rouge-ah / Glasbenica in vizualna umetnica, ki suvereno preklaplja med eksperimentalno glasbo in intermedijsko umetnostjo

»Vedno se mi je zdelo, da lahko počnem vse. Ostali pa so me poskušali prepričati, naj se odločim za eno stvar,« pravi ljubljanska glasbenica, harfistka, vizualna umetnica, fotografinja in piska Urška Preis (1992), znana tudi kot rouge-ah (izg. ruža). Vztrajala je pri svojem in danes je ena vidnejših predstavnic mlajše generacije na domači eksperimentalni glasbeni sceni. Poznamo jo tudi kot članico dvojca II/III, eksperimentalnega kvarteta Sujevera in jazz kolektiva Zhlehtet. Ker pa je hkrati slušni in vizualni tip človeka, je doma v različnih umetniških sferah.

Njena usoda je bila morda zapečatena že v maminem trebuhu. »Družinska legenda pravi, da je mami v visoki nosečnosti v Firencah poslušala pouličnega harfista. Pri približno petih letih sem začela težiti, da želim igrati harfo. Staršem ni bilo nič jasno. Do takrat harfe nisem niti videla niti slišala,« se spominja. Igrati jo je začela pri sedmih. »V nižji glasbeni sem imela odlično učiteljico, ki je potrdila, da je to res inštrument zame. Na konservatoriju je šlo potem vse malo v k*, po glasbeni maturi sem bila prepričana, da to ni zame. V resnici je bilo dobro, da me je takrat odvrnilo od glasbene akademije in sem se kasneje lahko posvetila svojemu izrazu.« Še kot srednješolka je na svetovnem kongresu harfe v Amsterdamu slišala Deborah Henson-Conant na električno harfo igrati blues in punk. »Mislim, da mi je že takrat postalo jasno, da klasična glasbena pot ni nekaj, kar bi me v življenju izpolnjevalo.«

Leta 2018 je pri založbi Kamizdat izšel njen prvenec bare. Z naslovom je odlično zajela občutek razgaljenosti, ki ga prikliče lebdeči, prosojni zven njene digitalne harfe. Tega modulira s pomočjo različnih efektov. »Za prvenec, ki je bil glasbeni avtoportret, sem pisala kratke zgodbe in ključne besede vsega tistega, kar sem želela povedati. V procesu snemanja sem se potem naslanjala na te zapise.« Njena subtilna, atmosferična, včasih abstraktna inštrumentalna glasba je idealna za seanse globokega poslušanja. »Ker moja glasbena izobrazba temelji na glasbi brez besedil, sem navajena zgodbo interpretirati v zvok brez teksta. Zdaj pa tudi besede dobivajo bolj opazno vlogo.« Za prihajajoči drugi album pravi, da bo posvečen sanjam in njihovemu vključevanju v zvočno tkivo. »Veliko sanjam, imam predvsem nočne more. Pogosto jih zapišem v polsnu, ko se prebudim. Gre za poetične zapise, ki pa so dovolj odprti za interpretacijo in so osnova za skladanje.«

Močno je vpeta tudi v likovno umetnost. »Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje sem na magisteriju izbrala fotografijo, ki je bolj konceptualen študij. A bolj me zanima fina umetnost. Zadnje čase poskušam oboje združiti v intermedijskem pristopu.« Pri svojem delu pogosto izhaja iz feminističnih teorij in praks. V magistrski nalogi Pogled na bolečino žensk, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado, se je posvetila dojemanju bolečine in spolnih razlik v navezavi na različne umetniške prakse. Iz tega je nastala konceptualna fotoknjiga BÔLI (2022). »V njej preizprašujem omejitve fotografskega medija s fotografsko-skulpturalnimi deli, v ospredje postavljam monotone fotograme, narejene z menstrualno krvjo. Ponujam pa tudi voajersko možnost vpogleda v skrite fotografije, ki se nanašajo na moje interpretacije pojmov zoe, bios in psyche. Raziskujem poglede na bolečino žensk skozi kronološko razkropljeno osebno zgodovino.« Omeniti gre tudi avdiovizualno razstavo Dolores v sklopu festivala Rdeče zore, kjer je raziskovala odnos med bolečino, pogledom in zvokom.

Zadnje leto veliko ustvarja v Berlinu. Septembra lani je premiero doživel odmeven performans Ophelia’s Got Talent avstrijske performerke Florentine Holzinger, pri katerem sodeluje tudi sama. »Zame je bil to prvi projekt takih razsežnosti. Prvič sem sodelovala s tako velikim narodnim gledališčem, Volksbühne am Rosa-Luxemburg-Platz. Naučila sem se ogromno. O produkciji, osebnih dinamikah, o tem, kar počnem na odru. Igram recimo nekaj klasičnih del, sestavila sem medley. Vsi na odru pojemo, plešemo in igramo.« Delo je tudi zabavno. »Vsak dan je bilo kaj novega, sprva šokantnega: požiralka mečev, bradata ženska, dildi, mrtve lutke, umetno bruhanje, helikopter, veliko umetnih okončin, krvi, strokovnjak za zadrževanje diha, čarovnik, filozof, specializiran za zemeljske elemente, umetnostna zgodovinarka, specializirana za motiv umirajoče ženske … Svašta!«

Po vrsti uspešnih nastopov se ji je življenje nekoliko normaliziralo. Trenutno imajo predstave dvakrat do štirikrat na mesec. Aktivna pa je tudi na domači grudi. V Gledališču Glej bo konec aprila slovenska premiera performativne instalacije Območje tkanega prostora, ki so jo razvile z Lučko Cento in Tery Žeželj, čaka jo solo nastop v Kinu Šiška, pa tudi drugi projekti. »Z II/III letos izdajava plato. Z Zhlehtetom bom končno spet na odru in s Sujevero usklajujemo urnike. In kuha se razstava v Berlinu.«