Fever Ray: Radical Romantics

+ + + +

Naslov nove plošče švedske krotilke avantgardno mračnega (synth)popa je (drugače od besedil na njej) precej dobeseden. Čeprav je Radical Romantics zvočno najbolj dostopen projekt Fever Ray doslej, v kontekstu smernic, zapovedi ali pravil miljeja popa še zmeraj ni ravno zmeren. Rdeča nit je ljubezen – od svoje intimne komponente do politične.

Piarovskemu prežvekovanju zgodb o korenitih spremembah, ki jih je pandemija vnesla v način življenja glasbenic in glasbenikov, ni videti konca. Tako ob zbiranju informacij v zvezi z nastankom tretjega samostojnega albuma Karin Dreijer izvemo, da ji je to obdobje odprlo prostor, v katerem je vadila potrpežljivost, kot glavno idejno oporno točko nastajanja glasbe pa navaja knjižno uspešnico All About Love avtorice bell hooks. Čudaškost in robnost je zamenjala umirjena žalost.

In res, leta 2017 sem zapisal, da prejšnji album »Plunge zaradi nemirnosti in surovosti daje občutek nepotrpežljivosti. Da je bil narejen hitro, da so nekatere ideje preprosto zmetane skupaj. Da so neodložljive, da ni časa za refleksijo, predelavo in likanje.« Radical Romantics pa teče počasneje, deluje premišljeno in dodelano. Posebej impresivna je njegova kompaktnost, saj je sodelujočih producentk in producentov kar precej. Uvodne posnetke je podpisal Karinin brat Olof, s katerim sta zarezala na sceno popularne muzike nekje ob prelomu tisočletja kot dvojec The Knife. Olof poskrbi za značilne, hkrati vabljive in hladno odtujene ritmične elemente in synthovske štihe. Skandinavska temačnost nikoli povsem ne izzveni ali zbledi. Potem je tu portugalska producentka Nídia, ki doda pridih sodobnega plesnega popa z ritmičnimi zankami lizbonske batide, in tu sta veterana Trent Reznor in Atticus Ross, člana prelomne zasedbe Nine Inch Nails. Vrhunec intenzivnosti plošče je podpisal britanski raziskovalec elektronike Vessel.

Baladi mogočno zlovešče atmosfere sledi kos nočnega synthpopa privlačnega drnca, temu pa sledi kos z iztekom skoraj že stadionsko tranceovske žurke, kar zveni presenetljivo uigrano in strnjeno. Vsej pestrosti produkcijskih prijemov navkljub Radical Romantics krasi enotno razpoloženje otožnosti. Plošča teče tekoče, k čemur pa nedvomno (ponovno) ne pripomore preprosta interpretacija izbire besed. Karin Dreijer je vedno veljala za nedostopno in enigmatično, tudi zaradi besedil, ki jih ni vedno najlažje dešifrirati. Tokrat na primer: »West coast is the best coast, We feast in the east, Pull up a skirt, Grind the beasts.« Ok. Fever Ray v tretje umirja intenzivnost poslušalske izkušnje. A čeprav muzika tokrat ni tako neposredno vpadljiva, ostaja privlačno čudaška.