Olajševanje ali oteževanje priseljevanja?

Slovenija ne slovi kot do tujcev gostoljubna država. Ob osamosvojitvi je na primer iz registra stalnega prebivalstva izbrisala več deset tisoč motečih »Jugoslovanov«. Danes se to negostoljubje kaže kar na sistemski ravni predvsem v odnosu do tujih delavcev, ki prihajajo prav z omenjenega območja. »V trenutku, ko sem prišel v to državo, sem postal migrant s srbskim potnim listom, imigrant iz ne-EU države, ki mu sistem z vsemi silami poskuša otežiti položaj in pokaže, da tu ni ne zaželen ne potreben,« je pred časom odnos slovenskih oblasti in družbe do tujcev opisal Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki doma in v tujini navdušuje predvsem z družbenokritičnimi uprizoritvami. Vlada Janeza Janše je pod krinko integracije položaj tujcev iz tretjih držav le še poslabšala. Golobova vlada zdaj govori o odpravljanju birokratskih ovir in neživljenjskih zahtev ter seveda tudi integraciji tujih delavcev in njihovih družin. Pa se za tujce res kaj izboljšuje ali gre (spet) zgolj za nadaljevanje iste protitujske politike?

Prejšnja vlada je predlani ob tem času spreminjala zakon o tujcih in drugo zakonodajo s tega področja in med drugim za tujce iz držav zunaj EU uvedla znanje slovenščine kot pogoj za izdajo ali ohranitev dovoljenja za stalno prebivanje ter celo za pridobitev ali ohranitev pravice do združevanja družine. Tudi za družinske člane, ki prihajajo v Slovenijo, da bi zaživeli skupaj s tu že živečim tujim delavcem. Poleg tega so pravico zaprositi za združitev družine suspendirali za dodatno leto dni – če je bilo prej za združitev mogoče zaprositi po letu dni bivanja, je sedaj šele po dveh letih. Tujim delavcem, ki so na stalnem delu v Sloveniji, pa so otežili tudi druga merila, da bi normalno zaživeli. Za združitev družine mora v Sloveniji živeči tujec izkazati dovolj sredstev za preživljanje toliko članov družine, kot jih prihaja v Slovenijo. To že prej ni bilo ravno enostavno, prejšnja vlada pa je to še otežila na način, da je iz sredstev, ki jih je mogoče upoštevati za izračun, izvzela »povračila stroškov v zvezi z delom«, torej potne stroške, nadomestilo za malico, dnevnice in podobno. Čeprav gre za povsem realne prihodke delavcev, ki včasih pomenijo celo velik del prihodkov, se ne smejo upoštevati, s čimer se umetno znižujejo sredstva za preživljanje in možnost za združitev družine.

Problem je, če je edini ukrep vključevanja tujcev v družbo pogojevanje njihovih pravic z dokazili o znanju slovenščine.

Znanje slovenščine je sicer za državljane tretjih držav tudi pogoj za dodelitev ali ohranitev pravic iz socialnega varstva. Po domače povedano – država tiste, ki tega pogoja ne izpolnijo, izbriše iz evidence brezposelnih oseb. To »integracijsko« normo je konec leta 2019 uvedla vlada Mira Cerarja oziroma ministrstvo za delo pod vodstvom Ksenije Klampfer (SMC). V skladu s tem je zavod za zaposlovanje zaradi neznanja slovenščine iz evidence brezposelnih v dobrem letu dni izbrisal 990 tujcev. V bližnji prihodnosti utegne ta usoda doleteti še večino od 2531 tujcev, ki se jim je rok za predložitev dokazila o znanju slovenščine iztekel konec februarja. V registru brezposelnih bo tako ostalo le še dobrih dva tisoč nezaželenih tujcev. Glede na število tujih delavcev pri nas gre le za dober odstotek. Na ministrstvu za delo, ki ga danes vodi Luka Mesec (Levica), so avgusta lani napovedali nekatere spremembe, ker »je vsakršna diskriminacija ali odrekanje pravic, ki bi tujcem sicer pripadala le na podlagi neopravljenega izpita iz slovenščine za novo vodstvo ministrstva, sporna«. A odtlej se ni zgodilo nič.

Razbijanje delavskih družin?

Vrnimo se k pogoju znanja slovenščine za pridobitev pravice do stalnega prebivališča in celo do začasne združitve z družino. Janševa vlada je ob uzakonitvi tega pogoja spomladi 2021 določila dveletni rok, v katerem naj bi tu živeči tujci in tisti, ki prihajajo, lahko opravili izpite različnih zahtevnostnih stopenj za pridobitev ali ohranitev posamezne pravice. Ta rok se izteče čez dober mesec dni.

Glede na spremembe zakona o tujcih, ki jih je zdaj vlada po nujnem postopku poslala v državni zbor, se odpravljajo nekatere birokratske ovire na področju pridobivanja delovnih dovoljenj, nad čimer so navdušenje že izrazili delodajalci, posredno pa bodo zagotovo olajšale tudi življenje (tujih) delavcev. Je med njimi tudi odprava katere izmed omenjenih številnih dodatnih omejitev, ki jih je uvedla prejšnja vlada? Je, a ena sama.

Janševa vlada in njena večina v državnem zboru sta sočasno ukinili brezplačne, od države financirane tečaje slovenskega jezika. Odtlej so bili tujci za potrebe integracije upravičeni le še do enkratnega in le polovičnega sofinanciranja tečaja slovenščine ali »seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo«. Po novem bodo tečaji slovenščine in »spoznavanja slovenske družbe« brezplačni in tudi ne bodo omejeni na zgolj enkratni dogodek. Prvotno je bila v osnutku spremembe zakona o tujcih zapisana tudi odprava pogoja znanja slovenščine za združitev družine, ki z več vidikov neživljenjsko določa, da morajo družinski člani opraviti izpit iz slovenščine v roku pol leta. A je potem iz predloga zakona izginila.

Čeprav gre za osnovno raven znanja slovenščine, je jasno, da je slovenščina kot redko slišani ali govorjeni jezik s številnimi posebnostmi sam po sebi zahteven za učenje, sploh na kratki rok, in ker izpitov ni mogoče opravljati kar vsak dan, ampak le štirikrat na leto, kar dodatno omejuje možnosti opravljanja ali ponovnega opravljanja izpita in ustvarja dodaten pritisk. No, slednje ne drži povsem, izpit je mogoče opraviti tudi zunaj izpitnih rokov. A potem izpit iz osnovnega znanja slovenščine ne stane več le od 121 do 147 evrov, pač pa kar 414 evrov. V osnutku zakona o tujcih, ki ga je pred dnevi potrdila vlada in ga poslala v državni zbor, vsi pogoji glede znanja slovenščine, ki jih je uvedla Janševa vlada, še vedno veljajo.

Novo je torej le to, da so sedaj tečaji za učenje slovenščine brezplačni. Zakonodaja hkrati prek prehodnih določb prinaša tudi določen odpustek za tujce z odprtimi postopki. Torej za tiste, ki so ali še bodo vložili prošnje pred uveljavitvijo nove zakonodaje. Ti bodo lahko pridobili, ohranili, podaljšali statuse, ne da bi morali izkazovati znanje jezika. Za vse druge, ki bodo to storili po uveljavitvi zakona, in tudi za vse nadaljnje postopke, pa bo izkazovanje znanja jezika ponovno nujni pogoj za ohranitev številnih pravic v Sloveniji. To seveda velja tudi za družinske člane – če ne bodo izkazali znanja jezika, bodo ostali brez dovoljenja za prebivanje in vseh s tem povezanih pravic, posledično bodo morali zapustiti državo, družine bodo razpadle.

Edina realna sprememba v odnosu države do tujih delavcev po zamenjavi oblasti so (ponovno) brezplačni tečaji slovenščine.

V tem primeru torej niti ne gre za »odpustek« za tu živeče tujce, ki bodo v prihodnje vseeno soočeni z enakimi težavami kot doslej. Kvečjemu gre za odpustek za delodajalce, za ekonomijo. Da bodo gradbeni projekti in druga ekonomija, ki sloni na najslabše plačanih delovnih mestih, lahko nemoteno tekli naprej, ker vsaj delavcem ne bo treba takoj zapustiti države.

Getoizacija

Kljub temu da vlada Roberta Goloba ni naredila pomembnejšega koraka naproti tujim delavcem, so se na »novosti« ostro odzvali župani nekaterih občin, kamor se je v zadnjih letih preselilo večje število nujno potrebnih, a vseeno nezaželenih tujcev z juga. V časniku Delo je tako izšel naslovni članek Tujci zlorabljajo pomanjkljivo zakonodajo, v katerem župan Kranja Matjaž Rakovec (SD) razlaga o problemu tujcev albanske narodnosti v gorenjski mestni občini, o »zlorabah sistema socialnih prejemkov in zdravstvenega sistema«, o »getoizaciji« v starem mestnem jedru, o »neznanju slovenščine« in podobno. Rakovec in nekateri drugi župani so se v postopku pisanja nove zakonodaje tudi obrnili na vlado in zahtevali dodatno otežitev priseljevanja in poslabšanje položaja tujih delavcev v Sloveniji oziroma uvedbo »bolj zahtevnih pogojev za priseljevanje tujcev«.

Seveda so težave, ki jih spričo priseljevanja tujcev opažajo v nekaterih občinah, dejansko povsem realne. Država namreč doslej ni storila nič za integracijo tujih delavcev (in njihovih družin), ki pomenijo daleč največjo skupino tujcev. Sedanji predlog zakona o tujcih zgolj od prejšnje vlade povzema nekaj stavkov o tem, da država omogoča učenje jezika in spoznavanje družbe ter da podrobneje to potem ureja vsaka posamezna vlada … Hkrati kot edini ukrep vključevanja v družbo določa pogoj znanja slovenščine za ohranitev pravice do dela, prebivanja, združitve družine, socialnega varstva in s tem samega obstoja. Postavljanje takšnega pogoja brez kakršnihkoli dejanskih, resničnih programov vključevanja v družbo lahko le otežuje položaj tujih delavcev in njihovih družinskih članov. Pogojevanja pravic z znanjem jezika pač ni mogoče enačiti z integracijo. Posameznik z dokazilom o znanju slovenščine na osnovni ravni pa ne bo nič bolj del družbe kot prej. Znanje jezika je seveda temeljni pogoj za dolgotrajno bivanje v novem okolju, za vključitev v družbo. A hkrati to ne more biti konec »hitrega tečaja«, pač pa zgolj začetek dolgotrajnejšega procesa integracije.

Poleg zakona o tujcih se spreminja tudi zakon o zaposlovanju tujcev. Z njim se odpravljajo administrativne ovire za zaposlovanje najbolj deficitarnih kadrov, torej v zdravstvenih domovih, domovih za starejše, varstveno delovnih centrih ter v drugih javnih zavodih, ki delujejo na področju socialnega varstva. Nekaterih manjših, a pomembnih sprememb pa bodo deležni tudi prosilci za azil, ki prav tako kot tuji delavci niso vključeni v programe integracije. In sicer bodo pravico do dela pridobili že tri mesece po vložitvi prošnje in ne šele po devetih mesecih kot doslej. Glede tretje kategorije tujcev, beguncev, azilantov, torej oseb s priznano mednarodno zaščito, se ne spreminja nič. Gre sicer za edino in hkrati najmanjšo skupino tujcev v Sloveniji, ki je dejansko upravičena do nekaterih pravih programov integracije – do pravega, dolgoročnega in vztrajnega vključevanja v družbo – ki jih vsaj v določeni meri sofinancira država in se izvajajo v nevladnih organizacijah. Čeprav v zares omejenem obsegu, določeni zgledi, ki bi jih lahko uporabili tudi pri tujih delavcih, vendarle že obstajajo.