Zaustavite vojno!

Kazalec na uri sodnega dne (Doomsday Clock), ki kaže čas do globalne pogube in ki jo že od leta 1947, od začetka hladne vojne, upravlja revija Bulletin of the Atomic Scientists, katere izdajateljica je Univerza v Chicagu, se je 24. januarja spet premaknil naprej – zdaj do apokaliptične polnoči manjka le še 90 sekund. Kar seveda pomeni, da nas od globalnega uničenja loči le še 90 sekund. Lani se je kazalec zaradi ruskega napada na Ukrajino premaknil – na 100 sekund do globalne pogube. No, do jedrske vojne. Vse leto je potem kazal 100 sekund do apokaliptične polnoči. Zdaj je še huje. Kar pomeni, da je vojna še ekstremnejša, kot je bila. In da je jedrska vojna še bližje, kot je bila.

Kazalec na uri sodnega dne, ki ga mučijo tudi jedrsko napihovanje Kitajske, Severne Koreje, Irana in Indije, se ni še nikoli tako približal polnoči. Leta 1953, na vrhuncu hladne vojne, je kazal dve minuti do polnoči.

Le nekaj dni po premiku kazalca na uri sodnega dne so visoko nad Ameriko opazili kitajski balon. Vstopil je nad Aljasko, preletel Kanado, Idaho in Montano, kjer »spijo« ameriške medcelinske jedrske rakete, ter zlagoma priletel nad Severno Karolino, tam pa ga je lovec F-22 – na ukaz predsednika Joeja Bidna – po enem tednu odločno in neusmiljeno sestrelil. Nad njim se je dobesedno znesel. Američani so trdili, da je vohunski, Kitajci pa, da je meteorološki (da je torej le »brezpilotno civilno plovilo, ki je zaradi višje sile nehote zašlo v ameriški zračni prostor«). Kdo ve. Izgledal je kot balon, letel kot balon – in hej, morda je bil res le balon. Osamljen, oddaljen, izgubljen.

Ker je bil velik, hitro opazen in hudo retro, tako rekoč analogen, in ker ga je veter nesel, kot ga je pač nesel (nič, pri »vohunskih« balonih smo še vedno v času francosko-pruske vojne), ni bil ravno idealni vohun. Au contraire. Toda Amerika se je panično, histerično stresla, kot da je doživela jedrski napad: mediji, komentatorji in politiki so vreščali, da ta balon, ki naj bi ogrozil ameriško suverenost, dokazuje, da se Kitajska pripravlja na napad na Ameriko, da je vojna le še vprašanje časa, da je Kitajska propagandni del vojne s tem že dobila in da je Amerika povsem očitno nezaščitena, šibka, ranljiva in da je v zatonu.

Ameriška vojaška letala so v naslednjih dneh sestrelila še dva neznana leteča predmeta (enega je sestrelilo kanadsko vojaško letalo), ki sta »zašla« v ameriški zračni prostor, kar je le še stopnjevalo in podžgalo paranoidni občutek, da je Amerika neposredno ogrožena in napadena. In logično: da je treba obrambni budžet nujno takoj povečati in nakupiti čim več orožja. Glejte proti nebu! Prav res: kitajski zablodeli »vohunski« balon, ki je morda zbiral le podatke o vremenu (in podnebnih spremembah, če hočete), je Američane opozoril, da so v vojni. Glede na to, da je Kitajska zaveznica Rusije, je namreč ta kitajski balon, ki je »napadel« Ameriko, izgledal kot nadaljevanje oddaljene ukrajinske vojne. Ukrajinska vojna je prišla v Ameriko. Treščila je ob ameriško obalo.

Američani nimajo občutka, da so v vojni. Ta vojna jih ne zadeva. To ni iraška vojna. Še več, Američani se čudovito delajo, da niso v vojni z Rusijo. Da niso v vojni z Rusijo, pa se bolje od Američanov delajo le še Evropejci. Tudi mi, Slovenci.

Zakaj sta ruska vohuna vohunila pri nas? Iz preprostega razloga: ker smo v vojni z Rusijo!

Pri nas sta vlogo kitajskega balona odigrala ruska vohuna, ki sta delovala na ljubljanski Parmovi ulici. Smo ju sestrelili? Ne, nismo takšni paranoiki kot Američani. Le prijeli smo ju. In zdaj ju bomo zamenjali za ruski plin, nafto ali premog. Vsi pa so bili začudeni nad tem, da sta vohunila pri nas. Čista eksotika! Kot da sta k nam zašla – nehote. Zablodela pač. Le kaj sta iskala pri nas? Saj pri nas ni ničesar tako občutljivega in vohunsko atraktivnega! Kar je bilo seveda le sprenevedanje, le življenje v zanikanju. Zakaj sta ruska vohuna vohunila pri nas? Iz preprostega razloga: ker smo v vojni z Rusijo!

Ja, prijeta ruska vohuna sta bila signal, da smo v vojni. A delamo se, da nismo. Da nas ne zadeva. Da nismo tam. Da smo daleč stran. Da so v vojni drugi, ne pa mi. In ja, dobro, odlično, čudovito, genialno, res mojstrsko se delamo, da nismo v vojni. Kar je tako, kot bi se med II. svetovno vojno delali, da nismo v vojni. In da nas ne zadeva. In da je daleč stran. Ali pa, še bolje, spomnite se iraške vojne, ki je bila zelo daleč, a nas je še kako zadevala, navsezadnje, s podpisom vilenske deklaracije smo jo podprli (Američani so celo risali zemljevid koalicije voljnih, v katero so uvrstili tudi Slovenijo), toda ko se je začela Ropova vlada delati, da ni v vojni, so Američani premiera Toneta Ropa opozorili, da je vojna kot Hotel California, do katerega se v istoimenskem štiklu benda Eagles ponoči prebije anonimni popotnik: »Tone, lahko se odjaviš, kadar hočeš, a ne moreš oditi.« Ukrajinska vojna je tak Hotel California, le da je še bližje. In da nas še bolj zadeva. In da smo vanjo še bolj vpleteni. A mi se delamo, da nismo v vojni. Pa smo. Nenehno in neprestano, prav vsak dan in vsak trenutek se ukvarjamo z vojno. Ali bolje rečeno: vojna se ukvarja z nami. Nenehno in neprestano, prav vsak dan in vsak trenutek nam šepeta: Lahko se odjavite, kadar hočete, a ne morete oditi! Postali smo vojna nacija. In Evropa, ki se prav tako čudovito dela, da ni v vojni, je postala vojna celina.

Vojna se je stegnila k nam

Ne, Nato in Rusija se še nista spopadla, a to ne pomeni, da nismo v vojni. Znakov, signalov, dokazov, da smo v vojni, kar mrgoli. Ste pogledali, koliko stane ogrevanje s plinom. Kar precej, ne. Obsceno drago! Vidite, v vojni smo. Kaj pa cene elektrike? Gor. Logično – v vojni smo. Ste pogledali cene hrane – mesa, kruha, zdravil, toaletnega papirja, vsega? Zrasle so, ne. Drastično. Vojna se je stegnila k nam. Takoj. Prvi dan – 24. februarja, ko je Rusija napadla Ukrajino. Draginja je strašna. Čutimo jo, vidimo, slišimo. Takšne ne pomnimo. Zakaj je tako strašna, tako neusmiljena, tako kruta? Ker smo v vojni. Tudi inflacija je huronska, neverjetno visoka, tako rekoč rekordna. Ne, takšne ne pomnimo. V baltskih deželah je presegla 20 odstotkov. Dobavne poti, dobavne verige so se prekinile, strgale, razbile, zlomile – to se v vojni vedno zgodi. Tudi begunci pridejo. In prišli so. Veliko jih je prišlo. Skoraj 18 milijonov. Ker smo v vojni.

Družinski budžeti so se skrčili, življenjskim stroškom se je zmešalo, obrestne mere so se zvišale, podjetja so ustavila investicije, finančni trgi so se stresli, rast se je upočasnila, zadolževanje se je podražilo, ljudje so oklestili trošenje, napovedovali so silovito in slikovito recesijo (in še slikovitejšo stagflacijo), tveganje revščine se je stopnjevalo (pri ženskah še toliko bolj), zavladala je negotovost – ker je vojna udarila tudi k nam. Ljudje so stavkali, protestirali, ječali, trpeli – in se bali prihodnosti. Vrnila se je beseda »racioniranje«, ki jo poznamo iz vojn. V vojnah »racionirajo«. Vrnile so se zatemnitve in redukcije elektrike, avgusta so povpraševanje po plinu zmanjšali za 15 odstotkov, mestna božična dekoracija je dobila manj svetlobe – ker smo v vojni. A že ves čas se delamo, da nismo. In da so vse to le neljube posledice daljne, oddaljene, eksotične vojne – oh, in zapoznele posledice »asimetričnega šoka«, nikoli zaceljene in presežene krize, ki je Evropo zajela v času pandemije. V vojni človek išče tolažbo.

Toda kaj bi se sprenevedali: v trenutku, ko je Rusija napadla Ukrajino, je bilo povsem očitno, da smo v vojni, saj je bilo še zadnjemu Marsovcu jasno, da je Evropa patološko odvisna od ruskih energentov, nafte, plina in premoga – Rusija ji je pred vojno dobavljala 47 odstotkov premoga, 41 odstotkov plina in 27 odstotkov nafte. Ko je Putin ugasnil Severni tok 1, je bilo tako, kot bi raketiral Nemčijo – Rusija je bila njena največja dobaviteljica plina. A Evropa je bila zelo odvisna tudi od drugih ruskih in ukrajinskih naravnih bogastev, recimo od paladija, litija, niklja, aluminija, kobalta in magnezija, tako da se vojni ni mogla izogniti. Avtomobilska industrija je izgubila ravnotežje in tla. Ker smo v vojni. Številne velike zahodne korporacije, recimo McDonald’s, Ikea, Visa in MasterCard, so zapustile Rusijo – ker smo v vojni. In ko ruskih in ukrajinskih kmetijskih produktov – od pšenice in koruze do sončničnega olja, sladkorne pese, ječmena, soje, repičnega olja in moke – zaradi ruske blokade črnomorskih luk ni bilo več, je bilo jasno, da smo res globoko v vojni. Da smo definitivno notri. Vse se je divje, brutalno podražilo. Surovine. Transport. Gnojila. Prehranska veriga se je sesula. In blazno podražila – ker smo v vojni. In tudi to, da so kovine in polprevodniki mrknili, je bil še en znak, da smo v vojni. Vlade, ki so hotele zaščititi blaginjo in evropski način življenja 450 milijonov Evropejcev, so panično preigravale scenarije in iskale alternative – ker je vojna pljusknila k nam. Evropa je nenadoma ugotovila, da je izpostavljena ruskim »napadom« – ker smo v vojni. Ko je prišla zima, šekspirjanska »zima našega nezadovoljstva«, so začeli ljudje izklapljati peči, radiatorje, kurjavo – in zmrzovati. Toplote si ne morejo več privoščiti. Zakaj? Ker smo v vojni. Kraljestvo bi dali za cenejše ogrevanje. Cene hrane pa še vedno kar divjajo in divjajo – ker smo v vojni. Razlika je le v tem, da nekateri to vojno čutijo bolj (Madžari, Poljaki, Latvijci, Litovci, Grki, Španci, Hrvati), drugi manj (Francozi, Belgijci, Nizozemci, Skandinavci). Recimo: Portugalska pred vojno ni uporabljala ruskega plina. Slovenija pač. Predvsem ruskega. Izdatno. Latvija in Češka sta pred vojno ves plin uvozili iz Rusije.

Evropa se dela, da ni v vojni, a je kljub temu prešla na vojno ekonomijo, na vojni kapitalizem – vse, od produkcije do distribucije, dobavnih verig ter letalskih in železniških linij (ruski zračni prostor in ruske železnice so črtali), je morala reorganizirati in koordinirati, ruskemu plinu in nafti je nataknila cenovno kapico, same države so začele dramatično trošiti in povečevati izdatke, posegati na trg, debeliti redistributivne mehanizme in transferje ter bujno subvencionirati ogrevanje, hrano in gospodarstvo. Države so morale ljudi zaščititi pred visokimi, agresivnimi cenami. Morale so korigirati trg, ki ga je vojna prelevila v agresorja. Morale so zagotoviti dobavo. Ker smo v vojni. V vojni je prva žrtev resnica – druga pa dobava.

Postali smo vojna nacija. In Evropa, ki se prav tako čudovito dela, da ni v vojni, je postala vojna celina.

Da pa vojna Evrope – krhke, plašne, mehkužne srne – ne bi odpihnila, se evropske vlade – pod taktirko Bruslja – še dolgo po začetku vojne niso odpovedale ruskemu plinu in nafti. Uvoz ruske surove nafte so prepovedale šele decembra, uvoz ruskih naftnih derivatov pa šele zdaj, februarja. Vidite, Evropa se kar ni in ni mogla sprijazniti, da je v vojni. Občutek, da smo v vojni, je bil tako močan in nezgrešljiv, da se ruskemu plinu in nafti niso mogli takoj odpovedati, saj so vedeli, da bi bilo to za Evropo, ki več kot 40 odstotkov plina uvozi iz Rusije, destruktivno in katastrofalno – da bi torej odpoved ruskemu plinu delovala z močjo taktičnega jedrskega orožja. Vse to govori o tem, v kako strašni vojni smo.

Še več: Evropa že leto dela vse, da ljudje ne bi ponoreli, saj vsi prekleto dobro vemo, kaj se rado zgodi med vojno – revolucija. Vse tiste krize, ki so za nami in z nami, so bile pač preveč eksplozivne, da bi jih lahko prepuščali logiki vojne dinamike. In vojna dinamika je bila očitna. Jasno, vsi pa so se delali, da gre le za še eno krizo. Energetsko. Inflacijsko. Begunsko. Stisnimo zobe! Kot da to pomaga. Ko so šli fantje leta 1914 na vojno, so vzklikali: Do božiča bomo doma! Niso bili. Nikoli niso.

Vse naše fronte

Evropa se dela, da ni v vojni, a so njeni stebri kljub temu takoj na začetku ukrajinske vojne – že ob prvem strelu – pozvali k povečanju obrambnega budžeta in čimprejšnji nabavi čim večjih količin orožja. In res, evropske države – z Nemčijo na čelu – so takoj napovedale povečanje obrambnih budžetov. Evropa se dela, da ni v vojni, a nas njeni stebri že od dneva št. 1 svarijo pred hudimi – ja, eminentno vojnimi – pomanjkanji, tveganji, disrupcijami, ovirami, destabilizacijami, grožnjami, napadi in masivnimi nepričakovanimi šoki.

Evropa se dela, da ni v vojni, a vse, kar počne, takoj spremeni v novo fronto. Zmanjšajmo energetsko odvisnost od Rusije – nova fronta. Diverzificirajmo vire energetske dobave – nova fronta. Prenovimo energetski in varnostni sistem – nova fronta. Odpikajmo fosilna goriva in razogljičimo Evropo – nova fronta. Preidimo na obnovljive vire energije – nova fronta. Posezimo po energetsko najučinkovitejšem ogrevalnem sistemu – nova fronta. Izolirajmo okna – nova fronta. Masivno investirajmo v zeleni preboj – nova fronta. Od Američanov, Katarcev in Norvežanov pospešeno kupujmo utekočinjeni zemeljski plin – nova fronta. Zgradimo terminale in drugo infrastrukturo za utekočinjeni zemeljski plin – nova fronta. Zgradimo plinovode – nova fronta. Investirajmo v vzdržljivost in odpornost sistema – nova fronta. Zagotovimo prehransko varnost – nova fronta. Totalno se reorganizirajmo – nova fronta. Na novo premislimo evropsko filozofijo, evropske vrednote in evropske temelje – nova fronta.

Evropa se dela, da ni v vojni, a po enem letu izgleda le še kot vsota odgovorov na vojno – le še kot vsota front. Putin nam ne daje nobene izbire!

Evropa se dela, da ni v vojni, a po enem letu izgleda le še kot vsota odgovorov na vojno – le še kot vsota front.

Evropa se dela, da ni v vojni, a vse, čisto vse deluje kot orožje – nafta, plin, gnojilo, hrana, pšenica, koruza, sončnično olje, sladkorna pesa, ječmen, soja, grobo mleta moka. Celo orožje deluje kot orožje. In seveda – kot orožje delujejo sankcije. Evropa stalno gleda, ali njene sankcije delujejo – ali zadevajo cilje, ali so učinkovite, ali imajo moč bombnikov, raket in tankov, ali povzročajo dovolj velik kaos in dovolj veliko škodo, ali ruskemu gospodarstvu zadajajo smrtne udarce, ali Rusom grenijo življenje, ali demoralizirajo rusko vojsko, ali rusko javno mnenje obračajo proti vojni in Putinu, ali Putina lomijo in trgajo ter ga rinejo na rob kapitulacije. Z daljnogledom neprestano preverjamo, kakšni so učinki naših sankcij – ker smo v vojni. Sankcije so kot droni – upravljaš jih od daleč. Lahko si ekstremen, ne da bi ob tem sploh kaj čutil. Danes si lahko v vojni, ne da bi se tega zavedal.

Evropa se dela, da ni v vojni, a obenem že leto neprestano poslušamo, da se vsi skupaj vsak trenutek, tukaj in zdaj, borimo za svobodo in demokracijo – in da bi, če bi Rusija zmagala, izgubili svobodo in demokracijo.

Evropa se dela, da ni v vojni, a od vsakega Evropejca, od vsakega posameznika ali posameznice, pričakuje, da se obnaša, kot da je v vojni, da s svojim žrtvovanjem pomaga pri »vojnih prizadevanjih« – in da se tolaži: Ukrajincem je huje!

Evropa se dela, da ni v vojni, obenem pa dela vse, da bi to vojno stanje čim bolj normalizirala. Hej, vse je okej – bomo pač plin dobili iz Katarja. In hej, za vsak primer bomo začeli sami izdelovati polprevodnike in čipe – Kitajska, velika ruska zaveznica, lahko napade Tajvan, globalno tovarno polprevodnikov in čipov, pa bomo izviseli!

Evropa se dela, da ni v vojni, a mir, varnost, stabilnost in blaginja, temelji Evrope, so pokleknili in se skoraj sesedli – se je to zgodilo zaradi daljne, oddaljene, eksotične vojne, ki se nas ne tiče in s katero nimamo nič (razen stroškov), ali pa je to morda posledica mučnega in »presenetljivega« dejstva, da smo dejansko v vojni? In kot nenehno ponavljajo: do eskalacije – recimo uporabe taktičnega jedrskega orožja in razširitve vojne – manjka le korak! Zakaj pa ne? Tudi II. svetovna vojna se ni začela povsod hkrati. V Sloveniji se je začela šele po dveh letih. In hej, kaj če nas »napadejo« še Kitajci?

Draginja je strašna. Čutimo jo, vidimo, slišimo. Takšne ne pomnimo. Zakaj je tako strašna, tako neusmiljena, tako kruta? Ker smo v vojni.

Evropa se dela, da ni v vojni, a so njeni stebri kljub temu takoj na začetku vojne – ja, že ob prvem strelu – pozvali k ustanovitvi »koalicije voljnih«, hočem reči, takoj so začeli pozivati k politični enotnosti in odločnosti: Evropa mora v teh težkih trenutkih stati skupaj! Ruski agresiji se moramo upreti kot eden! Članice Evropske unije morajo držati skupaj! Vsi za enega – eden za vse! Bremena je treba porazdeliti! Evropska unija mora ostati združena – nihče ne sme odpasti! Nihče – nobena država – ne sme disproporcionalno trpeti!

Razen Ukrajine.

Ta vojna se ne sme končati

V vojni smo. Absolutno. Ni dvoma. A če smo v vojni, zakaj se potem delamo, da nismo? Zakaj se potem delamo, da nas zares ne zadeva? Zakaj se potem delamo, da je daleč stran? Zakaj? O, iz preprostega razloga: ker je tako lažje – ker nam potem ni treba ničesar ukreniti. Ker lahko mirno živimo in se delamo, kot da ni nič. Ker se lahko brez slabe vesti delamo, da itak nič ne moremo. In iz tega »nič ne moremo« smo doktorirali. Saj veste: paziti moramo, da Putina ne razjezimo! Ne smemo predaleč – ker bo uporabil taktično jedrsko orožje! Ukrajini lahko pomagamo le delno! Oborožujemo jo lahko le toliko, da ne izgubi, ne pa toliko, da bi Putin dobil občutek, da izgublja – če bi dobil občutek, da izgublja, bi lahko sprožil jedrsko vojno! Če bi se z Rusijo spopadel Nato, potem bi bilo še huje – konec sveta! Zato tudi nenehno ponavljamo:

Oh, ta vojna bo trajala še dolgo, leta in leta! In nihče ne ve, kako se bo končala! Kot bi si želeli, da bi še kar trajala in trajala, leta in leta – in da bi Ukrajinci še kar in kar umirali za nas.

No, nekaterim se zdi fraza, da »Ukrajinci umirajo za nas«, pretirana in patetična, a ni povsem nelogična, še manj nesmiselna: zdi se namreč, da Ukrajinci res umirajo za nas, da torej trpijo in se borijo in umirajo zato, da bi se lahko mi totalno reorganizirali, modernizirali in prerodili, da bi se lahko razogljičili, da bi lahko zmanjšali energetsko odvisnost od Rusije, da bi lahko diverzificirali vire energetske dobave, da bi lahko prenovili energetski in varnostni sistem, da bi lahko prešli na obnovljive vire energije, da bi lahko posegli po energetsko najučinkovitejšem ogrevalnem sistemu, da bi lahko masivno investirali v zeleni preboj, da bi lahko pospešeno kupovali utekočinjeni zemeljski plin, da bi lahko zgradili terminale in drugo infrastrukturo za utekočinjeni zemeljski plin, da bi lahko investirali v vzdržljivost in odpornost sistema, da bi lahko zagotovili prehransko varnost, da bi lahko na novo premislili svojo filozofijo, svoje vrednote in svoje temelje in da bi se lahko našli.

Nekaj morbidnega, že kar perverznega je v tem evropskem »nič ne moremo« oziroma »vojne ne moremo ustaviti, vse skupaj lahko s svojim nepremišljenim vmešavanjem le še poslabšamo«: Rusija je vendarle tekmica Evrope, kar seveda pomeni, da Evropi – pač tako kot Ameriki – zelo paše, da je Rusija čim dlje v vojni, da se čim dlje in čim bolj izčrpava, da čim dlje in čim bolj trpi, da čim dlje doživlja čim večjo gospodarsko škodo. Evropski stebri si skrivaj manejo roke: Rusija je zdajle natanko tam, kjer jo hočemo! In hej, če je padla v luknjo, naj tam ostane! Zakaj bi jo vlekli ven? V interesu Evropske unije je, da vojna traja. Zato tudi Ukrajinci dobivajo le toliko tankov, kolikor jih potrebujejo, da vojne ne izgubijo in da lahko še naprej ostanejo v njej – in zato tudi Ukrajincem rakete dolgega dosega dajejo le pod pogojem, da jih ne izstreljujejo v Rusijo. Vojna se vendarle ne sme prehitro končati. Putina lahko stalno malo po malo izzivajo in jezijo, toda ne tako zelo, da bi vojno na hitro in prehitro končal.

Jasno, Evropa s to politiko zvezanih rok – »nič ne moremo« – le izgublja kredibilnost. In globalno veljavo. In geopolitično moč. Le kdo jo bo po vsem tem še imel za zaščitnico demokracije, svobode in človekovih pravic? A obenem je očitno prepričana, da ji bo geopolitično moč, globalno veljavo in kredibilnost vrnilo prav vojno izčrpavanje Rusije.

Rekli boste: Pa saj pomagamo Ukrajini! Vsekakor, toda ne pomagamo ji zato, ker bi se hoteli boriti v tej vojni ali ker bi jo hoteli čim prej končati, temveč zato, da bi ustvarili vtis, da smo dobri in moralni – in da vemo, kaj je prav. Pomagamo ji na pokroviteljski način. Kot da gre za otroka, nedoraslo bitje – ti hočeš 300 tankov, a mi ti jih damo le 14! Dovolj imaš! Letal ti ne damo, ker jih ne znaš pilotirati! In ker ti ne zaupamo! Lahko bi z njimi napadal rusko ozemlje! In ja – vojne bi bilo potem prehitro konec.

Michael McFaul, nekdanji ameriški veleposlanik v Rusiji, je opozoril: »Če bomo Ukrajini vojaško in gospodarsko še naprej pomagali le malo po malo, potem te vojne ne bo nikoli konec.« Kdo ve, morda Ukrajini tako – malo po malo – pomagajo prav zato, da te vojne ne bi bilo nikoli konec.

Ukrajini ne pomagamo zato, ker bi se hoteli boriti v tej vojni ali ker bi jo hoteli čim prej končati, temveč zato, da bi ustvarili vtis, da smo dobri in moralni.

Nič čudnega, da Evrope ni prav nič motilo, da je še dolgo po začetku vojne uvažala ruski plin in nafto ter s tem posredno financirala, da ne rečem sponzorirala rusko vojno. Toda morala ju je uvažati iz Rusije, ker sta bila tam cenejša kot drugod. Plin je bil pomembnejši od Ukrajine – in ta logika je intonirala evropski odnos do ukrajinske vojne in Ukrajine. Ta odnos pa je le nadaljevanje zahodnega »kolegialnega« odnosa do Putina (Evropa in Amerika sta mu pustili, da je zavzel Južno Osetijo, Abhazijo, Krimski polotok, Doneck, Lugansk itd.) in pokroviteljskega, arogantnega zahodnega odnosa do očitno »pogrešljive« Ukrajine: ameriške diplomatske depeše, ki jih je razkril portal WikiLeaks, povsem jasno in razločno kažejo, pravi Branko Marcetic (CounterPunch), da so ameriške vlade vedele, kaj se bo zgodilo, če bodo hitele s širitvijo Nata – da se bodo v spektru ruske politike prebudili militaristični, nacionalistični, velikoruski elementi in da se lahko vse skupaj konča z vojno. Vedeli so, kaj se bo zgodilo, če bodo to počeli – in vendar so to počeli. Zavedali so se strašnih posledic svojega početja – in vendar so to počeli. In Putinu res ni bilo težko prižgati carskih sanj o obnovitvi sovjetskega imperija. 

General Mark Milley, šef vrhovnega štaba ameriške vojske, je novembra vse »šokiral«, ko je rekel, da te vojne ni več mogoče dobiti z vojaškimi sredstvi. Nič posebej »šokantnega« – le prikimal je tistim, ki nočejo, da kdo zmaga in da se ta vojna konča. Resnica je vedno šokantna.

Kaj torej hoče Evropa: da zmaga Ukrajina ali da ne zmagata ne Rusija ne Ukrajina? Nekaj je gotovo: prvič, nihče več ne misli, da se bo Rusija spametovala, umaknila, zlomila ali stalila kot Sovjetska zveza; drugič, vsako ukrajinsko vojaško napredovanje je dokaz, da kak dodaten evropski angažma ni potreben (hej, Ukrajinci so sami ubranili Kijev, sami so ponovno osvojili okupirano ozemlje, strateško pomembno mesto Izjum, sami so si priborili mogočni Herson ipd.); in tretjič, ko je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen na blejskem strateškem forumu oznanila, da »Putin ne sme zmagati v tej vojni,« bi morala dodati – in Ukrajina tudi ne.

Ko poslušate stebre Evrope in njihov diplomatski »nič ne moremo«, imate itak občutek, da so že prišli do točke, ko bi sprejeli tudi uporabo taktičnega jedrskega orožja in omejeno jedrsko vojno – samo da se vojna ne bi končala. In da bi Rusija čim bolj in čim dlje trpela. Vidite, Ukrajina res umira za nas. Bori se za evropske vrednote in prihodnost Evropske unije. Ker smo v vojni, ki nam šepeta: Lahko se odjavite, a ne morete oditi!

Evropski vrhuški – Bruslju – bi bilo treba zato odločno in bučno zakričati: pa začnite že ustavljati to vojno! Začnite jo že ustavljati! Začnite! Ustavljati! Zmenite se s Kitajci. In Turčijo. In Indijo. Izsilite dvodnevno premirje. Pa še eno dvodnevno premirje. In še eno. In potem izsilite tridnevno premirje. Pa spet nekaj dvodnevnih. In znova tridnevno. Začnite ustavljati to vojno! Naredite jo težavno! Otežite jo! Začnite jo rušiti!

Nehajte se že delati, da se to slej ko prej ne bo končalo v Daytonu!

Nehajte se že delati, da nismo v vojni!