Komentar / Prvo leto vojne

Kako končati vojno, ki je izbruhnila, potem ko se je Ukrajina namesto za Rusijo odločila za Evropo?

Z Ukrajino sem prišel v stik ob prelomu tisočletja. V Budimpešti sem študiral mednarodne odnose, imel pa sem dva cimra: Ukrajinca in Rusa. Oba sta bila doktorska študenta in dobra tovariša. Našla sta se nekako tako, kot so se našli številni študenti iz nekdanje Jugoslavije, ki so začutili minulo tradicijo bratskosti. Rusu je bilo ime Mihail in se je kasneje izselil v Kanado, Ukrajincu pa Dmitro.

Ko se je začela vojna, sem Dmitra seveda poklical. Iz njegovih odgovorov sem razbral, da se je iz Kijeva umaknil na zahod Ukrajine in se tam vključil v obrambo. Ne kot vojak, ampak v obrambo v informacijskem spopadu. Vedno je bil vsestransko nadarjen. V času tako imenovane majdanske vstaje leta 2013, ko so se Ukrajinci tudi z nasilnimi protesti v Kijevu uprli odločitvi tedanjega predsednika Viktorja Janukoviča, ki ni želel podpisati pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, je prirejal javne klavirske koncerte.

Ukrajino sem spoznal prek njega na način, ki je tudi danes aktualen. Dmitro je namreč pisal doktorsko disertacijo na temo, za katero sem tedaj prvič slišal. Raziskoval je State capture v Ukrajini, v slovenščino bi to lahko prevedli kot ugrabljena država oziroma stanje, ko gospodarska elita prevzame nadzor nad državo. Sam sem mu zgodbo o Sloveniji pripovedoval kot zgodbi o uspehu, on pa meni o ukrajinskih oligarhih, o sprevrženosti postsocialističnega bogastva, o brezdomcih – teh smo sicer na desetine srečevali tudi v Budimpešti – in na drugi strani o maybachih, predelanih mercedesih za ljudi, ki želijo svoje premoženje ekscesno razkazovati. Korupcija je v primerljivem smislu v Sloveniji postala razvpita šele nekaj let pozneje. Leta 2004 je SDS s serijo izrednih sej državnega zbora o korupciji prevzela oblast.

Da bi lahko v Ukrajini izbruhnila vojna, so sicer profesorji mednarodnih odnosov napovedovali že leta. Ena od slavnejših teorij je prišla v javnost s knjigo Samuela Huntingtona iz leta 1996 Spopad civilizacij, v kateri je trdil, da v Evropi, poleg Jugoslavije, največje tveganje za izbruh vojne pomeni Ukrajina, ki jo po sredini preči nekakšna civilizacijsko-verska ločnica. Z današnjega vidika so bile te napovedi sicer pravilne, a le na prvi pogled: ni dvoma, da obstaja nekakšna kulturna ločnica, pomembnejše vprašanje je, zakaj je ta naenkrat postala tako usodna. Oziroma zakaj etnične identitete, jezik ali pa verska prepričanja v nekem trenutku postanejo razlog za ubijanje. To pomembno vprašanje smo si postavljali tudi v naši regiji.

Zadnje leto smo brali veliko analiz, posvečenih Ukrajini. Številne so seveda iz razumljivih razlogov, povezanih s tragedijo vojne, pristranske ali pa proizvod državne propagande. Nekateri so prepričani, da sta vzrok za vojno širitev Nata in nekakšen ukrajinski fašizem, drugi, da je težava avtokracija v Rusiji. Marsikdo tudi rad poudarja, da vojne ni zakuhal ruski narod, ampak je posledica odločitev enega samega motenega človeka. Podobne so raznorazne mirovne pobude, ki na njih temeljijo. Ekonomist* Branko Milanović je v enem od spisov opisal štiri različne razlage: 1. To je vojna med rusko avtokracijo in ukrajinsko demokracijo. 2. To je vojna, ki je posledica ruskega imperializma. 3. Ta vojna je posledica nacionalizma na obeh straneh. Potem pa je še četrta razlaga, ki na podlagi točke tri analizira vzroke, zaradi katerih je nacionalizem sploh dobil takšna krila.

Rešitev je zdaj le ena: Ukrajina, a tudi Rusija, obe torej, se morata približati EU.

Milanović izbere zadnjo razlago. Ta je tudi vsem nam dobro znana in je povezana z neuspehom, da bi socializem, ki je večetnične državne tvorbe zlepil skupaj na podlagi ideologije bratstva med pripadniki delavskega razreda, rešil gospodarsko vprašanje. Ali še drugače: socializem je izgubil gospodarsko tekmo z Zahodom. Ampak na tej točki sledi paradoks: nad socializmom razočarane postsocialistične države so z veliko žlico zajemale in nekritično udejanjale ureditev, za katero so po propadu socialističnega eksperimenta mislile, da je kapitalistična, zahodni kapitalizem pa je prekopiral in obdržal številne socialistične rešitve. V Nemčiji je danes soudeležba delavcev pri vodenju podjetij še vedno bolje urejena kot v Sloveniji in povsod drugod na Vzhodu.

To vprašanje je pomembno, ker danes marsikdo, predvsem v Sloveniji, vojno v Ukrajini še vedno razume kot vojno med kapitalističnim Zahodom in Rusijo, ki se, recimo temu tako, upira globalizaciji. A če pogledamo dejanske razmere, je pravzaprav ravno nasprotno: Rusija je danes primer države povampirjenega kapitalizma. Seveda tudi Ukrajina. Tudi ta se je po letu 1990 voljno najprej prepustila tržni ureditvi, državo so s privatizacijo zasedli oligarhi, razlike med bogatimi in revnimi so se neizmerno povečale, Ukrajina pa je postopoma postala veliki tranzicijski poraženec: po padcu socializma ji je šlo enkrat slabše kot Rusiji. In kaj je storila nova elita, v Rusiji in v Ukrajini, da bi ohranila socialni mir? Spodbujati je začela nacionalistična čustva. Domoljubje. Da, hudo vam je, ampak ste pa Rusi. To je tudi lik Putina: Rusija danes ni Sovjetska zveza in današnja Rusija nima legitimne podlage za ponovno vzpostavitev Sovjetske zveze, o čemer nekateri sanjajo. Ti so verjetno že pozabili, da je bilo nekoč sprejemljivo razmišljati celo o sovjetskih republikah v Zahodni Evropi. To pa zato, ker Sovjetska zveza ni bila tvorba, ki bi temeljila na nacionalizmu, ampak je bila federacija, utemeljena na skupnih gospodarskih interesih. Lahko bi celo rekli, da je bila bolj podobna EU kot današnji Rusiji.

Eden tistih, ki so grobi kapitalizem izvažali tja, je bil tudi ekonomski svetovalec, ki je svetoval Sloveniji. Ime mu je Jeffery Sachs, veljal je za čudežnega dečka ekonomije, njegovo svetovalno podjetje so z navdušenjem najemale tako rekoč vse postkomunistične vlade. K sreči mu v Sloveniji – predvsem zaradi odziva močnih predstavnikov slovenske ekonomske šole, na prvem mestu dr. Jožeta Mencingerja – ni uspelo oziroma mu je uspelo zgolj delno. Na podlagi njegovih nasvetov smo delno izvedli certifikacijsko privatizacijo, prav ta pa je vodila do nastanka pomembnega dela naših tajkunov. V Rusiji so mu sledili veliko bolj. Mar ni nenavadno, da je prav ta Sachs danes eden izmed tistih, ki se javno izpostavljajo s trditvijo, da je »Zahod« izzval Rusijo, da je ta začela napad zaradi širitve Nata? Svoje vloge pri oblikovanju surovega kapitalizma v tej državi, ki je vodil do vznika nacionalističnih idej, očitno še vedno ni dojel, tako kot povsem očitno tudi marsikdo v Sloveniji ne doume te vojne in vseh z njo povezanih vprašanj. Predvidoma prihodnji teden naj bi namreč Sachs prišel v Maribor in Ludvik Toplak, predsednik univerze Alma Mater, mu bo podelil častni doktorat. Častna pokroviteljica konference, na kateri se bo to zgodilo, pa bo kar predsednica države Nataša Pirc Musar.

Da je bila Rusija prisiljena napasti Ukrajino zaradi širitve Nata, je sicer osrednja propagandna teza Kremlja, a sosledje dogodkov kaže, da je Rusija Ukrajino napadla, potem ko se je ta začela približevati EU. To so bile tudi glavne zahteve majdanske vstaje, ki je vodila do izvolitve Zelenskega. Ne priključitev k Natu, ampak k EU. Vzrok za vojno v Ukrajini je torej nacionalizem v obeh državah, a nacionalizem je dobil krila šele z bankrotom postsocialističnega ekonomsko-socialnega eksperimenta. Prednost Ukrajine pred Rusijo je v tem, da je to napako dojela. EU je danes organizacija, ki zna uspešno uravnavati pobesnele trge, pa tudi edini uspešni odgovor, ki sam po sebi blaži notranje napetosti in dejansko preprečuje konflikte. Ne pozabimo niti, da je EU v Evropi nastala kot unija, ki je obrzdala bitke med Nemčijo in Francijo zaradi energentov. EU je nastala kot Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ).

Če ta razlaga drži, potem je pot naprej lahko le ena. Ozemeljske meje so pomembne, a še pomembnejša je socialno-ekonomska prihodnost teh dveh držav. Spopad oziroma rusko nezadovoljstvo je sprožila odločitev Ukrajine, da se gospodarsko loči od Rusije. Rešitev je zato zdaj le ena: Ukrajina, a tudi Rusija, obe torej, se morata približati EU. Nič ni bogokletnega v tem, če razmišljamo o približevanju Rusije EU, v preteklosti je EU z Rusijo že imela podpisanih več sporazumov. Bistveno pa je, da mora biti krutega in nebrzdanega kapitalizma, ki je zavladal v obeh državah, konec na evropski način. S tem bodo ozemeljske meje, ki so vzrok spopadov in agar nacionalizma, ter neskončni krog, v katerem zdaj nekateri iščejo rešitve, postali zabrisani. 

* POPRAVEK: V sprva objavljeni različici komentarja smo zapisali, da je Milanović hrvaški ekonomist. Milanović je bil rojen v Beogradu in je sedaj gostujoči profesor v ZDA.