»Jaz bom ljudem poslal ta cvet«

Ko je prejšnji teden na posvečeni oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma, v kateri vsako leto 7. februarja poteka proslava v čast slovenski kulturi in umetnosti, stopila pesnica Svetlana Makarovič, je v dvorani završalo. Kaj bo storila tokrat? Koga bo ozmerjala? Kaj pa se sploh gre ta, kot naj bi bil ogorčeno vzkliknil eden izmed užaljenih članov upravnega odbora Prešernovega sklada, »coprnica«? Makarovičeva na odru ni naredila nič posebnega. Nobenega ekscesa ni bilo. Oblečena v črno in z rdečo zvezdo na prsih je prebrala pesem o grehu, obžalovanju in lažeh. Zares ji je prisluhnil malokdo.

Kadarkoli je v Sloveniji na oblasti vlada, ki jo vodi Janez Janša, začne politika najedati rdečo zvezdo. Če je Janša v opoziciji, se retorika njegovih privržencev ne spremeni. Rdeča zvezda naj bi bila »simbol zločinskega komunističnega režima«. Res je, da so komunisti v imenu višjih ciljev delali nedojemljive zločine, tega ne taji nihče. A rdeča zvezda je veliko več kot komunistični znak, je »večni simbol upora«, »simbol, ki brani«, je »moralni in ne politični simbol« – v starih časih so jo kot čudodelni pentagram vrezovali v otroške zibelke, saj naj bi odganjala demone.

Leta 2014 je Svetlana Makarovič to rdečo zvezdo obesila na ograjo svojega balkona v Trnovskem centru starejših in rekla, da »nekoč takšne zvezde ne bi obesila, ni govora, pred 50 leti bi jo zažgala, a zdaj simbolizira upor proti klerofašističnemu zlu. Rdečo zvezdo sem začela nositi takrat, ko so želeli prepovedati javno razkazovanje tega simbola. Isti dan sem sedla za šivalni stroj in sešila zastavo.« Za Makarovičevo je rdeča zvezda, ki jo je nosila na odru Cankarjevega doma, »upor zoper gnusobo tega sveta« in hkrati upanje na drugačen, boljši svet. Brez upanja ne more živeti nihče.

Enako rdečo zvezdo je na partizanski kapi nosil Karel Destovnik - Kajuh, leta 1922 rojeni pesnik upora, ljubezni in svobode. Golobova vlada je lanskega oktobra na pobudo ministrstva za kulturo leto 2023 razglasila za njegovo leto. Ni šlo brez težav. Leta 2023 mineva 79 let od Kajuhove smrti, in če bi se v teh krajih držali okroglih obletnic, bi bilo pravilneje, da bi lani proslavljali 100. obletnico njegovega rojstva. Vendar je nismo. Kljub različnim pobudam ministrstvo za kulturo, ki ga je takrat vodil zagrenjeni zgodovinar Vasko Simoniti, ni imelo posluha za takšne predloge. Po njegovem mnenju zamisel o Kajuhovem letu ni dosegla »visoke kakovosti in komunikativnosti, še v manjši meri pa aktualnost in izvirnost«. Nova vlada se je odločila drugače.

»Uprite se, tovariši«

Kdo sploh je bil Kajuh in kako si je nadel kapo z rdečo zvezdo?

Čas Kajuhove mladosti je bil poln nasprotij, napredka, revščine, bil je to čas španske državljanske vojne, čas porajajočega se nacizma, čas, ki ni obetal svetle prihodnosti – »biti mlad v teh težkih časih, to je, brez mladosti biti mlad,« je zapisal kasneje.

Karel Destovnik - Kajuh se je rodil leta 1922 v Šoštanju in takrat je bil še Karol Vasle. Šoštanj še ni bil znan po elektrarni, kot je danes, pač pa po tovarni usnja, v kateri je bilo v tistem času zaposlenih kakih 400 delavcev. Kajuh, nezakonski sin, ki ga je pozneje posvojil Jože Destovnik, se je rodil v hotelu Jugoslavija, katerega lastnica je bila njegova babica. Oče je nekaj časa delal v usnjarni, potem je začel voditi kavarno v hotelu, prodajal je pivo, ustanovil podjetje za predvajanje filmov. Tudi zaradi usnjarske industrije je bilo v Šoštanju pred drugo svetovno vojno veliko Nemcev – tako je bilo po vsej Štajerski, predvsem v mestih – in ti naj bi se bili kasneje pritoževali, ker v filmskih žurnalih, predvajanih v hotelski dvorani, ni bilo poročil o dogajanju v Nemčiji. Mladi Kajuh in njegov polbrat Joži naj bi bila dosledno izrezovala vse filmske novice, »ki so govorile v prid fašistični Italiji in nacistični Nemčiji«. V Šoštanju naj bi bili temu rekli »Kajuhova cenzura«.

Čas Kajuhove mladosti je bil poln nasprotij, napredka, revščine, političnih napetosti, nacionalizma, razslojevanja, bogastva, bede, zatiranja, bil je to čas španske državljanske vojne, čas porajajočega se nacizma, čas, ki ni obetal svetle prihodnosti – »biti mlad v teh težkih časih, to je, brez mladosti biti mlad,« je pozneje zapisal Kajuh. Pesmi je začel pisati, ko je bil še najstnik, takrat je obiskoval celjsko gimnazijo, kamor se je najprej vozil z vlakom. Šoštanjsko delavsko realnost je opisal v pesmi o dedu, ki je, kot piše, zajet v bol in tovarniški dim v tovarni tih in skromen umiral 50 let in nazadnje ostal brez vsega – le »kadar ob vinu mu v žilah vzkipi, takrat bi vso plačo naenkrat zapil in dolg svoj tovarnarju vrnil s pestmi, z veseljem – ko psa bi takrat ga ubil«.

V Šaleški dolini je bila prva partijska celica ustanovljena leta 1926, ustanovil jo je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, pomemben predvojni komunist in pisatelj, a delovanje komunistov je zares zaživelo šele čez kakšnih deset let. Leta 1936 so delavci v šoštanjski usnjarni s stavko zahtevali višje plače, sprva so bili uspešni, a kmalu jih je večina zaradi krize in novega načina proizvodnje izgubila službo. Lastnica tovarne je bila družina Woschnagg (Vošnjak), ki je med drugo svetovno vojno sodelovala s partizani; ko so Nemci to odkrili in pobeglo družino našli na neki kmetiji, so direktorja tovarne Herberta Woschnagga poslali v taborišče v Dachau, njegovo ženo Malvino pa so aprila 1945 ustrelili v Mariboru.

Kajuh je, ko je bil dijak v Celju, napisal prve pesmi. Leta 1938 pa ga je k sodelovanju v dijaškem glasilu Slovenska mladina povabil Konstantin Kostja Nahtigal, ki je bil leta 1944 ustreljen kot talec v Begunjah. V krogu revije je Kajuh spoznal tudi Dušana Pirjevca, ki je bil po vojni eden od najvplivnejših literarnih zgodovinarjev v Sloveniji. Objave v dijaški reviji so bile za Kajuha prvi pesniški uspehi. Tam je bila denimo natisnjena njegova pesem Slutnja, v kateri kot mlad fant napoveduje prihajajočo vojno grozo.

Predvojni čas mirnemu pesniškemu in mladostniškemu zorenju pač ni bil naklonjen. Revija Slovenska mladina je vseskozi doživljala cenzuro, Kajuha pa so zaradi »sodelovanja pri širjenju komunističnih idej« marca 1940 izključili iz celjske gimnazije. Obremenilno naj bi bilo neko pismo, ki so ga orožniki našli med preiskavo na vlaku. Komunistično delovanje je bilo takrat prepovedano, še Anton Korošec, najvplivnejši slovenski politik med obema vojnama, tedanji minister za prosveto, je vsem šolam v posebni okrožnici zaukazal, naj strogo preganjajo »komunistične agente in agitatorje«.

»Kajuh je znal vse svoje pesmi na pamet. In ko jih je tako govoril, smo strmeli vanj, v ostri profil njegovega razširjenega, smelega obraza, v njegove kuštrave, uporne lase in njegove široko razprte, bleščeče oči.«

Očitki oblasti, četudi naj bi bilo inkriminirajoče ilegalno pismo podtaknjeno, so bili sicer »upravičeni«. Kajuh je bil eden izmed najdejavnejših kulturnikov in mladih aktivistov: v Šoštanju je pripravljal narodnobuditeljske kulturne večere, ko je Nemčija zasedla Češkoslovaško, je sodeloval na demonstracijah v Celju, ko pa so pripadniki nemške manjšine leta 1939 želeli s kresovi praznovati Hitlerjev rojstni dan, so se mladi Šoštanjčani zbrali okoli hiše, v kateri so Nemci sestankovali, in jim preprečili izhod. Namesto da bi kresovi goreli 20. aprila, je v Šaleški dolini v čast 1. maja, praznika dela, gorelo 13 kresov, največji ravno na Pustem gradu nad Šoštanjem. V tistem času je Kajuh postal skojevec, član komunistične mladine Jugoslavije. Ali kot bi dejal Mihael Glavan, avtor knjige o njem in njegovi največji ljubezni Silvi Ponikvar: da je bilo v času njegovega odraščanja ozračje v Šoštanju in vsej njegovi okolici »idealno ozračje za nastanek uporniške poezije in uporniškega mišljenja«.

Po izključitvi iz celjske gimnazije je šolanje nadaljeval v Mariboru, kjer je končal 6. razred, a tudi tam je oblast dobro vedela, kakšni so politični nazori mladega dijaka. Postal je državni sovražnik. Tako so ga tik pred začetkom vojne oblasti poslale v Srbijo na kazenske »orožne vaje«, živel je v barakah v taborišču v Međurečju. Tam je prebival skoraj tri tedne, bolj kot vojaški nabornik pa naj bi se bil izkazal z recitiranjem pesmi.

»Čeprav tako je, kot bi sonce zmrznilo«

Ko je 6. aprila Nemčija napadla Jugoslavijo, se je Kajuh vrnil v Šoštanj in tam ga je po kratki epizodi v Zasavskem hribovju, kjer se je neuspešno formirala uporniška skupina, zajel gestapo. Odpeljali so ga v zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, tam so ga zasliševali, mučili, mu grozili. Nemcem je bil seveda sumljiv, seznam njegovih grehov naj bi jim bili že vnaprej pripravili domači kulturbundovci, s katerimi se je sprl v Šoštanju. To, da so ga tam mučili in tepli, dokazuje pesem, ki jo je, skrito v okrvavljeno majico, poslal materi iz zapora. V njej so besede o tem, kaj vse so »delali z menoj« in kako mu je »iz ust kri bruhala na tla«.

Po nekaj tednih so ga spustili domov, nato pa so zanj začele stvari potekati zelo hitro. Ker so ga Nemci v Šoštanju še večkrat iskali, za nekaj časa pa so zaprli tudi njegovo družino, se je skril v Ljubljani, ki so jo prva leta vojne nadzorovali Italijani. Tam je deloval kot ilegalec z imenom Drago Jeran. Skrival se je po raznih stanovanjih, sodeloval na skrivnih literarnih večerih. Med drugim se je seznanil z Bojanom Štihom, ki je bil po vojni direktor ljubljanske Drame, a je bil s tega položaja umaknjen. Kajuh se je v tistem času srečeval tudi z Otonom Župančičem, Matejem Borom, Tonetom Seliškarjem in številnimi drugimi, denimo s šoštanjskim rojakom Zdenkom Zavadlavom, ki je bil po vojni namestnik načelnika OZNE v Mariboru, kjer so po vojni potekali poboji. Kajuh je kot ilegalec uporabljal različna imena in identitete, podobno, kot je vseskozi objavljal pod umetniškimi psevdonimi: Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, Kajuhov Tonč …

V okupirani Ljubljani je bilo življenje vsaj navidezno lažje kot v malem Šoštanju, Ljubljana je mesto, tukaj je delovala Osvobodilna fronta, celotna mreža pomoči, ki je skrbela za takšne ali drugačne begunce, Kajuh je bil v kulturniških krogih zelo znan, večkrat je nastopal po raznih stanovanjih, »kričal je svojo poezijo«, seveda prišel v stik z Osvobodilno fronto, bil je tudi sodelavec Varnostno-obveščevalne službe (VOS), vendar ni bil »likvidator«, ampak naj bi bil opravljal le obveščevalne dejavnosti. Vsa ta konspirativnost je pripeljala tudi do zmede, nekaj časa je bil osumljen, da sodeluje z okupatorjem, vendar so po preiskavi sume zoper njega ovrgli.

V resnici pa je imel večje težave z Italijani. Na silvestrovo leta 1941 je spoznal pevko ljubljanske opere Silvo Ponikvar in postala je njegova velika ljubezen. Spomladi 1942 se je preselil k Ponikvarjem na Vošnjakovo ulico 22. Hišo so Italijani preiskali večkrat, zaprli pa so tudi Silvo. Njega niso našli nikoli. V Ljubljani je iz socialnoliričnega pesnika postal tudi pesnik ljubezni. V tem času je denimo napisal pesem Bosa pojdiva dekle ali pa Samo en cvet, en češnjev svet, obe sta posvečeni Silvi Ponikvar. Literarni zgodovinar Emil Cesar, eden od največjih poznavalcev Kajuhovega življenja, je o tem pesnikovem obdobju zapisal: »Cikel njegovih ljubezenskih pesmi je zaradi doživetosti, iskrenosti, načina izpovedovanja, a tudi po verzifikacijski plati svojski in se uvršča v vrh evropskih pesmi odpora.« Vsa njegova ljubezenska lirika je seveda vezana na čas, v katerem je živel, in v tem času ni bila v zraku le pomladna ljubezen, pač pa tudi smrt, nasilje, talci, gramozna jama, preganjanje … Kajuh je Ljubljano zapustil avgusta 1943, Silva Ponikvar je v zaporu ostala do novembra 1944.

»Bi hotel še enkrat umreti«

Kaj se je potem dogajalo v partizanih, je relativno znano. Kajuh je postal vodja kulturniške skupine XIV. divizije, sodeloval je na mitingih, proslavah, izšla je tudi prva zbirka njegovih pesmi, razmnožena seveda na ciklostil. V partizanih je bolj malo pisal, a veliko nastopal, znan je bil po tem, da je njegovo deklamiranje uročilo ljudi. Publicist, novinar, kasneje interniranec na Goli otok, v vojnem času pa propagandist XIV. divizije Ladislav Kiauta je Kajuhovo deklamiranje opisal takole: »Kajuh je znal vse svoje pesmi na pamet. In ko jih je tako govoril, smo strmeli vanj, v ostri profil njegovega razširjenega, smelega obraza, v njegove kuštrave, uporne lase in njegove široko razprte, bleščeče oči, v katerih so se kakor od tabornega ognja vžigali plameni borbenega navdušenja in uporniškega zanosa. Prenekaterikrat sem ga poslušal, kako je recitiral svoje pesmi: vedno na novo jih je doživljal, poustvarjal iz srca in jih dajal ljudem …«

»Govorim o partizanskem boju v njegovi najčistejši obliki, govorim o pesniku, ki je zaradi svojih idealov šel v partizane, se ni skrival na osvobojenem ozemlju, padel v borbi.«

Januarja 1944 se je skupaj z divizijo odpravil na Štajersko. Po nekaterih pričevanjih je bil vesel, da bo prišel bližje rodnemu Šoštanju in mami, ki jo je vseskozi zelo pogrešal. Namen partizanskega pohoda je bil smel, divizija, štela je več kot 1000 borcev, je želela spodbuditi partizansko gibanje tudi na Štajerskem. Nazadnje ni bila povsem uspešna, po hudih bojih z Nemci je razpadla na več delov, padla je skoraj tretjina borcev, še tretjina pa je bila ranjenih oziroma nesposobnih za boj, Nemci pa so partizane nehali napadati šele po tem, ko so mislili, da je divizija popolnoma razbita. V resnici ni bila, del borcev se je umaknil na Pohorje, ostali proti Zgornji Savinjski dolini.

Eden izmed zadnjih spopadov se je zgodil na Žlebnikovi domačiji na Slemenu pri Zavodnjah 22. februarja 1944, le nekaj ur hoda od Kajuhovega Šoštanja. Tam je počivala kulturniška skupina in še nekaj partizanov. Pozno popoldne jih je presenetila nemška patrulja. Kajuha so Nemci zmotili med spanjem, skočil je v vežo hiše proti kuhinjskim vratom, ki so vodila v sadovnjak. Vrata so bila že odprta in izza njih ga je ustrelil orožarski stražmojster Franc Černe, Slovenec, policist, ki je sodeloval z gestapom, Nemci pa so ga že leta 1943 odlikovali zaradi bojnih zaslug. Nekaj dni pred Kajuhom je daleč stran, nekje na ruski fronti, padel njegov mlajši brat Joži Destovnik, ki je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko. Po Kajuhovi smrti je izšla prva prava zbirka njegovih pesmi, ki jo je uredil Mile Klopčič, Kajuh pa je bil po vojni kot edini umetnik razglašen za narodnega heroja.

»Ker mi nismo le številke«

Po vojni je postal simbol. Oblast je po njem poimenovala šole, ulice, pisateljsko nagrado, pionirji in pionirke pa so se njegove pesmi učili na pamet. Bil je kanoniziran, uradna doktrina je poudarjala revolucionarni pomen njegovih pesmi, malo manj pa socialno tematiko in osebna doživetja. Po osamosvojitvi, v času, ko naj bi bilo vse drugače kot prej, je sijaj partizanskega pesnika bledel, pojavile so se tudi izmišljene zgodbe, da naj bi ga bili ubili partizani, saj naj bi bil postal kritičen do partije, kar pa ni bilo res.

Vlado Vrbič je bil dolgoletni ravnatelj Knjižnice Velenje, tam so se pred desetletji namenoma in sistematično lotili Kajuhove dediščine, ovrednotenja njegovega pesniškega opusa, izdali so več knjig, Vrbič pa je leta 2020 napisal literarizirani roman Prestreljene sanje, ki govori o pesnikovem življenju.

»Kajuh je pisal predvsem socialno poezijo in pesem upora. Socialna poezija spada v predvojno obdobje, pesem upora večidel v obdobje ilegale. V partizanih skorajda ni pisal. Po drugi vojni je bil spoštovan kot vir antifašistične, domoljubne poezije za javne prireditve, njegova socialna poezija takrat ni bila več potrebna – saj naj bi bili dosegli ’brezrazredno družbo’. Kot oseba je bil vzor pravega partizana in domoljuba.« Osamosvojitev pa je, kot že zapisano, prinesla preobrat. »Brez kritične presoje je bilo vse iz preteklosti, še posebej NOB, ne samo kritizirano, tudi blateno. Menjal se je družbenopolitični sistem, kapitalizem najslabše vrste je vstopal skozi odprta vrata, ena stran je bila agresivna, druga defenzivna, namesto da bi se jasno uprla napadom in nekritičnemu blatenju, se je sramežljivo umaknila. Prav to je storila tudi pri uveljavljanju kapitalizma, denacionalizaciji, razprodaji skupne lastnine. Kajuhova socialna poezija je postala spet aktualnejša, saj so razmere v družbi postajale podobne tistim izpred druge vojne.«

Po Vrbičevem mnenju je Kajuh klasik slovenske poezije, še posebno je pomemben, ker so njegove pesmi nastajale v obdobju druge svetovne vojne. »Govorim o partizanskem boju v njegovi najčistejši obliki, govorim o pesniku, ki je zaradi svojih idealov šel v partizane, se ni skrival na osvobojenem ozemlju, padel v borbi. Zavedanje, da je bila NOB, govorim o NOB brez krvavih povojnih dejanj, izjemen korak k današnji državi, ki danes napreduje nazaj. Kajuh je pesnik upora proti socialnim razlikam, peščica ima vedno več, revščina v svetu je brutalna. Pel je proti imperializmu, ki je vsakodnevni pojav, proti fašizmu, ki znova dviguje glavo. Je pripadnik nekega obdobja, nekih idej, nočem, da jih barbarsko poteptamo. Res je bil patriot v najčistejšem pomenu te besede. Njegova poezija je (na trenutke) srhljivo preroška, dobro je vedel, da smo ljudje najbolj neumna in kruta bitja na svetu, ki se iz lastnih krvavih dejanj ne naučimo prav ničesar.« Kajuh je s svojo pesmijo bodril, podžigal, hkrati pa sporočal, da smo za (narodovo) usodo odgovorni vsi. Kot je denimo zapisal v pesmi Kralj Matjaž: »Matjaž sem jaz, Matjaž si ti, smo mi in ste vi vsi, kar nas malih je, zatiranih ljudi.«

Kakšno moč imata poezija in umetnost, pa četudi je to umetnost nekega skoraj pozabljenega partizanskega pesnika, ki se mu danes del politike odreka, dokazujejo kolesarski protesti. Tam, sredi epidemije in vladanja z nasiljem, so se pojavljali transparenti z njegovimi verzi, kakšna njegova pesem pa je bila deklamirana, denimo tista o tem, da ljudje niso samo številke in da se je treba krivicam upreti z »uporno, dvignjeno glavo«. To so protestniki storili in na koncu odnesli tudi vlado, ki je spregledala partizanskega pesnika.

In rdeča zvezda? V enem izmed pisem, ki jih je Silva Ponikvar poslala Kajuhu iz zapora, je, sklicujoč se na pesem Vem, dekle, v večerih je najhuje, kjer omenja rdečo zvezdo, zapisala, da to zvezdo gleda vsak večer, dokler ne zaide za streho. A Kajuh jo je popravil: »Zvezda je simbol našega časa, življenja, hrepenenja, borbe in naše križeve poti.« Ja, rdeča zvezda je res bila simbol revolucije, a hkrati je bila tudi veliko več.

Ko je Kajuh padel, je imel na roki uro, ki mu jo je dala Silva Ponikvar. Po vojni ji jo je vrnila Marta Paulin - Brina, plesalka, članica kulturniške skupine, nanjo se je Kajuh izredno navezal. Brina je bila z njim tisti dan, ko je padel, po vojni ni plesala nikoli več, saj so ji med pohodom na Štajersko zmrznile noge. Ura, pisma, fotografije in drugo gradivo so danes razstavljeni na posebni razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Prihodnji teden izide tudi stripovski album Kajuh, pesnik partizan, po knjigi Vlada Vrbiča sta ga naredila Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec.

Kajuh je šel med ljudi, klical je dol z vojno, dol z nasiljem, dol s krivico, pesnil je o miru, o ljubezni, o svobodi. Umrl je pred 79 leti, a njegove pesmi, kot velja za vsako pravo umetnost, so aktualne še danes.

Ta teden začenjamo z objavljanjem stripa Kajuh, pesnik partizan na strani 70