Svetlana Makarovič / »Zadnje čase sem tolikokrat popljuvana, da se mi ni treba niti tuširati«

Pesnica in Prešernova nagrajenka

Svetlana Makarovič je v teh krajih znana po ostrem jeziku, morda ga res ima, a je veliko več kot to. Je predvsem velika umetnica, pesnica, pisateljica, igralka, pevka, ki vseskozi opazuje družbo, ji nastavlja zrcalo in zastavlja svoj glas za najšibkejše. Kdor vidi v ogledalu drugačno podobo, kot si bi jo želel, je lahko užaljen, a naloga umetnosti pač ni, da bi oblasti pela hvalnice. Svetlana Makarovič ima že vse življenje težave z oblastjo, težave ima tudi s to ali ono elito. Ne zato, ker naj bi bila posebna, ker naj bi imela mačke raje od ljudi, pač pa zato, ker je samosvoja, ker, kot pravi, na udarce odgovarja z udarci. Prosto po vikinški morali, na zlo se odgovarja z zlom, na dobro pa z dobrim. Pesnica je hud udarec doživela leta 2000, ko je dobila Prešernovo nagrado za svoj umetniški opus, vendar je hkrati nagrado dobil tudi mozaičar, pater Marko Rupnik, za poslikavo zasebne papeževe kapele. Takrat je nagrado s solzami v očeh zavrnila, tudi zato, ker naj bi priznanje Rupniku omogočilo, »da so klerikalci agresivno stopili v slovensko kulturo«. Letos, toliko let kasneje, je tudi zaradi obtožb o spolnih zlorabah, ki jih je bil deležen Rupnik, od države zahtevala, da se ji nagrada vendarle izroči. Ni šlo. Upravni odbor Prešernovega sklada je zavrnil idejo, da bi ji nagrado izročili na osrednji državni proslavi, za to je na odru Svetlana Makarovič prebrala pesem. Pesnica je za zdaj še vedno brez nagrade, njeni oponenti pa se neprepričljivo izgovarjajo na pomanjkljivosti v zakonodaji. Če že komu, je ravno ona tista, ki bi ji država morala to nagrado vročiti.

Dobra dva tedna sta minila od 7. februarja in od vsega, kar se je dogajalo takrat. Kako iz časovne perspektive gledate na letošnji kulturni praznik? 

Mislim, da sem ravnala prav. Ni mi žal. Naknadno sem celo izvedela, da naj bi se nastopajoči na proslavi dogovorili, da me bodo podprli. Kar se mi je zdelo nekaj najlepšega. Seveda pa sem pričakovala nov naval očitkov, zgražanj, zgodilo se je, kot se vedno zgodi. Zelo podobno je bilo leta 2000, a takrat sem bila mlajša in ranljivejša. Zdaj pa dobro vem, da ne smem biti ranljiva, pač pa moram ravnati, kot mislim, da je prav. Letošnji kulturni praznik se mi je sicer zdel neprimerno lepši od lanskega, ki je potekal v času Janševe vlade, bil je tudi lepši od tistega leta 2000. Spomnim se, da je imel takrat slavnostni govor pokojni pesnik Tomaž Šalamun, govoril je, da je zdaj, ko se je vrnil v Slovenijo, presenečen, kako se je kultura razcvetela. Morda, a to je bil čas, ko je Marko Crnkovič uničil Razglede, in leto 2000 je bilo grdo leto. Letošnji praznik je bil torej lep, res je bil lep, vsaj zame, morda je bil malo manj lep kakšnemu Jožetu Muhoviču.

Zakaj ste se odločili, da boste po 20 letih prevzeli nagrado, ki ste jo prej zavrnili? Je čas zgladil ostre reze vašega ogorčenja? So k temu prispevale afera patra Marka Rupnika, obtožbe o njegovem nadlegovanju žensk in tudi moških?

V zadnjem času je cerkvena nesnaga znova priplavala na vrh. In spet se je izkazalo, da je rimskokatoliška cerkev Prešernovo nagrado leta 2000 ugrabila in jo zlorabila. Zato vztrajam, da se mi nagrada ne podeli, ampak da se mi izroči nazaj. V celoti, kakor sem jo leta 2000 v celoti zavrnila. Ne glede na vsa mogoča obrekovanja, kako naj bi takrat vzela denar in podobne čenče, vem, kaj je resnica. Ta resnica me drži pokonci. Bolj kot kadarkoli doslej pa me znova zanima tema ločitve cerkve od države. Spomnite se splošnega zgražanja ob nekaj let stari izjavi, da je moja državljanska dolžnost sovražiti institucijo rimskokatoliške cerkve. Takrat se je ta izjava ljudem zdela nekaj strašnega. A jo ponavljam: dokler ne bo ločitve cerkve od države, jaz to institucijo sovražim. A kakor hitro se bodo stvari spremenile, ko ločitev ne bo napisana samo na papirju, ampak se bo dejansko zgodila, takrat bo moje sovraštvo ugasnilo in me cerkev ne bo več zanimala. Tisto, kar se mi je zdelo v Jugoslaviji nekaj najboljšega, je bilo, da je bila država vsaj laična.

Lansko leto ste pred volitvami izdali zbirko satiričnih pesmi Vladavina muh. V njej ste se lotili izpostavljenih članov prejšnje vlade, z glavnim muhačem Janezom Janšo vred. Verjetno je zgolj naključje, da se predsednik sedanjega upravnega odbora Prešernovega sklada imenuje Jožef Muhovič. Odbor ni bil naklonjen, da se vam letos nagrada izroči. 

Muhovič me res ne zanima, če pa pogledate njegov priimek, se kar sam vsiljuje latinski izrek Nomen est omen. Takšnih ljudi ne spoštujem, četudi se mi je, to moram priznati, do srca zasmilil gospod Milček Komelj, ko je na televiziji pojasnjeval, kaj vse naj bi bilo narobe z mano. Precej se je razburil, nasmejala sem se do solz, a se mi je zasmilil čisto po človeški ravni.

Dokler ne bo ločitve cerkve od države, to institucijo sovražim. Kakor hitro se bodo stvari spremenile, ko ločitev ne bo napisana le na papirju, ampak se bo dejansko zgodila, takrat bo moje sovraštvo ugasnilo.

Pa vam je država že izročila Prešernovo nagrado? Oziroma ali že veste, kje in na kakšen način jo boste dobili? 

Nisem se še odločila, kako, kdaj, kje bo potekalo vse skupaj, vsekakor pa bom zahtevala nagrado. Ves čas je bila moja, ves čas sem se zavedala, da je zaslužena, ves čas sem vedela, da mi je bila podeljena na osnovi mojega ogromnega umetniškega opusa. Še več, v teh dveh desetletjih, ki sta minili od tistega leta 2000, je moj opus zrasel. Pred izidom je zbirka haiku poezije, pripravljajo se mnogi ponatisi, nastajajo prevodi pravljic v vse mogoče jezike, še posebej pa se veselim nove satirične zbirke pesmi, ki bo tokrat nosila naslov Golobnjak. Po obliki bo enaka Vladavini muh. Ljudje, ki ne vedo, kaj je politična satira, jo bodo razumeli drugače, morda jo bodo tudi tokrat razumeli kot psovanje in žalitve. A gre za politično satiro in mnogi tega ne razumejo. Denimo gospa predsednica Nataša Pirc Musar, ki bi kot pravnica morala vedeti vsaj to, da je politična satira še posebej zavarovana oblika svobode govora in umetniškega izražanja.

Ko sem vas pred meseci poklical in povedal, kaj se je dogodilo patru Rupniku, ste se najprej iskreno nasmejali in nato dejali, da je ta novica najboljše darilo, ki vam ga je prinesel Miklavž. Zakaj?

V resnici me informacija o preiskavi zoper patra Rupnika ni presenetila. Moje sovraštvo do rimskokatoliške cerkve, ki ga še vedno gojim, se je zgolj še enkrat potrdilo.

To, kako se katoliški kleriki med seboj otipavajo, flodrajo in tako naprej, vse to ni nič novega, upam pa le, da je ta pater vsaj otroke pustil pri miru, nune pa se mi ne smilijo preveč. Bolj ali manj so bile polnoletne in bi morale vsaj po nekaj letih bivanja v samostanu vedeti, kaj pomenita otipavanje in prilizovanje. Pater Rupnik me ne zanima, bolj me zanima vprašanje, zakaj je država Slovenija dopustila, da je pri nas katolicizem zavzel tako močno pozicijo. Vse to je grozljivo. Začelo se je takoj po osamosvojitvi, ko sem zelo zgodaj zaslutila, kaj se bo zgodilo, najprej so s papežem Wojtyło prišle zahteve po denacionalizaciji, potem po rekatolizaciji, sledila je rehabilitacija domobranskega poveljnika Leona Rupnika, pa rehabilitacija škofa Gregorija Rožmana, konec koncev pa tudi rehabilitacija celotnega domobranskega gibanja.

Še več, zdaj se poziva, na ulicah, s transparenti, da se ženskam omeji pravica do splava. 

Pravica do splava je povsod po svetu vedno bolj ogrožena. Pri nas še nismo tako daleč, a bojim se, da nas čaka tudi to. Bojim se, da bodo moški posegli v to, kar je absolutno in samo pravica žensk. Velika večina religij ženske obravnava kot manjvredne, še posebej je takšna katoliška doktrina. Pri tem vprašanju se mi zdi vredno omeniti evangeličansko cerkev, ki je bistveno strpnejša, bistveno bolj moralna in se hkrati vede bistveno bolj spodobno. Nekaj mojih prijateljev in prijateljic je v času, ko je ljubljanski nadškofiji poveljeval Franc Rode, izstopilo iz katoliške cerkve in prestopilo v evangeličansko. Kar se mi je zdelo precej luštno.

Težke besede ranijo, a besede z ostrim in nabrušenim rezilom povzročajo manj škode kot prikrito, počasno rezanje s topim nožem. To počno zeljnate glave, niso vse hudobne, nekatere so le neumne.

Tudi sami ste se lotili tega dolgega postopka in izstopili. 

Res sem, ostajam ateistka. Če že, pa sem bolj nagnjena k poganski kulturi kot h krščanski. Vredno je omeniti avtohtono slovansko verovanje, torej staroverstvo, kot mu pravijo. Vredno se je poglabljati v njegove nauke, strašno lepi so. Staroverstvo časti naravo, časti vsako drevo, vsak list, vsako travnato bilko, vsako žuželko, šele na koncu pride človek. Človek ima obveznosti, narava jih nima.

Številnim ljudem vera veliko pomeni, nekoč ste tudi sami pripravljali recitale božičnih pesmi.

Res sem jih, a to je bil čas, ko rimskokatoliška cerkev ni bila priljubljena, pač pa je bila preganjana. Bil je to čas, ko je bila cerkev, tako kot sem bila sama, ves čas pod budnim očesom Udbe. In ko sem v tistem prekletem Jurkloštru cerkvenim ključarjem obljubila, da bom pri polnočnici igrala božične pesmi, sem to storila iskreno, z veseljem. Še zdaj se mi zdijo vse te naivne božične pesmi prikupne, ljube so mi. Denimo tista o tem, kako sta Jožef in Marija odšla v Betlehem, pa nista dobila prenočišča, pa pesmi o pastircih, angelih, vse to je starejšim ljudem veliko pomenilo, zelo veseli so bili, ko sem igrala, nekateri so celo jokali. Bilo je lepo, še zdaj je to lep spomin, posledice pa so bile kar precej hude.

Potem ste zavrnili nastop ob prihodu partijskega funkcionarja Andreja Marinca in na vas so se spravili ljudje. Bili so naščuvani, v samostanskem stolpu, kjer ste živeli, so vam najprej razbili šipe, pojavljali so se zapisi v medijih o nori ženski, na koncu so vas pregnali. Kasneje ste dejali, da se vas danes kritike ne dotaknejo več – kdor je preživel Jurklošter, lahko preživi vse. 

Če pogledam nazaj, si lahko rečem, »bravo Svetlana, rešila si življenje sebi in vsaj nekaterim svojim mucam in enemu psu«. Takrat sem bila res butasta, mlada, sentimentalna, prepričana sem bila, da se dobro vedno vrne z dobrim, še več, mislila sem, da se da zlo premagati z dobrim. Nekaj časa je to delovalo, potem so se mi odprle oči. Počasi sem spoznala, da je bil Jurklošter moja prva prava življenjska lekcija. Pazi torej, komu daješ kruh, kajti tudi ta lahko ugrizne roko, ki ga hrani. Če torej ljudem ponudim kruh, oni pa me kamenjajo, moram tudi jaz usekati s kamnom. Natančno to se mi je zgodilo v Jurkloštru, večkrat tudi kasneje, a zdaj že vem, komu lahko dam kruh in komu ne.

Politični desnici je v slovenski prostor uspelo vnesti tezo, da širite sovraštvo. In to ravno vi, ki zagovarjate in branite šibke – kdor tega ne razume, naj gre brat vaš umetniški opus. A naj vas vseeno vprašam: zakaj izbirate tako težke besede? Namenoma provocirate? 

Težke besede izbiram samo za to, da se slišijo. Tudi če se narobe razumejo, se slišijo. In pišem satiro. Ne prvič v življenju, satiro sem pisala že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pisala sem satiro na tedanje politike, na Staneta Dolanca, imela sem satirični Kabaret 13, pa so me utišali.

Pazi, komu daješ kruh, kajti tudi ta lahko ugrizne roko, ki ga hrani. Če ljudem ponudim kruh, oni pa me kamenjajo, moram tudi jaz usekati s kamnom.

Ali s temi izjavami in obsodbami ne pretiravate, tudi besede lahko ranijo?

Seveda ranijo, a besede z ostrim in nabrušenim rezilom povzročajo manj škode kot prikrito, počasno rezanje s topim nožem. To počno zeljnate glave, niso vse hudobne, nekatere so le neumne. Zeljnati glavi težko razložiš, kaj besede pomenijo, še najmanj, kaj pomenita besedi politična satira. Vsak pač besede in pesmi razume po svojih sposobnostih.

Ko ste prihajali na oder Cankarjevega doma, ste imeli v rokah kratko pesem, list papirja. Pokazali ste ga publiki, češ, kot bi dejala pesnica Anja Zag Golob, ne bom dolga, le tole preberem, počakajte. Prebrali ste pesem o zli runi, ki skali vodo. Kaj je torej ta zla runa, o kateri govori pesem, ki je iz vaše knjige Saga o Hallgerd?

Zla runa je simbol zla. Pesem sem prebrala članom upravnega odbora Prešernovega sklada, obenem pa je bilo darilo tistim, ki razumejo, zakaj sem nosila rdečo zvezdo. To darilo je bilo nekaj lepega, je tolažba tistim, ki doživljajo enako psovanje, kot ga doživljam sama. Zadnje čase sem tolikokrat popljuvana, da se mi ni treba niti tuširati. Vsemu temu pljuvanju se je pridružila predsednica Nataša Pirc Musar, ki je izjavila, da ni primerno, da mi na proslavi ob dnevu kulture vročijo nagrado. Njena izjava pa ima malo drugačno težo. Spominjam se, kako sem nekoč satirično obdelala nekdanjega predsednika države Boruta Pahorja. Rekla sem, da je premehek, da je slinar, bil je res precej trapast, a dvomim, da je bil zloben, morda je bil le malce otročji. Sedanja predsednica pa ni otročja, ampak je tudi zlobna. Vedno smo govorili, da je Pahor zamudil priložnost, bil je raje tiho, kot da bi govoril. Zdaj je obratno, gospa Nataša Pirc Musar je zamudila priložnost, da bi bila tiho ob proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, ampak se je, znova, začela zaletavati vame. Njena vroča in nova tema so, kot slišimo, izbrisani. Lepo. A kdaj so to postali? Dvomim, da v času Melanije Trump. Nataša Pirc Musar ni nikoli zamudila izreči moralističnih pripomb o tem, kaj rečem, kaj storim, kako se obnašam. Ker doslej ni razumela, kaj je politična satira, in ker se je spotaknila ob zbirko Vladavina muh, bo v novi dobila svojo pesmico ali dve.

Je zla runa, o kateri sva govorila, tudi svet krivičnosti, ki nas obdaja, svet nepoštenja, laži, sprenevedanja, poniževanja, izkoriščanja, vojn? 

Obstaja zelo podobna pesem v knjigi Saga o Hallgerd, ki govori o tem, da se isto zlo pretaka skozi vse čase. Loki, zli duh, je toliko časa ponavljal laž, da so mu mnogi verjeli. Skozi zgodovino se vedno ponavlja isto zlo, le obraz in imena so drugi.

Satira pozna tabuje, niso pa tabu butlji, ne smejo biti, ker butlji na koncu vedno pridejo na vrh in prevzamejo oblast.

V času prejšnje vlade ste velikokrat prišli na proteste, brali ste poezijo, napisali ste satirične posmehljivke različnim ljudem, od ministrov pa do televizijskih voditeljev, spotaknili ste se tudi ob Jožeta Možino. 

Zaradi satirične pesmi Utrip laži, kjer sem zapisala, da je Jože Možina poklicni lažnivec, ki potvarja zgodovino, sem si nakopala tožbo. A jo bom dobila. Satira ne sme biti prijazna, mora pa v ozadju prižgati majceno lučko. Ne sme samo sekati, prav je, če prikaže kontrast. Satirik mora imeti mehko šapo in tudi sama jo imam. Takrat, kadar pišem pesmi o poslanki Tamari Vonta, imam mehko šapo. Kadar pišem pesmi o predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič, pravim ji kar Uršika, imam mehko šapo. In tudi povem, zakaj, zato ker se je zavzela za živali. Tamare Vonta osebno ne poznam, spominjam se, da se je divje zavzemala za pravice Romov in pravice romskih otrok. Zato sem jo pobožala, z mehko, toplo šapo.

Kako pa ste pobožali predsednika vlade Roberta Goloba? 

Njemu sem pa malo ponagajala. V pesmi ga imenujem »Štromar«. Imam pa vtis, da je to človek, ki razume humor. Golob ni Janez Janša. Golobu ponagaja tudi moj maček Kotik, ki pravi: »Dolgo časa, sem bil tiho in sem te imel rad, zdaj pa si pri meni vse izgubil, ker se nekatere stvari učiš od janšistov.« In dodaja, da bo zato, ker je on pesnik, Golob pa štromar, eden ostal, drugi pa šel. Je pa res, da so nekatere stvari za satirika vseeno tabu, nikoli ne sme hvaliti oblasti, nikoli se ne sme norčevati iz politikov, ki so mladi, ki se šele razvijajo, vseeno je, na kateri strani so. Tako sem bila nedavno ogorčena nad napadi na mladega poslanca SDS Andreja Hoivika, res podlo je, da so ga napadli že na začetku politične poti, iskren je, govori, kar verjame, čuti se prizadetega, ker je član stranke, ki jo sama imenujem »podganja stranka«. On zdaj misli, da ga imam za podgano. Seveda ga nimam in tega mu tudi ne očitam, moje poezije ne razume, ker je premlad. Take ljudi mora torej satira pustiti pri miru; če mladega človeka takoj usekaš, ga lahko miselno ali čustveno pohabiš. Tabu so tudi telesno ali duševno prizadeti ljudje. Tabu so begunci in šibki. Niso pa tabu butlji. Ne smejo biti, ker butlji na koncu vedno pridejo na vrh in prevzamejo oblast. In če že omenjam »podganjo stranko«, v prihajajoči pesniški zbirki Golobnjak je napisano tudi opravičilo podganam. V Vladavini muh namreč nastopa podganja stranka, v novi zbirki pa se opravičujem živalim. Podgane so mi na neki način pri srcu, seveda pa ne, če mi sredi noči kakšna steče čez glavo, kar se mi je enkrat res zgodilo. Kljub temu da je bilo blizu pet mačk, je ta podgana preživela vsaj še nekaj dni.

Z nekaterimi politiki se vseeno malce bolje razumete. Denimo z Zoranom Jankovićem, ki ste ga pred dobrimi desetimi leti podprli na ljubljanskem magistratu. Zakaj ste potem vrnili naziv častne občanke mesta Ljubljane? 

Vrnila sem ga zaradi nasilja, ki se je zgodilo pri izpraznitvi Roga, zaradi nasilja nad mladimi, a ga župan Janković ni ustavil. Nisva sovražnika, še vedno se pogovarjava, takrat sem napisala protestno pismo, ki ga je razumel. Če pa že govoriva o častnih priznanjih in odlikovanjih, moram povedati, da sem leta 1999 dobila častni znak svobode od predsednika Milana Kučana, a sem ga vrnila, saj mi zaradi zlorab glede Prešernove nagrade častno priznanje ni pomenilo ničesar več. Zdaj zahtevam, pravzaprav dovolim muzeju za novejšo zgodovino, da ga obdrži, ker je last muzeja, ne bom si ga pripenjala nazaj, te broške ne rabim, nakita imam dovolj. Ostal pa mi je zlati red za zasluge, ki mi ga je dal predsednik Danilo Türk, tega si tu in tam pripnem na kakšni proslavi.

Pripnete pa si tudi rdečo zvezdo. Nekatere to moti, a vendar jih malo ve, da ste imeli v času prejšnje države težave z oblastjo. 

V času, ko je vladala komunistična partija, si nikoli ne bi pripela rdeče zvezde. Nikoli, kvečjemu bi jo poteptala. Danes mi rdeča zvezda pomeni nekaj drugega.

So današnji janšisti podobni nekdanjim partijcem? 

Vse je odvisno od značaja, vsak konvertit ima gnil značaj, kadar konvertira v boljše razmere. Takšen je Janez Janša, to so koritarji, takšen je tudi Milan Zver, tudi on je tipičen konvertit.

Oblasti res niste marali nikoli, če pa sva že zajadrala v politiko, naj omenim majhno zgodovinsko podrobnost. Bili ste med tistimi, ki so leta 1980 dali pobudo za Novo revijo, šest vas je bilo. Veste, kaj je sledilo, kako je Nova revija lastnoročno izborila slovensko samostojnost. Bi moralo biti torej vaše ime omenjeno v Muzeju osamosvojitve? 

Ne, nimate prav, ne spadam tja, ne spadam k njim, prej nasprotno. Takrat sem nasedla svojemu prijatelju Niku Grafenauerju, ki mi je dejal, da bomo ustanovili novo literarno revijo. Rekla sem mu, bravo, čestitala sem mu, ko je razlagal o tem, da bo revija politično neodvisna. A hitro se je izkazalo, da je vse prej kot to, zato me ni bilo več zraven.

Vladavina muh je za sabo pustila razdejanje, a prejšnja oblast se ni pojavila kar sama od sebe, izvolili so jo poslanci, njih pa ljudje, mi. Ali še živimo v dolini šentflorjanski, v deželi licemerja? 

Šentflorjanska kulturna dediščina se skrbno goji in neguje, poveličuje se dediščina Blatnega Dola. Če se spomnim, kaj lahko počne drhal, kaj je katoliška drhal počela Ivanu Cankarju in njegovim satiram, potem sem jo sama še kar dobro odnesla.

Nekoč ste pisali o Sloveniji, kjer so doma žganci, kislo zelje in koline. To je bilo pred desetletji. Kakšna pa je Slovenija danes, gotovo je za vas drugačna kot za kakšnega Toneta Kuntnerja, pesnika, ki ji pravi kar mati? 

No, naj bo, vesela sem zanj, blagor mu, da mu je mati tako naklonjena. Seveda so v Sloveniji še vedno doma žganci in kislo zelje, le kolin bo, upajmo, zdaj manj. Končno je neki politik dejal, naj ljudje ne jedo toliko mesa, kar mi je pri Robertu Golobu zelo všeč.

Ljudje vedno preganjajo tiste, ki so na robu. A na robu se dogajajo najzanimivejše stvari. Gospa Makarovič, kako je živeti na robu? 

Na robu ni nikoli dolgčas. Kadar si na robu, moraš globoko zajeti sapo, da, kar je pri kadilcih še posebej pomembno, zdržiš, ne smeš popustiti, če pa zdrsneš čez rob, če postaneš histeričen, če samega sebe javno razglašaš za žrtev, potem si padel v prepad. Živeti na robu je nevarno. So trenutki, posebno kakšne temne noči ob treh zjutraj, ko se naenkrat zbudim in se hočem sama sebi nekoliko zasmiliti. Takrat si rečem: Nehaj!

Zakaj so v vaših pravljicah skrite solze? 

Tako je v vsaki umetnosti, razen v himnah in v pesmih za veselice. Vsaka prava umetnost, pa naj bo še tako bleščeča, ima v sebi skrito solzo. In solza je skrita tudi v satiri.

Živeti na robu je nevarno. So trenutki, posebno kakšne temne noči ob treh zjutraj, ko se naenkrat zbudim in se hočem sama sebi nekoliko zasmiliti. Takrat si rečem: Nehaj!

Zakaj ste pred leti izjavili, da ne boste več pesnica, sedaj pa znova pišete? 

Res sem to izjavila in ne pišem več pelin poezije. Pelin je grenak in obenem zdravilen, žlahtno diši in straši, pelin pesmi so pesmi grenkobe in ljubezni. Pelin poezijo sem zaključila z zbirko Samost leta 2001, zdaj pišem žlahtno lumparijo. Za haikuje pa je kriv Boris A. Novak, ki mi je povedal, kako se piše, tematika sta človek in narava, pišem o ognju vseh vrst, o ognju v močvirju, o ogenjčku sredi snežnega polja … Umetnica sem in motivi za pisanje prihajajo v valovih, tako kot so v valovih prihajali pri Gregorju Strniši. On je bil, dobro se spominjam tega, alkoholiziran kakšen teden dni, morda še več, potem pa je imel dolga obdobja popolne abstinence in v teh obdobjih je nadenj prišel ustvarjalni val, takrat je pisal kot zmešan. Podobno je pri meni. Ne vem, od kod pride navdih, nikoli se mi ni treba prisiliti v delo. Včasih se utrne kakšna misel, magari takrat, ko gledam parlament, gledam te obraze poslancev in poslank, opazujem njihove izraze, ugibam, kakšen značaj se skriva za njimi. Prav smešen je odziv družbe. Če pišem pravljice za otroke, je to nekaj dobrega; če pišem otroške zabavne pesmice, tudi; ko se lotim česa drugega, pa se pojavijo očitki.

Pa boste vseeno napisali še kakšno pravljico za otroke? 

Nekaj se že kuha in plete, a sem vraževerna, nič več vam ne bom povedala, če ne lahko vse skupaj hitro ugasne.