Marina Ovsjanikova / »Tako kot milijoni Rusov sem tiščala glavo v pesek«

Marina Ovsjanikova se je rodila leta 1978 v Odesi. Oče ukrajinskega rodu je kmalu umrl, z mamo Rusinjo sta se pozneje preselili v Grozni. Leta 1993 sta pred čečensko vojno zbežali v Krasnodar na jugu Rusije, kjer je študirala novinarstvo in delala za lokalno državno televizijsko postajo. Leta 2002 se je preselila v Moskvo in med letoma 2003 in 2022 delala za Prvi kanal, televizijski program, ki ga nadzoruje Kremelj. Marca 2022 je v večernih poročilih v živo v kamero pomolila protivojni plakat, zato so jo zaradi pozivanja k neprijavljenemu protestu kaznovali z denarno kaznijo, sledili sta še dve. Po julijskem protivojnem protestu s plakatom pa so jo priprli, začeli preiskavo in ji naložili hišni pripor. Oktobra lani je zbežala iz Rusije. Ima dva otroka, stara 12 in 18 let.

Novinarka je za več kot štiri mesece izginila izpred oči javnosti in se skrivala, potem ko je s hčerjo zbežala iz hišnega pripora v Moskvi. Zdaj ko je prebegnila iz Rusije, se je spet pojavila. O času po protestu je napisala knjigo z naslovom Med dobrim in zlim, s katero je poskušala pojasniti svoje odločitve. Doživela je veliko sovraštva, in to ne le v Rusiji, temveč tudi Ukrajini. Poleg tega so mnogi do nje globoko nezaupljivi: se dolgoletna tvorka kremeljske propagande res lahko tako korenito spremeni?

V intervjuju za Spiegel je pripovedovala o svojem begu, cinizmu ruske propagande, svojih napakah in razpadu družine.

Zakaj ste se zatekli ravno v Francijo? 

K temu so pripomogli Novinarji brez meja, ki imajo v Parizu svoj sedež. Pri najinem reševanju so odigrali pomembno vlogo in zelo sem jim hvaležna, da so nama s hčerjo pomagali pri iskanju bivališča in urejanju dokumentov. Poskrbeli so tudi, da sem lahko obiskala zdravnika. Ko sem zbežala iz hišnega pripora v Moskvi, me je mučil strašen zobobol.

Takrat ste že nekaj časa prebili v hišnem priporu. Zakaj ste se nazadnje vendarle odločili za beg? 

Bilo je tik pred začetkom sodnega postopka, v hišnem priporu sem preživela dva meseca. Postalo mi je jasno, da me bodo zelo verjetno za več let vtaknili v zapor. Odvetnik me je posvaril, da je za beg zadnja priložnost, če že razmišljam o njem. Na izbiro sem torej imela zapor ali beg. Odvetnik mi je nato veliko pomagal in vse organiziral.

Kako se vam je uspelo izmuzniti iz hišnega pripora? Na gležnju ste nosili elektronsko zapestnico za nadzor gibanja. 

Izbrali smo noč s petka na soboto, to je najvarnejši čas, takrat vsi varuhi reda obiščejo svoje dače, da bi se sprostili in uživali v šašliku in vodki. Vedeli smo, da bomo zato imeli na voljo približno dva dneva za prestop ruske meje, preden me bodo začeli iskati. In res so šele v ponedeljek razpisali za menoj tiralico.

Se ni v sistemu prižgal alarm zaradi vaše zapestnice? 

Tisto noč smo bili hitri, vozili smo se, da bi prišli čim dlje od Moskve. Skoraj bi se nam bilo zalomilo. Ko je avtomobil za beg pozno zvečer pripeljal k moji hiši in smo se zbrali zunaj, je prišla moja mama, ki stanuje blizu in jo je zanimalo, kdo se je pripeljal tako pozno. Bolje je bedela nad mano kot nadzorniki za hišni pripor. (Trpko se je zasmejala, op. p.) Uspelo se mi je je znebiti in končno smo se odpeljali. Potem sem v avtomobilu nenadoma ugotovila, da še vedno nosim zapestnico na gležnju. S posebnimi škarjami za žico sem jo odstranila in vrgla skozi okno.

Kam ste se odpeljali? 

Uporabili smo sedem avtomobilov, da bi zabrisali sledi in se približali meji. Iz varnostnih razlogov vam ne morem povedati, kje sem jo prečkala.

Za dan bega smo izbrali noč s petka na soboto, ko vsi varuhi miru obiščejo svoje dače.

Kako se vam je uspelo prebiti čez mejo? 

V zadnjem hipu se je zapletlo: avtomobil, s katerim naj bi se pripeljala kilometer stran od meje, je obtičal v blatu. Znašli smo se sredi ničesar, begali po poljih, se skrivali pred žarometi mejnih vojakov in traktorskimi lučmi. Naposled smo prišli v gozd, v katerem je bilo temno kot v rogu. Naš pomočnik, ki nas je spremljal, se je poskušal orientirati po zvezdah in iskal rep Velikega medveda. No, nazadnje smo le našli pravo pot. Ko vam to pripovedujem, vse skupaj zveni zabavno, v resnici pa ni bilo. Svetovali so mi, naj s seboj vzamem le en nahrbtnik, jaz pa sem si mislila, da bom tisti kilometer že premagala z dvema kovčkoma na kolescih. No, nazadnje smo potrebovali več ur, da smo se končno lahko zrinili skozi bodečo žico. Vsi smo bili povsem izmučeni.

Kako ste potem nadaljevali pot v Francijo? 

Iz varnostnih razlogov vam ne morem zaupati točne poti. Recimo, da se od bega zadržujem v Evropski uniji.

Dolgo ste se skrivali. Kako naporno je bilo to za vas? 

To so bili naporni meseci, saj sva morali večkrat zamenjati bivališče in nisva smeli uporabljati starih ruskih telefonskih številk. Tudi v Parizu naokrog hodim le s čepico, poveznjeno globoko na oči.

Med hišnim priporom in v izgnanstvu ste napisali knjigo o tem, kaj se je dogajalo. Jo lahko razumemo kot odgovor na sovraštvo, ki ste ga doživeli tudi drugje, ne le v Rusiji? 

Moja knjiga je avtobiografska, lahko bi jo imenovali tudi politični triler in družinska drama. Seveda v njej pojasnjujem, kako silno sem si želela, da bi na televiziji protestirala proti tej strašni vojni. Nihče me ni plačal, nobene koristi nisem imela od tega, celo nasprotno: Kremelj mi je zaradi tega vzel dom, družino in domovino. Vse sem izgubila: službo, hišo in premoženje ter tudi sina in mamo, ki podpirata vojno in Putina – preprosto vse. Zaradi tega trpi moje zdravje, v stresnih situacijah doživljam napade kašlja.

V Rusiji so vas ožigosali za državno sovražnico, v Ukrajini vam marsikdo očita, da ste agentka zvezne varnostne službe ruske federacije FSB. Kako to vpliva na vas? 

Vsa ta sovražna sporočila iz Ukrajine so bila prava mora, potem pa še napadi iz Kremlja. Težko je bilo zdržati.

Konec lanskega maja ste odpotovali v Ukrajino in ste v Kijevu želeli celo imeti tiskovno konferenco. Ste ravnali naivno?

Da, drži. Danes vem, da nihče z ruskim potnim listom ne bi smel odpotovati v Ukrajino, medtem ko tam ruski vojaki obstreljujejo ljudi. Sploh pa ne ruska novinarka, ki je delala za rusko propagandno televizijo. Vendar sem si res želela poročati s kraja dogajanja in se tako postaviti po robu ruski propagandi – takrat sem poročala za nemški Welt.

V knjigi državno televizijo opisujete kot propagandno tovarno, kot Garant TV. Pojasnite, prosim, kaj je to. 

To so elitni oddelki državne televizije, tudi na Prvem kanalu, ki služijo izključno Putinu in drugim najvišjim politikom v Kremlju. V teh oddelkih so zaposleni le najbolj izkušeni, najzanesljivejši in najbolj preverjeni sodelavci. Garant TV je njihovo neuradno ime, ki je alegorija na pomen predsednika kot glavnega garanta ustave.

V službi ste bili tudi tistega dne julija 2014, ko so nad Ukrajino sestrelili malezijsko potniško letalo. Kako ste poročali o tem? 

Takrat še niso odkrili črnih skrinjic, prvi kanal pa je s prstom že pokazal na Ukrajino. Poročali smo, da je domnevno ukrajinsko bojno reaktivno letalo obstreljevalo potniško. Pozneje je neki strokovnjak v naših poročilih trdil, da separatisti nimajo takšnih raket, s katerimi bi lahko sestrelili letalo, le ukrajinska vojska naj bi premogla takšne sisteme, kar je bila še ena laž. Naša voditeljica je obdelala celo teorijo zarote, da naj bi malezijski boeing MH17 letel na isti višini kot rusko predsedniško letalo, ki naj bi ga Ukrajinci menda poskušali napasti. Jaz pa sem na zaslonih zunanjepolitičnega uredništva videla drugačne novice Reutersa, v katerih so pojasnjevali, da naj bi separatisti nekaj sestrelili. Dejansko hočejo ljudi zmesti in razmišljanje Rusov takole zastrupljajo že dolga leta.

Narobe sem ravnala in danes me je sram zaradi tega. Živela sem precej lepo življenje, lahko sem potovala in hodila ven s prijatelji. Seveda sem se zavedala, kaj se dogaja.

Kako ste zdržali ob vseh teh lažeh? Številni vaši kritiki se sprašujejo, zakaj ste tako dolgo sodelovali. 

(Globok vzdih.) In zakaj so evropski politiki tako dolgo kupovali plin od Putina? Zakaj so mu tako dolgo stiskali dlan? Če bi vedeli, kakšno katastrofo bo prinesel 24. februar 2022, bi se morda vsi drugače vedli. Da, živela sem v majhnem udobnem svetu in tako kot milijoni Rusov tiščala glavo v pesek. Narobe sem ravnala in danes me je sram zaradi tega. Živela sem precej lepo življenje, lahko sem potovala in hodila ven s prijatelji. Seveda sem se zavedala, kaj se dogaja. Po začetku vojne pa nisem več mogla molčati, to je bila zame točka brez vrnitve.

Torej vam je bilo dolgo preveč udobno, da bi zapustili Prvi kanal? 

Da, in dolgo tudi nise m zbrala dovolj moči za ta korak. Ko sem začela, ta še ni bil propagandni stroj in služba pri njem je veljala za prestižno. Šele postopno se je pod Putinom sprevračal v ogromen stroj za pranje možganov. To sem poskušala odmisliti. Zame kot mamo dveh otrok je bilo praktično, da sem teden dni delala, teden dni pa imela prosto. Delo je bilo tudi dobro plačano. Otrokoma sem želela omogočiti srečno življenje in varen dom. Moje otroštvo namreč ni bilo lepo.

V svoji knjigi opisujete beg iz Groznega. 

Pred prvo čečensko vojno tako kot za številne Ruse tudi za nas ni bilo več varno in morali smo zapustiti svoje stanovanje. Zbežali smo v Krasnodar, dolgo živeli v baraki, moja mama je morala poskrbeti, da smo se nekako prebijali. Ko se je začela vojna v Ukrajini, sem takoj vedela, kaj čaka številne ukrajinske ženske in otroke.

Ali vaši nekdanji kolegi verjamejo propagandi, ki jo širijo? 

Nekaj jih res verjame vanjo, večina sodelavcev pa je cinikov in pragmatikov, ki delajo za denar. Zavedajo se, da ne bi našli drugega tako dobro plačanega delovnega mesta. Kje le? Vso televizijo nadzoruje Kremelj, neodvisnih medijev skorajda ni. Putin je ustvaril pravo vojsko zvestih propagandnih vojakov, ki nenehno ustvarjajo vzporedno resničnost po njegovem okusu.

Spregovorili ste tudi o tragediji svoje družine: vaša hči je ostala pri vas, sin pa ne. Rusko sodišče vam je omejilo starševske pravice, kar je nenavaden korak. 

Tako mu je ukazal Kremelj, o tem sem prepričana, razlog pa je, da sem politično aktivna. V Rusiji otroka mami odvzamejo le, če se drogira od jutra do večera. Takšnih primerov tako rekoč ni. No, da boste bolje razumeli, kaj se dogaja: moj bivši mož, ki dela pri državni televiziji RT in mi je mesece onemogočal stike s hčerjo, je zadnje štiri mesece ni niti enkrat poklical. In zdaj živi v moji hiši.

Vaša mati vas je tik pred odhodom ozmerjala za zločinko. Sta v stiku? 

Trudim se ohraniti vsaj minimalne stike. Obveščam jo, kaj je novega, ravno sem ji poslala fotografijo njene vnukinje. Moja mama je iste starosti kot Putin in si tako kot vsi starejši želi oživitve Sovjetske zveze. Moj sin podpira očeta, meni očita, da sem izdala družino in domovino. Ne morem se več razburjati zaradi tega, moje zdravje že tako preveč trpi.

Ruska vojna zdaj traja že skoraj leto dni in celo liberalni Rusi, kot je Aleksej Navalni, ki se bojujejo proti Putinovemu režimu in vojni, pri Ukrajincih skoraj ne uživajo več zaupanja. Mislite, da obstaja možnost za vsaj delno omilitev tega nezaupanja?

To, da številni Ukrajinci nočejo več niti slišati za Ruse, niti za tiste, ki so pošteni, je dejansko velika težava. Navsezadnje bi morali razmisliti, kako bi lahko skupaj ukrepali, da bi zaustavili Putinov zločinski režim. To je naloga vsega civiliziranega sveta in vseh odgovornih ljudi, v Ukrajini in v Rusiji. Ukrajina mora dobiti to vojno.

Vse sem izgubila: službo, hišo in premoženje ter sina ter mamo, ki podpirata vojno in Putina – preprosto vse.

Kakšne načrte imate zdaj? 

Poskusila se bom zaposliti kot novinarka, morda bi lahko tudi poučevala ali delala na področju človekovih pravic. Ne vem še točno. Najprej pa bi s hčerjo rada zaživela normalno življenje in si najela stanovanje. Zelo sem živčna, strah me je prihodnosti. Se bodo začeli pozivi, da mi odvzamejo rusko državljanstvo? Bojim se novih obtožb, morda celo zaradi državne izdaje.

Obžalujete, da ste protestirali? Plačali ste visoko ceno, oditi ste morali v izgnanstvo. 

Za mano je težavno, dramatično leto. A to, kar sem morala doživeti, je malenkost v primerjavi s trpljenjem Ukrajincev. Če me sprašujete, ali bi spet protestirala tako kot marca lani: da, ne bi molčala, temveč bi storila vse, da bi lahko kritizirala to vojno. Veliko sem tvegala in sem vesela, da še živim, predvsem pa, da sem svobodna.