Dijana Matković / Pisateljica, prevajalka in urednica, ki neumorno razgalja krivičnosti razredno razslojene družbe

Njena zgodba o uspehu je filmska. Ko je Dijana Matković po dveh letih eksistenčne in posledično ustvarjalne krize, ki ju je bila prisiljena preživeti v rodnem kraju na Dolenjskem, potem ko jo je predraga prestolnica izvrgla, napisala knjigo z oksimoronskim naslovom Zakaj ne pišem, je mislila, da bo njeno razmišljanje bralo kakih dvajset ljudi in da bo ostro napadena. Ne bi se mogla bolj motiti. Knjiga, ki je lani izšla pri Cankarjevi založbi, je uspešnica in na police knjigarn kmalu prihaja že v tretjem natisu, v knjižnicah pa zanjo obstaja čakalna vrsta.

Dijana Matković, letnik 1984, je želela s svojo zgodbo vsem, ki so kakorkoli deprivilegirani, vliti občutek, da niso sami in da niso sami krivi za vse, kar se jim dogaja. Kar sama doživlja od izida knjige, opisuje kot izjemno človeško izkušnjo, zdi se ji neverjetno, da je z romanom, ki govori o občutku tujstva, nepripadanja, nagovorila toliko ljudi in da ji bralke in bralci še vedno pišejo. »Kot britev ostro pisanje in precizna razredna analiza družbe,« je o knjigi Zakaj ne pišem zapisala ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Avtofikcijski roman z esejističnimi prvinami, v katerem svojo življenjsko zgodbo prepleta z družbeno refleksijo, je bil kot izjemen prepoznan tudi v tujini – izbran je bil namreč v enajsterico literarnih predlog, ki so jih v Berlinu konec februarja na posebnem dogodku Berlinala kot kandidatke za filmsko adaptacijo predstavili potencialnim producentom. Gre za prvo slovensko uvrstitev na dogodek, ki sicer poteka že 18 let, in odziv je presegel pričakovanja, čeprav za zdaj v zvezi s tem avtorica raje ostaja previdno optimistična in razmišlja zgolj o tem, kakšnega producenta bi si želela sama.

Presenetilo jo je, da je ob vsem skupaj začutila domoljubje. »Mogoče prej samo nisem imela ničesar, do česar bi lahko imela domoljuben odnos,« ugotavlja. Čeprav gre za univerzalno zgodbo, ki bi se lahko dogajala kjerkoli, kjer obstajajo priseljenci in njihovi potomci, tako imenovana druga generacija, v knjigi opisuje dogajanje pri nas, zato se ji zdi prav, da bi bil film – celo v primeru tujega producenta – posnet tu.

Tudi njena zgodba o »neuspehih« je filmska. Odraščala je v nespodbudnih družinskih razmerah, tako doma kot v šoli je doživljala nesprejetost, se prebijala s slabimi ocenami, zamenjala kar štiri srednje šole. Samo osnovnošolskemu knjižničarju ter obstoju maturitetnega tečaja, pa seveda svoji upornosti, nepopustljivosti in trdoživosti se lahko zahvali, da se je prebila do študija primerjalne književnosti. Zato zase pravi, da je napaka v sistemu. Ki zdaj s svojo pronicljivostjo in neumorno angažiranostjo opozarja na napake v sistemu, na zgodbe, ki morajo biti slišane, na nujnost obstoja javno dostopnih virov in orodij, ki vsaj malo odpravljajo neenakost, porojeno zaradi razrednih razlik.

Njena prva knjiga, zbirka kratke proze V imenu očeta, je izšla pred desetimi leti. Z njo je nekako zaokrožila svoja dvajseta, z drugo zdaj svoja trideseta. Obe deli sta žanrsko hibridni, težko ju je spraviti v ustaljene okvirje, obrazce, predalčke. »Razmišljala sem, da je logično, da pišem v takšnem neopredeljenem, nedorečenem žanru, saj tudi sama ne izhajam iz ničesar stabilnega,« meni. Hkrati se zdi, da išče nov, še nedefiniran literarni teritorij, ki ne pripada uveljavljenim elitam oziroma avtoritetam.

Tisti, ki izhajamo iz nespodbudnih okolij, se dobršen del življenja in ustvarjanja ukvarjamo z gradnjo pozitivnega občutka lastne vrednosti, z odganjanjem dvomov v kakovost lastne ustvarjalnosti ter s sindromom prevaranta, ki je v patriarhalni družbi rezerviran predvsem za ustvarjalke. Tudi Dijana Matković ni izjema. Kljub neverjetnim odzivom, uspehu, pozornosti javnosti in izpričani nadarjenosti se pogosto srečuje z občutkom literarne manjvrednosti, kot da nič, kar napiše, ni dovolj dobro.

V življenju je opravljala vrsto mizernih služb, se nato udinjala pri različnih medijih, trenutno pa kot samozaposlena v kulturi združuje tri področja delovanja: je glavna urednica družbenokritičnega spletnega medija Disenz, književna prevajalka – pri čemer pravi, da ima srečo, saj prevaja avtorje, ki jih ima res rada, s katerimi se rada druži, kot so Bekim Sejranović, Dino Pešut, Andrej Nikolaidis, Danilo Kiš, Lana Bastašić – ter seveda pisateljica. Glede na to, da je knjigo Zakaj ne pišem napisala v dobrega pol leta, si poskuša s prevajanjem ustvariti zalogo, da se bo lahko pol leta spet posvečala samo pisanju.

Poleg tretje in vseh naslednjih knjig, ki čakajo, da jih napiše, si želi nekoč zasnovati organizacijo, ki bo nadarjenim otrokom iz deprivilegiranih okolij ob ekonomskem ponudila tudi socialni in kulturni kapital. A trenutno mora predvsem priti k sebi, saj sta preobremenjenost in posledična izčrpanost načeli njeno zdravje. Zato se te dni na prejeto elektronsko pošto odziva z avtomatskim sporočilom, ki nosi naslov Zakaj ne odpišem.