Popravite že končno krivice, storjene izbrisanim!

V ponedeljek opoldne, preden se je začela sedma redna plenarna seja, je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič stopila za govorniški pult in prebrala poslanico ob bližajoči se obletnici izbrisa – dejanja poosamosvojitvene oblasti, ki je 25.671 neželenih tujcev, večinoma državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, izbrisala iz registra stalnih prebivalcev in jim odrekla vse pravice – delavske, zdravstvene, socialne in druge. »Ob bližajoči se 31. obletnici izbrisa bi bilo prav, da razmislimo o noveliranju tako zakona, ki ureja status izbrisanih, kot zakona, ki ureja odškodnine zanje,« je dejala predsednica državnega zbora. Zaradi te izjave je poslanska skupina SDS ogorčeno zapustila parlamentarno dvorano.

Konec lanskega leta je v požaru umrl Zoran Tešanović, nekdaj branjevec s svojo stojnico na ljubljanski tržnici, ki mu je izbris vzel vse. Čeprav je v Sloveniji neprekinjeno bival od leta 1978, je pred dvema mesecema umrl izbrisan, brez osnovnih človekovih pravic, v požaru stare prikolice za kampiranje, v kateri je živel med vrtički ob ljubljanski severni obvoznici. In ni edini v Sloveniji živeči izbrisani ali izbrisana, ki ni bil deležen poprave krivic. Poprava krivic na zahtevo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je Slovenijo obsodilo, je bila neiskrena.

Restriktivna namenska zakonodaja je namreč možnost za popravo podelila zgolj tistim, ki so leta ali desetletja po izbrisu brez dokumentov vztrajali v Sloveniji, in tistim, ki so državo zapustili in se potem (večkrat) poskušali (seveda) neuspešno vrniti vanjo. Kot da so bile ljudem, ki so po izbrisu odšli v »rodne« kraje in tam životarili po garažah in drugih nedostojnih namestitvah, človekove pravice kršene kaj manj. Poleg omenjenega pogoja, ki je nepošteno prepolovil število upravičencev do poprave krivic, je bila težava časovna omejenost za popravo. Zakon je to možnost dopuščal le tri leta, od leta 2010 do 2013. Status, povrnjeno stalno prebivališče, državljanstvo ali vsaj začasno prebivališče, si je uspelo potem urediti 12.492 izbrisanih, to je manj kot polovica. Odškodnino je prejelo le 5777 izbrisanih, le vsak peti.

Amnesty International Slovenije in Mirovni inštitut sta po Tešanovićevi smrti sestavila peticijo s pozivom vladi, naj »čim prej pripravi zakonske ukrepe, ki bodo omogočili povrnitev statusa in popravo krivic vsem izbrisanim«. Predsednica državnega zbora in podpredsednica največje vladne stranke Gibanje Svoboda je temu prikimala. Ni edina iz političnega vrha. Ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar potrdila, da za svetovalko k njej prihaja nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar, je hkrati izdala, da bo njena prednostna naloga vprašanje izbrisanih. »To je velika črna pika, madež Slovenije na področju kršenja človekovih pravic, do konca mandata si želim ta problem urediti,« je dejala predsednica republike. V kateri smeri se bo za rešitev tega vprašanja zavzela, je prezgodaj napovedovati. Po naših podatkih naj bi se Tatjana Bobnar sicer intimno strinjala s pozivom Amnesty International Slovenije in Mirovnega inštituta.

Kako si predsednica državnega zbora in predsednica republike predstavljata ureditev nerešenih vprašanj izbrisanih, za zdaj torej ni znano. A če sta iskreni, manevrskega prostora ni veliko, zakonodajo je smiselno »odpirati« le, če s popravo krivic mislita resno. In sicer tako, kot predlagata nevladni organizaciji, torej možnost poprave krivic tisti polovici izbrisanih, ki je bila iz te sheme vnaprej izločena, in dodatna odškodninska shema, ki bi omogočila, da odškodnine izbrisanim dosežejo dostojno raven.