Kdo je Pavel Rupar?

Družinski človek in podjetnik ter dolgoletni tržiški župan in poslanec SDS, ki se mu že vse življenje godi krivica

Pavla Ruparja so povili leta 1960, 14 ur za tem, ko se je rodil njegov brat dvojček Igor. Ta je postal bančnik, sam pa se je po elektrotehniški šoli zaposlil v kranjski Iskri in tam delal celih deset let. Približno toliko časa sta bila poročena s soprogo Marijo, preden se jima je leta 1989 porodila zamisel, da bi v Tržiču ustanovila lastno podjetje, trgovino Diskont center. Med Tržičani je tako postal znan kot lastnik ene prvih zasebnih trgovin, ki je, kot se je precej let kasneje pohvalil v intervjuju za Nedeljski dnevnik, »Pekovim delavcem ponudila za njihove skromne bone precej več hrane kot Mercator. S tem sem razjezil trgovski lobi in ogrozil njihov dogovor z direktorji tržiških propadajočih podjetij, ki so del plač izplačevali v Mercatorjevih bonih.« S to dobrotniško akcijo se je začela njegova politična kariera, ki jo je resnično zgrabil za roge, ko je leta 1994 postal predsednik tržiškega lokalnega odbora SDS (tedaj Socialdemokratske stranke Slovenije, katere vodja je leto pred tem postal Janez Janša), istega leta pa je v spremstvu prvaka stranke napovedal tudi kandidaturo za župana Tržiča.

To je zaznamoval predvsem odkrit spopad z novoustanovljeno LDS. V Ruparjevi stranki so ji očitali, da je stranka komunistov, ki so se šolali v Moskvi in se zavzemajo za enopartijski sistem. Ob tem so, kmalu po Ruparjevi zmagi s podporo koalicije pomladnih strank v drugem krogu, v tržiškem lokalnem odboru LDS zapisali, da si Tržičani zaslužijo »kaj boljšega kot pa ljudi, ki se bodo za prikrivanje svoje nesposobnosti zatekali k nedokazanim trditvam, grobo rečeno, lažem«.

Novega tržiškega župana so časopisi začeli opisovati predvsem kot družinskega človeka in uspešnega podjetnika. Bil je »do nedavnega samo predsednik družine«, so v Gorenjskem glasu zapisali ob prvem intervjuju z njim in dodali, da družine »ne namerava zanemarjati niti po nastopu županstva«. Kljub zmagi na volitvah se je še naprej nadejal preživljanja večerov z domačimi, ob skupnem prepevanju. »Najraje zapojemo kakšno Avsenikovo skladbo, saj sam obožujem ta ansambel. Menda imam celo podoben glas kot Alfi Nipič, a razen na kakšni proslavi in družinski zabavi še nisem nastopil,« je dejal.

Prvi leti županovanja so zaznamovali neprestani spopadi z opozicijo, ki mu je očitala svojeglavo in celo nezakonito ravnanje s proračunskimi sredstvi, in pa nenehno žaljenje. Vse skupaj je bila kakopak zarota, je trdil Rupar, za katero naj bi bil stal bivši župan in tedanji predsednik občinskega sveta Peter Smuk.

Da mu je vse skupaj podtaknil prav Smuk, se je izgovarjal tudi, ko je bil zasačen, kako na bencinskem servisu na stroške tržiških davkoplačevalcev kupuje čokolado, bombone in – kondome. Denar je vrnil, a na dan so počasi začele prihajati vedno nove afere.

Od nekdaj je težko prenašal kritike na svoj račun. Ko ga je občinski svetnik Jože Kuhelj iz SLS leta 1996 obtožil malverzacij pri porabi občinskega denarja, se je odločil za zasebno tožbo, s katero mu je očital kaznivo dejanje obrekovanja. Senat okrožnega sodišča v Kranju je Kuhlja po skoraj poldrugem letu oprostil, saj je presodil, da je tržiški župan nedvomno politik, v politiki pa so meje sprejemljive kritike širše kot sicer. Sodišče je Ruparju zato naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Kot je tedaj povedal za Gorenjski glas, tožbe sicer ni izgubil, zgolj dobil je ni. »Ne bom se pritožil, ne zdi se mi vredno. Trdim pa, da je bil to čisti politični proces.«

Leta 1996 je na listi SDS kandidiral še za poslanca. V svojem volilnem okraju je prejel skoraj 30 odstotkov glasov in tako uspešno prestopil prag državnega zbora. »Zmago sem predvideval, vendar ne tako visoko in prepričljivo,« je izid komentiral za Gorenjski glas. »Tržičani verjamejo meni in ne lažem, ki jih trosijo nekateri. Pač niso neumni.«

Globoka država, zafrustrirane ženske, pokvarjeno sodstvo, nagajivi novinarji in srbski lobi, vsi ti (in še kdo) so se nadejali Ruparjevega propada.

Njegov poslanski mandat se je začel sila nenavadno. Pred prvo izredno sejo državnega zbora, na kateri naj bi poslanci volili mandatarja slovenske vlade (favorita sta bila Janez Drnovšek in Marjan Podobnik), je zatrdil, da LDS v zameno za glasove v podporo Drnovšku poskuša podkupiti njegove poslanske kolege. Domnevno naj bi jim bila ponudila vsakemu po 150 tisoč nemških mark – znesek se je kasneje povečal na 300 tisoč – in smučarske vozovnice. Njemu konkretno, je zatrjeval, naj bi bila Igor Šimenc in Stanislav Narat iz LDS ponujala tudi ministrski položaj ali mesto državnega sekretarja ter podporo pri naslednjih županskih in parlamentarnih volitvah. Še več, trdil je, da naj bi mu bilo domnevna podkupovalca pri tem uspelo celo na skrivaj posneti, dokaze pa da hrani SDS na kaseti.

V zvezi z afero je stekla preiskava, zanjo sta se zavzela tudi tedanji predsednik republike Milan Kučan in novoizvoljeni mandatar Janez Drnovšek. V SDS kasete kljub napovedim niso hoteli javno predvajati, namesto tega jo je Rupar na eni od sej raje precej teatralno izročil Drnovšku, a je bila, glej ga zlomka, prazna.

Dve leti kasneje je domišljiji spet pustil prosto pot, ko so v SDS ob (sicer uspešni) interpelaciji notranjega ministra Mirka Bandlja tega obtožili, da sledi in prisluškuje poslancem opozicije. »Midva zelo dobro veva, da ste uporabljali zasledovanje in tudi vohunjenje, bom rekel, za poslanci tega državnega zbora,« je Bandlju med sejo očital Rupar. »Kako novinar neke mladinske revije, ki ima naklado komaj kaj prida, ve, kje se nahajajo poslanci? Seveda sem dolgo časa razmišljal, kam naj se obrnem, na koga, da bi dobil vzrok, da bi dobil tisto pravo vsebino, od kod te informacije. In res sem bil pozoren in vam odkrito povem, da sem nedaleč od svoje hiše tedne in tedne opazoval avto rumene barve, murskosoboške registracije.« Hkrati mu je očital, da je prejemal podkupnino: »Zgodilo se je na Bledu, ko vam je eden od vaših simpatizerjev – morda ne vem, kdo, prav gotovo pa liberalec – izročil precej zajetno kuverto.«

Leta 1997, leto po izvolitvi v državni zbor, se je prvič zatresel njegov poslanski stolček. Državnozborska komisija je ugotovila, da je kršil zakon o poslancih in zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, saj v zakonsko predvidenem roku direktorstva podjetja ni prenesel na koga drugega, ki ni bil ožji družinski član. Direktorstvo je resda prenesel, pa čeprav pol leta prepozno, vendar je to storil napačno – prenesel ga je na soprogo. Vztrajal je, da gre vnovič za zaroto LDS, ki se ji je očitno pridružil celo sam predsednik komisije Rafael Kužnik, sicer poslanec Slovenske nacionalne stranke. Najstrožji kazni, prekinitvi poslanskega mandata, se je vseeno izognil.

Septembra 1998 so kranjski kriminalisti po vrsti obtožb iz občinskega sveta proti Ruparju le vložili več kazenskih ovadb zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Med drugim je sebi in svojemu tajniku protipravno zagotovil višjo plačo – presežek sta nato vrnila v občinsko blagajno –, hkrati pa je odredil, naj stroške njegove zasebne (in neuspele) tožbe proti mestnemu svetniku Kuhlju krijejo kar davkoplačevalci. Kot je zatrjeval, je to na Gorenjskem pogosta in povsem normalna praksa – da stroške civilnih tožb občine plačajo iz proračuna. Navsezadnje je šlo za tožbo med županom in svetnikom, med dvema funkcionarjema, skratka.

Kakopak je bila v ozadju obtožb po njegovem spet zarota LDS. Zgolj štirinajst dni prej je namreč napovedal vnovično kandidaturo za tržiškega župana. Obtožbam navkljub je na županskih volitvah prepričljivo zmagal, tokrat že v prvem krogu. Uspelo mu je prepričati skoraj 60 odstotkov volivcev.

V žep mu je uspelo pospraviti 40 tisoč evrov, ki bi morali pristati v občinski blagajni. Sodišče ga je zato obsodilo na povračilo izginulega denarja in na leto dni zapora.

Leto po izvolitvi je kranjsko okrožno sodišče ugotovilo, da je s tem, ko je stroške neuspele tožbe proti Kuhlju poravnal iz občinskega proračuna, res zlorabil položaj. A je pri tem trdil, da se je, saj je pravni laik, pred odločitvijo posvetoval s svojim nekdanjim odvetnikom, ta pa mu je očitno napačno svetoval. V zaključni besedi je okrožni državni tožilec Stane Boštjančič menil, da se Rupar ne more preprosto izgovarjati na zmoto: »Ne vem, kam bi prišli, če bi vsak župan na vsako kritiko odgovarjal s tožbami in jih plačeval iz občinskih proračunov.« Zato je sodišču predlagal šestmesečno nepogojno zaporno kazen, kot stransko pa še milijon tolarjev denarne kazni, ker je obtoženi ravnal iz koristoljubja. Predlagal je tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja funkcije proračunskega odredbodajalca in zaseg dobrega pol milijona tolarjev, za kolikor je Rupar oškodoval občinski proračun. Sodni senat ga je kljub temu oprostil. Rupar je, opazno vesel, kot je tedaj poročal Gorenjski glas, ob odhodu s sodišča sodbo komentiral z besedami: »Zmagala je pravica.«

Več kot pet let so različna sodišča nato znova in znova odločala o tej zadevi. Leta 2004 je vrhovno sodišče potrdilo sodbo višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bil Rupar spoznan za krivega in obsojen na pol leta pogojne kazni za preizkusno dobo dveh let. Med sojenji se je opremil z novim odvetnikom, zastopati ga je začela odvetniška pisarna Čeferin in zoper sodbe vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Leto kasneje je vrhovno sodišče tako spet odločalo o zadevi in Ruparja oprostilo. »Vprašanje pravne zmote je individualno vprašanje pri konkretnem obsojencu. Župan Rupar, ki ni pravnik (po poklicu je elektrotehnik), tako specifičnega pravnega in finančnega vprašanja, kot je izplačilo stroškov zasebne tožbe iz proračuna, sam ni mogel razrešiti,« smo tedaj povzeli mnenje vrhovnih sodnikov v Mladini.

Leta 2004 je vzniknila še afera marmor. Urad kriminalistične policije je na kranjsko okrožno državno tožilstvo zoper Ruparja podal kazensko ovadbo, saj je občina Tržič leta 1999 iz občinskega proračuna plačala 1,6 milijona tolarjev za hotaveljski marmor in njegovo vgradnjo v zgradbo izobraževalnega središča v Dovžanovi soteski. Kot je razlagal Rupar, marmor nato ni bil vgrajen zaradi pripomb, češ da zaradi neavtohtonosti ne sodi v ta prostor, zato so ga samo deponirali. A izkazalo se je, da je bil marmor v resnici vgrajen kar na domačem naslovu tedanjega strokovnega sodelavca na občini Lada Srečnika.

»Brez dlake na jeziku, človek, ki pove, človek, ki si upa udariti s pestjo po mizi, človek, ki lahko govori eno uro brez glasbenega predaha. Politik iz državnega zbora, ki ima na grbi največ ovadb med slovenskimi politiki.« S temi besedami smo Ruparja opisovali v Mladini, ko je tedaj na Radiu Gorenc med enim izmed številnih nastopov, ki so bili sicer bolj monologi, razpravljal s tržiško opozicijo o tem, kdo stoji za številnimi obtožbami na njegov račun. Poleg domnevne naveze policije in LDS z državnimi tožilci in sodniki naj bi v ozadju stal tudi tako imenovani srbski lobi. »Ta se je seveda odzval na moja izvajanja z odpisanimi oziroma izbrisanimi v državnem zboru.« Rupar je izbrisane v državnem zboru napadal, da bodo zaradi odškodnin, ki naj bi jim pripadle, postali volivci LDS. »In če sem prej omenil dva novinarja, naj potem povem, da je pri Mladini to Aleksandar Mićić, da je pri Dnevniku to Vesna Vuković [danes generalna sekretarka Gibanja Svoboda, op. p.] in da imajo v Tržiču s strani LDS pomočnika Saša Miljkovića. In zdaj smo seveda ta krog, vsaj v teh osnovah, zaključili. Financirani so iz višjih krogov, tudi to vemo, od kod in zakaj to počnejo.« Kot so tedaj poročali mediji, naj bi bil Vesni Vuković, ki se je razpisala o finančnih vidikih njegovega županovanja, po telefonu celo zabrusil, da je prasica in da bo prišel v Ljubljano ter fizično obračunal z njo in njej podobnimi.

V parlamentu je ves čas razburjal s svojimi izjavami. Leta 2001, v času neuspelega referenduma v zvezi z zakonom o oploditvi samskih žensk z biomedicinsko pomočjo, je zaslovel s trditvijo: »Vsaka ženska, poslušajte, lahko dobi svoje šilce sperme, torej ni potrebe, da jo uvaža.« Leta 2005 je poslankama Majdi Širca in Majdi Potrata pri obravnavi predloga zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti zabrusil, da bi jima »odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta«.

Njegov nenavadni odnos do žensk je še posebej prišel do izraza, ko naj bi se bil leta 2006 s pestmi spravil nad svojo podnajemnico in (domnevno) ljubico, novinarko Direkta Ksenijo Slak. Kot so tedaj poročale Slovenske novice, naj bi bil Rupar ponorel, ko mu je zagrozila, da bo njuno ljubezensko razmerje razkrila medijem. »Z golimi rokami naj bi se lotil pohištva, nato pa s pestmi še Ksenije, zasvetlikal naj bi se celo nož, ki jo je porezal po roki. Prestrašena novinarka naj bi pograbila telefon in v strahu poklicala kolega, novinarja Tonija Perića in fotografa Janija Božiča, nato pa še policijo. Hkrati je policijo poklical tudi Rupar. Perić in Božič sta bila dovolj hitra, da sta preprečila najhujše, a je Božič ni odnesel najbolje, saj ga je Rupar na gobec, pa še fotoaparat mu je razbil. Prišli so policisti, kot zadnja pa še Ruparjeva žena in sin ter zgroženo ugotovila, da ima mož in očka ljubico.«

Malo zatem sta skupaj s Slakovo stopila pred kamere in zatrdila, da naj bi bila ta zgolj podnajemnica in nič več, res pa naj bi se bila sprla, ko mu je povedala, da sta ji Perić in tedanji urednik Direkta Bojan Požar grozila, da bo letela z Direkta, če ne bo objavila pikantne zgodbe. »Ni bilo nobenega pretepa, le malce prerivanja je bilo,« je zatrdil Rupar. Fotografije in posnetki pogovorov, ki so jih pri Direktu objavili kmalu nato, so pripovedovali drugačno zgodbo.

Afera je obenem razkrila, da je bil Rupar lastnik dveh stanovanj, enega v Ljubljani in drugega v Kranju, ki ju kot poslanec ni prijavil protikorupcijski komisiji. Oktobra je zato odstopil s položaja. Kakor je tedaj poročal Dnevnik, je šlo za prvi odstop poslanca, ki ni bil povezan z nezdružljivostjo funkcij, prvak SDS in tedanji predsednik vlade Janez Janša pa je njegovo odločitev pohvalil in pospremil z besedami, da je s tem »razbremenil preiskavo o omenjenih zapletih političnih razsežnosti in tako dokazal tudi svojo načelnost«. Rupar je ob tem skupaj z družino uradno izstopil iz stranke.

Kmalu zatem so ga volivci kaznovali na županskih volitvah, porazil ga je Borut Sajovic, danes vodja poslanske skupine Gibanja Svoboda in nekdaj pomemben član LDS.

Kot je dejal v intervjuju za Nedeljski dnevnik, je ob koncu prelomnega leta 2006 prišel čas za neprijeten obračun s samim seboj. »Ponoči premišljujem o ljudeh, občini, pisarni ... Že danes bi marsikaj drugače storil, a tako je pač bilo. Morda preveč spontano z moje strani. To pa ne pomeni, da sem goljuf, ki se ga je bilo treba lotiti z macolo.« Počasi so ga začeli dohajati pretekli grehi. Leta 2007 je bil pravnomočno obsojen zaradi poneverbe listin, septembra 2008 je postala pravnomočna še obsodba zaradi ponareditve poslovnih listin in zlorabe uradnega položaja v aferah marmor in študentska napotnica.

Od leta 1999 do 2004 je tedaj študentu Ladu Rotu nakazal skoraj 20 tisoč evrov, s čimer je občina sofinancirala pripravo njegove diplomske naloge Gospodarjenje z divjim življenjem. Na ta račun je pol leta živel v Indoneziji in tam raziskoval ekologijo v državah tretjega sveta, revščino in menedžment nepridobitnih organizacij, kot je leta 2004 za Dnevnik pojasnil Rot. »Kako si bo občina lahko pomagala z mojimi izsledki, ne vem.« Ruparju naj bi bil pomagal tudi pri pisanju prispevkov za lokalnega Tržičana. Na kranjskem okrožnem sodišču so bivšega župana zaradi tega obsodili na dve leti zapora s preizkusno dobo treh let.

A resnično usodna je bila zanj pravnomočna sodba v primeru dunajskega podjetja Aquaplus, ki je za občino leta 2002 začelo pripravljalna dela za gradnjo čistilne naprave in kanalizacijskega omrežja v Tržiču. Kot je desetletje kasneje ugotovilo tudi ljubljansko višje sodišče, je Ruparju pri tem v žep uspelo pospraviti 40 tisoč evrov, ki bi morali pristati v občinski blagajni. Sodišče ga je zato obsodilo na povračilo izginulega denarja in na leto dni zapora.

Po odsluženi kazni ga politika ni več zanimala, ukvarjati se je začel s prenovo kopalnic in hiš, pleskanjem, beljenjem in fasaderstvom. »Malo jih je, ki bi po življenju v visoki politiki prijeli za kramp in lopato, večina si je v politiki ustvarila dovolj zvez in poznanstev, da lahko še dolgo živijo na ta račun. A Pavel Rupar ni eden od njih,« je leta 2017 o njem za Slovenske novice zapisala novinarka Tina Horvat. »Sprva zelo zadržan do javnega izpostavljanja nam je vendarle začel odkrivati osupljivo osebno zgodbo o tem, kako se mu je uspelo pobrati z dna in kako je postal povsem drug človek.« Za časopis je dejal: »Veste, kako so mirne noči in lepi dnevi, ko si razbremenjen vse te lažne slave in političnih spletk? To je bila vse ena sama laž, zato me županska in politična scena absolutno ne zanimata več.«

Pri preobrazbi naj bi mu bila pomagala brezjanska Marija Pomagaj. »Šel sem na Brezje, se postavil pred njo in jo prosil, naj mi pomaga in me spet naredi normalnega. A poslala me je naravnost v zapor.« Božji načrt je doumel šele, ko je prestopil prag zapora na Povšetovi v Ljubljani. V družbi kriminalcev naj bi bil odkril, kakšno je življenje na drugi strani in da njegovo poslanstvo ni v politiki. »Ko sem s Povšetove odhajal na Ig, so mi naredili špalir in mi ploskali. Postali smo prijatelji in opora drug drugemu. Še zdaj smo prijatelji. Čutil sem, da nosim v sebi nekaj pozitivnega. Od takrat vem, da je treba pomagati ljudem, ne pa afen guncati.«

Njegovo domnevno najpomembnejše spoznanje v zaporu je bilo odpuščanje, spoznal je namreč, da nikogar več ne sovraži in da je vsem odpustil vse, kar so mu slabega naredili. Kot je v Slovenskih novicah ob pogovoru z njim zapisala Horvatova, je bil »nekoč mogočen politik. Zdaj je kazen za svoje grehe iz preteklosti odsedel v nasprotju z mnogimi, ki so se temu poskušali izogniti. S tem si je rešil življenje in se razbremenil. Naj bo njegova zgodba v opomin in upanje vsem, ki se kdaj znajdemo na tleh.« Ista novinarka ga je mesec kasneje spet hvalila, da je dal v Tržiču postaviti kip Jakoba Aljaža, da nabira regrat za tiste, ki ga sami ne morejo, in jim ga tudi dostavlja na dom. »V zaporu sem molil za bogato letino regrata, da bi se lahko najedel, zato hočem to srečo deliti s tistimi, ki sami ne zmorejo,« je povedal. Občudujoče je še zapisala, kako zdaj po ulicah rešuje zapuščene živali.

Leta 2018 je kljub napovedim, da ga politika ne zanima več, kandidiral za župana Tržiča, a (spet) ga je porazil Sajovic.

K starim navadam se je nato vrnil v času epidemije in zadnje Janševe vlade, ki ji je bil izrazito naklonjen. Tako je ob fotografiji razkoračene predsednice SD Tanje Fajon na Twitterju recimo zapisal: »Morda pa tudi ta čaka na pregled mednožja?! Očitno ima zelo razgreto sceno po vseh teh letih.« Pozival je tudi na shod v podporo prejšnji vladi in se udeleževal strankarskih prireditev.

Zdaj se prodaja kot prvi obraz – povsem politično in strankarsko neodvisnih (!) – Glasu upokojencev in društva Inštitut 1. oktober, ki naj bi se borila za pravice upokojencev. Obenem obračunava z duhovi iz preteklosti. Tako je recimo na zadnjem shodu upokojencev dejal, da je v zaporu sedel po krivem zaradi sodnice, »prav take, kot je Urška Klakočar Zupančič«. Za Sajovica pa je v nedavnem intervjuju za Demokracijo povedal, da je »zelo pokvarjena oseba! Nobenih volitev ni dobil na pošten način, naredili so ga Kučanovi ljudje znotraj LDS!«

Novinar Rok Kajzer je že leta 2004 zapisal, da je Ruparjevo »osrednje politično načelo, da ni važno, v kakšni vlogi se pojavlja v javnosti – pomembno je, da se«. Takratni poslanec je bil že tedaj »po prepričanju tistih, ki spremljajo njegovo delo in so na takšen ali drugačen način z njim češnje zobali, izjemno šarmanten, uglajen, karizmatičen človek, odličen govorec«, novinarski kolegi pa so ga označevali za »izjemnega govorca in prepričljivega predstavljavca svojih argumentov, čeprav ti služijo predvsem njegovim interesom. Od tod najbrž tudi precejšnja priljubljenost med ljudmi.«

Res je, da Ruparja ne s poslanskega ne z županskega položaja dolgo ni odnesla še tako huda afera. A res je tudi, da ga ni odnesla niti s prvih strani časopisov in iz najelitnejših terminov na televiziji. Podobno kot so ameriški mediji pripomogli k Trumpovemu populističnemu pohodu na oblast – ali kot so slovenski dolgo pri življenju ohranjali Zmaga Jelinčiča –, je nujno priznati, da so bili prav mediji glavni krivci, da se je Ruparju vsa ta leta vedno znova uspelo vračati pod žaromete.