Uničevanje življenj

Ameriški konservativci vsako leto priredijo veliko, pompozno Konferenco za konservativno politično akcijo (Conservative Political Action Conference), na kateri se na govorniškem odru zvrstijo najslavnejši, najrazvpitejši, najkontroverznejši, najnestrpnejši desničarski politiki, lobisti in komentatorji, ki skušajo »zablesteti« s kakšno ekstremno izjavo, za katero upajo, da bo postala viralna. Tudi letos, nedavno, na začetku marca, so se, med slavnostnimi govorniki pa je še posebej »zablestel« Michael Knowles, komentator portala Daily Wire, ki je oznanil, da je treba transspolnost izbrisati in izkoreniniti. Dvorana, polna konservativcev, je ponorela – od navdušenja. Njegove besede – njegov poziv k izbrisu in izkoreninjenju transspolnosti – so bučno pozdravili. Eruptivno. Tako rekoč orgazmično.

Knowles je potem dodal: »Pri obravnavanju transspolnosti ni srednje poti. Vse ali nič.« Ergo: izkoreninjenje. Nacisti bi rekli: Vernichtung. Izničenje. Ali pa bi rekli: končna rešitev transspolnega vprašanja. In Knowlesu, ki na tem shodu konservativcev ni edini napadal transspolnosti (napadal jo je tudi Sebastian Gorka, nekdanji Trumpov asistent z neonacističnimi povezavami), so očitali natanko to: genocidnost. Pozivanje h genocidu nad trans osebami. Sam se je sicer branil, da ni pozival k izkoreninjenju trans oseb, temveč transspolnosti, toda njegove besede niso padle z neba. Ali bolje rečeno: njegove besede so padle iz konservativnega, republikanskega pekla. Republikanci so namreč krenili v frontalni napad na trans osebe. Trans osebam – in ja, transspolnosti – so napovedali vojno. Odločno, brutalno, histerično. Takšno vojno so nekoč, v času hladne vojne, napovedali komunistom. Trans osebe imajo v očeh republikancev težo komunistov.

Nevarne so, kužne, pogubne. Če jih ne ustavijo, bodo razdejale in uničile Ameriko. Razglašajo jih za največjo grožnjo Ameriki – in človeštvu.

Trans osebe so nova »pošast«, s katero desnica straši svoje volivce. Kar pa je logično: desnica je potrebovala novo »pošast«. Prejšnje »pošasti« – begunci, geji ipd. – so se obrabile. Ne vžgejo več.

Transfobna retorika ima konotacijo nekdanje antikomunistične retorike. In vsa ta transfobija je poziv k obračunu s trans osebami.

»Razčlovečujejo nas, da bi nas lažje eliminirali,« pravi Erin Reed, trans aktivistka in kronistka političnega obračuna s trans osebami. Zakonodajna telesa ameriških zveznih držav, v katerih so na oblasti republikanci (takšnih pa je nekaj deset), so lani sprejela več kot 170 transfobnih zakonov: ponekod so trans osebam, mlajšim od 18 let, odpovedali zdravstveno oskrbo (operacije, hormonske terapije, zaviranje pubertete), drugod so trans osebam omejili športno udejstvovanje. V Oklahomi, Alabami in Tennesseeju morajo transspolni šolarji na stranišče, ki ustreza spolu, ki so jim ga pripisali pri rojstvu. Ponekod – recimo v Oklahomi, Južni Karolini in Virginii – so zdravstveno oskrbo odpovedali tudi odraslim trans osebam, drugod – recimo v Južni Dakoti, Utahu, Tennesseeju, Alabami in Arkansasu – skušajo trans osebe, mlajše od 18 let, prisiliti v detranzicijo, kar pomeni, da jim hočejo preprečiti – ustaviti ali obrniti – spolno tranzicijo ali transspolno identifikacijo. Prisilna detranzicija je kruta, strašna, sadistična, nečloveška – transspolni mladostniki, ki jim preprečujejo in zavračajo tranzicijo, se že itak zatekajo k samomoru. Tako se jih bo še več. Transspolne mladostnike, ki nimajo možnosti tranzicije (ki jim torej odtegnejo kirurške posege, hormonsko terapijo in zaviralce pubertete), pogubljajo depresija, tesnoba in posttravmatska stresna motnja. Transfobni zakoni ubijajo otroke.

Izkoreninjenje transspolnosti je »operacija«, ki že poteka. Na odprti sceni.

Že lani je bilo hudo, toda letos naj bi sprejeli še več transfobnih zakonov – v zakonodajno obravnavo je romalo že več kot 350 predlogov, pa smo šele sredi marca. Ponekod hočejo zdravstveno oskrbo transspolnih mladostnikov izenačiti s spolno zlorabo, drugod hočejo priznati obstoj le dveh spolov, moškega in ženskega. V Oklahomi hočejo zdravstveno oskrbo odtegniti trans osebam, mlajšim od 26 let. A to je logično: desničarska vojna proti transspolnosti in trans osebam se stopnjuje. Čedalje bolj in bolj. Republikanski kandidati so na lanskih kongresnih volitvah za transfobne oglase porabili 50 milijonov dolarjev.

Tudi Donald Trump je napovedal vojno trans osebam – če bo ponovno izvoljen, bo obračunal z bolnišnicami, ki jih oskrbujejo, šolami, ki jih podpirajo, učitelji, ki otrokom govorijo, da so ujeti v napačnem telesu, ustavil bo »kemično, fizično in emocionalno pohabljanje« ameriške mladine in podpisal zakon, ki bo priznaval le dva spola, moškega in ženskega. Transspolnosti grozi prepoved. In kriminalizacija.

Demonizaciji trans oseb ni ne konca ne kraja. Starši s transspolnimi otroki bežijo iz najbolj transfobnih držav (Alabama, Arkansas, Florida, Oklahoma, Tennessee, Teksas). Transfobnost se ekstremizira in militarizira. Ustanovam, ki oskrbujejo trans osebe, grozijo z uničenjem. Sovraštvo do trans oseb ni le sprejemljivo, ampak dobrodošlo.

Življenje v večnem strahu

Na eni strani imamo torej to: brutalno, strupeno, histerično vojno proti trans osebam. Na drugi strani pa imamo tole: berlinske oblasti so odločile, da se bodo lahko ženske na javnih bazenih kopale in sončile topless – zgoraj brez. In tu je veliki paradoks: danes je golota na javnih bazenih nekaj povsem normalnega in samoumevnega, toda nekoč, pred 60, 70 leti, je bila tabu, nekaj strogo prepovedanega in nezaslišanega. Ženske, ki so se slačile na javnih mestih (ob morju, na bazenih ipd.), so šikanirali, žalili, sramotili, preganjali, linčali. Metali so jih psom. In levom. Veljale so za candre. Zdaj njihove topless golote nihče niti opazi ne več.

Podobno je bilo z dolgolasci – ko so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pojavili fantje z dolgimi lasmi, so jih šikanirali, žalili, sramotili, psovali, preganjali. In strigli. In metali z avtobusov. In iz lokalov, barov, restavracij, pubov. Veljali so za pošasti. »Normalni« ljudje so se jih izogibali. Nanje so gledali zviška. Ponekod – recimo v Grčiji v času vojaške hunte, pa v Singapurju in Disneylandu – so dolge lase celo prepovedali. Danes so dolgi lasje nekaj povsem normalnega, vsakdanjega, samoumevnega. Ne štrlijo več ven. Nihče jih niti opazi ne več.

Oh, in podobno je bilo nekoč z geji in lezbijkami – veljali so za nekaj abnormalnega in pošastnega, diskriminirali, sabotirali in bojkotirali so jih na tisoč načinov, jih blatili, preganjali in zapirali, se jim posmehovali. Danes so nekaj povsem normalnega, vsakdanjega, samoumevnega. Družba jih je sprejela – tako kot je sprejela topless ženske in dolgolasce (in ja, moške, ki izgledajo kot Robert Smith, če smo že ravno pri tem).

Ali res potrebujemo še eno fašizacijo, ki se je bomo čez 60, 70 let sramovali? Mar nismo dovolj prisebni, dovolj osvobojeni in dovolj moderni?

Nekaj takega se bo nekoč, čez 60 ali 70 let, zgodilo s trans osebami: neizbežno bodo veljali za nekaj povsem normalnega, vsakdanjega, samoumevnega. Histerije bo konec, diskriminacija bo presahnila, ne bodo jih več blatili in smešili, ne bodo jih več razglašali za »bolnike«, »frike« in »pošasti«, družba jih bo sprejela. Tu pa se postavi veliko, usodno vprašanje: zakaj jih ne bi mogla sprejeti že zdaj? Danes! Tu! Zakaj bi jih morali zdaj še 60, 70 let diskriminirati, mučiti, žaliti, trpinčiti, terorizirati, sežigati, bičati, križati? Saj vemo, kaj se nam vedno zgodi. Saj se poznamo. Saj vidimo zgodovino. Tako je bilo, ko so ženske oblekle hlače. Tako je bilo, ko so se hotele ločiti. Tako je bilo, ko so se odločile, da bodo samske. Bomo spet nasedli desnici: kaj naj pa danes prepovemo? Koga naj danes izobčimo? Bomo spet nasedli histeriji, strašenju in ogorčenju desnice? Ne pozabite: to nasedanje – in podžiganje ogorčenja in histerije – je vedno uničilo veliko življenj. Ni nam treba še enkrat skozi ta cikel poniževanja, sovraštva, histerije in diskriminacije. Saj smo že šli skozenj – ničkolikokrat. Prevečkrat. Ponavljali smo: biti gej v družbi, ki sprejema geje, je čisto nekaj drugega kot biti gej v družbi, ki gejev ne sprejema. Še kako res! In kaj – bomo zdaj to ponavljali še za trans osebe? Biti trans oseba v družbi, ki trans osebe sprejema, je čisto nekaj drugega kot biti trans oseba v družbi, ki trans oseb ne sprejema. Družba, ki trans osebe sprejema, jih ne navdaja s tesnobo, depresijo in mislijo na samomor. To vemo, saj nismo od včeraj – a bomo trans osebam zdaj rekli, da vse to vemo, vendar naj kljub temu potrpijo in počakajo 60, 70 let, pa bo bolje? Jih bomo res spet – tako kot nekoč geje – prepuščali policijskim racijam in policijskemu nasilju in medijskim zasedam in diagnozam, ki jih bodo razglašale za bolnike, in ogorčenju drhali? Se bodo morali za svoje pravice res tepsti – do krvi? Bodo morali doživeti svoj Stonewall? Jih bomo pustili psom – ali pa bomo vendarle mentalno preskočili? Ja, vsekakor, lahko bi že končno mentalno preskočili. Lahko bi že enkrat rekli: ne bomo več pustili, da se spolne manjšine – danes trans osebe, nekoč istospolno usmerjeni – reducirajo zgolj na svoje spolno obnašanje! Heteroseksualcev nikoli nihče ne reducira zgolj na njihovo spolno obnašanje. Heteroseksualci so vedno vse kaj več – umetniki, poslovneži, geniji, doktorji. Trans osebe pa so le trans osebe. Tako kot so bili nekoč geji le geji. Lahko bi enkrat za spremembo pokazali nekaj spoštovanja in občudovanja do ljudi, ki si upajo biti to, kar so. To bi bilo povsem logično. In normalno, če hočete. Ali res potrebujemo še eno fašizacijo, ki se je bomo čez 60, 70 let sramovali? Mar nismo dovolj prisebni, dovolj osvobojeni in dovolj moderni?

Ne, nismo.

Desnica to družbo vedno vleče nazaj. Tudi zdaj, ko se je oprijela blatenja, mučenja, šikaniranja in poniževanja trans oseb. Ali če hočete: izkoreninjanja. A to ne preseneča. Še zdaleč ne. Volivci desnice živijo v večnem, mučnem, ekstremnem strahu – pred begunci, migranti, muslimani, skupnostjo LGBTIQA+, porokami istospolnih parov, samskimi ženskami, splavom, kontracepcijo, »kulturnimi marksisti«, »teorijo spola«, frazo »Spol je le družbeni konstrukt« (ali pa frazo »Spol je le performans«). Desnica svoje volivce nenehno in neprestano straši – zalaga jih z novimi in novimi strahovi, z novimi in novimi bavbavi, novimi in novimi grozoviteži, novimi in novimi pošastmi. Trans osebe so nova »pošast«, s katero desnica straši svoje volivce. Kar pa je logično: desnica je potrebovala novo »pošast«. Prejšnje »pošasti« – begunci, geji ipd. – so se obrabile. Ne vžgejo več. Ali bolje rečeno: za begunce se je izkazalo, da niso »pošasti« in da ne počnejo nič groznega ali zastrašujočega. Niti opazijo jih ne več. Geji pa so itak good guys. Kul. Sprejeti. Z njimi ne moreš več nikogar strašiti. S trans osebami pač – ker delujejo »tuje«, ker jih je mogoče prikazati kot nekaj »čudnega« in »kvarnega«, ker ogrožajo »naravni red« družbe in ker so nekaj novega, pa čeravno niso, tu so od nekdaj, le skrivati so se morali (tako kot so se morali skrivati geji, a so potem – ob koncu šestdesetih let – planili ven, silovito in nepovratno).

A tu je problem desnice – kulturno vojno stalno izgublja, saj se za vsako »pošast«, s katero straši svoje volivce, slej ko prej izkaže, da ni pošast. Da gre torej za kul, mirne, prijazne, simpatične ljudi, resda drugačne, a nič »drugačne« od nas. Družba »pošast«, s katero straši desnica, slej ko prej sprejme, posvoji. Vedno. In desnica – panična, histerična, vročično nestrpna – mora hitro najti novo »pošast«. Še hujšo od prejšnje. Geji niso bili še nič – tu so trans osebe!

»Ideologija spola«

Desnica je žalostna množica. Vedno si prisvoji neko »pošast«. In potem jo vedno izgubi. Desničarje to navdaja s tistim dobro znanim in nezgrešljivim občutkom, da vedno le izgubljajo. A da ne bi izgubljali, se morajo nujno vrniti v čas, v katerem so zmagovali. Kar seveda pomeni, da morajo čas zavrteti nazaj, da se morajo vrniti v varno, udobno, predvidljivo, predmoderno preteklost, v »zlate čase«, ko sta še obstajala »naravni red« in spolna hierarhija, ko je bil »moški moški« in »ženska ženska«, ko je bila dežela – Amerika, Rusija ipd. – še velika.

Antifeministično gibanje tradwife (tradicionalna ženska), ki je izbruhnilo na TikToku in drugih socialnih platformah, hoče družbo zavrteti v »idilična«, povsem stereotipna petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je mož hodil v službo, žena pa je bila lepo doma in pridno čistila, šivala, kuhala, pekla in pospravljala. Videi o vsakodnevnem življenju teh gospodinj, ki živijo »sanje« (npr. Kako se poročiti z dobro situiranim moškim in postati gospodinja?), so veliki hiti, saj imajo na milijone ogledov. Ta stepfordska nostalgija po ženski podrejenosti – po brezplačnem delu, domačih opravilih, submisivnosti, pravi »ženskosti« in zatiranju (tradicionalna nuklearna družina je bila stroj za tlačenje ženske) – je tako toksična kot sama »tradicija« (kot jo lahko vidite v starih, kičastih, sterilnih, optimističnih televizijskih serijah!), h kateri naj bi se vrnili, še toliko bolj, ker vrnitev k ženski submisivnosti (k liku »idealne« ženske), itak ozaljšano s kriminalizacijo splava, ki poteka povsod (od Amerike do Poljske), z rasistično, supremacistično ideologijo, ki v ženskah vidi le matere belih otrok (v rojevanje jih skušajo zdaj prisiliti), in z radikaliziranim moškim gibanjem (manosphere), ki moške – frustrirane, polne resentimenta, trumpovske, prisiljene v »neprostovoljni celibat« (zaradi »presežka« belih moških oziroma manka belih žensk, ki so se vdale lezbištvu, transspolnosti, samskosti, feminizmu, wokizmu in drugim »kugam«) – prepričujejo, da so upravičeni do seksa z ženskami (magari na silo), prikazujejo kot nekaj avtentičnega. Gibanje tradwife izgleda kot izum moškega gibanja, moško gibanje pa kot izum rasistične ideologije, ki svari pred »genocidom nad belci« in ki slavi »veliko« preteklost, v kateri so bili »moški moški« in »ženske ženske«. Ženske, ki se hočejo vrniti k tradiciji (k avtentičnim vrednotam), rade poudarijo, pravi Chris Stokel-Walker (Vice), da hrepenijo tudi po tradicionalni arhitekturi, recimo po bavarskem gradu Neuschwanstein, ki kakopak slovi predvsem po dveh rečeh – da so nacisti v njem skladiščili ukradene umetnine in da je bil Hitlerju tako všeč, da ga je naslikal. Da se nekaterim zdi, da je v tem srditem, histeričnem, krvoločnem obračunu s trans osebami, glavni fronti desničarske kulturne vojne, nekaj genocidnega, ne preseneča.

Vse sodobne avtokratske politike – podžigalke desnega volilnega telesa – se vračajo v preteklost, »v čase, ko reči še niso bile tako strašljive, ko te še niso navdajale z nelagodjem, ko se še nisi bal, da se bo tvoj otrok vrnil iz šole in rekel, da je trans,« pravi Masha Gessen (New Yorker). Trump, kot vemo, vpije »naredimo Ameriko spet veliko« – tako veliko, kot je bila, ko je obstajala rasna in spolna hierarhija, ko so bili črnci in ženske pridni in ubogljivi, ko je bil glavni beli moški. »Putin poziva k vrnitvi k ‘veliki Rusiji’ preteklosti. Putinova vojna v Ukrajini gre z roko v roki s homofobično retoriko. V svojem zadnjem govoru je zatrdil, da je Bog moškega spola in da skušajo nori Evropejci in ‘nacistični’ Ukrajinci Boga preleviti v spolno fluidnega. Brez heca,« pravi Gessen (ki je trans).

In ko desnica svari pred transspolnostjo in trans osebami, svari tudi pred »ideologijo spola«, s katero menda indoktrinirajo, kvarijo, zastrupljajo in uničujejo nedolžne otroke (kar slišimo tudi na protestnih shodih, ki jih v Sloveniji prireja desnica, od Primca do Ruparja, ki ženske zelo rad pošilja na »pregled mednožja«), toda ironija je v tem, da raba besedne zveze »ideologija spola« ni nedolžna. Au contraire, besedno zvezo »ideologija spola« so skovali avtokratski in totalitarni režimi – v Braziliji in Rusiji ter na Madžarskem, kjer so z zakoni in ustavnimi dopolnili zelo omejili pravice oseb LGBTIQA+, istospolno usmerjenim parom prepovedali posvojitev otrok (»Mati je ženska, oče pa moški«) in odločili, da spola ni več mogoče spreminjati (in se vanj »ideološko vmešavati«), ker da je treba zaradi »novih ideoloških procesov na Zahodu« zavarovati »pravico otrok do spolne identitete, s katero so se rodili«.

Sodobni avtokratski režimi kažejo, kako se izkoreninjajo transspolnost in trans oseb.

»Poskus zahteva, da nadaljujete!«

Da bi razumeli, zakaj ljudje tako radi sledijo ideologiji, ki temelji na naravnost sadističnem mučenju, trpinčenju in poniževanju spolnih manjšin (nekoč istospolno usmerjeni, danes trans osebe), je dovolj, da se spomnimo dictuma Thomasa Franka (What’s the Matter with Kansas?, 2004), da razredni boj ne poteka več med socialnimi razredi, temveč med kulturnimi. Malim ljudem ekonomske silnice, ki jih ubijajo, niso jasne, vrednote pač. Kdor ima iste vrednote kot oni, ima stališče, zato ljubijo le odločne politike, tiste s stališči. Modernosti, ki se jim le posmehuje, ne prenesejo.

Sami sebe imajo za žrtev – nikoli ne zmagajo. Slovenija vrednot ne zamenja: splava ne prepovejo, porok istospolnih parov ne odpravijo, gejev ne zaprejo, žensk ne vrnejo v kuhinje, beguncev in migrantov ne izženejo, ustave ne zamenjajo z Biblijo, trans oseb ne izkoreninijo. Res, nikoli ne zmagajo. Njihove vrednote so žrtev zarote. Ta fatalistični občutek viktimiziranosti, občutek, da jim svobode ne jemlje deregulirana ekonomija, temveč dekadentna liberalnost (wokizem), jih rine le še bolj na desno, prepirajo pa se o tem, kar sploh nima nobenega neposrednega učinka nanje – o kulturnih in ideoloških topikah, ki jih eksistenčno ne ogrožajo. Ko se borijo za moralne, kulturne vrednote, mislijo, da se borijo za svobodo, toda to jih le še bolj utaplja v suženjstvu, razredni podrejenosti, marginaliziranosti – in večnem strahu. In potem so le še bolj jezni, le še bolj prestrašeni, le še bolj histerični, le še bolj agresivni, le še bolj militantni – in desnica jim nastavi trans osebe. Glejte jih – oni so krivi za vse vaše probleme! Zdivjajte se! Znesite se nad njimi!

Ko skušamo razumeti, zakaj ljudje tako radi sledijo ideologiji, ki temelji na Vernichtungu trans oseb, pa se moramo spomniti tudi slovitega poskusa, ki ga je na Univerzi Yale na začetku šestdesetih let – skoraj sočasno s sojenjem nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu – opravil ameriški psiholog Stanley Milgram. Popisal ga je kakopak v knjigi Poslušnost avtoriteti (1974), ki je – v prevodu Katarine Jerin – izšla tudi pri nas. Vzeli so dva človeka in jima rekli, da bosta sodelovala v raziskavi pomnjenja in učenja – v raziskavi, ki se ukvarja z učinki kaznovanja na učenje. »Učenca« posadijo na stol, mu privežejo roke, na zapestje pa mu pritrdijo elektrodo. Naučiti se bo moral seznam besednih parov – kadar se bo zmotil, bo dobil elektrošok, ki bo vsakič močnejši. »Učitelja« odpeljejo v ločeno sobo in ga posadijo pred generator elektrošokov – tu je kopica stikal v razponu od 15 do 450 voltov, ki naraščajo po 15 voltov. Če se »Učenec« zmoti, mu mora »Učitelj« dati elektrošok, ob vsaki napaki pa mora moč sunka tudi stopnjevati.

Sprejemanje transfobnih zakonov – izkoreninjanje transspolnosti – povsod poteka v imenu varovanja nedolžnih otrok.

Trik je v tem, da »Učitelj« ne ve, da ne gre zares, da gre torej le za simulacijo – »Učenec« ne čuti vseh tistih silnih voltov, le dela se, da ga boli. »Glavno vprašanje je, kako dolgo bo sodelujoči ubogal, preden bo zavrnil navodila in ne bo več hotel opravljati dejanj, ki jih od njega zahteva vodja poskusa.« Milgrama je presenetilo, »kako daleč gredo ljudje pri uboganju navodil vodje poskusa«. Namreč: »Učenec« je stokal, piskal, hlipal, agonično kričal in se zvijal od bolečine, toda »Učitelj« je moč sunkov mirno stopnjeval, pogosto do »najmočnejšega elektrošoka na generatorju«. Če je vmes po naključju podvomil o svojem početju, mu je vodja poskusa rekel, naj kar nadaljuje. »Poskus zahteva, da nadaljujete!« In »Učitelj« je mirno nadaljeval.

Še več, na koncu je bil vedno prepričan, da je pokazal kompetentnost, da je izpolnil dolžnost, da je naredil to, kar so mu rekli, da je izpolnil ukaze in pričakovanja, ki jih ima do njega avtoriteta, in da je dobro opravil svoje delo. Povezave med svojimi dejanji in posledicami za žrtev ni videl, obenem pa je verjel v poštenost, kompetentnost in dobronamernost vodje poskusa. Jasno, v »Učencu« zlahka vidimo volivce desnice, ki jih bombardirajo z elektrošoki, v »Učitelju« zlahka vidimo desnico, ki te elektrošoke sproža, v vodji poskusa pa zlahka vidimo avtokratske populiste, ki ponavljajo: »Poskus zahteva, da nadaljujete!« In ljudstvo vztraja pri elektrošokih – trpinčenju, blatenju, šikaniranju, zastraševanju, zatiranju in poniževanju trans oseb.

Toda Stanley Milgram ne pozabi poudariti, da so bili v imenu poslušnosti zagrešeni vsi najhujši zločini v zgodovini človeštva – nacističnega holokavsta brez poslušnosti avtoriteti ne bi bilo. Stalinističnih gulagov tudi ne.

Sprejemanje transfobnih zakonov – izkoreninjanje transspolnosti – povsod poteka v imenu varovanja nedolžnih otrok. Tennesseejski guverner, sicer republikanec, ki podpisuje drakonske transfobne zakone, hoče prepovedati tudi drag shows, šove kraljic preobleke – in prepovedati jih hoče v imenu varovanja nedolžnih otrok. Zbogom, Očka v krilu! Ne da je kaj drugače v Evropi, kjer hoče šove kraljic preobleke – jasno, v imenu varovanja otrok – prepovedati avstrijska svobodnjaška stranka (FPÖ), ki jih razglaša za »transspolno norost«. Zakaj desničarji – zahodnjaška verzija šeriatske policije – ob vsaki stvari vedno najprej pomislijo na seks? Nekaj perverznega je v tem, kakor je tudi nekaj perverznega v tej desničarski obsedenosti z otroško nedolžnostjo. Zaščititi, rešiti, ohraniti skušajo otroško nedolžnost. Kot da jih to vzburja. Kdo je uničil več otroških življenj – kraljice preobleke, ki otrokom v knjižnicah berejo pravljice, ali kralji preobleke, ki otrokom v cerkvah berejo katekizem?