Izidor Ostan Ožbolt / »Če okoljske vidike v celoti pozabimo, ni ekonomsko mogoče, da TEŠ zdrži do leta 2033«

Izidor Ostan Ožbolt (letnik 1993) je ekonomist, poznavalec energetike in aktivist, eden najaktivnejših članov kolektiva Mladi za podnebno pravičnost. Iz podnebnega sindikalizma je diplomiral na Filozofski fakulteti, lani pa na ljubljanski Ekonomski fakulteti zagovarjal magistrsko nalogo Zelena transformacija: načrt razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema in njegove makroekonomske implikacije.

Magistrska naloga je konkreten načrt razogljičenja, razčlenjen na 217 straneh, ki je nastal pod mentorstvom Jožeta P. Damijana in ob pomoči ključnih slovenskih strokovnjakov iz energetike. Načrt je – tako avtor – primerljiv z drugimi obstoječimi scenariji ter pomeni poskus, ki ob zagotavljanju zanesljive oskrbe ter ekonomičnosti prehoda enakovredno vključuje tudi pravičen prehod stran od fosilnih goriv, varstvo narave in zaveze Pariškega podnebnega sporazuma, po katerem moramo glavnino razogljičenja izvesti do leta 2035.

Izidor Ostan Ožbolt je na podlagi ekonomske analize najbolj problematičnega člena slovenske elektroenergetike, to je Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ), prepričan, da bomo iz premoga morali izstopiti pred letom 2033, ki ga kot datum izstopa določa januarja lani sprejeta državna strategija. Izračunal je, da bomo kljub državni pomoči TEŠ prisiljeni zapreti najkasneje leta 2028.

Ostan Ožboltova magistrska naloga je sicer eden od trenutno treh akcijskih načrtov zelenega prehoda Slovenije; prvega je sredi 2021 predstavila družba Gen-I, lani pa je Strategija razvoja elektroenergetsko-podnebnega sistema Slovenije do leta 2050 nastala tudi v okviru Sveta za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), pri kateri je sodeloval tudi sam.

Za začetek neposredno, a izjemno pomembno vprašanje. Prosim namreč za odgovor na skoraj mit, da nas je zadnji dve leti energetske krize rešil premog, da je prehod na obnovljive vire energije energetsko krizo še poslabšal in da se premog vrača. 

Ja, to so pomembne neresnice, ki so v nasprotju s podatki. Za Evropo lahko rečemo, da sta sončna in vetrna energija občutno prispevali k omilitvi energetske krize. Leta 2022 so sončne in vetrne elektrarne prispevale 22 odstotkov vse proizvodnje električne energije v Evropi, plin pa je je pokril 20 in premog 16 odstotkov. Še več, kljub nedelujočim hidroelektrarnam in jedrskim elektrarnam v letu 2022, ki so znižale skupno proizvodnjo v Evropi za sedem odstotkov, so pet šestin tega padca pokrili nove sončne in vetrne elektrarne ter manjše povpraševanje, zgolj preostanek pa je nadomestil premog. Ob tem sta ostali približno dve tretjini uvoženih količin premoga neporabljeni, ponovno obujene termoelektrarne pa so delale manj kot petino časa. Ne nazadnje, v zadnjih mesecih leta 2022 je proizvodnja iz premogovnih elektrarn glede na leto 2021 upadla. Torej, premogovna era se ne vrača. Raziskave kažejo, da naj bi se proizvodnja iz elektrarn na fosilna goriva letos znižala za približno petino. Brez pospešenih investicij v obnovljive vire v zadnjih letih bi bilo energetsko krizo občutno težje prebroditi. Hkrati je kriza pokazala, da je pospešeni zeleni prehod objektivna nuja, da zagotavlja večjo varnost in nižje cene.

No, Nemčija je bila ostro kritizirana in obtožena soodgovornosti za nastalo stanje na energetskem trgu zaradi prehoda na obnovljive vire. 

Nemčija se lahko upravičeno kritizira za nesmiselno sočasno opuščanje premoga in jedrske energije. Jedrsko energijo bomo v prihodnje potrebovali, zato je opuščanje takšnih elektrarn po mojem mnenju nespametno. Ni pa upravičeno kritizirati Nemčije zaradi velikih vlaganj v obnovljive vire. Kot rečeno, ti so nam občutno pomagali pri prebroditvi zahtevne zime 2022/2023. Hkrati so Nemci z velikimi investicijami v obnovljive vire energije dolgoročno znižali cene teh ne še povsem razvitih tehnologij, kar ima pozitivne posledice za celoten svet.

Kaj pa Slovenija?

Najbolj pozitiven podatek lanskega leta v energetiki – zame celo širše, je podatek, da so bile lani v Sloveniji zgrajene sončne elektrarne s skupno močjo okoli 260 megavatov. To verjetno redkim kaj pove, ampak za primerjavo naj povem, da je bil do lani največji letni prirast pri sončnih elektrarnah nekaj več kot sto megavatov. Lasten scenarij in scenarij Slovenske akademije znanosti in umetnosti predvidevata pri sončnih elektrarnah letni prirast od 300 do 350 megavatov. Lani se nam je torej zgodil zelo visok prirast brez nekih večjih sončnih projektov in brez resnejših zakonskih spodbud – na primer zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije še ni niti sprejet. Tukaj se nam torej dogaja intenziven prehod, ki se ga v resnici niti ne zavedamo!

Kar pet šestin lanskega primanjkljaja elektrike v Evropi, ki je nastal zaradi nedelujočih hidro- in jedrskih elektrarn, so pokrili nove sončne in vetrne elektrarne ter padec povpraševanja, zgolj preostanek pa premog.

Kot član Mladih za podnebno pravičnost in Sindikata Mladi Plus ste povezali dva boja, sindikalnega in okoljevarstvenega. Tudi zeleni prehod, ki prinaša opustitev premoga v naslednjem desetletju, bo imel velike posledice, zlasti za rudarje v Šaleški dolini. 

Okolje in delavstvo sta na strukturni ravni zaveznika, saj obstoječi sistem, temelječ na dobičku, tako v naravi kot v delavcih vidi zgolj možnost za dodatno presežno vrednost. Na konkretnejši ravni zelena tranzicija delavstvu prinaša določene pluse, a tudi minuse. Ne nazadnje, tematiziranje zelenih tematik pri sindikatih lahko pomeni obuditev družbenega sindikalizma ter povezovanje s progresivnimi zelenimi akterji. Tako si lahko pridobijo dodatno strateško moč in podporo v javnosti ter so uspešnejši tudi v drugih bojih.

V Termoelektrarni Šoštanj in Premogovniku Velenje je neposredno zaposlenih približno 2000 ljudi, še enkrat toliko pa posredno. Izgube delovnih mest bodo čutili rudarji in z njimi povezani poklici. Gre za delovna mesta z zelo močno identifikacijsko vlogo. Še vedno imamo Nogometni klub Rudar Velenje, nadaljujejo tradicijo običaja skok čez kožo. Dvom sindikatov je tako razumljiv, zato je povezovanje delavskih in okoljskih organizacij še toliko pomembnejše. V zadnjih letih smo sprva v študentskem društvu Iskra in nato pri Mladih za podnebno pravičnost in Sindikatu Mladi Plus stkali kar nekaj stikov s sindikati in knapi iz Velenja, lokalnimi okoljskimi civilnimi iniciativami, na primer proti sosežigu, in drugimi akterji, tudi občino. Nekaj se dogaja in premika. Prehod na zeleno v Velenju nikakor ne sme pomeniti zgolj zamenjave energenta, temveč širšo in globljo socialno in okoljsko predrugačenje kraja, kjer bo lokalno prebivalstvo na demokratičen način sodelovalo pri izbiri smeri razvoja.

Zamude pri pripravi zakonov, ki bodo krojili usodo mnogih v Šaleški dolini, že nastajajo.

Res je, tukaj časa zares ni. Gre za zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje in o gospodarskem prestrukturiranju savinjsko-šaleške regije, pri katerih sta ključni ministrstvi za gospodarstvo in za naravne vire.

Vseeno pa je bila pred časom sprejeta strategija za izstop iz premoga, na ravni Evropske unije pa je bil vzpostavljen Sklad za pravični prehod. Ta bo Sloveniji namenil 235 milijonov evrov za pravično tranzicijo. Torej, zamude so in koraki so občutno prepočasni, nekaj pa se le spreminja. In ta napredek se brez boja številnih podnebnih aktivistk in aktivistov po mestih in ulicah evropskih mest ne bi zgodil. Zdaj pa je zadnji čas, da zadevo pospešimo, saj se obdobje premoga končuje hitreje, kot smo mislili.

Koliko hitreje? V Nacionalni strategiji za izstop iz premoga, ki je bila sprejeta januarja 2022 pod bivšo vlado, je letnica opustitve premoga 2033. Vi ste izračunali, da je nerealna.

Četudi okoljske vidike v celoti pozabimo, ni ekonomsko možno, da TEŠ zdrži do leta 2033. Upoštevajoč tehnične, ekonomske, socialne in podnebne vidike, jo je najbolj smiselno zapreti leta 2028, ob čemer bo morala delati dve leti z državno pomočjo. Dveletno državno pomoč predlagam z namenom, ker lahko do leta 2028, če pohitimo, zgradimo dovolj nadomestnih elektrarn, tudi 106 MW plinskih turbin in 285 MW plinsko-parnih enot, ki nam bodo zagotovile dovolj energije, tudi v času koničnih obremenitev, in sistemskih storitev, da prebrodimo čas do zgraditve druge jedrske elektrarne v Krškem okoli leta 2035.

Kaj ste pri izračunu upoštevali? TEŠ deluje z izgubo od leta 2014, do leta 2020 je ta skupaj znašala že 987 milijonov evrov, leta 2021 pa je imela enkratni dobiček zgolj zaradi 216-milijonske poravnave z General Electrics. 

Na podlagi dostopnih podatkov predpostavljam, da bo TEŠ zaradi visokih cen elektrike in pretakanja denarja iz drugih družb iz Skupine HSE brez državne pomoči obratovala do leta 2026. Že do takrat se bodo neskladja med naraščajočo stroškovno ceno elektrarne in padajočo ceno elektrike povečevala. Letnico 2026 kot letnico, ko bodo razmere za TEŠ postale težavnejše, je v nedavnem intervjuju za Finance omenil tudi generalni direktor HSE. Če glede na zadnje podatke predpostavimo, da bo TEŠ leta 2026 proizvajala 2,6 TWh električne energije, cena premoga bo znašala 5 EUR/GJ, emisijski kupon pa 115 EUR/tono CO2, pridemo do stroškovne cene okoli 190 EUR/MWh. Glede na trenutne borzne napovedi pa bo takrat cena elektrike okoli 115 EUR/MWh. To pomeni na letni ravni izgubo 190 milijonov evrov. Ta izguba se bo nadaljevala, saj bodo emisijski kuponi, ki ključno vplivajo na delovanje elektrarne, zaradi okoljskih zadev EU le še dražji.

Najbolj pozitiven podatek lanskega leta v energetiki – zame celo širše, je podatek, da so bile lani v Sloveniji zgrajene sončne elektrarne s skupno močjo okoli 260 megavatov.

Zakaj ne bi zaprli TEŠ že leta 2026? 

Zaključek, da je opustitev premoga leta 2026 pozitivna reč, bi bil prenagljen. Z vidika zagotavljanja pravičnega prehoda za rudarje in celotno regijo ter gradnje dovoljšnega števila novih elektrarn za zagotovitev zanesljive oskrbe z električno energijo potrebujemo vsaj nekaj dodatnih let. Če upoštevamo vse vidike, tehnične, ekonomske, socialne in podnebne, je smiselna letnica zaprtja 2028. Dveletna državna pomoč je tudi vsaj približno skladna z zahtevami evropske komisije, ki je pri državni pomoči premogovnim elektrarnam izjemno striktna. Za odobritev potrebujemo celovit plan prestrukturiranja TEŠ in Premogovnika Velenje.

Eden od pogojev za državno pomoč je, da bo po njej podjetje normalno delujoče. Predvideli ste zelo konkretne projekte, tudi hidroelektrarno v velenjskih rovih. 

Za državno pomoč bo moral biti prikazan jasen plan, kako bosta TEŠ in Premogovnik Velenje po državni pomoči spet rentabilni podjetji. Precej sem analiziral, s katerimi konkretnimi investicijami bi to dosegli. Gre za cel spekter; tudi za velike sončne elektrarne na jezerih in degradiranih površinah v okolici jezera, shranjevalnike-baterije, plinsko-parne enote, revitalizacijo hladilnega stolpa ter veliko toplotno črpalko in plinsko kogeneracijo za nadomestitev ogrevanja.

Predvidel sem tudi podzemno črpalno hidroelektrarno v jami Premogovnika Velenje, o kateri so v Premogovniku že razmišljali. Preprosta ekonomika potrjuje takšno investicijo. Imela bi 225 megavatov moči, malo več kot gigavatno uro hrambne kapacitete, delovala bi pa podobno kot edina črpalna hidroelektrarna pri nas v Avčah na Soči. V Velenju bi izkoristili že degradirana območja; premogovniško jezero bi se uporabljalo kot zgornji vodni rezervoar, povečani spodnji rovi premogovnika pa omogočajo 415-metrski padec vode in bi služili kot spodnji rezervoar. Naložba bi se povrnila v nekaj več kot 20 letih, dobili pa bi dodaten vir fleksibilnosti v sistemu. Hkrati bi morda Dravske elektrarne Maribor posledično opustile idejo o črpalni hidroelektrarni Kozjak, ki je za sistem pomembna, a daljnovod posega v varovana območja.

V Šaleški dolini in širše po Sloveniji se sicer pojavljajo tudi ideje o izkoriščanju biomase, čemur pa nasprotujem. Biomasa je na enoto energije bolj ogljično intenzivna kot premog in plin, nimamo pa časa, da bi čakali na rast novega gozda. Hkrati je sečnja biomase škodljiva za biodiverziteto. Sam dajem zato prednost zemeljskemu plinu, ki bi ga okoli leta 2035 zamenjali z nizkoogljičnim vodikom in sintetičnim naravnim plinom. Za energijsko izrabo se lahko uporabljajo ostanki lesa pri sečnji ali v industriji, a podatki kažejo, da celoten za okolje sprejemljiv potencial že izrabljamo.

Kolikšen pa je strošek tega prestrukturiranja?

Prestrukturiranje TEŠ in premogovnika, z omenjenimi novimi projekti vred, bo stalo približno milijardo evrov. Tukaj bo po projekcijah TEŠ ob lastnih virih potrebovala pol milijarde evrov državne pomoči.

Moram pa omeniti, da mora državno pomoč odobriti evropska komisija. In to je lahko problem. Komisija je namreč striktna in zgolj v izjemnih primerih dovoli financiranje premogovnih elektrarn v težavah, hkrati pa ima Slovenija več kot dovolj čezmejnih prenosnih zmogljivosti in torej lahko začasno uvaža zadostne količine električne energije. Težko bomo dokazali, da nimamo alternative in da moramo še dve leti kuriti premog z državno pomočjo. Ne nazadnje smo bili lani, ko v nekem obdobju nista delovala oba, TEŠ in Jedrska elektrarna Krško, suša pa je oklestila delovanje hidroelektrarn, ob nekaterih urah tudi več kot 94-odstotno odvisni od uvoza. Zagotovo to ni trajno in ni varno, a za nekaj časa se da. Kakorkoli, upam, da bo državna pomoč za zeleno prestrukturiranje TEŠ in premogovnika odobrena ter da bo tudi tako zeleni prehod dobil pospešek.

Strošek socio-ekonomskega prestrukturiranja Šaleške doline, ki bo zagotavljal pravični prehod stran od premoga, bo po mojih projekcijah znašal milijardo evrov do leta 2040, delež državnih sredstev pa bo okoli 300 milijonov evrov. Preostalo bodo zasebni in evropski viri. Tehnično zapiranje premogovnih objektov bo stalo okoli 500 milijonov evrov do leta 2045, kar bo strošek države.

So odločevalci seznanjeni s temi projekti in izračuni za TEŠ? 

Rekel bi, da ne, saj se na očiten problem TEŠ v drugi polovici tega desetletja ne pripravlja dovolj resno. Tudi ta vlada za zdaj kot letnico izstopa iz premoga omenja 2033, ki pa je, kot rečeno, nerealna. Glede večjih investicij, ki bi vsaj do določene mere lahko nadomestile TEŠ, se skoraj nič ne dogaja, čeprav je leto 2028 v energetiki tako rekoč za vogalom.

Vaš načrt seveda ne zajema le razogljičenja Šaleške regije in TEŠ, ampak celotnega elektroenergetskega sistema Slovenije. Pri izbiri projektov ste upoštevali pet kriterijev, kar je posebnost. 

Vsi projekti, ki jih predlagam, so presojani na podlagi petih stebrov – ekonomskega, tehničnega, socialnega, podnebnega in naravovarstvenega. Taka presoja se mi je zdela nujna, saj razogljičenje zadeva zelo različne deležnike. Le če gledamo dovolj široko ter vključujemo spoznanja različnih strok in deležnikov, se lahko plan uresniči.

Prvi kriterij je tehničen; zagotoviti je treba zanesljivo delovanje sistema, kjer sem se osredotočil na nekatere ključne sistemske storitve, ter zagotovljeno delovanje sistema, kjer sem med drugim upošteval uvozno odvisnost, ki glede na predlog Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta ne sme zrasti nad 25 odstotkov, pokrivanje konične obremenitve zjutraj in zvečer v zimskih mesecih, spopadanje s presežkom sončnih elektrarn v toplejših mesecih in podobno. Upošteval sem, da se bo poraba elektrike do leta 2040 glede na 2021 podvojila, s 14 na 28 teravatnih ur, saj bodo potrebe večje. Hkrati sem upošteval zmerno uvozno odvisnost, bila bi od –2- do največ 17-odstotna, kolikor bi bila v letu 2029, torej v prvem letu po ustavitvi TEŠ.

Drugi kriterij je ekonomski. Izbrati je torej treba takšno energetsko mešanico, kjer so viri z razumnimi stroškovnimi cenami in sistemskimi stroški. Tretji kriterij je podnebni. Kot razviti del sveta se moramo razogljičiti pred letom 2050, kot želi evropska komisija, in tako pustiti prostor za napredek globalnemu jugu. Upošteval sem cilje Pariškega podnebnega sporazuma, upoštevajoč razlike med državami globalnega severa in juga, ki predvideva okoli dve tretjini razogljičenja do leta 2030 in razogljičenje elektroenergetskega sektorja do okoli leta 2035.

Četrti steber je socialni, kjer je fokus na pravičnem prehodu v Šaleški dolini in na dovolj hitrem razogljičenju celotne države zaradi nujne solidarnosti z razvijajočim se svetom. Peti steber, enako bistven kot ostali štirje, je naravovarstveni. Možne tehnologije sem preveril z vidika biodiverzitetnega odtisa, kjer sem izbral tiste s čim manjšim, hkrati pa uporabil že narejene zemljevide za postavitev vetrnih elektrarn, kjer so identificirane družbeno, naravovarstveno in ekonomsko sprejemljive lokacije v Sloveniji.

In koliko je skupna cena razogljičenja? Zgolj za Šaleško regijo in TEŠ je 2,6 milijarde evrov. 

Cena za pravičen, socialen, naravovarstveni, tehnično izvedljiv in ekonomsko smiseln zeleni prehod elektroenergetskega sistema bi bila 18 milijard evrov do leta 2040. To je primerljivo s skupnimi stroški v strategiji SAZU, ki predvideva nekaj več kot 17 milijard evrov ob nekaterih različnih postavkah.

Gre za približno 950 milijonov evrov na leto oziroma 1,59 odstotka BDP na letni ravni do leta 2040; v zadnjem desetletju smo povprečno v elektroenergetiko investirali 480 milijonov evrov na leto. Investicije bi se torej morale podvojiti, kar je dosegljivo ob velikih količinah denarja, ki ga za zeleni prehod namenjajo EU, države, podjetja in banke. Če temu prištejemo še gospodinjstva, je financiranje izvedljivo.

Če okoljske vidike v celoti pozabimo, ni ekonomsko mogoče, da TEŠ zdrži do leta 2033. Upoštevajoč tehnične, ekonomske, socialne in podnebne vidike jo je smiselno zapreti leta 2028.

Kaj pa so v celoti ključne investicije? Kakšna bo energijska mešanica leta 2040? 

Investicije do leta 2040 so sončne elektrarne z vsaj 6000 MW skupne moči, druga jedrska elektrarna, kjer gre Sloveniji 880 MW in Hrvaški 220 MW, vetrne elektrarne z močjo 313 MW, okoli 200 MW kogeneracij, kjer večji del odpade sprva na plin, nato pa na vodik, podzemna črpalna hidroelektrarna Rudar z 225 MW moči, 285 MW iz plinsko-parnih enot, kjer je prvi energent plin, nato pa ga nadomesti vodik oziroma sintetična goriva, več kot 800 MW skupne moči baterij, okoli 1700 MW elektrolizerjev, 200 MW plinskih turbin, ki sprva uporabljajo plin, nato pa vodik oziroma sintetična goriva ter ne nazadnje nekaj elektrarn na bioplin in geotermalnih elektrarn. K temu prištejem še obširne, šestmilijardne investicije v prenosno in distribucijsko omrežje.

Energetska mešanica Slovenije bi leta 2040 tako znašala nekaj pod 40 odstotkov jedrske energije, več kot 20 odstotkov sončne energije, pod 20 odstotki hidroenergije, uvoz bi znašal devet odstotkov, vodik bi pokril sedem odstotkov, drugi viri pa preostanek. Iz tega izhaja, da sta osrednja energetska vira prihodnosti za Slovenijo sončna in jedrska energija.

Plin, ki je del fosilne zgodbe, je torej za mostiščenje neizogiben. 

Tudi sam ne bi želel iti tako močno v plin, a se realno drugače ne izide. Plinske elektrarne v sistemu zagotavljajo fleksibilnost in prilagodljivost ter pomagajo pokrivati konične obremenitve. Takoj ko postavimo dovolj nizkoogljičnih virov, da lahko proizvajajo zadostne količine vodika, pa moramo plin opustiti in plinske elektrarne spremeniti v elektrarne na vodik.

Je pa pri plinu vendar nekaj pozitivnih informacij. Ogljična intenzivnost skozi celoten življenjski cikel kaže, da premog proizvede 820 ton CO2 ekvivalenta na gigavatno uro, plin pa občutno manj, 490 ton. Hkrati je pričakovana cena plina za leto 2026 okoli 35 EUR/MWh s padajočim trendom. Skladišča so nadpovprečno polna in gradijo se plinski terminali, ki bodo lahko zagotavljali dodatne kapacitete plina, sčasoma pa poceni nizkoogljičnega vodika.

Tudi jedrska energija, JEK 2, je pomemben del vaše enačbe. Ti projekti se v tujini podaljšujejo in dražijo, obljubljen je referendum. 

Pri nobeni tehnologiji ne smemo biti fundamentalisti, vsako tehnologijo je treba presojati vsaj s petimi omenjenimi stebri in jedrska izpolni kriterije.

Gledano tehnično je stabilen pasovni vir energije, ki pa lahko tudi sledi bremenu. V energetskem dovoljenju za drugi blok je omenjena možnost prilagajanja moči, kar pa ni ekonomična rešitev, saj mora biti faktor izkoriščenosti jedrske elektrarne zelo visok, da bo sploh konkurenčna. Tako sam predlagam, da se novi blok priklopi na 220 MW elektrolizer, kamor gre presežek elektrike v času intenzivne proizvodnje sončnih elektrarn. Elektrolizer posledično proizvaja nizkoogljični vodik, ki je nujen za razogljičenje zemeljskega plina, njegova prodaja pa lastniku ponuja dodaten zaslužek. Zaslužek bi ob prilagajanju proizvodnje umanjkal.

Tudi z ekonomskega vidika je drugi blok smiseln. Stroškovna cena bo po mojih izračunih proti koncu tega desetletja okoli 100 evrov na megavatno uro, kar je več kot pri sončni elektrarni, manj kot pri sončni elektrarni z baterijo ter občutno manj kot pri vodikovi elektrarni. Predlagam, da bi slovenski del znašal 880 MW, hrvaški pa 220 MW druge jedrske elektrarne, skupaj pa bi njena inštalirana moč znašala 1100 MW. Slovenijo bi to stalo okoli 5 milijard EUR, izhajajoč iz predpostavk Mednarodne agencije za energijo za investicijske stroške proti koncu desetletja.

Tudi podnebni vidik je nedvoumen: mi moramo razogljičiti elektroenergijski sistem do okoli leta 2035, tako da jedrska energija lahko prispeva k razogljičenju slovenskega sistema. Moramo pa pospešiti postopke in v letu 2024 izvesti referendum. Na referendumu naj se ne odloča zgolj o jedrski energiji, temveč naj se predstavita dva scenarija razogljičenja, eden zgolj za obnovljive vire energije, drugi pa za obnovljive vire energije skupaj z jedrsko. Ker jedrska elektrarna zavzame malo prostora, proizvede pa velike količine energije, jo lahko podpremo tudi z naravovarstvenega vidika, saj preprečuje prekomerno poseganje v naravo s strani obnovljivih virov energije. Tudi če gledamo celoten biodiverzitetni odtis, je jedrska tehnologija biodiverzitetno sprejemljiva.

Je pa ključno, in tukaj se navezujem na klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj, ki pravi, da je jedrska tehnologija zanjo sprejemljiva s tehničnega vidika, ne pa z razvojnega. Številne namreč stimulira v »business as usual« in prepričanje, da ni treba nič spremeniti. Potrebujemo sistemske spremembe, hkrati pa moramo graditi tudi drugo jedrsko elektrarno.

V svoj načrt, scenarij razogljičenja do 2040, ne vključujete velikih hidroelektrarn? 

Ne, zelo jasno opozarjam, da ima hidroenergija večji negativni biodiverzitetni odtis kot drugi nizkoogljični viri.

Energetika pa kljub temu vztraja, čeprav so alternative. To ni le problematično zaradi uničenja narave, temveč je škodljivo za nadaljnji razvoj energetike kot take. Denimo več kot pričakovan in tudi upravičen konflikt glede vetrnih elektrarn na Volovji rebri je dodobra zakoličil usodo drugih vetrnih elektrarn, tudi smiselnih in sprejemljivih. In to se sedaj dogaja pri HE Mokrice, kjer se nespametno stopnjuje konflikt, namesto da bi iskali boljše alternative, ki bi različne akterje povezovale in združevale.

V Šaleški dolini in širše po Sloveniji se sicer pojavljajo tudi ideje o izkoriščanju biomase, čemur pa nasprotujem. Biomasa je na enoto energije bolj ogljično intenzivna kot premog in plin.

V postopku je tudi zakon, ki bo solarizacijo še pospešil, nekatere skrbi, da celo preveč, da bomo dobili neko divjo panelizacijo. 

Predlog zakona o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije podpiram in se mi zdi dober. Nekatere pripombe naravovarstvenikov so se mi zdele smiselne, ministrstvo je, pohvalno, ponekod že stopilo korak nazaj, na primer pri postavljanju elektrarn na bregove rek. Z naravovarstvenega vidika vidim še največji problem pri omogočanju postavitve vetrnih elektrarn na gozdne površine. Sam bi postavitev omejil, na primer maksimalno nekaj kilometrov stran od gozdnega roba in ob pogoju, da se morajo razen v izjemnih primerih uporabiti le obstoječe ceste. Me pa žalosti, da je bila agrofotovoltaika v zadnjem osnutku močno omejena, lahko bi igrala večjo vlogo pri razogljičenju.

Sicer pa je treba zakon brati podrobno. Kot prednostna območja za postavitev elektrarn zakon določa strehe, parkirišča, različne degradirane površine, tudi zaprta odlagališča, območja ob avtocestah. Hkrati zakon zahteva postavitev sončnih elektrarn na novih večjih parkiriščih in strehah novih večjih stavb, dopušča pa tudi gradnjo na nekih območjih, kjer je bila prej v celoti prepovedana. Primer je fotovoltaika na jezeru pri Premogovniku Velenje, kjer se mi zdi sprememba smiselna. Tudi spremembe pri prevladi javne koristi energije nad naravo so manjše in bo moral biti postopek prevlade izpeljan na enak način kot doslej. Želim si, da zaradi širokih možnosti lokacij, ki jih bo zakon spodbujal, prevlade ne bodo potrebne, saj projekti, ki zahtevajo prevlado, prekomerno uničujejo narave in v javnosti spodbujajo nepotrebne konflikte.

Za konec še vprašanje: koliko trenutna koalicija razume nujnost razogljičenja in zlasti vse omenjene vidike zelenega prehoda? 

Glede na to, kar je bilo še pred leti, je korak naprej očiten. Tudi obstoječi minister, pristojen za energetiko, ima znanje. Po drugi strani imamo v vladi Levico, ki odpira širši pogled tako glede naravovarstvenih kot socialnih tematik, kar je, kot sem poskušal prikazati v pogovoru, nujno. Želel bi si, da bi bili sicer glasnejši in jasnejši pri artikulaciji svojih pogledov. Ker pa prestrukturiranje elektroenergetike ni zgolj tehničen prehod z enega vira na drugega, temveč zahteva globlje sistemske spremembe, bomo morali še naprej pritiskati na odločevalce, sočasno pa graditi vzporedno družbo, utemeljeno na zadovoljevanju resničnih potreb ljudi in narave.