Dan, ko nas je razneslo

Slovenska politika je kratke pameti – njena sposobnost predvidevanja je pičla. Recimo: nedavno se je v San Remu odvrtel legendarni glasbeni festival, na njem pa je voditelj, o čigar afektiranosti, sladkobnosti, patetičnosti in domišljavosti govori že njegovo ime (Amedeo Umberto Rita Sebastiani - Amadeus), publiko – v kontekstu dneva spomina na žrtve fojb in povojni eksodus Italijanov – spomnil na »eno izmed najbolj tragičnih poglavij naše zgodovine,« na »poboj na tisoče naših sodržavljanov, ki so jih milice maršala Tita vrgle v fojbe, in na eksodus stotisočev Italijanov, ki so morali zapustiti svojo zemljo in imetje«. Ob tem so projicirali tudi arhivske materiale, fotografije. Jasno, Amadeus, ki je en passant prebral zgodbo o italijanski deklici, ki mora po vojni zapustiti dom, ni povedal, kaj se je dogajalo pred tem, kaj so Italijani – italijanski fašisti, če hočete – desetletja počeli Slovencem in s čim so se fašisti tako zamerili »milicam maršala Tita«. To »namerno prikrivanje fašističnih zločinov na obmejnem območju in vojaške okupacije nekdanje Jugoslavije s strani Italije« – to »zaskrbljujoče potvarjanje zgodovine« – je razjezilo Gibanje Svoboda, da je od zunanje ministrice Tanje Fajon terjalo »odločen odziv«.

Resno? Kaj so pa mislili, da se bo zgodilo?! Kaj so pa mislili!? V Italiji so na oblasti fašisti. Nikar ne pozabite, da so v Italiji mesec pred stoletnico Mussolinijevega pohoda na Rim parlamentarne volitve dobili neofašistični Bratje Italije (Fratelli d’Italia), samozvani »dučejevi dediči«, alergični na migracije in migrante, »internacionalnega špekulanta« Georgea Sorosa, LGBTQIA+ in splav (»Zibelke so prazne, pokopališča pa se širijo,« je svaril Mussolini), in da je premierka postala Giorgia Meloni, ki pred leti ni mogla prehvaliti fašizma in dučeja: »Mussolini je bil dober politik. Takšnega v zadnjih petdesetih letih ni bilo.«

Poleg tega: »Vse, kar je delal, je delal za Italijo.« Nikar ne pozabite, da Bratje Italije Italiji vladajo skupaj z Ligo (Lega), ki jo vodi Matteo Salvini, in stranko Naprej, Italija (Forza Italia), ki jo vodi Silvio Berlusconi. Oba v preteklosti nista mogla tajiti simpatij do Mussolinija in njegovega fašizma: Berlusconi je trdil, da je bil Mussolini »največji italijanski državnik«, da je bil »benigen«, da »ni nikoli nikogar ubil«, da je »ljudi pošiljal v ječe, kjer so bili kot na počitnicah«, in da je »za Italijo naredil nekaj dobrih stvari«, Salvini pa je frazo »Najprej, Italijani« prevzel od neofašistične organizacije Casa Pound, s svojimi napadi na begunce in migrante, s svojo rasistično politiko, pozivi k zaprtju državnih meja in »množičnemu čiščenju« migrantov ter obljubami, da bo uvedel red in zakon, pa je ustvarjal vtis, da je fašizem le »zdrav razum«.

Že leta in desetletja namreč poslušamo, da je treba slovensko zakonodajo sprostiti, da je treba poslovno okolje deregulirati. A kaj to sploh pomeni? In kakšne so posledice?

Kaj ste pa mislili, da se bo zgodilo? Ko oblast prevzamejo fašisti (aktualni, nekdanji, post), lahko povsem upravičeno pričakujemo, da se bodo dogajale skrb zbujajoče reči – prikrivanje fašističnih zločinov ter potvarjanje, izkrivljeno podajanje in zlorabljanje zgodovine, alias zgodovinski revizionizem, pa tudi spodkopavanje pravic slovenske manjšine. Kaj ste pa mislili, da se bo zgodilo? Ste mislili, da se to ne bo zgodilo, če boste fašistom – Giorgii Meloni in njenim, ki naj ne bi bili več fašisti, ki naj bi bili fašizem prerasli in ki naj bi se bili defašizirali (kje, kdaj in pri katerem psihiatru?) – čestitali za izvolitev? Fašistom ne čestitaš za izvolitev. Nikoli. Demokrati se lahko nekega lepega jutra zbudijo kot fašisti, toda fašisti se nikoli ne zbudijo kot demokrati.

Še celo nekaterim Italijanom je kapnilo, da so v Italiji na oblasti fašisti, recimo slovitemu komiku Robertu Benigniju, ki je priskakljal na sanremski oder in potožil, da Italijani v času fašizma »niso mogli svobodno izražati misli«. Skoraj bi lahko rekli, da je obsodil fašizem, ker je Italijanom prepovedoval svobodno izražanje misli. Je rekel, da obsoja fašistične zločine nad Slovenci? Ne. Je rekel, da obsoja fašistični požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, fašistično požiganje slovenskih vasi, fašistično streljanje slovenskih talcev, fašistično interniranje Slovencev, fašistično usmrčevanje slovenskih antifašistov, fašistično etnično čiščenje Slovencev in fašistični pokol nad slovenskimi otroki pri Strunjanu? Ne. Je rekel, da obsoja Italijo, ki je Slovence razglašala za »stenice« in »pleme brez kulture, skoraj brez jezika in tudi brez nacionalnosti«? Ne. Je rekel, da obsoja to, kar so fašisti desetletja počeli Slovencem? Je rekel, da obsoja to, kar fašisti še vedno počnejo Slovencem? Ne. In ne. In še enkrat ne. Kje neki!

Kaj ste pa mislili – da bo? Nehajte – fašizem, ki je na oblasti, je omenil le med vrsticami. Mehko. Nežno. Med vrsticami pač. Ezopsko. Kot da živi v času fašizma, ko Italijani niso mogli svobodno izražati misli. Kdor ni sposoben obsoditi italijanskih zločinov nad Slovenci, naj molči o fojbah in eksodusu!

Kaj ste pa mislili, da se bo zgodilo? Ko v Italiji oblast prevzame fašizem, so protislovenska potvarjanja zgodovine neizbežna, še toliko bolj v času normalizacije ekstremne retorike, reakcionarnih politik, nostalgije po fašističnem »redu«, glorifikacije Mussolinijeve epohe in »spontane« fašizacije vsakdanjega življenja. Vprašanje je le: zakaj se potem delajo, da v Italiji na oblasti niso fašisti? In zakaj se potem delajo, da ne opazijo te deregulacije zgodovinskega diskurza? In zakaj potem mislijo, da s tem, ko fašistom čestitajo za izvolitev, ne prispevajo k tej deregulaciji zgodovinskega diskurza? In zakaj se potem čudijo, če nam vsem skupaj to nenadoma eksplodira v obraz – na sanremskem festivalu? Kje pa, če ne prav na spektaklu. Fašizem je ljubil spektakle.

Kaj ste pa mislili, da se bo zgodilo?

Na sanremskem festivalu je počilo zaradi deregulacije zgodovinskega diskurza. Na Vrhniki pa je nedavno počilo zaradi neke druge, prav tako toksične deregulacije – in počilo je tako, kot da smo sredi II. svetovne vojne. Ja, kot da živimo v času fašizma. Hamex je Sloveniji eksplodiral v obraz. Ljudje so se razbežali, misleč, da gre za potres. Nekateri so nagonsko pomislili na rimejk Sirije in Turčije. A tudi prizorišče je izgledalo tako – kot da je udaril potres s silovito rušilno močjo. Kot da je padla bomba. In res je padla bomba – razneslo je tovarno pirotehnike in streliva. Ena oseba je umrla, dve sta pristali v kritičnem stanju.

Bilo je hudo in brutalno, že kar apokaliptično. A rekel bom le to: kaj ste pa mislili, da se bo zgodilo?! Kaj ste pa mislili!?

Ko je odjeknila katastrofa, se je avtomatično postavilo povsem logično, tako rekoč samoumevno vprašanje: je proizvajanje in skladiščenje pirotehnike in streliva – in podobnih eksplozivnih kemikalij – pri nas res dobro regulirano? Ali naša zakonodaja – z vsemi odredbami in določbami vred – zagotavlja varno proizvodnjo in skladiščenje? Je nadzor proizvodnje in skladiščenja pirotehnike dovolj zanesljiv in temeljit? Glede na to, da je tovarno pirotehnike in streliva dobesedno razneslo, bi rekel, da z regulacijo očitno ni vse okej. Še več, proizvodnja pirotehnike in streliva mora biti precej deregulirana.

Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je rekel, da bodo »ukrepali tudi na politični ravni, da do takih nesreč ne bi več prihajalo«.

Hamex, Kemis in Melamin so obrazi deregulacije, ki nam je uničevalsko eksplodirala v obraz.

Da do takih nesreč ne bi več prihajalo? Kako to mislite? Saj to ni nič novega: do takih nesreč namreč že ves čas prihaja. Leta 2017 je »razneslo« Kemis v Sinji Gorici, nedaleč od Vrhnike. Tam so skladiščili nevarne snovi (gorivo, odpadno olje, zdravila, topila ipd.), toda ko so zagorele, so upravljavci Kemisa trdili, da ni gorelo nič nevarnega, da se ni pravzaprav zgodilo nič hudega in da je vse pod nadzorom. Vraga je bilo pod nadzorom – če je pa vse skupaj zletelo v zrak. Še huje: kot se morda spomnite, ni sploh nihče vedel, kaj točno je gorelo. Ni bilo mogoče izvedeti. Skrivali so. Tudi gasilcem, ki so požar gasili. To je povedalo vse o tem, kako slabo in pomanjkljivo so pri nas regulirani kemični obrati. Toda Kemis ni odšel. Lanskega maja je razneslo kočevsko kemično tovarno Melamin – pomotoma sta prišli v stik dve totalno nekompatibilni kemikaliji, epiklorhidrin in dietilentriamin. Pri tem je umrlo sedem oseb. Toda Melamin ni odšel, ampak je, kot je v Mladini poročala Monika Weiss, napovedal povečanje zmogljivosti in proizvodnje, s tem pa »še več kemikalij in še več tveganj«. Nova Melaminova tovarna bo »po veljavni zakonodaji prepoznana kot objekt z velikim tveganjem za okolje, saj vključuje nevarne snovi in možnost večjih nesreč«.

Nič, kemične tovarne – ki pomenijo veliko tveganje za okolje, ki življenjsko ogrožajo zaposlene, ki vključujejo nevarne snovi in možnost večjih nesreč in ki jih imajo vsi za »tempirane bombe« – se pri nas očitno izplačajo. Zakaj se izplačajo? Ker je pri nas očitno ugodno poslovno okolje za tovrstne objekte. Kako so ustvarili to ugodno poslovno okolje? S sprostitvijo zakonodaje, z ohlapnimi, širokovestnimi, lahkomiselnimi regulacijami, z deregulacijo, okej, »debirokratizacijo«  – zato ti kemični obrati letijo v zrak. Poslovno okolje, ki grozi, da nas bo razneslo (da nam bo torej eksplodiralo v obraz), je slabo, medlo, neprepričljivo regulirano. Če bi bilo dobro in dovolj strogo regulirano, potem vsi tisti kemični obrati ne bi tako bujno goreli in tako bučno leteli v zrak. Ali bolje rečeno: v Sloveniji je poslovno okolje tako deregulirano, da se izplača izdelovanje pirotehničnih sredstev. In streliva.

Tu lahko le ponovim: kaj ste pa mislili, da se bo zgodilo!? Kajti tu je problem: že leta in desetletja poslušamo, da je treba slovensko zakonodajo sprostiti, da je treba poslovno okolje deregulirati, ja, »debirokratizirati«, saj regulacije – preobilje pravil, predpisov, zakonov ipd. – le dušijo in hromijo podjetništvo. Če hočemo, da bo naše gospodarstvo konkurenčno, ga je treba deregulirati! Če hočemo, da bo naše gospodarstvo lahko dihalo, je treba državni nadzor sprostiti ali celo odpraviti! Gospodarsko rast, delovna mesta, blaginjo, visoko življenjsko raven, konec revščine in prihodnost jamči le deregulacija! Debirokratizacija zdaj!

Rečeš, da si za partizane in NOB, pa lahko povsem mirno prodaš slovenske državne banke. Nihče ti ne more nič očitati. Glejte, prodal je slovenske državne banke! Že, a je za partizane in NOB!

Deregulacija je postala ključna, magična, čudežna, karizmatična beseda, ki je odklepala vsa vrata – prišla je z neoliberalnimi politikami. Neoliberalci že vse tja od sedemdesetih, osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so jih opolnomočili ameriški predsednik Ronald Reagan, britanska premierka Margaret Thatcher, čilski diktator Augusto Pinochet in kitajski vrhovni vodja Deng Xiaoping, pozivajo k deregulaciji vsega – trgov, financ, gospodarstva, transporta, telekomunikacij, energentov, naravnega bogastva, voda, kmetijstva, delovne zakonodaje. In vlade, ki so jih prepričali, da ni alternative, da družba itak ne obstaja (le še svobodni, podjetni, produktivni, učinkoviti, kompetitivni posamezniki) in da je vsak, ki se temu upira, komunist, zagovornik totalitarnih režimov, so jih ljubeče, brezpogojno ubogale – deregulacija je bila sestra velikih neoliberalnih konceptov, privatizacije, liberalizacije, financializacije, davčne razbremenitve kapitala, vitke države in sekanja socialne države.

Kakšne so bile posledice deregulacije, vemo: delo se je prekariziralo, fleksibiliziralo in pocenilo, delavske pravice so sprhnele, plače in kupna moč so stagnirale, podjetja so razpadala, družbeno bogastvo se je preselilo navzgor, k elitam, bogati so postali še bogatejši, ekonomska neenakost se je rekordno poglobila, tveganje revščine se je povečalo, zadolževanju in hipotekarnim kreditom se je strgalo, finančni produkti so zbezljali, finančne špekulacije, manipulacije, prevare in ponzijeve sheme so tektonsko cvetele, gospodarske in finančne krize so divjale, razlaščanje je bilo barbarsko, zdravstveno zavarovanje se je stanjšalo, socialna mreža je shirala, okolje se je degradiralo, podnebni kaos je eskaliral, demokracija je omedlela, avtokracije so vstale.

Deregulacija, izraz neoliberalne ideologije, ki je kapitalizem reorganizirala tako, da je utrdila korporativne interese, razredno moč finančnih elit in monopole, je res delovala brutalno – kot eksplozija. Za sabo je puščala socialno, ekonomsko, politično in okoljsko opustošenje. Neoliberalci, ekonomski fundamentalisti, je niso prelevili le v pirotehnično sredstvo, temveč v orožje za množično uničevanje. Hamex, Kemis in Melamin so obrazi deregulacije, ki nam je uničevalsko eksplodirala v obraz.

Kaj ste pa mislili, da se bo zgodilo?!

Če vam kdo omeni deregulacijo (ali »debirokratizacijo«), planite v zaklon – ali pa se zgrabite za pištolo.

Neznosna lahkost antifašizma

Deregulacija je del sanj o neoliberalni državi, tej utopiji, ki – pač tako kot vse utopije – za preživetje potrebuje veliko zastraševanja, groženj, nasilja in represije, s katerimi kroti in zadržuje jezo, frustracije in resentiment tistih 99 odstotkov. Še več, ko se utopije čutijo ogrožene, recimo tako, kot se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja čutil ogroženega evropski kapitalizem, se zatečejo k fašizmu in ta jih reši (pred komunizmom ipd.). Preživijo lahko le tako, da se fašizirajo.

In tu je veliki paradoks: vse slovenske vlade, ki so bile levo od centra, so sprejele neoliberalni evangelij. Kar pomeni, da so to ekstremno, izrojeno obliko kapitalizma sprejele vlade, ki so se imele za antifašistične – in ki so prisegale na partizane in NOB. Kar me spomni na Marjana Šarca, ki je februarja 2019 – tedaj je bil še premier – ponorel, ko je danes pokojni predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani na dan spomina v Bazovici potvarjal zgodovino in relativiziral italijanske zločine: trdil je, da so »vojaki z rdečo zvezdo na kapi« Italijane pobijali le zato, ker so bili Italijani, obenem pa je vzklikal, »naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«.

Šarec se je zgražal nad potvarjanjem zgodovine in relativiziranjem fašizma, katerega cilj je bil »uničenje slovenskega naroda«. Tega ni mogel pozabiti. Štiri mesece kasneje, na začetku junija, je bil še vedno jezen – in odločno na strani žrtev fašizma, partizanov in NOB. Na gradu Rajhenburg, kjer se je poklonil vsem tistim, ki so jih nacisti izgnali, je poudaril: »Slep je tisti, ki ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v naši soseščini. Spet se rišejo zemljevidi, spet se obujajo stare tradicije in spet se obujajo celo pozivi k popisom Slovencev v sosednji državi, da ja ne bodo imeli Slovenci preveč pravic.« Takoj zatem – ob 74. obletnici osvoboditve podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen pod Ljubeljem – pa je oznanil: »Slovenija ni nikoli nikogar ogrožala in napadala, je pa vedno branila svoje ... Bile so vojne, ampak vedno smo bili uspešni in vedno bomo tako tudi v bodoče.« Jebi se, Tajani! Smrt fašizmu!

Toda ko je Šarec slavil žrtve fašizma, antifašizem in slovenski boj proti okupatorju, ko je torej na dolgo in široko – in ja, odločno – dokazoval, da je njegovo srce na strani partizanov in NOB, je bilo jasno, da bo prodal Abanko, še zadnjo slovensko sistemsko banko, pa četudi smo jo pred tem bajno dokapitalizirali, pa četudi smo vedeli, da finančni trgi vedo, da jo prodajamo v stiski in pod pritiskom, pa četudi smo vedeli, da bo cena zelo nizka, prenizka, praktično nesprejemljiva, pa četudi smo vedeli, da bo ta, ki jo bo kupil, bajno in z lahkoto hitro profitiral, pa četudi smo vedeli, da razprodaja bank ni dobra za slovensko neodvisnost in samostojnost (leta 1991, ob osamosvojitvi, je bilo v slovenski lasti 28 bank!). Ko je začel torej tistim, ki so na strani partizanov in NOB, signalizirati, da je tudi sam neutrudno na strani partizanov in NOB, je bilo namreč jasno, da bo storil nekaj, kar tistim, ki so na strani partizanov in NOB, ne bo všeč.

Gre za veliki paradoks: vse slovenske vlade, ki so bile levo od centra, so sprejele neoliberalni evangelij.

Kaj nam je signaliziral Šarec, je na dlani: Abanko dam, partizanov in NOB pa ne dam! ¡No pasarán! Abanko naj prodajo, toda partizanov in NOB ne prodam! Nikoli! A to je stalna mantra vlad, ki so levo od centra: ker so odločno za partizane in NOB, mislijo, da lahko prodajo slovensko državno premoženje. Rečeš, da si za partizane in NOB, pa lahko povsem mirno prodaš slovenske državne banke. Nihče ti ne more ničesar očitati. Glejte, prodal je slovenske državne banke! Že, a je za partizane in NOB! Važno, da ubraniš partizane in NOB! Banke pa, tudi če jih prodaš. Nič hudega. Hudo in neodpustljivo bi bilo kvečjemu, če bi jih prodal nekdo, ki ni za partizane in NOB. Teh, partizanov in NOB, pa nam itak ne more nihče vzeti. Tujih investitorjev ne zanimajo.

In ko je Borut Pahor, nekdanji predsednik in nekdanji premier, te dni na ves glas prodajal svojo katrco in izkupiček daroval za dobre namene, otrokom z rakom, ste si rekli: kul, toda ko je bil premier in ko je imel veliko politično moč, bi lahko za zdravstvo in otroke z rakom namenil milijone in milijone, če bi le hotel, a je raje sprejel neoliberalne politike, ki so zdravstvo desetletja kanibalizirale, siromašile in pustošile, otroke z rakom pa obsojale na smrt.