»Celibat ni vsiljen – ni pa lahka izbira«

Branko Cestnik je pater klaretinec, naloge in dela opravlja kot župnik v župniji Frankolovo. Cestnik ni običajen duhovnik, redno piše blog, napisal je dva zgodovinska romana, nekoč je bil zelo dejaven pri katoliških skavtih. Študiral je filozofijo, teologijo, pedagogiko in mladinsko pastoralo, magistriral pa je iz teme Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca.

Duhovnik ste, ko ste študirali na Teološki fakulteti, ste vedeli, kaj pomeni celibat, kakšna je njegova vloga. Kako ste ga sprejeli in kako ga živite? 

Nisem svetni duhovnik, temveč redovnik in duhovnik. Tu je razlika tudi glede celibata. Za redovnike oziroma menihe je bistveno, da so samski, ne glede na to, ali so katoliški ali pravoslavni. Nekateri krščanski svetni duhovniki so lahko tudi poročeni, pa to duhovništva ne zmanjša, kakor vidimo v pravoslavju in v grškokatoliški cerkvi. Drugače kot pri teh tisočletno rimskokatoliško izročilo duhovništvo veže na celibat in mu s tem daje posebno duhovno noto. Celibat ni vsiljen – časa, da ga pred duhovniškim posvečenjem ponotranjiš, imaš veliko. Ni pa lahka izbira. Pomeni določeno askezo, določen duhovni napor, ampak podobno je v vseh čustveno zavezujočih oblikah življenja. Tudi mož in žena se morata kdaj krepko potruditi, da ostaneta drug drugemu zvesta. Tudi vsakdanje prijateljstvo kdaj zahteva, da gremo preko sebe.

Je poročeno duhovništvo tabu? 

Kar se tiče poročenega duhovništva, moramo upoštevati dvoje. Prvič, ta tip duhovništva katolištvo pozna v svojih vzhodnih – tako imenovanih grškokatoliških – obredih. Moram povedati, da tudi v Sloveniji deluje nekaj poročenih duhovnikov, tako da pri tem ne gre za neki grozen tabu. Drugič, pomembno je, da razprava o možnosti uvedbe poročenih duhovnikov tudi v rimskokatoliškem obredu teče že več let. Ampak pri tem ne gre za preproste ploske politične rešitve, temveč za globoke premike v religiozni simboliki in čustvovanju. Zato je razprava počasna in previdna.

Za celibat je nujna neka disciplina, pojavlja se teza, da je eden od razlogov za spolne zlorabe v katoliški cerkvi tudi zatajevana spolna sla. Nekateri bi rekli, da je to »nenaravno vedenje«, frustracija torej. Je zaveza celibatu povezana z večjo možnostjo zlorab?

Že zelo zgodaj so vedeli, da celibat ne sme biti povezan s psihološkim in fizičnim nasiljem nad samim seboj. Zanimiva je zgodba o velikem krščanskem mislecu Origenu iz 3. stoletja. Poročila niso povsem jasna, ampak zdi se, da se je dal kastrirati, da bi tako lažje živel celibat. Toda tako dejanje so že takrat razumeli kot povsem nesprejemljivo. Origen zato ni bil nikoli razglašen za svetnika, čeprav je imel izjemen vpliv na krščansko misel. Celibat seveda ne sme biti nekakšno pribežališče, ker te je strah lastne spolnosti. Na tej točki so se v prejšnjem stoletju delale napake. Že po prvi svetovni vojni se je med francoskimi katoliškimi intelektualci začelo širiti prepričanje, da je za homoseksualne katoličane celibatno duhovništvo nekakšna rešitev: češ, ženske ga itak ne privlačijo, celibat pa mu bo dal možnost, da sublimira homoseksualno nagnjenje. Ko se je ta misel prijela, smo zlasti v zahodni cerkvi doživeli povečano število duhovnikov s homoseksualnim nagnjenjem. To samo po sebi še ni dramatično, dramatično in tragično je, da je šlo za duhovne poklice, ki niso bili duhovno in psihološko izčiščeni. Zatirana spolna sla je izbruhnila na plan in prišlo je tudi do zlorab, o katerih je govor.

»Vsi, ki smo imeli radi Rupnikove mozaike in smo radi poslušali njegovo teologijo, smo vpleteni in soodgovorni. Zgodilo se je, kar se pogosto zgodi: bili smo očarani nad izdelki in nismo preverjali moralne avtoritete.«

Saj ne pravite, da so zlorabe povezane s homoseksualnimi nagnjenji nekaterih posameznikov? 

Seveda ne pravim tega. Pravim, da del krivde za zlorabe nosi napačno razumljeno vprašanje homoseksualnosti. Zadrego ob odkritju lastnega homoseksualnega nagnjenja so nekateri katoličani pač poskušali reševati z zatekanjem v duhovništvo oziroma v celibat. Cerkev je v zadnjih dveh desetletjih vzpostavila dodatna preverjanja kandidatov za semenišče, da se ta vzorec ne bi ponavljal.

Kako razumete afero Rupnik? Gre za uglednega, spoštovanega človeka, ki naj bi bil desetletja tako ali drugače zlorabljal zlasti ženske. Slovenska škofovska konferenca je ta dejanja obsodila. A vseeno, je cerkev v Sloveniji pri tem vprašanju storila dovolj? 

Afera Rupnik je v razvoju. Na dan prihajajo nove informacije, sam obtoženec pa še ni spregovoril. Zato je težko presoditi, kakšna je njena resnična razsežnost. Kar vidimo, me spominja na kult osebnosti, ki se je iztiril. Kulta osebnosti ne gradi le naslovljenec, temveč ga gradijo njegovi neposredni privrženci, gradi pa ga tudi široko občestvo. Zato smo vsi, ki smo imeli radi Rupnikove mozaike in smo radi poslušali njegovo teologijo, vpleteni in soodgovorni. Zgodilo se je, kar se pogosto zgodi: bili smo očarani nad izdelki in nismo preverjali moralne avtoritete. Upam, da bo cerkev v tem primeru dosledna in da se bo zadeva razčistila, žrtve pa bodo prejele zadoščenje, kolikor ga je pač mogoče. Upam, da bo primer Rupnik služil tudi drugim družbenim okoljem, saj povsod naletimo na kultne tipe, včasih predatorje, ki jih častimo kot uspešne politike, umetnike, poslovneže in jih ne preverjamo.

Verjetno ste veliko razmišljali o zlorabah v cerkvi. Kaj je po vašem mnenju vzrok za to, da se pojavljajo? 

Cerkev je v krizi, ampak kriza je za neko ogromno planetarno religijo po svoje njeno naravno stanje. Če gledamo velike krize cerkve v preteklosti, recimo obdobje od leta 900 do 1000, pa tudi obdobje okoli leta 1500, opazimo, da sta vedno zraven kriza duhovništva in kriza celibata. Obdobja velikih kriz so nato prinesla obdobje velikih prenov. Tudi tokrat ne bo drugače. Papež Frančišek razume ta trenutek, zato je zapovedal večletno sinodo – se pravi, odprto notranjo razpravo – za ves katoliški svet.