Bo lahko policijo vodil »vsak«?

Šestnajstega januarja 2019 je tedanji minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar pisal tedanji generalni direktorici policije Tatjani Bobnar. Poslal ji je »usmeritve in obvezna navodila«, v katerih je zahteval nekatere spremembe glede Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Med drugim tudi spremembe akta o sistemizaciji, s katerimi bi se »še bolj uresničila organizacijska umeščenost NPU v upravo kriminalistične policije«. Brez dvoma je bilo to navodilo, da je treba avtonomijo in neodvisnost »slovenskega FBI« dodatno zmanjšati. Poklukar je sicer imel več možnosti. Da zahteva povečanje neodvisnosti elitne preiskovalne enote, da recimo pusti stanje, kot ga je nasledil od predhodnikov, a odločil se je za poseg v avtonomijo NPU, ki se postopoma zmanjšuje že vse od ustanovitve leta 2010.

Ko je Poklukar 13. februarja letos pred parlamentarnim odborom za notranje zadeve predstavljal svojo kandidaturo za ponovni prevzem iste funkcije, tokrat v vladi Roberta Goloba, je bil (tudi na to temo) kratek in jedrnat in članom odbora ni pojasnjeval svojih načrtov. Dejal je zgolj, da »bo Nacionalni preiskovalni urad zopet avtonomen in samostojen. Povrnili bomo status NPU, kot ga je imel ob svoji ustanovitvi, ter odprli možnost, da bo vodenje urada prevzel lahko tudi kak drug varnostni strokovnjak s področja delovanja organov odkrivanja ali pregona, kazenskega sodstva, obveščevalno-varnostnih organov in ne zgolj policist.« Tri tedne kasneje so zakonske spremembe že pripravljene. »Osnutek predloga sprememb in dopolnitev zakona o organiziranosti in delu v policiji je pripravljen in bo v prihodnjih dneh posredovan v strokovno in medresorsko usklajevanje,« so potrdili na ministrstvu, a hkrati dodali, da se o vsebini ni mogoče pogovarjati oziroma »da je o podrobnostih še preuranjeno govoriti«.

NPU nekoč in danes

Po naših informacijah pa se NPU ne vrača na točko, na kateri bi bil spet tak, kot je bil zamišljen ob ustanovitvi. Kakšna je sploh bila prvotna zamisel o ustanovitvi povsem novega preiskovalnega urada in zakaj je bil ustanovljen? Tedaj, leta 2010, smo imeli vlado Boruta Pahorja, ministrstvo je vodila Katarina Kresal, projekt ustanovitve NPU pa so vsebinsko zasnovali državni sekretar Goran Klemenčič, direktor uprave kriminalistične policije Aleksander Jevšek in namestnica tedanjega generalnega direktorja policije Janka Gorška Tatjana Bobnar. Namen ustanovitve »slovenskega FBI« je bil izboljšanje preiskovanja najhujših in najbolj zapletenih oblik kriminala, med katere sodijo predvsem organizirani kriminal ter s politiko tesno povezani finančni kriminal, korupcija in zloraba položaja. Prav zato, da politika – recimo minister za notranje zadeve neposredno ali pa posredno prek »svojega« prvega moža v policiji – ne bi imela možnosti vplivanja na preiskovanje, je v zakonu pisalo takole: »NPU je v okviru izvajanja svojih nalog strokovno in operativno avtonomen. Tehnične pogoje in pomoč za izvajanje nalog za NPU zagotavlja uprava kriminalistične policije.«

NPU je bil ustanovljen kot ena izmed enot uprave kriminalistične policije in ne kot ločeni, njej konkurenčni preiskovalni organ. Tako je bilo predvsem zato, ker naj bi bila slovenska policija za kaj takega premajhna. Težava naj bi bila predvsem v sektorju za posebne naloge, ki izvaja prikrite preiskovalne ukrepe in je en sam, deluje pa znotraj uprave kriminalistične policije. Gre za sektor, ki izvaja bistvene naloge za NPU, in zdelo se je povsem nepredstavljivo, da bi se znotraj NPU organizirala še ena ekipa tajnih preiskovalcev, saj bi se s tem ne nazadnje podvojilo tudi tveganje za zlorabe, povezano s takšnimi oddelki. Zato je bil NPU upravno umeščen pod kriminalistično upravo, za katero je bilo določeno, da zanj izvaja izključne logistične, kadrovske in organizacijske naloge. Pri vsem drugem pa je NPU neodvisen in tudi njegov direktor ne odgovarja direktorju uprave, pač pa neposredno generalnemu direktorju policije.

Za direktorja NPU bo dovolj sedem let delovne dobe v javnem sektorju in le tri leta vodstvenih izkušenj.

A avtonomnost se je vmes ves čas postopoma krčila. Najodločneje s spremembo zakonodaje v času druge Janševe vlade, ko je notranje ministrstvo vodil Vinko Gorenak in je v zakonu ostala le še prazna floskula o sicer zagotovljeni neodvisnosti urada. Pa tudi z dodatnimi spremembami zakonodaje v času tretje Janševe vlade leta 2021, ko je bilo v obrazložitvi zakonskih sprememb že kar odkrito zapisano, da »njegova avtonomnost ni absolutna, temveč sta enota in direktor urada podrejena direktorju uprave kriminalistične policije«. Svoje so v teh letih prispevali tudi ministri in vlade drugih političnih predznakov, recimo v uvodu omenjeni Boštjan Poklukar in vlada Marjana Šarca.

Neomejena avtonomija?

Vrnimo se v sedanjost in k zakonskemu predlogu, ki so ga pripravili na notranjem ministrstvu. Po naših podatkih ta NPU ne vrača prej omenjenega začetnega statusa, pač pa z njim dobiva povsem novega. Organiziran naj bi bil kot ločena, samostojna enota, točno to torej, za kar se iz navedenih razlogov njegovi »ustanovitelji« leta 2010 niso odločili. NPU naj bi po novem postal v celoti ločena preiskovalna enota na isti ravni kot uprava kriminalistične policije. Končno bomo torej dobili brez dvoma povsem samostojen in neodvisen in s tem res pravi nacionalni preiskovalni urad? Vse skupaj se sliši skorajda prelepo, da bi bilo resnično.

Podobne primere v celoti ločenih preiskovalnih in drugih policijskih enot, ki so bile ločene od preostalih delov policije, smo v preteklosti že videli. Eden izmed takšnih primerov je bila recimo ustanovitev Posebnega oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, predvsem za preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih pri delu ali zunaj njega storijo policisti, vojaška policija in pripadniki drugih državnih varnostnih organov. Tega je ad hoc ustanovila prva Janševa vlada. Ustanovljen je bil kot odgovor na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, v katerih je to opozarjalo, da mora država zagotoviti neodvisno, nepristransko, pravočasno in učinkovito preiskovanje teh kaznivih dejanj. Oddelek je od policije povsem ločen, deluje na vrhovnem tožilstvu, zaposlenih ima tudi kak ducat ali dva lastnih policistov, a zahtevnih zadev, povezanih s korupcijo ali drugimi hudimi zlorabami v policiji, ne zmore procesirati brez strokovne operativne pomoči kriminalistične uprave in njenih podpornih služb.

Drug tak primer ustanovitve posebne, ločene in hkrati konkurenčne (ker se ukvarja z istim področjem delovanja) policijske enote je iz časa zadnje Janševe vlade. Ta je ustanovila posebno avtocestno policijo oziroma upravo avtocestne policije, pristojno zgolj za avtoceste, ki naj bi delovala na istem področju kot že delujoči sektor za cestni promet, pristojen za vse ceste, in s tem tudi za avtoceste. Projekt, ki je bil vmes že preklican, je bil prej nesmiseln kot usoden za delovanje policije.

Janševa vlada je v manj kot pol leta zamenjala tri generalne direktorje policije. Golobova bo za to potrebovala le nekaj mesecev več.

Konkurenčni si preiskovalni enoti z enakim statusom pa bosta morda pomenili bolj zapleteno stanje. Sploh prvič se bo pojavil problem vzporednih preiskav, ena kriminalistična enota ne bo vedela za dejavnosti druge, obe bosta lahko načeloma hkrati preiskovali isto kaznivo dejanje. Rešiti bo treba problem tajne policijske ter analitične in drugih dejavnosti, ki jih sedaj za NPU opravljajo različni sektorji kriminalistične policije. NPU in tudi preostali pomembni akterji v policiji (predvsem kriminalistična policija) se bodo spet nekaj časa ukvarjali predvsem sami s sabo, saj bodo znova primorani v dolgotrajen in zapleten postopek pozicioniranja, iskanja svojega mesta v sistemu.

Kdo lahko vodi policijo in NPU?

Obstaja pa verjetno še večja težava od naštetih. Gre za novosti pri imenovanju direktorja NPU in prvega moža policije. Težavi sta dve in pojavili se bosta sočasno. Za ta položaja se bodo lahko prijavili tudi kandidati zunaj policije, ki so doslej delali v javni upravi. Predvideva se, da bodo to lahko le ljudje z določenimi izkušnjami z varnostnega področja, a hkrati bodo to po definiciji zagotovo ljudje z manj izkušnjami s policijskim, kriminalističnim in preiskovalnim delom ali povsem brez njih, ki bodo zasedli ti dve najodgovornejši funkciji v policiji. Temu naj bi po naših podatkih nasprotovala nedavno imenovani vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Senad Jušić in tudi nedavno imenovana državna sekretarka, odgovorna za področje policije, višja državna tožilka Helga Dobrin.

Dodatna, morda največja težava pa je, da se bodo hkrati v bistvu prepolovili osnovni pogoji za obe delovni mesti. Za generalnega direktorja policije bo po novem dovolj le deset let delovnih izkušenj v javni upravi in le pet let vodstvenih izkušenj. Doslej je zakon določal pogoj vsaj osem let izkušenj na vodstvenih položajih v policiji. Za direktorja NPU (in namestnika generalnega direktorja policije) pa bodo vstopni pogoji še nižji, sedem let delovne dobe v javnem sektorju in le tri leta vodstvenih izkušenj.

Da nekdo po sedmih letih delovnih izkušenj (in niti ne nujno v policiji) postane direktor NPU, si je težko predstavljati. Ali pa tudi ne. Tak primer je bilo recimo imenovanje Petre Grah Lazar na to delovno mesto v času zadnje Janševe vlade. Nadomestila je nezakonito zamenjanega Darka Muženiča, pri čemer temu niso nič pomagale niti številne dobljene sodne bitke. Pravila igre glede razrešitve (direktorja NPU in tudi generalnega direktorja policije) po naših informacijah ostajajo nespremenjena in ne bodo šla v smeri večjega varovanja pred popolno samovoljo politike, čeprav je to Tatjana Bobnar napovedovala in se zdi krvavo potrebno. Vsakokratna vlada namreč že na prvi seji zamenja prvega moža policije in ga po novem potem celo med mandatom zamenja še večkrat. Zadnja Janševa vlada je zamenjala tri generalne direktorje policije v manj kot letu dni. Golobova vlada, ki naj bi bila v smislu demokratičnosti povsem drugačna, bo očitno za enako število menjav potrebovala le kak mesec ali dva več.

Za zdaj se torej zdi, da policija ostaja trdno pod povečanim pritiskom politike, ki se je začel s prejšnjo vlado. Kaže se predvsem skozi neprestane menjave na vodilnih položajih, ki jih bodo očitno po novem lahko zasedali tudi ljudje z malo ali nič izkušnjami na tem specifičnem področju. Celo elitno preiskovalno enoto, ki bo pri delu zdaj res popolnoma samostojna, bo lahko vodil posameznik brez potrebnih izkušenj, ki ga bo dejansko izbral in imenoval generalni direktor policije, ta pa je sam v vsakem trenutku in popolnoma odvisen od volje vlade.