SDS in NSi / Težave v raju

V SDS že dolgo verjamejo, da pri krojenju javnega mnenja ključno vlogo igrajo mediji, zato se že leta trudijo prisvojiti del medijskega prostora, pa čeprav dejansko s tem medije zgolj uporabljajo kot plašč, pod katerim se skriva politična propaganda. Ker Demokracija ni bila dovolj, prav zaradi strankarske narave ne doseže namreč resnega dometa, sta se pred volitvami leta 2008 »pojavila« še začasna brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. V SDS tudi nikoli niso skrivali apetitov po RTV Slovenija (kakšna naj bi bila po njihovem javna televizija, se kaže prek sedanjega vodstva), leta 2016 so ustanovili še strankarsko televizijo Nova24TV. Tej so v zadnjih letih dodali še celo mrežo regionalnih medijev, kot so recimo Utrip Ljubljane, e-Maribor in Moje Posavje, če jih naštejemo samo nekaj.

Pred nekaj leti so SDS začeli posnemati tudi v Novi Sloveniji. Tako so prek sestrskega zavoda Iskreni ustanovili sprva spletni portal Domovina.je, ta pa je – s pomočjo velike finančne injekcije javnega denarja v času prejšnje vlade – začel izhajati tudi v tiskani obliki.

Spletni portal Domovine je dolgo veljal za resda konservativen medij, ki pa je imel v primerjavi z mediji SDS sicer konservativne, a zmernejše poglede. A to se je spremenilo z nastopom zadnje vlade in naposled z izdajo prve tiskane izdaje tednika, ko je njegovo urednikovanje prevzel Tino Mamić, ter potem ko je Domovino odkupil podjetnik Aleš Štrancar. Zato se v krogih sodelavcev Domovine že pojavljajo očitki, da naj bi bila nova usmeritev tednika znak širjenja vpliva Janeza Janše in SDS.

Štrancar sicer zagotavlja, da se v uredniško politiko Domovine ne vtika, »pa tudi za branje Domovine zaradi ogromno drugih projektov nimam časa. Zato tudi ne morem presojati, ali se je uredniška politika kakorkoli spremenila.«

Igor Vovk, direktor tako Iskrenih kot podjetja Mediainvest, ki ima v lasti Domovino, zatrjuje podobno: »Noben politik se od ustanovitve pa do danes ni vtikal v uredniško politiko Domovine. Prav tako se v uredniško politiko ne vtika gospod Štrancar. Njegova zahteva je, da uredništvo dela profesionalno in neodvisno od politike.«

Že pregled ustvarjalcev vsebin na portalu Domovina nam sicer daje jasno vedeti, da gre za v zadnjem času res za medij, mnogo bolj povezan s strukturami SDS. Tino Mamić resda prihaja iz vrst Nove Slovenije, vendar je bil v preteklosti že večkrat medijski operativec Janševih vlad. Nekoč novinar Ognjišča je bil tako v času prve Janševe vlade tisti izbranec, ki je poskušal »uravnotežiti« Primorske novice. Bil je tudi predsednik – danes je podpredsednik – Združenja novinarjev in publicistov, vzporednega novinarskega društva, v katerem sedijo predvsem ustvarjalci, odkrito naklonjeni SDS.

V združenju najdemo tudi dva novinarja Domovine, Petra Meršeta in Luka Svetino. Zadnji, nekoč voditelj oddaj na Nova24TV, je danes znan tudi kot voditelj Odmevov, a hkrati še vedno sodeluje z Domovino.

Podjetniki bi radi imeli poleg spletne aplikacije in revije še digitalni medij, televizijo in radio.

Priložnost za urednikovanje oddaj na RTV Slovenija je jeseni dobil še en obraz Domovine – Martin Nahtigal. Ta je bil v prejšnji vladi sicer pol leta tudi vodja kabineta ministrice Helene Jaklitsch v uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, med predsedovanjem Slovenije svetu Evropske unije pa je delal v Bruslju, na slovenskem predstavništvu, kjer je bil v službi za stike z javnostjo pristojen za digitalno komuniciranje. Je tudi ustanovitelj podjetja Performans, ki je pomagalo pri izvedbi politične kampanje Anžeta Logarja na predsedniških volitvah.

Domovina ima torej že lep čas očitne povezave ne zgolj z Novo Slovenijo, pač pa tudi s SDS. Pa vendar, ali ta zdaj res postaja bojno polje, na katerem se kažejo tudi siceršnje razpoke med nekdaj trdnim zavezništvom SDS in Nove Slovenije? Tega v resnici ne vemo, a razpoke vendarle so: Nova Slovenija nedavno na primer ni prispevala podpisov k interpelaciji zoper vlado, predsednik stranke Matej Tonin pa obljublja, da ne bodo več šli v vlado, ki bi jo vodil Janša.

Ob tem velja sicer omeniti, da gre njegove napovedi kakopak jemati z rezervo. Po eni strani bi bilo, kratkotrajnemu zgodovinskemu spominu, ko gre za politiko, navkljub, izredno podcenjujoče do volivcev misliti, da bodo ti preprosto pozabili na vlogo, ki jo je Nova Slovenija odigrala v zadnji vladi. Obenem imata Nova Slovenija in SDS dolgo zgodovino tako navideznih konfliktov in razhajanj kot hkrati vnovičnih romanc, ko jima to koristi. Spomnimo samo, kako je bila Ljudmila Novak izžvižgana leta 2016 na zborovanju »V obrambo Slovenije«, ko je dejala, da mora desnica postati »bolj demokratična«. Šlo je za neposreden očitek Janši. Sledil je povsem usklajen napad SDS nanjo, ki poteka še danes, hrbet so ji obrnili tudi v lastni stranki, zaradi česar je tistega leta odstopila. Toninov prihod na vrh stranke je bil oglaševan kot pomladitev stranke, njegove napovedi, da se bo stranka premaknila bolj proti sredini, je Janša pospremil s tvitom: »Milan Kučan nima sina, a nič zato – ima Tonina.« Nova Slovenija je kljub temu skoraj vedno, ko je bilo to potrebno, priskočila na pomoč SDS v opoziciji in brez pomislekov z njo stopila v vsako Janševo vlado.

A SDS in NSi nista edini, ki poskušata na politično krajino vplivati prek medijev. Zadeve se premikajo tudi v zvezi z novim medijskim projektom Kluba slovenskih podjetnikov – ta si prav tako želi več vpliva na politični prostor. Zanj naj bi si posebej prizadeval predsednik kluba Joc Pečečnik, saj da je, kot je nedavno dejal za Mladino, »v slovenski medijski krajini opaziti pomanjkanje zdrave kmečke pameti in nepristranskih informacij«. Nekoliko manj pa so ideji očitno naklonjeni drugi člani kluba. Čeprav so nedavno na skupščini društva sprejeli sklep, da bo klub širil svoj medijski projekt – po spletni aplikaciji in prvi številki revije Slovenian Business Club, ki je izšla ta mesec, bi ustanovili tudi digitalni medij, televizijo in radio –, odprto vprašanje ostaja, ali bo v ta namen ustanovljeno tudi novo podjetje.

Podjetnike (in morebitne vlagatelje) je zanimalo predvsem, zakaj se Klub slovenskih podjetnikov loteva povsem lastnega medijskega projekta in zakaj ne bi raje zgolj zakupili prostora v drugih medijih – z ekonomskega vidika namreč ideja ne deluje rentabilno. Zanimalo jih je tudi, kdo vse bo solastnik morebitnega podjetja – klub naj bi namreč imel v lasti zgolj 10 odstotkov podjetja –, in kako točno naj bi se to financiralo. Po polemični razpravi je bila kljub vsemu ustanovljena posebna delovna skupina, v kateri naj bi poleg članov kluba sedel tudi nekdanji radijski mogotec Leo Oblak, nekoč eden vplivnejših medijskih lastnikov v državi.

»Do nobene razgrete razprave ni prišlo. Na skupščini smo imeli res en mali zaplet okoli volitev v nove organe, ne pa okoli medijske platforme,« pa ob tem zatrjuje Pečečnik. »Ekonomika projekta za tako uspešne podjetnike res ne bi smela biti na prvem mestu. S projektom želimo doseči, da bo naš glas korektno prišel do gledalcev, bralcev in poslušalcev, ne da nam ga katerakoli medijsko-politična sprega, ki je trenutno na oblasti, filtrira.« V klubu tako vsekakor nameravajo zagnati nov projekt in ustanoviti podjetje, lastniki katerega bodo izključno klub in njegovi člani. »Vse detajle okoli lastništva bomo s člani dorekli individualno, ko bo zaključena študija, kakšno platformo bomo upravljali in kako hitro jo lahko naredimo.«

Oblak je za Mladino potrdil, da pri projektu sodeluje in da trenutno še vedno potekajo priprave podrobnejšega poslovnega načrta. »Trenutno sem pripravil le osnutek, ki je bil osnova za nadaljnje pogovore. O tem, kakšna bo moja vloga pri projektu, bodo na koncu morali določiti člani Kluba slovenskih podjetnikov.« Po zadnjih informacijah bi bil Oblak pri projektu lahko sicer odgovorna oseba. »Osebno menim, da ima klub kot združenje različnih ljudi, ki so že nekaj pokazali v svoji poslovni karieri, dovolj velik potencial, da pripravi projekt, ki bo omogočil, da se slišijo tudi pogled in teme, ki so povezane z domačim gospodarstvom.«

A kaj to pravzaprav pomeni? Vpogled v to, kakšna naj bi bila slovenska medijska krajina po zgledu nekaterih podjetnikov, nam ponudi revija Slovenian Business Club. Ta bo po novem izhajala štirikrat na leto, prva številka pa je izšla prav ta mesec. V njej recimo najdemo številne nasvete, kako bi morala država pomagati podjetnikom in pa kako poskrbeti, da bomo Slovenci imeli odgovorne in razumne politike. Eden ključnih je seveda, da bi morali znižati davke.

Podjetnik Mirko Požar recimo pravi, da naj država »podjetnike pusti pri miru in naj ne spreminja pravil igre. Če pa želi pomagati, naj pomaga tako, kot je pomagala podjetju Pipistrel. Ko je prišla žetev, je dobila država petkrat povrnjeno.« Podjetnik Igor Akrapovič po drugi strani takole ocenjuje delo vlade: »Ta vlada resnično dela tisto, kar so obljubili volivcem. To pa za podjetnike seveda ni ravno pozitivno.« Še več: »Večina volilnega telesa se je lani odločila za podjetnikom nasprotno opcijo in morda smo podjetniki zelo moteči. Če je podjetnik po 32 letih podjetniške poti še vedno uspešen in družbi nastavlja ogledalo, je to izjemno nadležno, zato obvelja za nezaželenega.« Nasvete v časopisu daje tudi bivši minister za digitalno preobrazbo Mark Boris Andrijanič, sicer nekdanji lobist Uberja.

Uredništva imajo seveda vso pravico do uredniške svobode, to velja za Domovino in tudi za projekt, ki ga namerava zagnati Klub slovenskih podjetnikov, navsezadnje to velja tudi za vse medije v orbiti SDS. Bolj kot to je problematičen način, na katerega ti akterji razumejo medijski prostor nasploh. Menijo namreč, da je tega treba nujno »uravnotežiti«, ga »normalizirati«, ga ukrojiti po lastni meri. A to ni naloga medijev, to ni novinarstvo. Težava se skriva v tem, da jih bolj kot ustvarjanje kakovostnih vsebin zanima nekaj drugega – poganja jih predvsem lastni in ne javni interes.