Nina Ramšak Marković / Gledališka režiserka, ki jo zanima komedija kot najzahtevnejši žanr

Nina Ramšak Marković, rojena leta 1994 v Ljubljani, je na študiju gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pristala bolj po naključju, predvsem pa misleč, da samo začasno. A se je potem v gledališču, kot sama pravi, zataknila. Tik pred zaključenim magistrskim študijem je že režirala prvo profesionalno predstavo Alarmi! v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Zdi se ji, da je priložnosti za mlade režiserke in režiserje veliko, kar je dobro, a je pritisk nanje večji, saj se (pre)zgodaj pričakuje, da postanejo profilirani avtorski ustvarjalci, kar jim ne daje dovolj prostora za eksperimentiranje in raziskovanje.

V Slovenskem mladinskem gledališču je trenutno na sporedu predstava Ljubimki po romanu Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek iz leta 1975, ki je režiserko že pred leti, ko ga je prebrala prvič, izjemno navdušil in ga je sama predlagala za uprizoritev. Za oder ga je priredil njen mož, dramaturg Milan Ramšak Marković, s katerim pogosto sodelujeta. Naloga ni bila lahka, saj pisanje Elfriede Jelinek prežema sarkastičen, neposreden ton, stavki so kratki, kljub dramatični temi gre za dokaj nedramatično zgodbo, kar je pomenilo velik izziv, kako delo prirediti za drug medij in ga preleviti v prepričljivo dramskost, ne da bi okrnili njegov duh.

Sama je želela ohraniti pisateljičin značilni jezik ter humor, dogajanje na odru pa preplesti s pripovedovanjem, saj sta po njenem mnenju »ideologija in oris družbe, ki ju pisateljica vplete v sam jezik, pomembnejši od zgodbe«. Nastala je dveurna predstava, v kateri sledimo mladima puncama Brigitte in Paule, ki sanjata, da ju bo njun moški odrešil ter jima omogočil boljše življenje, a zaslepljeni z lučjo romantične ljubezni ne moreta pobegniti socialni determiniranosti, polni spolnega in fizičnega nasilja. Gledalci, katerih del jih sedi tudi na prizorišču, v njunih stanovanjih, so tako potopljeni v intimnost protagonistk, ki je brutalna, neizprosna, hkrati pa humor ves čas vzpostavlja distanco opazovalcev.

Patriarhalni ustroj sveta ter razgaljanje moškega pogleda na idealno žensko – konkretneje fascinacija z Marylin Monroe in Heleno Trojansko – zaznamuje tudi režiserkina uprizoritev dela Norma Jeane Baker Trojanska sodobne kanadske avtorice Anne Carson, ki v ljubljanskem Mini teatru v ospredje postavlja tri ženske z družbenega dna, prostitutke. Kot ustvarjalki in gledalki so ji tematike z roba družbe blizu, pri čemer jo vedno navdihuje njihov spoj s svetim ali možna emancipacija, kot na primer pri Almodóvarju.

Je soustanoviteljica zavoda Melara, ki je nastal pred dvema letoma. Zdi se ji pomembno, da ustvarja znotraj obeh okvirjev, institucionalnega in neodvisnega, v različnih produkcijskih razmerah, ki s sabo prinašajo drugačen način dela in ustvarjalnega razmišljanja. Dve njeni predstavi sta se letos uvrstili v tekmovalni in spremljevalni program Borštnikovega festivala, ki bo potekal v prvi polovici junija. Zanimivo je, da sta obe nizkoproračunski, nastali v okviru tako imenovane neodvisne scene, zunaj velikih gledaliških hiš oziroma tradicionalnih institucij.

Med predstavami, ki bodo tekmovale za priznanja, je komična drama Predsednice, o filozofskih pogledih treh upokojenih čistilk, ustvarjena v produkciji Zavoda Melara. Del spremljevalnega programa pa bo Apofenija/1, ki sta jo z Varjo Hrvatin ustvarili v raziskovanju umetne inteligence. V njej sta mesto igralcev prepustili štirim robotom, kot ustvarjalka besedila se podpisuje Siri, govor sta oblikovala Googlov prevajalnik in eBralec. Apofenija sicer označuje vzorec doživljanja, značilen za začetno stanje shizofrenije, v katerem posameznik pomene, ki pred tem niso obstajali, povezuje v nove, presenetljive vsebine in vzorce, blodnje, avtorici pa je zanimalo, kako pomene tvori umetna inteligenca, kakšen je njen način asociativnosti.

Čeprav se pogosto loteva težjih tem, se ji zdi pomembno vpeljevanje humorja, ne da bi tematiko omilil, temveč verjame, da ravno humor lahko prispeva dodatno dimenzijo v uprizoritev. »Ni hujšega od slabe komedije in ni boljšega od dobre komedije,« pravi. Zdi se ji škoda, da se na humor in komedijo še vedno gleda podcenjevalno, kot na žanr, ki ne more biti emancipatoren ali političen, sama pa opaža, da je kakovostna komedija zahtevna za oboje, za ustvarjalce in za gledalce, od katerih terja intelektualno širino in hitrost mišljenja.

Komičnost je že od samega začetka vtkana v njeno najnovejšo predstavo, za katero vadijo prav zdaj. Maja bo namreč na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega premiero doživela osemdeset let stara gledališka (in kasneje tudi filmska) klasika dramatika Josepha Kesselringa Arzenik in stare čipke s sodobno reinterpretacijo v režiji Nine Ramšak Marković, s katero, obljubljajo, »bodo na svoj račun prišli vsi ljubitelji črnega in ekscentričnega humorja«.