Zamenjava režima

Zadnjič se je zazdelo, da bo konec sveta. Spet. Ko se je nepričakovano in sunkovito zlomila Silicon Valley Bank, ko so začeli opozarjati, da bi lahko zlom te banke okužil in zlomil ves zahodni bančno-finančni sistem (z evropskim vred), in ko sta v že itak pregretem ukrajinsko-ruskem vojnem teatru nad Črnim morjem za nameček prav tedaj trčila rusko bojno letalo in ameriški dron (mar niso svarili pred kataklizmično »jedrsko« eksplozivnostjo potencialnega soočenja Rusije in Nata?), so nekateri že panično ugotavljali: E, to je to! Konec! Ni nas več! Tokrat je šlo predaleč! Vsi viharji so se poravnali – in dobili smo popolni vihar!

Iskreno rečeno, to, da se je nenadoma zlomila velika banka, katere zlom bi lahko stalil in pokopal ves zahodni finančni sistem, je bolj presenetljivo kot to, da sta trčila rusko vojaško letalo in ameriški brezpilotnik. Mislili in verjeli smo namreč, da so finančno zakonodajo po veliki finančni krizi, ki je izbruhnila leta 2008, uredili in poskrbeli, da se kaj takega ne bi moglo več ponoviti – da se torej banka ne bi mogla več zlomiti zaradi dereguliranosti, da s svojim zlomom ne bi mogla več ogroziti celotnega globalnega finančnega sistema in da takšnih bank ne bi bilo treba več reševati z državnim denarjem. A zgodilo se je natanko to. Kje so bili regulatorji, so kričali vsi po vrsti. Celo Mark Cuban, Dončićev delodajalec. Banka iz Silicijeve doline, ki je kreditirala predvsem tehnološka zagonska podjetja in kalifornijske vinarje, je bila deregulirana. Nenadoma smo slišali: Joj, zaradi te banke se lahko sesuje ves zahodni finančni sistem! Hitro je treba ukrepati! Aha. Kako že? Takole: z vrnitvijo k socializmu – ti, ki slavijo prosti trg in sovražijo socializem in ki nasprotujejo reševanju malih ljudi (sami so krivi, da so revni in brezposelni!) in socialni državi (njim ni nikoli nihče ničesar dal!), so začeli državo pozivati, naj takoj reši banko in njene komitente, bolj ko ne bogataše, elite iz Silicijeve doline (in doline Napa). Če tega ne stori, tvega stalitev kompletnega finančnega sistema in globalno pogubo. Zdaj ni čas za moraliziranje! Gre za življenje in smrt!

Nič novega torej. Klasika. Tudi leta 2008 so reševali »disruptivne« banke, ki so razstrelile svet. In ki so bile prevelike, da bi smele propasti. Svet lahko propade, banka ne. Če bi proti Zemlji letel komet, ali bi najprej pomislili na to, da je treba rešiti banko?

Deregulacija je neoliberalni koncept – no, neoliberalni imperativ. Kapital je treba osvoboditi vseh ovir, bremen, restrikcij, omejitev, nadzora, birokracije – regulacij. Omogočiti mu je treba popolno, totalno, kompletno svobodo. Naj odloča čarobni prosti trg. Ko jih prosti trg brcne v rit, začnejo cviliti. Neoliberalni koncept oziroma imperativ pa je tudi reševanje kapitala in bogatih, ali natančneje – privatizacija državnega imetja, izčrpavanje družbenega bogastva. Bailouti, s katerimi država rešuje banke (okej, »zagotavlja integriteto sistema«, kot smo slišali), so nadaljevanje privatizacije družbenega bogastva. Kot da je družbeno bogastvo zasebno. In kot da so interesi finančne elite interesi države. Kot da so torej interesi korporacij interesi države. Niso. Toda tako nekako si je »korporativno državo« predstavljal Benito Mussolini, prvi fašist.

Doktrina šoka

Ironično, neoliberalni koncepti in neoliberalni imperativi povzročajo katastrofe in kaos, a so še vedno na oblasti. Vsi ti koncepti in imperativi so bili ustvarjeni zato, da bi omogočili selitev bogastva ne le navzgor, k elitam, temveč tudi s finančne in ekonomske periferije v center – iz dežel tretjega sveta na »jedrni« Zahod.

Iraška vojna je bila nadaljevanje neoliberalnih imperativov z drugimi sredstvi. Neoliberalizem je vojno prelevil v poslovno potezo. Disruptivno in viralno, se razume.

John Perkins, nekdanji »ekonomski morilec« (economic hit man) je v razvpitem, kontroverznem bestsellerju Izpovedi ekonomskega morilca (Confessions of an Economic Hit Man) popisal, kako to praktično izgleda. Recimo: zahodna korporacija vrže oko na kako nestabilno deželo tretjega sveta, ki ima bogate naravne vire, bodisi nafto, diamante ali kaj takega. Svetovna banka tej »ubogi« državi odobri bajno posojilo, tako da se ta hudo zadolži, dolga pa potem ne more odplačati. Tedaj vstopi ekonomski morilec, podizvajalec Svetovne banke in zahodnih korporacij, ki reče, okej, če posojila ne morete vrniti, potem pa nam dajte funt mesa, ali bolje rečeno: Svetovna banka bo vaše posojilo reprogramirala in restrukturirala, toda pod pogojem, da tej in tej zahodni korporaciji prepustite kak svoj naravni vir. Če to mafijsko prepričevanje, podkupovanje in izsiljevanje ne zaleže, potem pošljejo pravega morilca, atentatorja, ki skuša likvidirati voditelja te države. Če pa spodleti tudi pravemu morilcu, potem pošljejo vojsko. Ja, pravo vojsko. Shock & awe! To se je zgodilo Sadamu Huseinu: delati je hotel zase, dolga ni hotel odplačati, nafte ni hotel prepustiti patološkim »sestram« Svetovne banke. Če bi nafto delil z njimi, bi bil danes še živ, pravi John Perkins, nekdanji hit man.

Te dni – 19. marca – je minilo 20 let od ameriškega napada na Irak. Iraška vojna, ki so jo zdizajnirali in zlobirali neokonservativci (podpisniki Projekta za ameriško 21. stoletje, tega velikega poziva k obnovi ameriškega imperializma in ameriške globalne dominacije), je bila neoliberalni koncept – in neoliberalni imperativ. Iraško naravno bogastvo – predvsem nafto – so hoteli s periferije preseliti na Zahod. Neoliberalni imperativ tudi pravi: nihče – nobena država – ne sme ovirati svobodnega kroženja kapitala. Država, ki to počne, v očeh neoliberalcev velja za malopridno, teroristično, za »sovražnico svobode« – za rogue state. Treba jo je osvoboditi in deblokirati. Irak je oviral svobodno kroženje kapitala, zato je veljal za rogue state, sovražnika svobode. Treba ga je bilo osvoboditi. Zahod takšne države običajno osvobodi brez enega samega strela, toda ko to ne gre, pošlje vojsko. Shock & awe!

Toliko o »prosti« trgovini, ki jo tako blazno slavi Zahod.

Iraška vojna je bila nadaljevanje neoliberalnih imperativov z drugimi sredstvi. Neoliberalizem – ideologija ekstremnega, radikaliziranega, militantnega, »čistega« kapitalizma – je apetite zahodne finančne oligarhije in korporacij militariziral, vojno pa prelevil v poslovno potezo. Disruptivno in viralno, se razume.

Naomi Klein je v Doktrini šoka (The Shock Doctrine, 2007) opozorila, da so arhitekti napada na Irak verjeli v doktrino šoka. »Vedeli so, da bodo lahko državo, medtem ko bodo ljudje zaposleni z dnevnimi težavami, diskretno razprodali.« Irak je bil na dražbi, toda Iračani tega niso niti registrirali, ker so se borili za golo življenje. Ne, iraška vojna ni bila napaka ali lunatična poteza, temveč povsem racionalna odločitev. »Arhitekti te invazije so sprožili divje nasilje, ker bližnjevzhodnih trgov niso mogli odpreti po mirni poti.« Trg so lahko odprli in predelali le na silo, z vojno, stopnja terorja pa je bila proporcionalna profitu. Toda šok, ki ga je povzročila napol apokaliptična invazija, ni bil dovolj – potrebovali so dolgo, krvavo, kaotično vojno, mamutsko kolekcijo šokov, nonstop šokiranje, ki je Irak spremenilo v bel list papirja, Iračane pa v prestrašeno, šokirano nacijo, zavrteno v leto nič. Tiste, ki so se upirali, so zaprli v Abu Grajb, novo verzijo »Ville Grimaldi«, Pinochetove mučilnice: šok so s tem tudi personalizirali.

Bushevi okupaciji Iraka so očitali, da je katastrofa, kar je daleč od resnice – okupacija Iraka je bila velik poslovni uspeh. »Dezintegracija Iraka korenini v ideologiji, ki zahteva bel list papirja, na katerega lahko napiše svojo novo zgodbo.« Klavnica, v katero se je po invaziji pogreznil Irak, ni bila znak nesposobnosti Busheve administracije, ampak pogoj za »reforme«, za privatizacijo Iraka. Masivna privatizacija Iraka je potekala sočasno in vzporedno z masivno vojno. Ob njej. Ob klavnici. Ob mučilnici. Tako kot v Čilu.

Vojne so bile nekoč zadnji stadij imperializma – danes so zadnji stadij neoliberalizma. Tako kot je imperializem potreboval vojne, jih potrebuje tudi neoliberalizem.

Iraška vojna je bila le katastrofa, ki je potrebna za osvoboditev trga. Rezultat sta bili dve državi, ki sta živeli vzporedno – iraška, ki je vse izgubila, in korporativna, ki je vse dobila. Ljudje, ki so živeli v iraški državi, niso imeli nič od korporativne države, ki je nastala z razprodajo iraške države. In naloga okupacijske vojske je bila, da varuje korporativno državo. Kar ni bilo posebej težko: v Iraku so se namreč pojavile zasebne, korporativne vojske, ki so skrbele, da se je družbeno bogastvo »zanesljivo« in »varno« selilo v roke zasebnikov. Vse so sprivatizirali – vojsko, invazijo na Irak, okupacijo, vzdrževanje vojske, obnovo, nadzorovanje, varovanje, zasliševanje ujetnikov in torturo. Irak je v trenutku preplavilo tudi na tisoče ameriških korporacij, od Halliburtona navzdol. Vse profite so lahko odnesle iz države, ničesar jim ni bilo treba reinvestirati, nobenih davkov niso plačevale, lahko so postale stoodstotne lastnice iraških podjetij. In Bush je dal Iraku napisati neoliberalno ustavo, ki je vse to le potrdila. Logika je bila preprosta: kar je dobro za Halliburton, je dobro za Ameriko!

Vojna je postala ultimativni prosti trg.

V Iraku se je najrazločneje izpolnil veliki, mesijanski, napol religiozni sen neoliberalnih elit: ustanovitev povsem osvobojene korporacije, ki nima nobenih vezi z državo, v kateri živi, potemtakem ustanovitev kapitalističnega raja, ki »funkcionira povsem gladko, pa četudi država, v kateri se nahaja, razpada«.

Velika teorija zarote

Posledice tega neoliberalnega imperativa – iraške vojne – so bile hude, strašne, pogubne, katastrofalne, distopične. Irak je razpadel, na stotisoče ljudi je umrlo (morda milijon), na milijone se jih je razselilo in preselilo, Bližnji vzhod je razneslo, razdivjale so se državljanske vojne, družbe so razpadle, svet so preplavili begunci, nastala je Islamska država, džihadistični teroristi so začeli sejati strah in trepet, Zahod je preplavila apokaliptična mešanica paranoje, versko blazne konspirologije, ksenofobije, islamofobije, rasizma, antikomunistične histerije, novokomponiranega populizma, trumpizma in orbanizma, družba pa se je brutalizirala, radikalizirala in fašizirala. In seveda, svet se je z vojno proti terorju, ki je legitimirala nacionalizem, fundamentalizem, nestrpnost, rasizem in lunatično obsedenost s »koncem krščanskega sveta« (ubijali naj bi ga moralni relativizem, liberalizem, seksualna dekadentnost, ateizem, LGBTTTQQIAA, splav, sekularni humanizem, večkulturnost, kulturni marksizem, politična korektnost ipd.), preselil v orwellovsko leto 1984. Varnost je imela prednost pred svobodo. Avtokracija je bila atraktivnejša od demokracije.

Iraška vojna, ki je potekala v znamenju Bushevega manihejskega dictuma »Kdor ni na naši strani, je na strani teroristov«, je za mnoge res pomenila konec sveta.

Toda prav iraška vojna je legitimirala ruski napad na Ukrajino. Že ves čas se namreč zdi, kot da Putin le imitira Busha oziroma »koalicijo voljnih«, ki je napadla in okupirala Irak. Za Putina pravijo, da je vojno začel v imenu teorije zarote, ki gre takole: prvič, Ukrajina sploh ni legitimna država, njeno ozemlje je neodtujljivi del Rusije, Rusija in Ukrajina sta neločljivi; drugič, Ukrajina je le marioneta in kolonija Zahoda, neke vrste orožje za množično uničevanje, izstrelitvena ploščad za ameriški napad na Rusijo, v svojih skrivnih laboratorijih ob pomoči Američanov izdeluje biokemično orožje, s katerim bo napadla Rusijo; in tretjič, ker jo vodijo neonacisti, jo je treba denacificirati. A glej, no, ko so leta 2003 iskali izgovore za napad na Irak, so si serijsko izmišljali »dejstva«, za katera pa se je izkazalo, da so le teorije zarote: prvič, Irak ima orožje za množično uničevanje, v 45 minutah lahko z jedrskimi raketami uniči Pariz, London ali Berlin; drugič, Irak je bil 11. septembra 2001 vpleten v teroristični napad na Svetovni trgovinski center; in tretjič, Irak je povezan z Al Kaido.

Bush je ponavljal svojo teorijo zarote, Putin pa ponavlja svojo. Putinova teorija zarote izgleda kot cinična parodija Busheve teorije zarote. A tudi Putinova ukrajinska vojna, ki ravno dovolj zadeva ves svet (mnoge širom po svetu, posebej na svetovnem jugu, rine v revščino), da bi jo lahko imeli za svetovno (III. svetovno vojno, če hočete), izgleda kot strašna impersonacija Busheve iraške vojne: Bush je ponavljal, da se mora Irak »razorožiti«, Putin ponavlja, da se mora Ukrajina »demilitarizirati« (opustiti misel na članstvo v Natu); Bush je ponavljal, da je Irak »mučilnica«, ki jo je treba osvoboditi, Putin ponavlja, da je treba Ukrajino »denacificirati«; Busheva vlada je vse medije, kritike in disidente svarila, naj pazijo, kaj govorijo, Putinova vlada je medije, kritike in disidente skoraj povsem utišala (pazite, kaj govorite, kajti zaradi »lažnih novic« lahko dobite 15 let stroge ječe); Bush je pozival k »zamenjavi režima« v Bagdadu, Putin poziva k »zamenjavi režima« v Kijevu; Bush je iraškega vladarja Sadama Huseina razglašal za Hitlerja, Putin in njegovi ministri ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega nenehno primerjajo s Hitlerjem (ko so ruskemu zunanjemu ministru Lavrovu rekli, da je Zelenski judovskega rodu, je odvrnil, da je »imel tudi Hitler judovsko kri«); Bush je trdil, da bodo ameriško vojsko v Iraku pričakali kot »osvoboditeljico« (»Ko so iraški civilisti pogledali v oči našim vojakom in vojakinjam, so videli moč in prijaznost in dobro voljo«), Putin je mislil, da bodo rusko vojsko v Ukrajini pozdravili kot »osvoboditeljico«; Bush je pričakoval takojšnjo zmago (da je »misija opravljena« in da je »večjih vojaških operacij v Iraku konec«, je na tisti letalonosilki oznanil že 1. maja 2003, a je vojna potem trajala še dolga leta), Putin je prav tako pričakoval takojšnjo zmago (a vojna še kar traja in bo trajala, morda še dolga leta); Bush je ponavljal, da bo invazija v Irak le »sprehod«, le »kirurška operacija«, Putin je napad na Ukrajino razglasil za »posebno vojaško operacijo« oziroma »posebno operacijo«; Bush je z napadom na Irak obujal ameriški imperij, Putin z napadom na Ukrajino obuja ruski imperij.

Oba sta suvereni državi napadla iz povsem imperialnih razlogov. Napadla sta ju pod pretvezo vojne proti terorju. Bush je napad na Irak razglasil za »preventivni udarec«, Putin pa je napad na Ukrajino razglasil za »samoobrambno« dejanje. »Oni so začeli vojno, mi jo hočemo s svojo vojsko le ustaviti,« je rekel nedavno. Oba sta suvereni državi, Irak in Ukrajino, razglasila za falirani. In seveda – suvereni državi sta napadla zato, ker sta vedela, da ju lahko napadeta. Iraška vojna je povsem destabilizirala regijo in svet – tudi ukrajinska vojna je povsem destabilizirala regijo in svet (energetska kriza, pomanjkanje nafte in plina, draginja, inflacija). In nestabilnost utegne biti dolgoročna – tako kot nestabilnost, ki jo je pognala iraška vojna. Evropa tvega, da bo postala verzija Bližnjega vzhoda.

Joeja Bidna nadvse moti avtokrat, ki je napadel Ukrajino, ne moti ga pa savdski avtokrat, ki je napadel Jemen.

Jasno, Bushu so očitali, da je to, kar počne, sprto z vsemi načeli mednarodnega prava in mednarodnega reda – natanko to zdaj očitajo tudi Putinu. Očitajo mu vojne zločine – tudi Bushu so jih. Nekateri so pozivali, naj Busha pošljejo v Haag, pred Mednarodno kazensko sodišče, ki ga Amerika ne prizna – tudi zdaj nekateri pozivajo, naj Putina spravijo pred Mednarodno kazensko sodišče, ki ga Rusija ne prizna. Iraška vojna je veljala za ilegalno in nemoralno. Za ilegalno in nemoralno velja tudi ukrajinska vojna. V obeh vojnah smo pričakovali jedrski, apokaliptični epilog.

»Borimo se proti Rusiji!«

Ko je Busheva Amerika oziroma »koalicija voljnih«, v katero se je včlanilo 49 držav (v Irak so vojsko poslale le Amerika, Velika Britanija, Avstralija, Danska in Poljska), pod pretvezo vojne proti terorju »preventivno« napadla Irak, je drugim »silam« pokazala, kako se to naredi. Napad na Irak je legitimiral vsako imperialno vojno. In ja, vsako imperialno vojno je bilo mogoče prikazati kot del »vojne proti terorju«, kot »preventivni udarec«, kot nekaj povsem legitimnega in zglednega, kot čast in darilo. Ne le da je Avstralija takoj »preventivno« napadla in okupirala Salomonove otoke, malo, obupano, nemočno melanezijsko državo (da ne bi slučajno postala gojišče mednarodnega terorizma, malopridnosti in Al Kaide, kot je namignil tedanji avstralski premier John Howard), ampak je sam Putin potem na »preventiven« način obračunal s Čečenijo, anektiral Krimski polotok ter napadel najprej Gruzijo in zdaj še Ukrajino. Ko torej Putin imitira napad na Irak, imitira že samega sebe – svoje prve »vojne proti terorju«, svoje prve »preventivne udarce«.

A tudi napad na Irak je bil le neoliberalni rimejk imperialnih in kolonialnih »preventivnih udarcev«, ki so jih na globalnem jugu zagrešile Amerika, Britanija, Francija in druge velesile (ki so samo od leta 2001 do 2020 na dežele tretjega sveta odvrgle 337 tisoč bomb in raket). In ko dežele svetovnega juga zdaj gledajo Zahod in Rusijo, ki si stojita nasproti, se lažje identificirajo z Rusijo kot pa z Zahodom, ker v širitvi Nata v rusko soseščino vidijo le rimejk nekdanjih imperialnih »širitev« na svetovni jug. Proti zahodnim državam, ki so izvajale te imperialne »širitve«, ni nihče nikoli uvedel sankcij, pa tudi za vojne zločine in zločine proti človeštvu, ki so jih zagrešile, ni nikoli nihče odgovarjal. Zato dežele svetovnega juga proti Rusiji niso uvedle sankcij. Zato z Rusijo niso prekinile diplomatskih odnosov. In zato Ukrajini ne pošiljajo orožja. V Ukrajini se v njihovih očeh itak ne spopadata Ukrajina in Rusija, temveč Zahod in Rusija, Amerika in Rusija.

Bushu so očitali, da je to, kar počne, sprto z vsemi načeli mednarodnega prava in mednarodnega reda – natanko to zdaj očitajo tudi Putinu.

In težko bi jim očitali pretiravanje ali slepoto, saj njihovim očem prikimavajo sami stebri Zahoda, navsezadnje, nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock je vzkliknila: »Borimo se proti Rusiji!« Ameriški predsednik Joe Biden pa na Poljskem: »Rusija ne bo nikoli premagala Ukrajine! Nikoli!« In: »Za božjo voljo – ta človek ne sme ostati na oblasti.« Vsi se tudi dobro spomnimo, kaj je na Blejskem strateškem forumu zapovedala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen: »Putin v Ukrajini ne sme zmagati! Ukrajina mora zmagati v tej vojni!« Zahod – že od dneva št. 1 alergičen na Putina, ker je ustavil Jelcinovo neoliberalno razprodajo Rusije (Putin jo je raje neoliberalno razprodal svojim tajkunom) – upa, da bo dobil vojno v Ukrajini. Še toliko bolj, ker je Rusija postala Irak.

Ali kot pravi Thomas Moller-Nielsen (Current Affairs): »Rusija se je znašla v nekoliko paradoksalnem položaju – nesporno je njena zaskrbljenost za lastno varnost legitimna, pa vendar se zdi, da nima legitimnega načina, na katerega bi se na to odzvala.« Poleg tega dežele svetovnega juga gotovo niso spregledale velike ameriške dvoličnosti: prvič, napad na Ukrajino najbolj obsojajo prav tisti, ki so navijali za napad na Irak; in drugič, Joeja Bidna nadvse moti avtokrat, ki je napadel Ukrajino, ne moti ga pa savdski avtokrat, ki je napadel Jemen. Ne, ne moti ga. Au contraire – tega avtokrata odkrito podpira. Ironično, oba avtokrata, savdski in ruski, sta polna nafte in plina. Toda hej, savdski avtokrat je »naš«, ruski pa ne.

In ko Biden oznanja, da država ne sme napasti druge države in da je to povsem nesprejemljivo (to je tiransko, avtokratsko ipd.), to res zbuja hudo, neznosno nelagodje, saj je bil prav Biden ta, ki je navijal za napad na Irak – na drugo državo. V času iraške vojne je bil predsednik senatne komisije za zunanjo politiko (Senate Foreign Relations Committee), ki je bujno in agresivno lobirala za napad na Irak – in Biden, ki je zagotavljal, da ima Irak v lasti orožje za množično uničevanje (s katerim lahko hitro napade Zahod itd.), je bil lobist non plus ultra. Še Slovenijo je skušal zvleči v »koalicijo voljnih«. Antony Blinken, Bidnov zunanji minister, je bil tedaj, v času iraške vojne, generalni direktor komisije, ki jo je vodil Biden – pred komisijo je vozil le »priče« (eksperte, diplomate ipd.), ki so podpirale napad na Irak. Tisti, ki so imeli dokaze, da Irak nima orožja za množično uničevanje, pred to komisijo niso mogli pričati. Na ameriškem zunanjem ministrstvu je kar nekaj visokih uradnikov (Jack Sullivan, Victoria Nuland ipd.), ki so leta 2003 navijali za napad na Irak in ki so komaj čakali ruski napad na Ukrajino.

Bush, Biden in Projekt za ameriško 21. stoletje so številnim ameriškim vojakom v Iraku zagotovili izjemne neoliberalne službe – naporne, nadurne, celodnevne, nevarne, stresne. Več kot 30 tisoč jih je po vrnitvi z »dela« naredilo samomor. Neoliberalizem človeka povsem spremeni. Vojna tudi. Totalno.

Konec vojne

Iraška vojna je bila neoliberalni imperativ, a neoliberalni imperativ je tudi vojna za Ukrajino: čigava bo Ukrajina – Putinova ali plen zahodnih korporacij? Ukrajina izgleda kot ekonomska posest, kot trg, ki se ga skušajo polastiti tuji »investitorji«.

Vojne so bile nekoč zadnji stadij imperializma – danes so zadnji stadij neoliberalizma. Tako kot je imperializem potreboval vojne, jih potrebuje tudi neoliberalizem. Kar ni težko: že sam neoliberalizem je vojno stanje – brutalne finančne tekme, napadi in sovražni prevzemi podjetij, skrivnostnost, poslovanje in delovanje na robu legalnosti, ubijanje konkurence, občudovanje in čaščenje avtoritete, izžemanje delovne sile, konformizem, poslušnost, poniževanje, odpravljanje slabosti in šibkih členov, suspendiranje emocij, likvidiranje delovnih mest. Vojna je naravno stanje neoliberalizma. Mislite, da se bodo Rusi umaknili iz Ukrajine? Nehajte. To bi pomenilo preveč izgubljenih delovnih mest, preveč brezposelnih, preveč rdečih številk, preveč bankrotov, preveč samomorov.

Kaj je vojna v primerjavi z neoliberalizmom!

Kako se bo končala ukrajinska vojna, ne vemo. Kdo ve, morda se bo končala z razglasitvijo ukrajinske nevtralnosti, morda s sprejetjem Rusije v Evropsko unijo (saj je evropska država, ne) ali pa celo v Nato (razen če ni to res izključno protiruska organizacija). Toda dobro vemo, kako se je končala iraška vojna – z zmago Irana. Tisočtristostranska študija ameriške vojske je leta 2019 pokazala, da ima Iran tako močan vpliv v Iraku, da je nedvomni, nedvoumni in edini zmagovalec te vojne.

Kaj, če vojno v Ukrajini dobi Kitajska?