TV komentar / Kako je 24ur postala resna in verodostojna oddaja, ki jo bodo gledalci težko še kdaj zapustili

Saj je bilo že od prve oddaje vedno prijetno gledati 24ur, ker je bilo z vidika televizijskega medija vse vedno prav narejeno, od barv studia in mize, za katero sedita voditelja naprej. A vsa desetletja jim je manjkalo neke temeljne kredibilnosti, vedno so bili ravno za odtenek preveč avšasti in rumeni, da bi jih jemali resno – pa čeprav so imeli zmeraj tudi močne in verodostojne novinarje. Prevečkrat so začeli s prometnimi nesrečami in družinskimi tragedijami, kredibilnost pa so jim jemali novinarji, kot je na primer Marko Milenkovič, ki so s svojimi prispevki rušili vse, kar so drugi morda nekako trudoma zgradili v očeh resnih gledalcev.

V oddaji 24ur bi lahko, potem ko je SDS prevzela RTV Slovenija in njeno oddajo Dnevnik, ostali enaki, kot so bili doslej, pa bi kljub temu danes imeli večino gledalcev, ki spremljajo informativne oddaje – truplo, imenovano Dnevnik, je namreč sámo priplavalo po vodi. In lahko bi se hvalili, da so dobri. A so se odločili za tveganje, kakršno si danes upa le redko kateri medij. Odločili so se, da bodo postali bolj resni, kredibilni, temeljiti, pač načrtno so se odrekli 80 odstotkom tabloidnosti in se lotili resnobnega novinarstva. A ne kar tako, vidi se, da so delali načrtno, odločili so se prepričati bolj izobražene gledalke in gledalce. In nikjer se to ne vidi bolj kot pri obravnavi ekonomskih in javnih zadev. Prispevki so ne samo dobri, ampak vložijo resničen trud v to, da težke ekonomske in javnofinančne teme približajo splošnemu občinstvu, pri čemer izrazito izstopajo trije novinarji: Anže Božič, Žiga Bonča in Tadej Grešovnik. In ko so se ta teden lotili bančne krize in morebitne nove finančne krize, se niso dali zapeljati katastrofizmu in populizmu, ampak smo nenadoma na televizijskem ekranu gledali vrhunske ekonomiste in analitike, z nekdanjim finančnim ministrom Dušanom Mramorjem vred. Pred leti bi šli z mikrofonom k podjetnikom, pamet bi nam solili Akrapovič & Pečečnik & Boscarol, morda bi poiskali še vedeža Gorana Novkovića.

Dnevnik TV Slovenija je medtem nazadoval v slabo različico 24ur v starih časih. A žal to ni vse – to, kar danes počne 24ur, tega na TV Slovenija dejansko nismo videli že zadnji dve desetletji: stabilne kredibilnosti iz prispevka v prispevek. Edino, kar še manjka POP TV, je večja mreža dopisnikov iz tujine. In zato velja na tem mestu ponoviti razmislek, da bi morala Slovenija v tem slediti Avstriji in začeti financirati dopisniško mrežo v tujini tudi slovenskim komercialnim medijem. Preprosto je prepomembno za razumevanje sveta.

Četudi bi že danes TV Slovenija prešla nazaj v roke novinarjev in bi lahko z eno potezo izgnali vse kadre Janeza Janše iz prve medijske hiše v državi, bo ta težko kadarkoli še ujela POP TV. In zato je ta zgodba v resnici žalostna, ker je oddaja 24ur zmagala, medtem ko so TV Slovenija ubijali. Pa oddaja 24ur ni prav nič kriva. V zadnjih dveh letih so namreč pokazali še nekaj, česar niso prej nikoli zmogli: solidarnost s svojimi kolegi na RTV Slovenija.