Izredne razmere na RTV

Skoraj dva meseca je ustavno sodišče potrebovalo za odločitev, ali začasno zadržati novelo zakona o RTV ali ne. Zakon je zdaj deloma zadržalo, pri čemer odločitev sama odpira več pravnih in dejanskih vprašanj, kot jih rešuje. Odgovarja pa na eno vprašanje: ali se lahko politično motivirana razgradnja javnega medija nadaljuje? Lahko, pravijo ustavni sodniki, in to do nadaljnjega, pri čemer bi trajanje utegnili meriti tudi v letih. Postopek sicer že ves čas vodi ustavni sodnik dr. Rok Svetlič, ki je bil novembra 2021 izvoljen z glasovi SDS, NSi, SMC, DeSUS, SNS in manjšinskih poslancev. Gre za sodnika, ki brez izjeme zatrjuje, da sočustvuje z ljudmi, katerih človekove pravice so kršene, a hkrati vedno najde razlog, zakaj jih v njihovem boju za pravico ne more podpreti. To je storil tudi tokrat.

Ustavni sodniki so zadržali le tri zakonske člene, vse iz prehodnih določb, in s tem omogočili, da se izbira in imenovanje članov novega sveta zavoda, ki bo nadomestil stari programski svet, nadaljuje. Sočasno pa so onemogočili, da bi novi svet tudi dejansko začel delati in se lotil postopkov izbire novega vodstva zavoda, ki ga zdaj vodijo najzvestejši kadri SDS na čelu z Urošem Urbanijo. Ta je pod zadnjo vlado Janeza Janše vodil vladni urad za komuniciranje in s finančnim izčrpavanjem skorajda uničil neki drug javni medij, Slovensko tiskovno agencijo. Odločitev je bila sprejeta s petimi glasovi proti trem, sodnik dr. Rok Čeferin izločen. Sodniki so tokrat preglasovali sodnice. Za zadržanje so torej glasovali dr. Rok Svetlič, ki je v zadevi tudi sodnik poročevalec in je napisal odločbo, Marko Šorli, dr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez in dr. Matej Accetto. Proti so glasovale dr. Katja Šugman Stubbs, dr. Špelca Mežnar in dr. Neža Kogovšek Šalamon.

Sprevržena logika

Ustavni sodniki sicer novele zakona niso zadržali zato, ker bi se jim zdelo sporno, da so sedanjemu vodstvu zavoda funkcije prenehale s samo uveljavitvijo zakona. Ne, zadržali so jo zaradi škodljivih posledic, ki bi lahko nastale za javni medij, če novele ne bi zadržali. In celo, čeprav Svetlič in kolegi ugotavljajo, »da bi v obeh primerih lahko nastale težko popravljive škodljive posledice«. Torej če zakon zadržijo in če ga ne. Pri tem tehtanju so se odločili za sprevrženo logiko, da bodo raje zadržali zakon, da ne bi nastale morebitne nove škodljive posledice, čeprav so z zadržanjem samim omogočili nadaljevanje realnih, že obstoječih in dokazljivih škodljivih posledic v obliki političnega uničevanja javnega medija, katerih obstoj celo sami izrecno priznavajo.

Ker sodniki Jaklič, Šorli in Svetlič vedno glasujejo po željah SDS, sta nadaljevanje političnega prevzema RTV pravzaprav omogočila sodnika Knez in Accetto.

O tem je v odklonilnem ločenem mnenju pisala sodnica Šugman Stubbs. Piše, da je pri začasnem zadržanju v navadi, da se trditvam obeh strani (če niso očitno nerazumne in pravno nerelevantne) verjame, in da si je zato v sedanjem položaju treba predstavljati, da so navedbe obeh strani resnične. Da je torej nova ureditev zares protiustavna, kot trdi politična desnica, in da je stanje na RTV, kot ga opisuje vlada, torej politično uničevanje medija, resnično. »Če tehtamo samo posledice za institucijo RTV, potem imamo na eni strani še neobstoječe posledice nove, protiustavne ureditve, na drugi pa izkazan učinek obstoječe ureditve. Če verjamemo obema stranema, je stari zakon dejansko že pripeljal do situacije, za katero se pobudniki zgolj bojijo, da bo nastala v prihodnosti. Z drugimi besedami: izvrševanje sedanjega zakona je pripeljalo do situacije, v kateri je že ogrožena ustavna vloga RTV; nekaj, za kar pobudniki trdijo, da bo šele nastopilo z novo ureditvijo,« sprevrženost odločitve opiše ustavna sodnica.

»Po mojem mnenju sklep ostaja nedomišljen, v ključnem delu neobrazložen in rezultatsko zaletav,« zapiše v uvodu ločenega mnenja in kasneje doda, da gre za »kršitev sodniške obveze obrazložiti svojo odločbo in hkrati velik odstop od dosedanjih zahtev po obrazloženosti sklepov ustavnega sodišča v zadevah začasnega zadržanja«. Ustavna sodnica torej opozarja tudi, da gre za (objektivno) enega slabših sklepov v zgodovini ustavnega sodišča, vsekakor enega najbolj nepremišljenih in najslabše argumentiranih sklepov o začasnem zadržanju zakona. Nasprotno pa so pobudniki ustavne presoje na čelu s piscem pobude za presojo dr. Matejem Avbljem izrazili navdušenje nad začasnim zadržanjem. Pohvalili so ustavno sodišče, pri tem pa jih dokončna, vsebinska odločitev sploh ne zanima več, v izjavi za javnost je niso omenili niti z besedo. Z razlogom. Nikoli v resnici ni šlo za presojo ustavnosti novele zakona o RTV. Njena morebitna razveljavitev bi bila pravzaprav dejansko nepomembna, saj se bodo sedanjim programskim svetnikom, ki jih je imenovala Janševa vlada, sčasoma tako ali tako iztekli mandati in večina v svetu zavoda bo za SDS izgubljena. Pomembno je bilo, da se zakon zadrži in se na kratki rok ohranijo položaji, ki jih ti kadri zasedajo na RTV.

Meseci ali leta?

Sprememba zakona predvideva, da staremu programskemu svetu in vodstvu prenehajo mandati z dnem uveljavitve zakona, kar se je zgodilo 28. decembra lani. Ker pa je za konstituiranje novih organov (sveta in vodstva) po novem sistemu potreben določen čas, za to vmesno obdobje nekaj mesecev novela predvideva, da sedanji programski svet in vodstvo zavoda delo nadaljujeta, vendar v omejenem obsegu, le tekoče posle.

Sodnik Svetlič in preostali sodniki pa so zdaj z začasnim zadržanjem, kot so si ga zamislili, to stanje podaljšali za nedoločen čas. Zakaj za nedoločen čas? Da odgovorimo na to vprašanje, moramo pogledati, kako poteka odločanje na ustavnem sodišču. Sodnik poročevalec, v našem primeru sodnik Svetlič, najprej napiše tisto, v kar verjame – torej takšno odločbo, ki po njegovem mnenju najbolj ustreza ustavnopravni dilemi in jo najbolje rešuje. Potem pride s predlogom na sejo ustavnega sodišča, da preveri, ali ima zanj večino, ali torej njegovo videnje zadeve podpirajo poleg njega še vsaj štirje sodnice ali sodniki in ima vsaj pet potrebnih glasov. Če se to zgodi, se odločba izglasuje in ustavno sodišče izreče zadnjo besedo o zadevi.

Če pa se to ne zgodi, in v veliki večini zapletenih primerov se ne, poročevalec piše nov predlog rešitve vprašanja v skladu s pripombami in morebitnimi kompromisi, s katerimi bi pridobil dovolj glasov za odločitev. In se čez čas, ko je pripravljen, z novim predlogom ponovno vrne pred kolege, na sejo ustavnega sodišča. Gre za postopek, ki se lahko ponavlja dlje, dokler se glede osnutka odločbe ne zedini vsaj pet sodnic in sodnikov. Če se to nikakor ne zgodi ali pa je očitno, da pogled sodnika poročevalca na stvar podpira le manjšina sodnikov, poročevalec prepusti zadevo drugemu, novemu sodniku poročevalcu in ta piše nov osnutek, vrednostno bistveno drugačen, po navadi celo nasproten od prvotnega.

Končni izid presoje zakona o RTV je z vidika SDS povsem nepomemben, šlo je samo za začasno zadržanje in s tem obdržanje sedanjega nadzora nad RTV.

Že za vse to samo po sebi je potrebno nekaj časa, tudi če je dokaj hitro jasno, kam se nagiba večina sodnic in sodnikov. V našem primeru pa ni tako. Gre za kompleksno tematiko in veliko nerešenih vprašanj. Že za oblikovanje začasnega zadržanja, ki bi ga podprla večina sodnikov, sta bila potrebna dva meseca, za vsebinsko odločitev pa se zdi, bo sploh težko najti večino – za razveljavitev in tudi za potrditev novele o RTV.

In šele, če vemo vse to, se pokaže prava vrednost odločitve, da se na vsak način zadrži izvajanje zakona tako, da vodstveni delavci ostanejo na svojih položajih. Prava vrednost za SDS, seveda. Če bodo ustavni sodniki odločali res dolgo, bi se lahko celo zgodilo, da bi sedanjim programskim svetnikom drugemu za drugim potekel mandat, novih pa ne bi bilo mogoče imenovati, saj to na stari način ni več mogoče, novi svet pa v skladu z odločitvijo ustavnih sodnikov ne sme začeti delovati, preden sodišče ne reče zadnje besede. Urbanija in njegovi področni direktorji in uredniki bi lahko preoblikovanje RTV po podobi SDS načeloma nadaljevali celo po tem, ko bi se programski svet, ki naj bi mu odgovarjali, že dodobra ali povsem izpraznil. Da bi lažje razumeli razsežnost kaotičnega stanja, ki ga je uvedlo ustavno sodišče, lahko ponudimo primerjavo – gre recimo za položaj, v katerem vlada lahko opravlja le tekoče posle, a dejansko brez državnega zbora, ki je prazen, zaradi česar vlada popolnoma sama, z odloki. Kar dober približek takšnega izrednega stanja smo že videli v času zadnje Janševe vlade.

Vrnimo se v sedanjost. Ustavni sodniki pravijo, da so do svoje končne odločitve novemu svetu zavoda onemogočili, da zaživi. To je res, niso pa preprečili, da se svet konstituira. Niso razveljavili sedmega člena novele, ki spreminja 18. člen zakona o RTV. Še vedno torej velja, da bo novi svet zavoda konstituiran, ko bo imenovanih več kot polovica članov, torej devet, to pa se je najverjetneje zgodilo, še preden je bil prispevek, ki ga berete, objavljen. In to samodejno, po samem zakonu. Drugi odstavek 22. člena presojanega zakona pravi, da stari vodstveni organi delujejo zgolj do konstituiranja novega sveta zavoda. Tudi ta prehodna določba še velja, saj je ustavni sodniki niso razveljavili. Dobili bomo torej po zakonu ustanovljeni in konstituirani novi svet zavoda, ki ne bo smel delovati in torej imenovati novega vodstva, stari organi in vodstvo pa (skladno z zakonom) tudi ne bodo smeli več delovati. Kdo bo sploh vodil RTV? Bo to res lahko sedanje vodstvo, kot si je zamislil sodnik Svetlič?