Novi razpečevalci resnice

Na desnici velja, da ne gre zaupati »mainstream« medijem, saj so ti del tako imenovane globoke države. Na ta račun lahko že več let spremljamo razmah alternativnih kanalov informiranja, desnica – ko jih ne poskuša prevzeti, kot to počne z RTV Slovenija – ustvarja množico portalov, televizijskih kanalov in tiskanih medijev, ki so videti kot mediji, zvenijo kot mediji in se kot mediji tudi predstavljajo. Pa čeprav to praviloma niso. Podobno kot v času Janševih vlad cvetijo zasebni visokošolski projekti (in se javni denar steka v zasebne projekte Mateja Makaroviča in Boruta Rončevića), cvetijo tudi zasebni medijski projekti.

Financiranje medijskega imperija, ki ga je v letih ustvarila desnica, bodisi s pomočjo tujega (madžarskega) ali oglaševalskega denarja državnih podjetij, ima dolgo brado. Da je za potrebe krojenja javnega mnenja treba ustanavljati lastne medije, je SDS vedela že leta 2008, ko sta se pojavila brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. Oba sta bila, podobno kot danes kakšen od zgoraj naštetih medijev, izrazito naklonjena SDS in kritična do njenih političnih nasprotnikov, oba sta vzniknila tik pred volitvami in nato zamrla kmalu za njimi.

Kasneje je preiskovalna komisija državnega zbora ugotavljala, da je medijske zakupe za oba brezplačnika opravljalo podjetje Media Polis, ki je imelo v prvem mandatu Janševe vlade pomembno vlogo pri usmerjanju oglaševalskega denarja v državnih podjetjih. Leta 2008, torej leta, ko sta izšla tudi omenjena brezplačnika, naj bi podjetje z okrog 120 tisoč vrednim posojilom celo podprlo predvolilno kampanjo SDS. Kmalu zatem je šlo podjetje v stečaj.

Več kot desetletje kasneje je medijski imperij SDS bistveno večji, del pogače pa so si prilastili tudi v Novi Sloveniji. Minister za delo v Janševi vladi Janez Cigler Kralj je v okviru javnega razpisa za sofinanciranje projektov, namenjenih pomoči najranljivejšim skupinam prebivalcev zaradi epidemije, Zavodu Iskreni recimo dodelil kar 130 tisoč evrov. Pomenljivo je, da je bil Cigler Kralj tudi eden od ustanoviteljev zavoda, ki upravlja portal, med drugim znan po svojih konservativnih stališčih, homofobnih izjavah in nasprotovanju pravici do splava. Ministrstvo za delo je pod njegovim vodstvom zagnalo projekt Svetovalnica, z oglaševalsko kampanjo pa del sredstev – v nasprotju s pripravljeno oglaševalsko strategijo – namenilo tudi Iskrenim. S podobnimi oprijemi je denar medijem, blizu tedanji vladi, razdeljevalo tudi obrambno ministrstvo pod vodstvom Mateja Tonina.

V okviru Iskrenih je že več let deloval spletni portal Domovina.je, ki je pred dvema letoma začel izhajati kot tiskani tednik. Tedaj ga je direktor Zavoda Iskreni Igor Vovk v svet pospremil z naslednjimi besedami: »Mnogi propagandisti nas skušajo okarakterizirati kot nazadnjaške. A naše skupne vrednote veljajo za napredne. Kdo je bolj napreden, tisti, ki ima otroke in se zavzema za življenje od spočetja do naravne smrti, ali tisti, ki propagirajo nazadnjaški pristop proti družinam, življenju, za splav, kulturo zavračanja starejših? Jasno je, kdo bo preživel in je napreden.« Skratka, svež veter naj bi po njegovem prinesel nove standarde v slovensko medijsko krajino in jo hkrati – kot radi ponavljajo na desnici – pluraliziral in uravnotežil.

Medijski imperij SDS je vedno večji, del pogače pa so si prilastili tudi v Novi Sloveniji.

Tiskana Domovina, urednik katere je Tino Mamić, se je izkazala za še en požiralnik javnega denarja. To je bilo jasno že ob prvi, brezplačni številki revije, v kateri je vladni urad za komuniciranje – tedaj pod vodstvom Uroša Urbanije – na pobudo Edvarda Kadiča, pristojnega za promocijo cepljenja proti covid-19, največ oglaševalskega denarja za promocijo cepljenja namenil ravno Domovini. A tako reviji kot spletnemu portalu se je do danes uspelo vzpostaviti kot legitimen konservativni medij, ki je, svoji jasni politični opredelitvi navkljub, po marsičem vseeno drugačen od recimo Nova24TV, ki bi jo prej lahko opisali zgolj kot strankarsko trobilo SDS in nič drugega.

Zgolj nekaj dni pred aprilskimi parlamentarnimi volitvami je kljub temu odjeknila nenavadna novica. Podjetnik Aleš Štrancar je napovedal, da bo vložil milijon evrov v novo medijsko podjetje Media Polis – torej v podjetje z istim imenom kot tisto, ki je pred leti Janši pomagalo usmerjati oglaševalski denar v državnih podjetjih –, to pa bo od Iskrenih odkupilo Domovino.

Medij, blizu Nove Slovenije, je torej tik pred porazom na volitvah dobil mecena. Podjetje se je naposled sicer registriralo pod imenom Mediainvest, njegov direktor pa je postal prav Vovk. A zakaj sprememba imena? Vovk odgovarja, da zato, »ker je bilo prejšnje zaznamovano z nekim podjetjem, s katerim projekt nima nobene veze«. Novoustanovljeno podjetje je septembra odkupilo še podjetje Časnik, ki izdaja spletni portal Časnik.si, in polovični delež družbe Drugi svet, ki med drugim izdaja lokalna medija Celje.info in Kozjansko.info.

Iskreni so v času Janševe vlade močno oplemenitili transakcijski račun. Leta 2021 naj bi zbrali rekordnih 750 tisoč evrov sredstev, kar 2,5-krat več kot leta 2020. Obenem so dobili ugodno posojilo v vrednosti dobrih 400 tisoč evrov pri ljubljanskem podjetju AbPhage, ki je v lasti oseb blizu Štrancarja. Uspelo jim je zakupiti tudi nepremičnino na Brezovici pri Ljubljani v vrednosti 340 tisoč evrov, kjer imajo zdaj sedež.

Štrancar svojega pogleda na medije in družbo ne skriva. Verjame v tako imenovano globoko državo, akterje progresivne civilne družbe, ki je nastopila proti Janševi vladi, je označil za klovne, glede medijev je v javnem pismu med drugim zapisal: »Novinarstva že dolgo v Sloveniji več ni. Kaj šele iskanja resnice. Pišete po nareku, velikokrat laži ali polresnice. Po navodilih Kučana, da je resnic več. Pa ni tako. Resnica je vedno ena sama. Pišete po nareku tako imenovane civilne iniciative, ki vam jo financira Obama, čeprav Američane tako sovražite. Še ena shizofrenija.«

Kot pravi Štrancar, je bila njegova podpora novemu »recimo bolj desnemu projektu« enkratna in vanj ne namerava več vlagati. »Mislim, da je bil vložek dovolj velik, da se ekipa sedaj sama postavi na noge. Imam pa v planu nove medijske projekte, tudi neodvisne od državne politike in paradržavnih struktur, bolj sredinsko usmerjene.« Glede novih medijskih projektov sicer ostaja skrivnosten, saj »so zadeve še v zaupni fazi razvoja«.

Med predvolilno tekmo so se aktivirali tudi v Klubu slovenskih podjetnikov, kjer so gostili celo predvolilna soočenja. Predvsem predsednik kluba Joc Pečečnik svojih političnih stališč ne skriva – je pogost komentator na POP TV –, nazadnje je precej prahu dvignil z izjavo, da bi morala vlada Roberta Goloba razmišljati »malo manj socialistično« in se raje usmeriti v pomoč podjetjem.

Ambicij vstopiti v politiko sicer nima, »raje bi postal delničar revije Mladina, če bo kdaj priložnost«, pristavi hudomušno. Po drugi strani ne skriva ambicij, da si v klubu že dlje časa trudijo vzpostaviti nekakšno medijsko platformo. Slednja sicer že vsebuje recimo mobilno aplikacijo, od marca pa bo javnosti na voljo še nova revija Slovenian Business Club. »V klubu smo v procesu odločanja, ali gremo še v dodatno širjenje kapacitet doma in po tujini. Glede vrste medijev bi si želeli biti razširjeni na vse mogoče medije, ki bi jih v okviru kluba lahko vzpostavili. V klubu bi si želeli, da bi bil naš vpliv še večji, saj je v slovenski medijski krajini opaziti pomanjkanje zdrave kmečke pameti in nepristranskih informacij.«

Možnosti za sodelovanje med Štrancarjevim projektom in projektom Kluba slovenskih podjetnikov domnevno ni. Prvi namreč odgovarja, da ga »pobude, ki so potencialno odvisne od državnih in paradržavnih koncesij ter dovoljenj ali spodbud«, ne zanimajo, »ker se prej ali slej prodajo za lastni interes«. Da ne vidi možnosti sodelovanja s Štrancarjem, »ki ima očitno svojo agendo in cilje«, odgovarja tudi Pečečnik.

Medtem so se pojavila ugibanja, da bi na trg medijev znal vstopiti tudi podjetnik Ivo Boscarol, ki vse od prodaje Pipistrela investira v najrazličnejše projekte. Kot je nedavno dejal v intervjuju za Siol.net, o tem sicer ne razmišlja, saj je »preveč pozitivno naravnan človek, da bi se šel ta kanibalizem, ta negativizem, ki so ga mediji polni«. Po njegovem bi moral biti človek namreč drugačnega kova, kot je sam, če bi hotel delovati v slovenskem medijskem prostoru. »Pred kratkim so mi recimo ponudili, da postanem solastnik nove televizije v Sloveniji, a sem ponudbo zavrnil.« Nanj smo se obrnili z dodatnimi vprašanji.

V slovenski medijski krajini primanjkuje zdrave kmečke pameti in nepristranskih informacij, menijo podjetniki.

Med drugim nas je zanimalo, kdo mu je ponudil sodelovanje pri projektu nove televizije. Odgovorov žal nismo dobili, saj Mladina, tako Boscarol, spada na črno listo medijev, s katerimi ne komunicira.

Do vznika novih medijev prihaja ravno v času, ko Anže Logar napoveduje novo politično platformo, Nova Slovenija pa vztraja, da ne bo več hodila v vlado s SDS – vsaj ne, dokler je na čelu stranke Janša. Logar glede načrtov, kako unovčiti politični kapital, pridobljen na predsedniških volitvah, ostaja skrivnosten. Več o novi politični platformi, ki jo načrtuje, naj bi izvedeli poleti.

V Klubu slovenskih podjetnikov odgovarjajo, da k sodelovanju pri novi politični platformi niso bili vabljeni. Podobno odgovarja Štrancar. Če bi bil, »bi sodelovanje odklonil, ker nisem in ne želim biti podrejen strankarskemu sistemu«. Le na ta način, tako Štrancar, si lahko namreč privošči lastno mnenje. »Svoboda osebnega mnenja o vsaki zadevi je zame največja vrednota, ki si je ne pustim vzeti od nikogar.« Ob tem se pojavljajo še navedbe, da naj bi v Logarjevem projektu sodeloval tudi medijski mogotec Leo Oblak, ki je imel nekoč v lasti največjo mrežo radijskih programov, med drugim Radio 1. A ta to zanika: »Nisem bil povabljen k nobenemu političnemu projektu. V nobeni obliki. In tudi če bi bil, bi odklonil. Sodelujem pa pri več novih medijskih projektih, vendar le kot svetovalec. O teh projektih pa brez soglasja naročnika žal ne morem dajati izjav.«