Užaljeno maščevanje

Nekdanji italijanski premier in dejansko drugi človek aktualne italijanske vlade Silvio Berlusconi je v času premierstva trdil, da je bil Benito Mussolini »največji italijanski državnik«, da je bil »benigen« (blag, mil, prijazen, nenevaren), da »ni nikoli nikogar ubil«, da je »ljudi pošiljal v ječe, kjer so bili kot na počitnicah«, in da nasprotnikov ni pošiljal »v koncentracijska taborišča, pač pa le na obvezne počitnice«. Slovenci so komaj čakali, da jih pošlje v kako koncentracijsko taborišče. Ja, komaj so čakali, da jih pošlje na počitnice. V pravo, ekskluzivno letovišče – recimo na Rab.

V Kamporju, rabskem taborišču, so bili slovenski interniranci tako zdelani, tako izmučeni, tako sestradani, da so skrivali mrliče – to jim je prineslo dodatno porcijo hrane. Truplo so v šotoru skrivali toliko časa, dokler ni začelo razpadati in zaudarjati. Toliko časa so se delali, da je človek še živ – in toliko časa so lahko jedli tudi njegove porcije. V rabskem »letovišču« so Slovence in Slovenke – stare, mlade, otroke – tako opustošili, ponižali in razčlovečili, da so počeli »blazne« reči. Še huje, vse te internirance so tako razčlovečili, da so si verjetno skrivaj želeli, da bi kdo umrl, saj bi tako potem za dan ali dva dobili še njegovo porcijo hrane. Otroci pa – oh, tako so bili lačni, da so lezli v latrine in iz dreka pobirali dejansko neužitne ostanke.

Niso umirali le od lakote, temveč tudi od mraza. Poleti jih je resda cvrla neznosna vročina (»V vročih in sončnih dneh ni bilo mogoče nikjer najti sence«), toda pozno jeseni in pozimi so zmrzovali. Stare, že stokrat oprane, preperele vojaške odeje so bile bolj »pleničke«, v slamnicah je bilo le malo slame, tako da so spali na tleh, na betonu, oblačila in obutev so razpadali na njih. Imeli so občutek, da so »popolnoma goli«. Izgledali so kot »tolpa razcapanih propaležev,« kot je zapisal eden izmed njih. Vsakemu internirancu je pripadel »en kubični meter stanovanjske površine,« pravi S. K. iz Kamnika pod Krimom. Cele dneve so dehidrirani in podhranjeni sedeli in ležali pod šotori in drgetali od mraza – na mrzli, vlažni zemlji so se jim na kolkih odpirale rane, izčrpanost jim je tako ohromila glasilke, da niso mogli govoriti, otrokom so »iz ritke migljali živi črvi«, številni pa so tako odreveneli, da niso mogli hoditi. Mraz jim je požrl še zadnje ostanke mišic. Do kotlov s hrano so se prebili le še redki, le še najmočnejši. Ljudje so »pogosto umrli med jedjo. Mukotrpno žvečenje hrane je bilo za tiste najbolj slabotne pogosto usodno.«

V italijanskih koncentracijskih taboriščih je »letovalo« 30 tisoč do 40 tisoč Slovencev. In Italija je bila dobesedno prepletena in prepojena s koncentracijskimi taborišči.

Zdravil ni bilo. Stražarji so bili ravnodušni, bolnim so se posmehovali in jih zmerjali s »ščavi«. Najprej so začeli umirati dojenčki, ki so jih matere prinesle s sabo, takoj za njimi pa dojenčki, ki so se tam rodili. Navzočnost pri pogrebu je bila prepovedana, krste so v dolge jarke polagali drugo na drugo (v eno krsto so pogosto zbasali dva mrliča), ženske so otroke »podarjale« italijanskim vojakom, ker so vedele, da bodo od lakote slej ko prej umrle. To »letovišče« je bilo brez milosti.

Stradanje je bilo oblika mučenja, a stražarji so si omislili še druge oblike mučenja – taboriščnike so recimo vezali in obešali, tako da so potem ure in ure viseli na prostem. Na divjem dežju, žgočem soncu, brutalnem mrazu. Dopoldne in popoldne. A že apeli – vsakodnevni zbori taboriščnikov – so se pogosto izrodili v torturo: v dežju ali sončni pripeki so stali ure in ure. In omedlevali. In trpeli. In se utapljali v žalosti, strahu, jezi, nemoči, potrtosti, obupu, brezupu.

Imeli so občutek, da se zanje ne meni prav nihče. Še Bog ne. Kaj šele njegovi predstavniki na Zemlji. Krški škof je prišel in jih pozval: »Pokorite se za svoje grehe!« Reči je hotel – dobili ste, kar ste iskali! Mizerije ni videl. Njegov cinizem se ujema s cinizmom slovenskega duhovnika Antona Kurenta, ki je obiskal italijansko koncentracijsko taborišče Renicci (pri Anghiariju), kjer je »letovalo« in »dopustovalo« na tisoče Slovencev in Slovenk, in potem v poročilu poudaril: »Komandant in ostali oficirji so dobri, predobri.« Za vso mizerijo v taborišču pa je okrivil same taboriščnike in taboriščnice, predvsem kuharje, ki »precej blaga, ki ga dobijo za vse, prodajo na črni borzi« in ki se skušajo le »zdebeliti in obogateti«. Žrtve so bile same krive, da so trpele! Tako kot krški škof je imel za žrtve Italijane, »dobre«, »predobre« fašistične stražarje, ne pa taboriščnikov. Rabskim taboriščnikom – slovenskim kristjanom – je šlo na bruhanje. Škofa Rožmana niso dočakali. Prišel je papežev nuncij, a ker so taboriščniki vzklikali, da so lačni (»Fame! Fame! Fame! Kruh! Fame!«), je naglo odšel. Za božič je v Kamporju, rabskem taborišču smrti, umrlo približno 90 ljudi.

A za pravi pokol je že malo prej, 29. septembra 1942, poskrbelo »grozno neurje«. Kot se spominja J. L. iz Žerovnice: »Tam je drla voda s tistih hribov golih ... Je pridrvela voda in je tiste otroke in ženske kar pometalo ob tla. Kar precej se jih je utopilo takrat. Ven pa niso pustili iz lagerja.« Italijani so taboriščnike in taboriščnice, ki so spali v šotorih (»Iz šestih šotorskih kril stare jugoslovanske vojske – že vrag vedi, kolikokrat uporabljenih – so sestavili šotor«), malomarno, nemarno, nečloveško, sadistično prepustili na milost in nemilost strašni, naravnost grizlijevski viharni noči: dež je lil in bičal Kampor, voda je prestopila jarke ter zalivala in podirala šotore, vetrovi so tulili, taboriščniki, ki so se zaradi lenobe in površnosti taboriščne uprave znašli brez zaščite pred navalom vode, so v paničnem begu pred hudourniki mendrali otroke, jim lomili noge in roke. Vse je bilo razdejano. Ljudje so imeli občutek, da se utapljajo. In res, številni so utonili. Pometlo jih je v morje. A to so mislili že, ko so jih pripeljali na Rab – da jih bodo na odprtem morju utopili. Še huje, ko so jih pripeljali na Rab, so jih hoteli stuširati, a taboriščniki in taboriščnice niso hoteli pod tuš, ker so bili prepričani, da jih hočejo zapliniti. »Smo vedeli o tistih gas chambers, gas ovens,« pravi T. K. iz Ljubljane.

Rekel bom le to: z razlogom so se bali, da jih čakajo plinske celice. Z razlogom. »Rab leta dvainštirideset je bil namenjen temu, da bi čim več Slovencev iztrebili,« pravi S. K. iz Kamnika pod Krimom. Rabsko taborišče je bilo »daleč najslabše organizirano in preskrbljeno italijansko fašistično taborišče na evropskih tleh«.

Rab je bil kot Alcatraz. Z njega ni nihče zbežal. »Niko, niko. Niti jedan, niti jedan,« pravi I. B. z Raba.

»Čeprav število mrtvih v nemški internaciji za nekajkrat presega število umrlih v italijanskih taboriščih, pridobljena pričevanja kažejo na to, da so bili v jeseni in zimi 1942/1943 pogoji v dveh ali treh italijanskih fašističnih taboriščih primerljivi s tistimi v nacističnih uničevalnih taboriščih,« pravijo zgodovinarji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle v monumentalni monografiji Užaljeno maščevanje: Spomin na italijanska fašistična taborišča (izšlo pri založbi ZRC SAZU leta 2022), ki je prežeta s presunljivimi, šokantnimi pričevanji nekdanjih slovenskih taboriščnikov in taboriščnic, žrtev fašistične represije in fašističnega taboriščnega sistema. In Kampor – no, rabsko »letovišče« – je bil eno izmed teh italijanskih uničevalnih taborišč. V obojih, italijanskih in nacističnih, so interniranci »masovno umirali zaradi podobnih razlogov«. Kar pomeni: »Takoj ko opustimo neproduktivno ugibanje, tehtanje in merjenje številk, ki ponazarjajo masovno trpinčenje in uničevanje, ugotovimo, da vsaka smrt zaradi pomanjkanja hrane, vode, vsak do smrti pretepeni politični zapornik in v nalivu utopljeni otrok, pomeni isto kot do smrti zgarani taboriščnik v Mauthausnu.« Trpljenje slovenskih internirancev in internirank na Rabu ter v Gonarsu in Renicciju je »primerljivo s trpljenjem Judov, Romov in Slovanov v nemških koncentracijskih taboriščih«. Na Rabu, otoku velikega slovenskega »dopusta«, je bila smrtnost večja kot v nacističnem Buchenwaldu.

»Sprehod po poljih in gozdovih italijanske Slovenije«

Italijani še vedno živijo v zanikanju – še vedno vztrajno in sistematično zanikajo te vojne zločine. Še vedno so prepričani, da so Slovenci in Slovenke pri njih »letovali« in »dopustovali«. Z njimi so ravnali lepo, do njih so bili velikodušni, dali so jim vse – oni pa so jih pometali v fojbe in jih izselili! Italijani od leta 2004 praznujejo dan spomina, a spominjajo se le fojb in istrskega, reškega in dalmatinskega eksodusa, ne pa tudi teh vojnih zločinov, ki so pripeljali do fojb in eksodusa. Italijani so bili žrtve, Slovenci pa rablji! Italijani so bili dobri, blagi, plemeniti, benevolentni, človečni, Slovenci pa okrutni, zverinski, tolovajski, nečloveški! Tako zveni sprenevedava retorika relativizacije italijanskih vojnih zločinov.

Italijani so skušali Slovence z »milejšo okupacijsko politiko« najprej prepričati, da so kul, pravijo Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, a le zato, »da bi Ljubljansko pokrajino čim bolj in čim hitreje vključili v fašistični sistem« – pač tako, kot so dve desetletji prej v fašistični sistem »vključili« primorske Slovence. Z rasističnim poniževanjem in blatenjem pa s politično, ekonomsko in kulturno segregacijo, raznarodovanjem, organiziranim nasiljem, sistematičnimi požigi in eksekucijami. Italijani so smrtno kazen odpravili leta 1899, a so jo v času fašizma ponovno uvedli, in zdi se, kot da so jo ponovno uvedli le zato, da bi lahko usmrčevali Slovence in Hrvate (Slovane pač), navsezadnje, zloglasno posebno sodišče za zaščito države je od leta 1927 do 1943 izreklo 47 smrtnih obsodb, od tega jih je 36 izreklo obtožencem slovenske in hrvaške narodnosti, kar seveda pomeni, »da je bilo med obsojenimi na smrt 76,6 % oz. več kot tri četrtine Slovencev in Hrvatov«.

Slovenci so torej med okupacijo vedeli, kaj jih čaka (že pred italijanskim napadom na Jugoslavijo so videli, kako so Italijani z obmejnega območja – predvsem na Goriškem in Vipavskem – internirali celotne vaške skupnosti), zato so se uprli, Italijani – užaljeni, ker niso dobili tiste ljubezni, ki so jo terjale njihove dobrota, velikodušnost in amicizia – pa so se jim že naslednje leto kruto in brutalno maščevali: z veliko roško ofenzivo, ki je trajala od 13. julija do 3. novembra 1942 in ki je stresla Notranjsko in Dolenjsko, Kolpsko in Čabransko dolino, kočevske vasi in roške gozdove in ki so jo spremljali pokoli civilnega prebivalstva, poboji starcev, množično streljanje talcev, eksekucije, požigi celotnih vasi (Kilovče, Ratečevo Brdo, Gornja Bitnja, Dolnja Bitnja, Podstenje, Podstenjšek, Mereče, Podhum, Bojanja vas, Koren, Zlato Polje, Trnovče, Obrše, Brezovica, Podgora, Malo Lašno, Novi Kot, Stari Kot itd.), rušenje hiš, ropanje, pobijanje živine (»odrezali so zgolj file, vse drugo so pustili na soncu«), uničevanje premoženja, čiščenje in praznjenje dolenjskih in notranjskih vasi ter množične internacije.

Ne, Italijani niso tu v grozodejski okrutnosti prav nič zaostajali za nacisti.

General Mario Robotti, poveljnik Ljubljanske pokrajine, je to veliko ofenzivo ljubkovalno poimenoval »sprehod po poljih in gozdovih italijanske Slovenije«, na njenem vrhuncu je bilo samo v dveh dneh ustreljenih 537 talcev, pripadniki 23. polka Como – pač tako kot vsi italijanski vojaki socializirani v ozračju nacionalizma, fašističnega antihumanizma, rasističnega prepričanja, da imajo »višje rase« pravico do gospodovanja nad »zaostalimi ljudstvi«, in Mussolinijeve fraze, da »nas to ljudstvo ne bo nikoli ljubilo« – pa so, piše Juš Kozak v Leseni žlici, v dveh dneh »pomorili pet žena, zažgali osem otrok, postrelili sto petindvajset moških, požgali dve vasi, odpeljali sto glav živine in deset kamionov pohištva in posteljnine«. Brez sodnih postopkov. Poleg tega pa smrtna kazen v Ljubljanski pokrajini, ki so jo 3. maja 1941 priključili Kraljevini Italiji, ni bila predvidena le za tiste, ki so napadli italijanske vojake ali policiste, temveč tudi za one, »ki so širili propagandni material, se udeleževali sestankov ali pa skrivali osebe, krive prekrškov«. Italijani so bili nad Slovenci – »ljudmi, ki ljubijo umetnost in glasbo, ki so se pripravljeni vmešati, če hoče kdo z bičem spraviti na noge konja, ki je padel pod voz, ki preživijo cele ure v parku Tivoliju in krmijo ptice ali veverice, vendar se enako preprosto tudi postavijo za ograjo in izdajalsko pobijejo patruljo«, kot je pisal visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli – globoko razočarani. Od užaljenosti do maščevanja je bil le korak. V Preži pri Brigi – nedaleč od Kočevske Reke – so množico civilistov potolkli kar s sekirami. Bili so brezobzirni. Psi so lajali, otroci jokali. Ljudje so si morali sami kopati grobove. Hiše in vasi so požigali tudi ob nedeljah. »Tisti dan je gorelo sedem vasi. Sedem vasi.« S Slovenci so počeli to, kar so prej počeli z Libijci. Ne da je bilo to težko – iz Libije je namreč prišel tudi del vojaškega osebja, ki je bil nameščen v koncentracijskih taboriščih.

Prizorišča popolnega razčlovečenja

In italijanskih koncentracijskih taborišč, v katerih je »letovalo« 30 tisoč do 40 tisoč Slovencev in Slovenk (pogosto »družinsko«, z otroki), ki so jim rekli, da jih peljejo na pošteno plačano sezonsko delo, je bila množica. Italija je bila dobesedno prepletena in prepojena s koncentracijskimi taborišči, »sredstvom ustrahovanja in izsiljevanja civilnega prebivalstva«: ne, nista bila le Rab in Gonars, temveč tudi Ustica, Renicci, Monigo, Visco, Corropoli, Pollenza, Sforzacosta, Petriolo, Castelraimondo, Caldarola, Treia, Camerino, Fraschette, Istonio (danes Vasto), Pisticci, Casoli, Chiesanuova, Lanciano, Fossalone, Farfa, Tavernelle, Ruscio, Cairo Montenotte, Sassoferrato, Colfiorito, Casacalenda, Ariano Irpino, Lanciano, Ferramonti, Nereto, Scipione, Tremiti, Lipari, Ventotene, Čiginj pri Tolminu in tako dalje. »Fašistično taborišče je bil kraj, kjer so bile ukinjene temeljne človekove pravice in kjer so bile internirane različne skupine civilistov, ki jih je fašistična država obravnavala kot nevarne bodisi iz rasnih bodisi iz političnih razlogov. Za odvzem svobode je bil zadosten sum, glavnina internirancev pa ni nikoli stopila pred kakšno od fašističnih sodišč.«

Fašistična taborišča, prepolna aktivistov, svojcev partizanov, potencialnih podpornikov in sodelavcev odporniškega gibanja, študentov, profesorjev, umetnikov, novinarjev, intelektualcev (ker so iskali intelektualce, so »pregledovali, kakšne roke imamo«, kot pravi J. Š. iz Žerovnice), so bila povsod – zgoraj, v Videmski pokrajini, spodaj, na škornju, pri »zgodovinski« Materi, in na tirenskih otokih, da ne rečem »letoviščih« (Lipari, Ustica, Ponza, Tremiti, Ventotene).

Pričevanja nekdanjih slovenskih taboriščnikov, zbrana v Užaljenem maščevanju, briljantni kombinaciji ustne zgodovine, mikrozgodovine, nove kulturne zgodovine, zgodovine vsakdanjega življenja in spominske študije, ne puščajo nobenega dvoma, da je v nekaterih italijanskih taboriščih divjala strašna lakota, da so bili taboriščniki »lačni do onemoglosti« in da je bilo »za umret«. Koščki kruha »niso bili večji od hostije«, v kotlih je plavalo več črvov, miši in žab kot makaronov in zrn riža, vode ni bilo, higienske, sanitarne in življenjske razmere so bile nevzdržne, kriminalne, pogubne, taborišča – povsem in scela neprimerna za človeško bivanje – so bila kaotično, nekompetentno, okrutno vodena.

Jedli so svinjarijo – in zbolevali. »Grozen hepatitis. Brez antibiotikov. Brez vsega,« pravi A. M. C. L. iz Dolnje Bitnje. Od doma so dobivali pakete, a so si jih pogosto prisvojili kar vojaki, pazniki (živila so potem običajno pristala na črnem trgu). Ali pa so jih več mesecev zadrževali v nezaščitenih, vlažnih skladiščih, tako da so do naslovnikov prišli že povsem razpadli, gnili, pokvarjeni, neuporabni. Jasno, fašisti so iz paketov navadno pokradli tudi vse vredne predmete, z denarjem vred. Nobena zloraba, noben zločin jim ni bil tuj. Taboriščnike so tako sestradali in izčrpali, da so jim želodci – če so pakete vendarle prejeli in se na hitro preveč najedli – preprosto počili. Zanje so rekli, da so se »najedli do smrti«.

S Slovenci in Slovenkami so delali kot z živino.

V Gonarsu, največjem koncentracijskem taborišču za civilne internirance na italijanskem ozemlju, je nekdo za stavo požrl živo miš – če jo boš požrl, boš dobil košček kruha, so mu rekli sojetniki. »Tista miš se je branila, bi zbežala. Ji je odgriznil najprej glavo, pogoltnil. Zagrizel spet. Meni je takoj postalo slabo,« pravi Z. S. iz Ljubljane.

Kot bi rekel Juš Kozak: »Vse, kar je bilo preprosto človeško, je prenehalo.« Taboriščnike so ubijali tifus, zapeka in krvava griža. »Naša Golgota je grozljiva.« V latrinah je bilo »po tleh skoraj več krvi kot blata«. Smrad, ki se je širil iz latrin, je vel po vsem taborišču, tako da je povsod zaudarjalo. Žrle so jih bolhe, stenice, garje, uši. »Uši, uši, uši. Rdeče, bele, sive. Uši pa toliko, da si jih kar kopal dol iz hlač ... Itak si bil izčrpan, pa še uši so te glodale.« Slama, na kateri so spali, se je kmalu zmlela in zdrobila v pleve, tako da so spali na golih tleh. »V šotoru je bilo zelo tesno in ponoči smo se zbujali, smo se morali vsi skupaj naenkrat obrniti.« Jokali so in ječali. »Vsak dan umre pet do šest oseb; tako bomo vsi pomrli.« Taboriščnice so izgubljale menstruacijo. »Precej se jih je obesilo. Moških. Od gladu.« In od žeje. Vojaki, ki so opazovali to trpljenje, so se glasno smejali.

Italijanska koncentracijska taborišča so bila prizorišča popolnega razčlovečenja.

Italijani so taboriščnike in taboriščnice neprenehoma poniževali – in poniževali so jih na vse načine, tudi pri najosnovnejših človeških potrebah. Oskrba je bila bedna, vodovod in prhe niso delovali, stranišča so poplavljala, scalnica se je razlivala, deske so bile prekrite z iztrebki, taboriščniki in taboriščnice so čepeli drug poleg drugega (»Vsak jetnik je nehote razkazoval svoje prebavne težave«), na spolzkih tleh so padali v latrine (včasih je v latrini kdo celo utonil), želodci so se jim dvigovali, zapeka je bila tako huda, »da so si ljudje s prsti kopali blato iz črevesja,« naglo so hujšali ter postajali zamolkli, zakrknjeni, otopeli in tako brezvoljni, da jih niti uši in stenice niso več motile.

Brili so jim glave in intimne dele telesa, vsi pa so se morali slačiti do golega, kar je večino navdajalo z »občutkom ponižanja, neznosnega ponižanja«. In do golega so se slačili na odprti sceni – tudi v burji. »Tako smo bili vsi nagi, starši in otroci, moški in ženske, dekleta in fantje in starci. Italijani so se norčevali iz nas, medtem ko smo mi bili obupani.« Njihovo dostojanstvo so pohodili. Matere niso vedele, kako naj se skrijejo pred otroki. »Ti si bil kar na ogled.« Včasih so jih celo snemali – gole.

Neki taboriščnik, ki je bil v taborišču Renicci tedaj, ko ga je obiskal duhovnik Kurent, ki v taboriščni mizeriji ni videl posledice »nečloveškega ravnanja fašističnih oblasti« (fašisti so se mu zdeli »dobri, predobri«), temveč posledico »sebičnosti taboriščnikov«, je bil nedvoumen: »Ljudje dobesedno ginevajo pred očmi vseh in ugašajo kakor lučke brez olja.«

Cele dneve so taboriščniki, dehidrirani in podhranjeni, sedeli in ležali pod šotori in drgetali od mraza – na mrzli, vlažni zemlji so se jim na kolkih odpirale rane.

Jasno, škof Gregorij Rožman in njegovi sodelavci, ki so verne Slovence na Rabu – »12.000 Dolenjcev in Notranjcev, ki so veljali za najbolj verne« – pustili »brez vsakršnega duhovnika« (kot pravi S. K. iz Kamnika pod Krimom), niso verjeli taboriščnikom, temveč poročilom svojih vizitatorjev. »Na to je verjetno vplivalo njihovo razumevanje okupacije in odpora proti njej, zaradi česar tegob okupacije niso pripisovali okupatorjem, temveč tistim, ki so se okupaciji uprli. Podobno tudi tegob taboriščnikov niso pripisovali taboriščnim upravam, temveč internirancem samim.«

V resnici je bilo še huje. »Kmalu po začetku leta 1943 so se začeli pojavljati nekakšni emisarji s pismi svojih župnikov, ki so jim garantirali, da bodo spuščeni pod pogojem, če se prijavijo v belo gardo,« pravi S. K. iz Kamnika pod Krimom. Taboriščnike so torej – v imenu ideologije »manjšega zla« (po kateri so fašisti veljali za manjše zlo od komunistov in partizanov) – prepričevali, da se lahko iz internacije rešijo tako, da prestopijo k tistim, ki so jih internirali, potemtakem k vaškim stražam, beli gardi in Prostovoljni protikomunistični milici, sodelavcem okupacijske vojske. Nič, rimskokatoliška cerkev je iz internacije reševala svoje politične privržence – in formirala kolaborantsko vojsko. Slovence, ki niso hoteli k beli gardi, so pustili v peklu. Ne preseneča, da so vaškim stražam včasih poveljevali kar duhovniki.

Politika zanikanja vojnih zločinov

Tako kot je to, da je bil fašizem »manjše zlo«, le mit, je mit tudi to, da italijanska koncentracijska taborišča niso bila »nič strašnega«. Še huje: to je laž. A če je trpljenje slovenskih internirancev in internirank na Rabu ter v Gonarsu in Renicciju »primerljivo s trpljenjem Judov, Romov in Slovanov v nemških koncentracijskih taboriščih,« kako to, da potem večina Slovencev in Slovenk – pa tudi »velik del evropske strokovne in laične javnosti« – še ni slišala za italijanska fašistična taborišča, za ta »pokopališča živih«?

Knjiga Užaljeno maščevanje navaja več razlogov. Za začetek, nekdanji taboriščniki in taboriščnice so zavestno molčali – izkušnja v teh taboriščih je bila preprosto preveč boleča, moreča in ponižujoča, da bi o njej govorili. Dalje, nemška internacija je bila hujša, krutejša od italijanske, zato tisti, ki so preživeli italijansko internacijo, svoje bolečine niso poudarjali. V ozadju, pozabljeni in potlačeni, pa so ostali tudi zaradi povojnega privilegiranja borčevskega spomina, potemtakem zaradi osredotočenosti na zgodovino narodnoosvobodilnega boja in partizanstva. Ali kot pravi F. B. iz Ljubljane: »Biti v taborišču – to ni nikjer zapisano ali izrečeno – ampak je imelo pridih degradacije. Češ, tale že ni bil kaj prida. Če bi bil kaj korajžen, sploh ne bi prišel v Gonars ... Če si bil nekako izločen iz dogajanja, bodi vsaj tiho. Doživetja v Gonarsu in podobnih taboriščih ne pomenijo nič. Vsaj niso. Poglejte tudi, koliko je bilo nemških – Ravensbrück in vsa ta znana taborišča. Ta so bila zaradi protinemške propagande malce bolj v ospredju ... Biti v ječi ali v taborišču je pomenilo en krepek madež v tvoji ne le karieri, temveč osebnosti.«

In končno, italijanskih vojnih zločincev (Mario Roatta, Vittorio Ambrosio, Mario Robotti, Emilio Grazioli itd.) po vojni niso izročili zaveznikom, italijanski pravniki pa so za vse italijanske vojne zločine okrivili Mussolinija, češ da je šel v vojno proti volji ljudstva, tiste, ki so njegova povelja izvrševali, pa so razbremenili odgovornosti. Italijanske oblasti so zbirale pričevanja, ki so »poudarjala italijansko humanost, legitimnost delovanja italijanske vojske, izpostavljala pa barbarstvo in okrutnost sovražnika«. Na vsak način so skušale dokazati, da so vojne zločine, ki so jih zagrešili Italijani, zagrešili partizani in ustaši. Trdile so, da so bili italijanski vojaki dobrohotni in solidarni s prebivalstvom na zasedenih ozemljih, da so varovali Jude, da so se le branili pred barbarskimi in krvoločnimi partizani, da so se Slovenci in Slovenke prostovoljno izselili v italijanska taborišča (tja so jih poslali zato, da bi jih zaščitili – na njihovo izrecno željo!), da so imeli tam veliko svobode in da jim je hrane primanjkovalo le zato, ker je hrane med vojno primanjkovalo tudi italijanskemu prebivalstvu. Kot bi poslušal absurdne »novice« na Radiu Erevan.

A tej pripovedi o italijanski nedolžnosti – o nedolžnosti italijanskega fašizma – so prikimali tudi zavezniki, tako da je potem prevladal mit o »dobrem Italijanu, ki se je boril proti nemškemu okupatorju«.

Vse to, pravijo Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, je rezultiralo v uzakonitvi dneva spomina, ki je poskrbel za kanonizacijo Italijanov kot žrtev in partizanov kot barbarskih krvnikov. Pobiti fašisti so postali mučeniki Julijske krajine – enačili so jih z Judi. »Fojbe so postale italijanska šoa.« O fašizmu in njegovih strašnih zločinih v tej enačbi »novega spravnega spomina« ni bilo več ne duha ne sluha. O italijanskih koncentracijskih taboriščih tudi ne. Sprhnela so – kot Keyser Söze.