Arhitekt Saša Dev je v Mariboru med prvimi projektiral moderna stanovanja

Do druge svetovne vojne je bil Maribor najhitreje razvijajoče se mesto v državi, kar se je izražalo tudi v arhitekturi in v nastajanju pomembnih mestotvornih stavb. Prav arhitekt Aleksander Saša Dev (1903–1967) je s svojimi projekti pospešil razvoj tega mesta. Njegova arhitektura hkrati izkazuje, koliko je še sledil svojemu profesorju Jožetu Plečniku in koliko so se ga že dotaknili takratni trendi v arhitekturi. Navsezadnje je najprej študiral arhitekturo v Münchnu in kasneje v avstrijskem Gradcu, v Ljubljani pa je pri Plečniku diplomiral leta 1927.

V tridesetih letih 20. stoletja, ki je bilo Devovo najplodovitejše obdobje, so v Evropi ustvarjali pionirji moderne arhitekture, kot so na primer Ludwig Mies van der Rohe, Walter Gropius, Erich Mendelsohn, Adolf Loos na Dunaju, Alvar Aalto na Finskem, Frank Lloyd Wright pa v ZDA, če naštejemo le nekaj takratnih znanilcev nove dobe v arhitekturi. »Dev odločno stoji na idejnih pozicijah moderne arhitekture, urbanizma in oblikovanja, pri čemer ne gre za nekritično sprejemanje in posnemanje trendov, temveč za analitični in konstruktivni pristop, pri obdelavi detajlov pa razodeva, da je njegov izvir v šoli žlahtnih načel velikega mojstra Plečnika, ki ga je vse življenje globoko spoštoval,« je zapisal raziskovalec Devove arhitekture arhitekt Stojan Skalicky.

Kot vemo, so dobri arhitekturni projekti odvisni od razgledanih investitorjev, pa tudi od politike in mestnih oblasti ter prostorskih načrtov. Med pomembnejšimi investitorji in mariborskimi industrialci tistega časa je bil Josip Hutter (1889–1963), ustanovitelj in lastnik mariborske tekstilne tovarne, kapitalist s socialnim čutom. V Mariboru še vedno živi spomin nanj kot na izrednega človeka. Zanj je bila bivalna kultura nadvse pomembna: pomembno mu je bilo njegovo lastno bivališče – vila ob Mestnem parku, pa tudi bivališča za delavce, kot je bila delavska kolonija na Pobrežju, ter prestižni stanovanjski kompleks, poimenovan Hutterjev blok, z najemniškimi stanovanji. Hutter je pri Devu naročil načrte za gradnjo bloka in tudi za svojo počitniško hišo na Pohorju.

Hutterjeva počitniška vila na Pohorju, ki jo je Saša Dev sprojektiral leta 1939, je zaradi energetske sanacije izgubila svoj čar. Prav ta pohorska smučarska koča, kasneje imenovana Ribniška koča, se je močno vtisnila v spomine iz otroštva in na prve smučarske podvige. A v spomin se ni usidrala zgolj za to, ampak tudi zaradi družinskih in pohorskih zgodb. Mala smučarka, utrujena po smuki, se je po zanjo strmih kamnitih stopnicah komajda povzpela v prostorno in toplo osrednjo sobo v koči ter brž sedla k mizi, kjer jo je že čakal vroč čaj in kjer je zbrana družba pripovedovala zgodbe. Med temi je bila tudi ta, kako so partizani leta 1942 Hutterjevo vilo požgali, da v njej okupator ne bi imel svoje postojanke, in kako so jo že leta 1946 planinci začeli obnavljati. Med najbolj zavzetimi je bil arhitekt Herbert Drofenik (1909–1993), planinec, smučarski učitelj in alpinist ter član mariborskega Planinskega društva Matica, saj je naredil načrte za obnovo koče. Drofenik je sledil Devovi arhitekturni zasnovi, predvsem pa je kot dober in iznajdljiv oblikovalec notranje opreme natančno izrisal notranjo opremo koče. Lastnosti podeželske vile, zasnovane v lesu na kamnitih temeljih, dvignjene tri metre visoko ter s kamnitimi stopnicami do glavnega vhoda, je Drofenik seveda obdržal. Oba, Dev in Drofenik, sta uporabila avtohtone materiale. Ribniška koča pa ni bila edina Devova stavba na Pohorju. V 30. letih je zasnoval več pohorskih počitniških hiš. Pri fasadah je sledil sodobnemu oblikovanju, linearni okenski pas vzdolž celotne dolžine pritličja je bil ponekod poudarjen z balkonskimi ograjami; pri nekaterih je bila notranjost v celoti lesena (tla, stene, strop) tako jo je približal avtohtoni pohorski koči. Vse pa so imele atribute vile – tako glede funkcionalnosti kot tudi bivalnega udobja, ob tem, da jih je tudi mojstrsko umestil v prostor.

Hutterjev blok ima v Mariboru posebno mesto, saj je dokaz, da so v tem obdobju gradili udobna, prostorna in tehnološko dobro opremljena stanovanja. Dev ga je zasnoval v soavtorstvu z Jaroslavom Černigojem, gradili pa so ga med vojno v letih 1940–1944. Ta stanovanjski kompleks je postal vrhunska arhitektura in simbol mesta, ki je uporabnikom zagotavljal dovolj prostora in kakovostno bivanje. V celoti zapolnjuje enega od stavbnih otokov mestnega regulacijskega načrta, zasnovanega sicer že v drugi polovici 19. stoletja. Hkrati pa je prva sodobna stanovanjska stavba v mestnem središču. Štirje trakti tvorijo kvadrat z atrijem v sredini. Blok ima pet nadstropij in visoko pritličje z notranjim dvoriščem, kjer je bila mehanična pralnica, na voljo so bile tudi likalnice z avtomatskimi likalnimi stroji ter garaže in otroško igrišče. Ima tudi deset ločenih vhodov z lastnimi stopnišči in dvigalom. V bloku je bil širok spekter stanovanj, prvotno jih je bilo 141, danes jih je 150 – vse od garsonjer do eno-, dvo-, tri-, štiri- in petsobnih stanovanj. Tloris je razkošen: vhodni prostor in veža, kuhinja z vgrajenim električnim štedilnikom ter shrambo, prostor pred kopalnico in kopalnica z vgrajeno banjo, umivalnikom ter bidejem, posebni prostor z izplakovalnim straniščem in posebne sanitarije za goste. Stanovanja so imela celo centralno kurjavo. Dev je načrtoval tudi notranjo opremo (vgradne omare), uporabil naravne materiale – takrat priljubljeni teraco, kamnite obloge, parket in druge lesene izdelke. V kleti so bila poleg običajnih prostorov tudi zaklonišča; projektanta sta se zavedala, da se bliža vojna. V pritličju so bili hišnikovo stanovanje ter prostori za hrambo koles in otroških vozičkov. Ideja velikega zelenega notranjega dvorišča, kar bi atrij lahko bil, žal ni bila izvedena. Razgibana je bila tudi fasada – v vogalih je namestil zidne odprtine in balkone, drugje na fasadi odprte lože, v najvišjem nadstropju pa arkadni hodnik. Hutterjev blok je še danes pojem kakovostnega bivanja in arhitekturne odličnosti, pa tudi dobre prostorske umestitve neposredno ob dva mestna parka. Velja za velikopotezno, a hkrati za izredno humano arhitekturno gesto.

Druga Devova stavba, ki govori o natančnem premisleku o bivalnih razmerah in visoki bivalni kulturi, je stavba Gospodarske zavarovalne zadruge Drava (1937–40), ki je tehnično intrigantna in urbanistično zanimiva. Njeno gradnjo je končal tik pred začetkom gradnje Hutterjevega bloka. Postavljena je na skoraj za gradnjo neuporabnem zemljišču, saj je nekakšna vogalna ulična plomba. V dolžino meri 54 metrov, v širino pa le 4 metre in 25 centimetrov. S pomočjo tehnike armiranega betona je Dev celotno stavbo nad pritličjem razširil za slaba dva metra – za 180 cm. Kljub temu je ohranil stavbno linijo, v parterju odprl prostor za pešce, v nadstropjih pa je z razširitvijo pridobil dovolj globine za sodobno zasnovana stanovanja. Stanovanja so bila zelo raznolika – vse od prostornih dupleksov v velikosti 237,76 kvadratnega metra do minimalnih stanovanj v velikosti 31 kvadratnih metrov. Vsi prostori so imeli dnevno svetlobo, stanovanja so bila tehnološko dobro opremljena. Stavba je ohranila izvorno arhitekturno zasnovo, le dupleksi so bili po letu 1945 razdeljeni v manjša stanovanja.

Prva stavba sploh, ki jo je v Mariboru sprojektiral Dev, je palača okrožnega urada za zavarovanje delavcev (danes Zdravstveni dom A. Drolca). Leta 1928 je zmagal na javnem natečaju za to zgradbo, ustanovil biro, kmalu se mu je pridružil sošolec arhitekt Jaroslav Černigoj (1905–1989). Ta stavba je bila njun prvi skupni projekt, saj sta kmalu, že leta 1931, dobila naročilo za gradnjo Hranilnice Dravske banovine, stanovanjsko-poslovne zgradbe z železobetonsko skeletno konstrukcijo. Njena fasada je preprosta, domišljeno strukturirana s pasovi opeke iz klinkerja, v notranjosti pa je imela bogato stopnišče, ki ga več ni, saj so interesi zasebnega investitorja, ki je nedavno kupil celotno stavbo, Devov koncept osiromašili. Tudi v nekdaj zračnem in prostornem pritličju, oblečenem v črni kamen, je prišlo do neljubih sprememb. Odstranili so tudi slavnostni portal, kovinska vhodna vrata, ki so stavbi dala pečat mestne palače. Za mariborsko urbano merilo tridesetih let 20. stoletja pa je bila to zelo pomembna zgradba. Grajena je bila trajnostno, saj se je njena vitalna zmožnost izkazala skozi čas v tem, da je lahko spreminjala namembnost – iz prvotno poslovno-stanovanjske stavbe v zgolj poslovno stavbo Mariborske banke, zdaj pa naj bi ponovno postala stanovanjska stavba.

Ključna dela je Saša Dev zasnoval v tridesetih letih 20. stoletja – vse od pomembnih javnih zgradb do zasebnih vil, enodružinskih hiš ter tudi večstanovanjskih zgradb bogatih meščanov, podjetnic in podjetnikov ter tudi industrijska poslopja. Njegove stvaritve so pomembne z arhitekturnega, konstrukcijskega in urbanega vidika, pa tudi kot prispevek meščanski skupnosti. Posebno mesto ima tudi oblikovanje izložb in notranje opreme trgovskih lokalov. Tako je denimo za prodajalno čevljev Josipa Benka (1938) in za Drogerijo Kanc (1937) oblikoval notranjo opremo in izložbo ter logotip/napis nad izložbenim oknom. Poseben poudarek je namenil ureditvi prostora, oblikoval je funkcijsko in estetsko ustrezen prodajni pult ter mu dal osrednje mesto v dialogu s preostalo notranjo opremo.

Drogerija Maksa Kanca v pritličju enonadstropne hiše na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice je bila za mariborsko meščanstvo podobnega pomena kot Hutterjev blok. Pomenila je prestiž. Bila je prva mariborska drogerija, kjer je bilo poleg drugih artiklov mogoče kupiti fotografski material. Maks Kanc je bil tudi sam fotograf in je svojo ponudbo pogosto oglaševal v mariborskem časopisju. In ker je bil to čas fotografskih navdušencev, je Kanc leta 1940 Mariborčanom ponudil avtomat, kjer so lahko kupili filme celo ob nedeljah, ko je bila drogerija zaprta. Marsikatera izmed zgodb kaže, da so premožni meščani in svetovljani našli pot do Deva in ga angažirali za svoje poslovne in zasebne projekte.

Po letu 1945 je Dev postal direktor biroja Projekt Maribor (Projektivni biro Maribor), vodil ga je 20 let do upokojitve leta 1965. Kot direktor biroja in soavtor je sodeloval pri skoraj 700 projektih.