Nova resolucija o preprečevanju nasilja v družini in nasilja nad ženskami

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) je v javno razpravo poslalo predlog resolucije o preprečevanju nasilja v družini in nasilja nad ženskami za obdobje 2023–2028. Gre za področje, ki že desetletja kliče po dodatnem, zavzetem urejanju, zato je bil to vsaj za organizacije, ki se ukvarjajo s posledicami takšnega nasilja, težko pričakovan dokument. Pa za zdaj vsebuje tudi oprijemljive podlage za pozitivne spremembe ali gre, kot je v takšnih primerih pogosto, zgolj za simbolni akt, poln lepih besed, ki pa na nasilje ne bodo imele bistvenega vpliva? »Namen resolucije je prepoznati ključna področja, pri katerih zaznavamo pomanjkljivosti oziroma slabše delovanje in bi bile potrebne spremembe, ter opredeliti cilje in ukrepe, s katerimi bomo dosegli izboljšave na področju varovanja žrtev in preprečevanja nasilja v družini in nad ženskami,« pravijo na ministrstvu.

Mi smo o tem spregovorili s Katjo Zabukovec Kerin, predsednico Društva za nenasilno komunikacijo (DNK), največje organizacije, ki se ukvarja z žrtvami (teh na leto sprejme okoli tisoč) in tudi povzročitelji nasilja v družini in nasilja nad ženskami.

Predsednica in ustanoviteljica nevladne organizacije pojasnjuje, da je resolucija pomemben dokument, s katerim se srednjeročno začrta delo različnih akterjev na področju preprečevanja in ustavljanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami. DNK in druge organizacije, ki delujejo na tem področju, so sodelovale pri pripravi resolucije, »pri čemer smo naleteli na veliko pripravljenost MDDSZ in drugih akterjev, da tudi naše izkušnje in težave v praksi uporabijo kot podlago za načrtovanje ukrepov, ki bodo pomembno izboljšali ustavljanje nasilja«.

In kaj so oprijemljivi ukrepi, ki naj bi prispevali k izboljšanju stanja? Sogovornica pojasnjuje, da so med drugim predvidene »analiza učinkovitosti ukrepa prepovedi približevanja in potrebne spremembe, kadrovske okrepitve, poenotenje praks, recimo policijskih postopkov po vsej državi, kup izobraževanj za različne institucije in stroke za večjo senzibiliziranost v primerih nasilja, dopolnitev učnega gradiva za otroke in mlade, ureditev pravice do zagovornika, izdelava smernic za stike pod nadzorom …« Poleg tega resolucija predvideva tudi prehod nekaterih programov, predvsem nekaterih varnih hiš, v mrežo javne službe. Prav tako širitev programov, ki jih izvajajo v DNK in drugje (za žrtve in za storilce), pa tudi dodatne bivalne enote.

Katja Zabukovec Kerin vendarle opozarja, da obstajajo odprta vprašanja, ki jih bo v prihodnje tudi treba rešiti, vendar resolucija nanje ne daje odgovorov: »Recimo brezplačen prvi pravni nasvet in pa sistematična primarna preventiva v šolah. Ampak smer, v katero se je vse skupaj premaknilo, je zagotovo prava.« Nevladne organizacije, ki izvajajo strokovne programe pomoči žrtvam nasilja, se sicer že dlje spoprijemajo s povsem praktično težavo, ki je ne bo mogoče reševati le na enem ministrstvu – z izrazitim pomanjkanjem kadra za delo z žrtvami (in povzročitelji) nasilja.