Komentar / Razbiti izložbo?

Podnebni štrajki, ki jih v Sloveniji zadnja leta organizirajo Mladi za podnebno pravičnost, so praviloma minili v imenu politične korektnosti. Mladi so, v skladu z načeli aktivnega državljanstva, ki se ga učijo v osnovnih in srednjih šolah, risali protestne transparente in vzklikali splošno sprejemljiva gesla. Za številne so bili protesti tudi lepa popestritev šolskega vsakdanjika. A letošnji protest je v javnosti že sprožil nekaj nelagodja. Protestniki so namreč prekršili zlasti v Sloveniji tako čislano načelo zasebne lastnine. Vdrli so na Plečnikov stadion, zasebno lastnino, namenjeno dobičkonosni investiciji, tam pa so na »dvorišču« podjetnega Joca Pečečnika sadili drevesa. Mladi so, zdi se, šli malce predaleč pri prevajanju prakse aktivnega državljanstva v realnost, je završalo po državi. Ker so za trenutek prestopili mejo?

Policija se je odzvala vzorno in tudi pohvalno – z vidika tistih seveda, ki imajo v družbi moč, to je predvsem z vidika lastnikov kapitala, ki se vendar vsakodnevno trudijo, da je njihov dobiček stabilen. In Joc Pečečnik je res dober primer takšnega dobrega človeka. Njihov ugovor, ki smo ga ali še ga bomo slišali, je tudi že splošno znan: Protesti za podnebje, seveda smo vsi za, tukaj je naš da, vsi jih podpiramo, aktivno državljanstvo je dobro. A brez nasilnih dejanj! To je tudi poziv staršem mladih: Dragi starši, če boste svojim otrokom dovolili kršenje zakona, če jim boste dovolili polivanje motornega olja po fasadah naftnih družb, če jim boste dovolili razbijanje bančnih izložb, polivanje paradižnikove juhe po slikah Van Gogha in mleka po trgovinah, kar smo vse že videli pri podnebnih štrajkih v tujini, boste s tem naredili temu gibanju več škode kot koristi! Protesti potem ne bodo več tako simpatični, ampak neprijetni!

A kaj je razbita izložba neke banke proti nasilju okoljskih katastrof, ki jo je s svojimi krediti ta banka spodbujala? In kaj s paradižnikovo juho poškropljen okvir slike Sončnice Vincenta Van Gogha, ki jo je oktobra lani izvedla britanska organizacija Just Stop Oil in je med vsemi globalnimi akcijami okoljskih aktivistov najbolj odmevala? Vodja skupine je dejal: »Mi ne iščemo simpatij, iščemo spremembo, in žal je to edini način, da do spremembe pride.« Slika sicer ni bila poškodovana, ker je bila zaščitena s steklom, in protestnici, ki sta jo izvedli, sta seveda pri načrtovanju akcije to upoštevali. Imeli so seveda prav. Akcija je odmevala bolj kot vse ostale, miroljubne in prijetne. Pa bodo naslednje leto morali tudi slovenski podnebni aktivisti v Narodni galeriji dragocena umetniška dela, ki so že zdavnaj postala simbol elite, ki je odgovorna za najvišje izpuste toplogrednih plinov, škropiti z govejo juho, da jih bo kdo zaznal?

Gibanje Mladih za podnebno pravičnost se sicer s svojim ravnanjem že umešča v tradicijo podobnih protestniških gibanj. Ob prelomu tisočletja so številni mladi podpirali in sodelovali v protiglobalističnem gibanju, katerega vrhunec so bili predvsem v Genovi leta 2001 nasilni spopadi s policijo in tudi smrt protestnika. Iz podobnih motivov je kasneje nastalo gibanje Zavzemimo Wall Street in vmes še povsem nemi izbruhi nasilja in požiganja avtomobilov po pariških predmestjih, posledica getoizacije revnih in odrinjenih.

Širša javnost je bila v vseh teh primerih, predvsem ob najnasilnejših protestih, najbolj kritična zaradi domnevne nizke stopnje artikulacije protestniških zahtev. Gibanje Zavzemimo Wall Street se je v času finančne krize denimo razcepilo prav pri poskusu oblikovanja svoje prve, najpomembnejše zahteve. Kaj ti protestniki sploh hočejo, so se mnogi spraševali. Sploh vedo, zakaj protestirajo?

Večinska javnost je nekoč od jeznih mladih zahtevala, naj jasno povedo, kaj jih moti, zdaj pa te odgovore ima. Njihove zahteve so kristalno jasne, vsak jih razume.

Slavoj Žižek je v tistem času na dialektičen način to dilemo obrnil: češ, ali ni nezmožnost izraza alternative pravzaprav že simptom sistema, ki nam je tako spral glave, da drugih možnosti sploh ne vidimo? Verjetno je imel prav – čeprav pa ob tem ni mogoče spregledati, da je jeza imela učinke. Evropska unija, ki je bila v času protestov z lizbonsko pogodbo osrednji promotor neoliberalizma, je v kasnejših letih začela graditi socialne stebre integracije. In če je Žižek pravilno opisal proteste iz preteklosti, pa ta opis ne more veljati za današnje okoljske aktiviste. Ti izstopajo po jasnosti svojih zahtev, raznolike ideje in zahteve gibanj iz preteklosti jim je uspelo spraviti na osnovni skupni imenovalec. Večinska javnost je nekoč od jeznih mladih zahtevala, naj jasno povedo, kaj jih moti, zdaj pa te odgovore ima. Njihove zahteve so kristalno jasne, vsak jih razume, utemeljene so na svetovnem znanstvenem konsenzu. Vse je tako jasno, kot ni bilo še nikoli doslej.

In poleg tega je tudi epidemija zdaj gibanju dala nov zagon. Do leta 2019 smo pogosto slišali, in verjeli, da se nič ne da spremeniti. Da je globalni sistem že tako kompleksen, da sprememb ne dopušča, ali pa da se kapitalizem kot žolca izmuzne vsakemu poskusu spremembe, naj si bo še tako utemeljen. V času epidemije pa se je izkazalo, da ljudje še zdaleč niso nemočni in da so danes države veliko močnejši upravni aparat, kot smo si predstavljali. Zdaj namreč zelo dobro vemo, da lahko države čez noč »ustavijo« ves planet. Zato pa je po epidemiji tudi vse manj razumljivo, zakaj globalna skupnost takoj ne začne uresničevati zahtev vseh konferenc združenih narodov o podnebnih spremembah. Če države pri zahtevah, ki so znanstveno utemeljene, ne storijo ničesar ali pa vsaj ne dovolj – to zbuja jezo, in to upravičeno. In hkrati tudi upravičuje vse radikalnejše proteste.