Boj za upokojence

Maja 2021 je na ljubljanskih ulicah potekal najbolj množičen protest proti takratni, Janševi vladi. Po ocenah pobudnikov petkovih protestov, ki so bili tedaj prav vsak teden, se je na tako imenovani vseslovenski vstaji za predčasne volitve zbrala večdesettisočglava množica, ki je zasedla križišče Celovške, Bleiweisove in Gosposvetske ceste – Trg republike pred parlamentom je namreč ogradila policija – in obsodila pobesnelo kadrovanje, izkoriščanje epidemije za obračunavanje s protestniki in poskus strani takratne oblasti, da bi razgradila pravno državo. Zgolj dan kasneje se je na spletnem portalu e-Maribor.si, odgovorni urednik katerega je član lokalnega odbora SDS v Dupleku Mitja Grmovšek, znašel poziv nekdanjega poslanca taiste stranke Pavla Ruparja. Naj se, »če si upajo levičarji in privilegirani brezdelneži«, na ulice odpravijo tudi protestniki, »hvaležni za dobro vodenje države«, ki naj pokažejo, »da Janša ni sam, da vlada ni sama in da tista zblojena ’proletarska’ horda ne more več ustrahovati nikogar v tej državi«.

Do shoda, ki naj bi bil »pozdrav vsej Evropi ob začetku predsedovanja Svetu Evropske unije« in na katerem naj bi »zvonili vsi zvonovi slovenskih cerkva«, kot se je izrazil Rupar, ni nikoli prišlo. Namesto tega je Janševa vlada leto kasneje doživela poraz na volitvah. A Rupar je ostal v stanju pripravljenosti vse do danes, ko se predstavlja kot zaščitnik pravic upokojencev.

Prvi mož Glasu upokojencev in društva Inštitut 1. oktober – pri imenih gre seveda za provokacijo, spominjata namreč na imeni dveh civilnodružbenih pobud, ki sta nastopili proti Janševi vladi, Glas ljudstva in Inštitut 8. marec – je leta 1994 s podporo SDS (tedaj še Socialdemokratske stranke Slovenije) postal župan Tržiča in dve leti kasneje tudi poslanec. Posebej odmevna je bila njegova izjava v državnem zboru, ko je poslankama Majdi Širca in Majdi Potrata hotel odrediti »obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta«. Kasneje je zaradi preiskave suma kaznivega dejanja odstopil s položaja poslanca, saj se je med preiskavo ugotovilo, da je lastnik dveh stanovanj, ki ju ni prijavil protikorupcijski komisiji. Proti njemu je bilo vloženih več ovadb, leta 2012 zaradi zlorabe položaja in oškodovanja tržiškega občinskega proračuna, ko je od avstrijskega podjetja Aquaplus prek posrednika protipravno prejel 40 tisoč evrov. S tem denarjem naj bi občina poravnala stroške pripravljalnih del za gradnjo čistilne naprave in kanalizacije, vendar se ta nikoli ni znašel v občinski blagajni. Leto kasneje je bil zato pravnomočno obsojen na leto dni zapora in povračilo denarja, ki ni nikoli prišel v proračun občine. Pred tem je še uradno izstopil iz stranke, SDS so hkrati zapustili tudi njegova soproga in štirje drugi družinski člani. Sledilo je politično zatišje, nakar je leta 2018 spet kandidiral za tržiškega župana, takrat kot neodvisni kandidat, a je izgubil proti Borutu Sajovicu, dolgoletnemu županu Tržiča, danes vodji poslanske skupine Gibanja Svoboda. Znova je postal aktiven v času epidemije, kot zagret podpornik vlade in razpečevalec sovražnega govora na družbenih omrežjih.

Kljub temu trdi, da za protesti upokojencev, ki pod njegovo taktirko potekajo vsakega prvega v mesecu, ne stoji nobena politična stranka. A nanje vabijo mediji, tesno povezani s SDS, in njeni lokalni odbori. Še več, člani stranke stojijo celo za organizacijo avtobusnih prevozov v Ljubljano. Za telefonsko številko, ki je za 15 evrov ponujala prevoz na sredin protest iz Maribora, se je tako recimo skrival že prej omenjeni Grmovšek, so razkrili pri 24UR. K udeležbi na protestu je na družbenih omrežjih pozvala tudi predsednica velenjskega lokalnega odbora stranke Alenka Gortan, obenem pa dodala, da bo prevoz iz Velenja v Ljubljano stal 10 evrov. Zapis so prvi opazili pri Reporterju, avtorica ga je kasneje izbrisala.

Rupar trdi, da za njim ne stoji nobena stranka, a na njegove shode vabijo predvsem mediji, tesno povezani s SDS, in njeni lokalni odbori.

Ruparju je naklonjeno tudi vodstvo RTV Slovenija, ki se je odločilo v živo pretočno predvajati sredin protest, s čimer je, tako nekdanja dolgoletna varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski, kršilo pravilnik o poklicnih standardih radiotelevizije. Ta namreč opozarja, da pri spremljanju protestov in demonstracij vedno obstaja velika nevarnost manipulacij, zaradi česar bi morali biti uredniki in novinarji med drugim še posebej pozorni, da »o spremljanju demonstracij ne obveščajo nikogar zunaj RTV Slovenija, saj napoved poročanja lahko vpliva na obisk in namere organizatorjev«. Hkrati se, če se gre na pravilnik požvižgati, postavlja vprašanje, zakaj niso bili v živo in v celoti nikoli predvajani recimo petkovi protesti ali pač katerikoli shod prej.

Uradno Ruparja sicer podpirajo v Zvezi seniorjev Nove Slovenije, Gibanju za otroke in družine pod vodstvom Aleša Primca ter Združenju dedkov in babic Slovenije. Zadnje vodi Metka Zevnik, Primčeva dolgoletna politična sopotnica. Vsaj načelno podporo in spoštovanje mu je izrekel tudi prvak SDS Janez Janša, ki je Ruparja v oddaji 24UR Zvečer nedavno opisal kot »aktivnega državljana«, hkrati pa poudaril pomembno razliko: če je proti njegovi vladi protestirala »razvajena ljubljanska kolesarska elita«, bo po njegovih napovedih proti Golobu zdaj protestiralo »sto tisoč tistih, ki so resnično prizadeti v tem času«.

Zgovorno je, da se od Glasu upokojencev distancirajo pri Zvezi društev upokojencev Slovenije, ki s skoraj 200 tisoč člani velja za največjo nevladno prostovoljsko organizacijo pri nas. Črt Kanoni, predstavnik za odnose z javnostmi iz zveze, pravi, da so zahteve Ruparjeve iniciative »naivne, predvsem pa populistične«. Pri Glasu upokojencev recimo zahtevajo takojšnje zvišanje vseh pokojnin, ki so nižje od tisoč evrov, in sicer za 20 odstotkov, 15-odstotno povišanje pokojnin, ki trenutno znašajo od 1000 do 1500 evrov, ter določitev najnižje mesečne pokojnine na 750 evrov. Zavzemajo se tudi za vpis trinajste pokojnine in obveznega letnega dodatka v višini ene upokojenske pokojnine v slovensko ustavo. »Če karikiram: zahtevajo, naj nekdo, ki danes prejema plačo 800 evrov in bo jutri odšel v zaslužen pokoj, naslednji mesec kot svež upokojenec prejme 1000 evrov pokojnine. To pa je skregano z vsako logiko.« V zvezi zato menijo, »da gre pri tem shodu ali pa takih shodih predvsem za osebni interes posameznikov, večina katerih niti ni upokojena, da bi opozorili nase in si tako v soju televizijskih kamer in medijev odrezali košček medijske pozornosti, kakršne so bili deležni nekoč«.

Ruparju se niso pridružili niti v Sindikatu upokojencev Slovenije. Kot razlaga Metka Roksandić, podpredsednica sindikata in članica izvršnega odbora Evropske zveze upokojencev in starejših ljudi, raje poskušajo »uveljaviti zadeve v socialnem dialogu, torej v dialogu, v katerem smo tudi dejansko udeleženi«. V sindikatu namreč verjamejo, da je nujno iskati rešitve v okviru obstoječega sistema, »ne da sistem obračamo na glavo. Pokojnine ne nazadnje odražajo plače in prispevke, ki so jih upokojenci plačevali v času, ko so bili delovno aktivni, in to za takratne upokojence.« Po drugi strani, dodaja, »ljudi, ki imajo najnižje pokojnine ali plače, ni težko spraviti na ulico. Ni težko, ker dejansko živijo slabo. Ampak to ni pravi način. Čeprav so protesti legitimni, ljudi ne bi smeli zlorabljati v lastne politične namene. Dejanske bitke se bijejo drugod.« Zadnja redna uskladitev pokojnin je sicer prinesla 5,2-odstotni dvig, s čimer najnižja pokojnina po novem znaša 310 evrov, zagotovljena pokojnina za 40 let dela skoraj 690 evrov, najnižji znesek invalidske pokojnine pa 431 evrov. Dvig tako ni pokril 8,8-odstotne inflacije, zaradi česar so pri Zvezi društev upokojencev Slovenije in v sindikatu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje predlagali še izredno uskladitev v višini 3,5 odstotka in dodatno enoodstotno uskladitev za upokojence pred letom 2011.

Svet zavoda je čez teden na skupščini predlog sprejel in ga predlagal vladi, vendar ta temu ni naklonjena.

»Pri takih shodih gre predvsem za interes posameznikov, da bi opozorili nase in si odrezali košček medijske pozornosti, kakršne so bili deležni nekoč,« komentira Kanoni.

V Inštitutu 8. marec, ki je pred kratkim napovedal kampanjo za dostojanstvo starejših Tu sem, ob tem sicer opozarjajo, da tudi v primeru, da do izredne uskladitve pride, to za najranljivejše upokojence ne bo dovolj. »Zato bi morala vlada razmisliti o interventnih ukrepih, ki bi najšibkejšim upokojencem in upokojenkam pomagali takoj. Zadnje dogajanje ponovno dokazuje, da pokojninski sistem ne zagotavlja socialne varnosti upokojencem in da mora biti prihajajoča reforma socialna in ne varčevalna,« so zapisali v odzivu na zadnjo skupščino Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

A vrnimo se spet k Ruparju. Nanj smo se obrnili za komentar očitkov, a je odvrnil, da Mladini ne namerava dajati izjav. Veliko zgovornejši je bil v intervjuju, ki ga je prejšnji teden dal za Demokracijo.

Med drugim je, tako kot nekaj dni prej Janša, v intervjuju poudaril domnevno razliko med Glasom ljudstva in Glasom upokojencev. »Glas upokojencev je res nastal kot prava ljudska iniciativa, zaradi in od ljudi, ki so se znašli v težkem življenjskem položaju,« je dejal. »Glas ljudstva pa je umetna, lažniva tvorba Jaše Jenulla in Nike Kovač in drugih na pobudo stricev z namenom, da povzročijo kaos in zamenjajo oblast, kar jim je uspelo.« Skratka, »gre za dve povsem različni skupini, ljudsko in kapitalistično-levičarsko umetno tvorbo«. In kakšne so njegove napovedi za prihodnost? »April, morda še maj ... Potem se ga bodo znebili,« napoveduje za Goloba. »Na ulicah bo na sto tisoče ljudi, z nami se je začelo, z njegovim odhodom se bo končalo! Potem pa ... Za čiščenje je ostal še parlament.«

Da je nemogoče na Trg republike pripeljati par tisoč upokojencev, ne da bi v ozadju stala logistično dobro podprta organizacija, pa meni sociolog dr. Niko Toš. Povsem jasno je torej, da gre za akcijo SDS, »mož, ki vse skupaj navzven vodi, pa je pravzaprav zgolj lutka. Smešno je pričakovati, da bi lahko neki bivši tržiški župan s kriminalno preteklostjo v Ljubljano pripeljal več tisoč upokojencev na osnovi vzklika, kako so zanemarjeni in zapostavljeni pri odmerjanju pokojnin. To je popoln absurd.« Da ima vse skupaj predvsem »indikacije neke manipulacije in ničesar več«, dodaja sociolog dr. Samo Uhan. »V ozadju ni nobenega resničnega interesa za reševanje problema upokojencev, pač pa uporaba instrumentalizacije vzvodov, ki jih je stranka SDS pravzaprav do kraja zlorabila.«

Po eni strani gre tako pri prizadevanjih Ruparja – predvsem pa SDS – za poskus uzurpacije vakuuma, ki je nastal na pogorišču nekdaj parlamentarne upokojenske stranke, DeSUS. Jasno: državljani, starejši od 60 let, se v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami veliko pogosteje udeležujejo volitev. Prav zato so tudi tako močno zaželen politični plen. »Gre za tekmovanje, kam se bo prerazporedil ta del volilnega telesa,« ocenjuje dr. Toš. »In lažje se reklamirajo tisti, ki so v poziciji, da kritizirajo, kot tisti, ki vodijo. Kar SDS počne danes, je pravzaprav vzgibavanje pričakovanj. Gre za poskus krepitve na račun pričakovanj, ki jih sami kot nosilci oblasti seveda niso nikoli bili sposobni ali pripravljeni izpolniti.« A vseeno meni, da imajo njihova prizadevanja precej omejen obseg.

Bolj kot to, je prepričan dr. Toš, gre za poizkus »proizvesti paralelizacijo družbe« in nekakšen »paralelni poseg v upokojensko množico«. SDS namreč ustanavlja lastne medije, veteranska združenja, novinarska društva, visokošolske zavode in agencije za raziskovanje javnega mnenja in podobno si zdaj prizadeva ustvariti še na videz civilnodružbeno gibanje, ki bi nagovorilo upokojence. Ali raje: gibanje, ki bi vsaj navzven dajalo videz, da nagovarja upokojence, in bi se hkrati uspelo zliti s trenutnim stavkovnim valom. »Na eni strani lahko tako opazujemo aktivizacijo upokojencev ter posameznih socialnih in profesionalnih skupin, kjer je sicer polno razlogov za nezadovoljstvo, a se okoli njih oblikujejo predvsem jedra z jasnimi političnimi cilji. In na drugi nekakšne mehke akcije odpiranja prostora in navideznega odmikanja od središča.« Recimo prek vzpostavljanja novih starih obrazov, kot je Anže Logar, in povezovanja z novimi starimi zavezniki, kot je Franc Kangler. »To so seveda legitimna početja v razmerah nizke politične kulture, ki je značilna za naš prostor.«

Podobno razmišlja tudi dr. Uhan. »Vzorec je bil vsaj do neke mere vzpostavljen v obdobju pred volitvami. To je neka replika, prozoren, ponesrečen poskus, kako ustvariti gibanje, kakršno je nastalo proti prejšnji vladi.« Ob čemer vseeno ne smemo odmisliti, dodaja, »da enemu delu populacije, ki se udeležuje shodov upokojencev, ni mogoče naprtiti zgolj politikantskih interesov. Vendarle so v ozadju lahko tudi resnične, konkretne in neizmišljene stiske ljudi. To ni nekaj, kar bi smeli podcenjevati ali ob njem zgolj zamahniti z roko. Problem je, ker te stiske ljudi lahko vedno kdo uporabi ali pa zlorabi.«

Zadnji rezultati javnomnenjske ankete Vox populi, ki jo za Dnevnik izvaja agencija Ninamedia, sicer kažejo, da delo vlade kot uspešno ocenjuje nekaj več kot polovica vprašanih, kot neuspešno pa 43 odstotkov. Po podatkih ankete Mediane za POP TV pa vlado prvič od njenega oblikovanja podpira manj kot polovica vprašanih, ob čemer ji nasprotuje 40,6 odstotka vprašanih. Gibanje Svoboda kljub temu ostaja na vrhu po priljubljenosti med parlamentarnimi strankami.

SDS ustanavlja lastne medije, veteranska združenja in novinarska društva in podobno si prizadeva ustvariti še na videz civilnodružbeno gibanje, ki bi nagovorilo upokojence.

»Če damo to v časovni kontekst tega, kar poznamo iz preteklosti, gre še vedno za razmeroma veliko podporo. Ne poznam namreč primera, da bi katerakoli vlada uživala več kot 50-odstotno podporo po enem letu vladanja,« razlaga dr. Uhan. A kako to pravzaprav pojasniti? »Ta vlada ni ne zelo uspešna ali neuspešna, stvari delujejo brez večjih pretresov. Je pa res, da je glede na okoliščine trenutno prisotnih res veliko strahov in pričakovanj. Ampak na osnovi povedanega – in ugodne večine v parlamentu – bi lahko rekli, da ima vlada dovolj veliko garancijo, da zdrži do konca mandata.«

Janša vladi kljub temu napoveduje harmagedon. Kot je nedavno dejal ob praznovanju 34-letnice SDS, je sedanja oblast »po trgih in ulicah sejala sovraštvo, delila bombastične obljube in kurila velike ognje. Sedaj je prišel čas plačila. Danes so sami na ražnju. In še huje bo. Po kitajskem koledarju smo stopili v leto zajca. Po slovenskem bo to leto zajca na ražnju in leto bumerangov.« Ali kot je analogijo z zajcem ponovil v oddaji 24ur Zvečer: »Vrtijo se na ražnju, ki so ga sami postavili. Videl sem že zajca na ražnju, nisem pa še videl zajca, ki bi si sam zakuril ogenj, na katerem se peče. To se zdaj dogaja Golobovi vladi.«

A resnica je nekoliko drugačna. Ni res, da je sedanja oblast, tedaj del opozicije, spodbudila petkove protestnike k odhodu na ulice. To je ogenj, ki si ga je Janša podkuril sam. Podobno kot zdaj priliva olje na tisti ogenj, ki gori pod petami zdajšnje vlade. Ključnega pomena pa bo, kako se bo na inflacijo protestov v naslednjih tednih in mesecih, tistih, ki prihajajo iz krogov SDS, in tistih iz sindikalnih vrst, odzvala vlada.