna. Geostrateški razmisleki. Jelena Aščić nas postavi v najtežjo situacijo. Nenadoma smo mi Hidajeta. Mi stojimo v tistem prehodu med hišami in čutimo, kako potegne veter. Vidimo odejo, vidimo Adnana, vemo, kaj zdaj sledi – vse vidimo in čutimo, pa čeprav sta na zaslonu le starejša ženska in obnovljen prehod med dvema hišama, sledi vojne so že izginile. A nenadoma smo tudi mi starši vsakega od 1600 otrok, ki so umrli v Sarajevu. Stojimo na kraju, kjer se je naša hči igrala ravno takrat, ko je priletela granata.
Ampak ne gre samo za smrt. Gre za življenje po tem. In to je presežno v tem dokumentarcu. Ne govori o vojni, ampak o tem, kaj je ostalo. Kako je še imeti spomine, bolečino in pa – kako dobro nam to prikažejo avtorji – vprašanja. Vsi ti starši imajo vprašanja. In spet so to vprašanja nam. Nam, ki smo tudi zdaj opazujoča mednarodna skupnost. Le vojna je druga. Ta vprašanja so zelo jasna, saj je bilo ves čas jasno, kam pelje vojna. Zakaj ni nihče naredil dovolj, da bi se vojna prej končala? Ja, kakšni geostrateški razmisleki so stali za tem? Katera je tista številka mrtvih otrok, pri kateri mednarodna skupnost reče, da je dovolj? Res – kdo ima v rokah ta števec? Kdo reče: Zdaj je dovolj!
Težko bi Jelena Aščić izbrala primernejši trenutek za dokumentarec o obleganju Sarajeva. Starši ubitih otrok, trideset let kasneje. In avtorji res odlično prepletajo geostrateške razmisleke mednarodne skupnosti in vsako posamično smrt otroka. Zakaj je bilo treba teh 1425 dni groze, ko bi jih bilo lahko manj – če mednarodna skupnost ne bi kalkulirala toliko časa, gledala skozi geostrateška očala? Res ne bi bilo kaj bolje, če bi na primer umrlo 1300 otrok manj?
Kratki dokumentarec, ki ga je Jelena Aščić naredila skupaj s snemalcem Gregorjem Naglavom in montažerko Sabino Černev, dejansko govori o današnjem trenutku: gledamo Sarajevo, a vidimo vse vojne po njem. Da, gledamo Sarajevo, a vidimo Ukrajino.
»Kot eksperiment so nas pustili živeti v kletki.« – »Lahko bi, a niso hoteli. To bi lahko preprečili, a niso.« Bomo te stavke nekoč spet poslušali – le da iz Ukrajine? Zakaj premirje ni beseda leta? Zakaj mir ni beseda? Zakaj se danes bojimo reči premirje in mir, zakaj nas je strah, da nam bodo zaradi tega rekli, da širimo prorusko propagando?
»Živim naprej, a me ni več,« v enem zadnjih kadrov izreče Hidajeta Memišević Kasapović, mama. Ampak ni bil kriv veter, saj vemo to?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.